| Žanr | družbeni roman, realistični roman, vojni roman |
| Narodnost | bosanskohercegovska literatura, slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
| Založba | Založba/*cf |
| Zbirka |
Varia |
| Ključne besede | Bosanski izseljenci, Delavci, Droge, Kriminal, Migracije, Postsocialistične države, Vojna v bosni |
Mirna Bosna je frazem, ki je najverjetneje nastal v obdobju, ko je bila Bosna v zgodovinsko zelo nemirna pokrajina z burnimi političnimi dogajanji. Frazem je v slovenščini med prvimi uporabil Fran Milčinski na začetku 20. stoletja. Gre za izraz, ki deluje kot prispodoba za umirjanje, oziroma končanje nemirnosti. Prav tak je roman Tite Cvetković, saj se z razvojem literarne pripovedi vse pomirja, tako vojna, kot migracija, pa tudi kriminal in zaplet z drogami.
V romanu sledimo zgodbi Enverja, ki se po vojni odloči, da obišče brata Emirja v Nemčiji. Hkrati sledimo tudi Eminini zgodbi, ki opisuje, kako je med obstreljevanjem Sarajeva pobegnila iz Bosne in Hercegovine ter kako se ji je potem zaradi Laszla življenje zapletlo. Pisateljica tok zgodbe prekinja z vstavki Emirjevih pisem, ki utihnejo, ko Enver doseže svoj cilj.
Tita Cvetković je gimnazijo delno obiskovala v ZDA, živela je še v Franciji, Turčiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Študirala je na Univerzi v Ljubljani in magistrirala na Univerzi Pariz 7, kjer je raziskovala japonski film in filmsko teorijo. Govori angleško, francosko, nemško, srbsko, slovensko, turško in japonsko. Kot igralka je sodelovala pri dveh filmih, enega je sproducirala, ukvarja se s projektnim managementom in programiranjem, je back-end razvijalka za Drupal, s poudarkom na PHP jeziku. Pa mirna Bosna je njen knjižni prvenec.
Objavljeno: 25.02.2026 15:56:56
Zadnja sprememba: 25.02.2026 15:56:56
Laszlo se je z rokami uprl ob streho avtomobila. Tiho sva uživala spokojnost mirne noči. Cesta, ob kateri sva se ustavila, že dolgo ni bila več prometna. Hiše, ki so stale ob njej, že dolgo niso bile več naseljene. Ustavila sva se na kosu zemlje, ki ni več obstajal. Bila sva sama sredi ničesar.
Laszlo je počasi spustil roke, da so mu padle v naročje. Obrnil se je proti temi, ki naju je ločevala od vojne, in živčno pomežiknil. Iz notranjega žepa suknjiča je potegnil škatlo cigaret in mi eno ponudil. Rekla sem mu, da ne kadim. Vztrajal je. Imel je prav. Svoje prve cigarete nisem pokadila kašljaje, kakor kažejo v filmih. Vdihovala sem počasi in temeljito. Čutila sem, kako dim prodira v vsak kotiček mojih pljuč. Ta občutek me je pomiril.
(str. 45-46)
