| Žanr | eksotični roman, moderni roman, novi roman (nouveau roman) |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
| Založba | Študentska založba |
| Zbirka |
Beletrina |
| Prevod |
Nataša Varušak |
| Spremna beseda |
Tanja Lesničar-Pučko |
| Ključne besede | Jezikovne igre, Kolonializem, Ljubezenska razmerja, Ljubezenski trikotnik, Partnerski odnosi, Prevare, Skrivnost, Sosedje, Varanje |
Žaluzija je nenavadno, mojstrsko spisano delo, ki velja za prototip francoskega novega romana in je obvezno čtivo za vse ljubitelje eksperimentalne literature. Roman je genialen dokaz, da ima tudi odsotnost povedanega svojo povedno vrednost.
Zgodba sledi pogledu lastnika plantaž bananovcev, obsedenem z opazovanjem svoje žene, ki jo sumi nezvestobe. Na preži je pogosto za priprtimi žaluzijami, od tod avtorjeva besedna igra: v francoščini namreč la jalousie pomeni tako ljubosumje kot okensko žaluzijo.
Robbe-Grillet skrajno neosebno in pretirano natančno (da ne rečem sterilno) niza banalne dialoge in prostorske opise, kot jih lahko opazuje nema, objektivna priča dogodkov, ki ne (z)more ukrepati. O čustvenem stanju varanega moža lahko sicer le ugibamo, a preplet vedno bolj nelogično povezanih prizorov kaže na njegovo obsesijo, nevrotičnost in celo obup. V knjigi sicer o možu ne izvemo prav ničesar, kajti vsa pozornost je namenjena skrivnostni, zapeljivi A… in njenemu domnevnemu ljubimcu – sosedu Francku; o prisotnosti še ene osebe priča le dodatna skodelica kave ali kozarec viskija, ki se znajde na mizi.
Kljub relativni zahtevnosti Žaluzijo priporočam vsem navdušencem nad svežimi literarnimi pristopi in raznolikostjo pripovednih slogov, raziskovalcem izraznih možnosti ter ljubiteljem nenavadnih pripovedi.
Objavljeno: 27.01.2026 14:31:46
Zadnja sprememba: 28.01.2026 08:38:29
Franck in A…, potopljena v molk in nepremičnost, še zmeraj zreta v obzorje.
Franck pripoveduje zgodbo o pokvarjenem avtomobilu, pri čemer se smeji in v pretiranem zanosu energično gestikulira. Z mize poleg sebe pograbi kozarec in ga na dušek izprazni, kakor da sploh ne požira tekočine, ki jo spravlja vase: vse na mah steče po njegovem grlu. Kozarec odloži na mizo med svoj krožnik in podstavek za krožnik. Spet začne takoj jesti. Njegov precejšnji tek je videti še večji zaradi številnih in poudarjenih gibov: desna roka, ki zaporedoma prijema nož, vilice in kruh, vilice, ki izmenoma prehajajo iz desne v levo roko, nož, ki drugega za drugim reže koščke mesa in se po vsakem takem posegu spet znajde na mizi, da bi prizorišče te igre prepustil vilicam, ki se selijo iz roke v roko, križarijo med krožnikom in usti, ritmične spremembe vseh obraznih mišic med zavestnim žvečenjem, ki mu, še preden je končano, naglo sledi ponovitev celotnega postopka.
(str. 56, 57)
