Ponciá Vicêncio

Afrobrazilska pisateljica Maria Conceição Evaristo de Brito se je revna in črna rodila v faveli Belo Horizonteja in odraščala v času vojaške diktature. Že med zgodnjim šolanjem je s pranjem in čiščenjem po meščanskih hišah pomagala služiti za preživetje družine, po končanem učiteljišču pa se je preselila v Rio de Janeiro, kjer je kasneje tudi diplomirala. Pri svojih dvainšestdesetih je pridobila še doktorski naslov in začela poučevati na univerzah. V Riu je prišla v stik s Cadernos Negros, gibanjem, ki je vzpostavljalo afrobrazilsko literaturo kot sestavni del brazilske, in začela pisati tudi sama, a ji življenjske ter družbene in politične razmere, v katerih je odraščala in živela, niso bile naklonjene v smislu zgodnjega priznanja. Njen glas se je uspel razširiti in se utrdil šele pred dobrim desetletjem. V mnogih njenih delih se zrcalijo njene življenjske izkušnje, prav tako pa s svojim pisanjem podeljuje glas tudi vsem svojim prednikom (in sodobnikom), ki so bili tako kot ona sama v prejšnjih rodovih sužnji, a so v izkušanju rasne, spolne in razredne diskriminacije v veliki meri ujeti še dandanes. Čeprav s svojimi literarnimi liki posreduje bolečino celotnega svojega rodu, pa tega ne počne na način idealiziranja. Nasilje, ki je ena od njenih rdečih niti skozi večino besedil, prikazuje tudi od znotraj, največkrat kot partnersko nasilje, ki ga razume kot obliko notranje skrušenosti in nemoči spričo rasnega in razrednega zatiranja, ki ju moški ne znajo kanalizirati drugače kot tako, da ga uperijo v fizično šibkejše ženske. Kar izkusita tudi Ponciá Vicêncio in pred njo njena babica.

Roman sodi med avtoričina najbolj znana dela. V njem naslovni junakinji sledimo na poti upanja v boljše življenje, v mesto, kamor odpotuje z dediščino svojega deda, z norostjo, ki jo nasledi in ki jo po korakih vse bolj in bolj srka vase ob brutalnem spoznanju, da suženjstvo pravzaprav nikoli ni bilo res odpravljeno in da je sužnja, tako kot so bili to njeni stari starši, še vedno tudi ona sama: sužnja življenjske usode, ki se ponavlja, sužnja obupa in pomanjkanja upanja, da bi se podala v nove bitke in si ustvarila drugačno življenje. Kljub sreči, da si je našla delo, komajda zbere denar za majhno, neugledno barako, v katero se preseli z možem. Zaradi njenega vse večjega obupa in posledičnega drsenja v negibno, zaprto tišino pa ta postaja do nje vse bolj nasilen. Stoži se ji po bratu in materi, po življenju na vasi, koder je skupnost povezana v skrbi za drugega, in kjer je kot dekle uživalo v ustvarjanju, ki se ga je priučila od matere – v izdelovanju glinenih izdelkov, ki je pomenil stik z zemljo in naravnimi duhovnimi silami. Le v tem je bila zares svobodna, zares živa. Šele vrnitev domov ji lahko omogoči, da se iz osebnega brezna vsaj delno povrne tudi sama.

Preko njene zgodbe avtorica razkriva boleče danosti (nekdanjih) črnskih sužnjev, ki jim nikoli ni bilo zares omogočeno, da bi se od suženjstva dokončno poslovili in svoje življenje zaživeli zares svobodno. Kot uradno svobodni so se mnogi s podeželja po sprejetju ‘zlatega zakona’ leta 1888 selili v mesta, saj so jim zemljo, ki jim je bila podeljena, veleposestniki ponovno nizkotno odvzemali, tam pa zase prav tako niso našli priložnosti in so se naseljevali na obrobjih, kjer so gradili svoje revne favele, denar za življenje pa si kot majhen drobiž za plačilo znova služili pri izkoriščevalskih bogatih belcih. Rasno razmerje moči ostaja nerazgrajeno še danes, avtorji, med katere se prišteva tudi Conceição Evaristo, pa pišejo prav zato, da se to dejstvo ne bi preprosto pometalo pod preprogo; ter seveda tudi v želji po ohranitvi dediščine, afriškega duhovnega izročila, ki so ga predniki prinesli s seboj in mu v nekaj niansah sledimo tudi v tem kratkem, melanholičnem in bolečem romanu.

Katja Zakrajšek, ki je delo odlično prevedla, je napisala dobrodošlo spremno besedo, ki bralcu pomaga napisano razumeti v vseh njegovih podtonih.