Klub čudnih otrok

Zgodba se vrti okoli štirih otrok, mlajših najstnikov, ki se med seboj zelo razlikujejo, a jih povezuje občutek, da nikamor zares ne sodijo. Vsak izmed njih ima svoje težave – v družini, v šoli ali sam s seboj – in zaradi tega veljajo za »čudne«. Mila je zasanjana, rada opazuje svet okoli sebe, drugim pa se zdi, da samo nekam strmi, zato ji pravijo, da je čudna in nje to sploh ne moti. Poleg tega ima rada žuželke, posebno pajke. Čudno, kajne? Peter je osnovnošolec, ki se ponoči boji sam spati, preganjajo ga sence in velja za strahopetnega, nesamostojnega, posledično čudnega. Katka ves čas tiči v knjigah, obožuje knjige za odrasle, poleg tega zelo veliko je, kajti hrana ji ponuja uteho. Debelost in knjige so recept, da veljaš za čudno. Franta ima bolne noge, hodi z berglami, rad snema videoposnetke in jih objavlja po spletu, najbolj pa si želi, da bi drugi ravnali z njim, kot da ni čuden. Vsak izmed njih je precej osamljen. Zaradi spleta okoliščin se znajdejo skupaj. Spoznajo, da čudnost ni nekaj nenavadnega, ampak pot do prijateljstva in sprejemanja. Čutijo, da jih družijo težave kot so odnosi s starši, zapostavljenost, nerazumljenost, osamljenost in pomanjkanje pozornosti. Vsak izmed njih svet doživlja po svoje, a vsi nosijo v sebi stisko. Postopoma se med njimi začne oblikovati poseben klub – ne uradno, ampak kot prostor, kjer se lahko pogovarjajo, delijo svoje misli in občutke ter so lahko to, kar so, brez strahu pred obsojanjem. Med seboj se začnejo podpirati in si pomagati, čeprav se včasih tudi sprejo in ne razumejo drug drugega. Skozi njihove zgodbe knjiga pokaže, kako zapleten je svet odraslih in kako močno ta vpliva na otroke. Otroci se učijo, da niso sami s svojimi težavami in da jih drugačnost ne dela slabše, ampak posebne. Čeprav ne izginejo vse težave, se naučijo, kako pomembna sta prijateljstvo in razumevanje.

Knjiga govori o odraščanju, osamljenosti, družinskih odnosih, sprejemanju sebe in drugih ter o tem, da je včasih že občutek pripadnosti dovolj, da je življenje lažje.