Vrnjena

Začetek pripovedi je umeščen v avgust leta 1975, vanjo vstopimo s kratkim poglavjem, v katerem se trinajstletnica s kovčkom v roki vzpenja k vratom stanovanja, domu »druge« matere. Kmalu se razkrije, da jo je slednja nekaj mesecev po rojstvu predala sorodnikom, sedaj pa je bil otrok poslan nazaj v okrilje svoje biološke družine. Bežno se odstira njeno prejšnje življenje edinke pri nadomestni družini, pri čemer spoznamo, da so nove razmere, v katerih se znajde dekle, v popolnem nasprotju z njenimi dosedanjimi izkušnjami. Vrnitev jo zaznamuje tako navznoter kot navzven, saj ji okolica »prilepi nevidno nalepko z vzdevkom Vrnjena, povratnica«. Razpeta je med obe materi, na eni strani je »mama z vasi«, skopa z nežnostjo, na drugi »mama z morja«, od katere je deležna le materialne pozornosti. Vmes pa je ona sama z vprašanji brez odgovorov ter občutki krivde, sramu in nezaželenosti.

Jezikovna posebnost je vključevanje dialogov v narečju, ki prispevajo k pristnosti v slikanju družbenega okolja. Poudarjena je drugačnost glavne literarne osebe in njena odtujenost od sveta, ki ga določajo grobe besede in dejanja, socialno pomanjkanje ter večinoma neljubeči odnosi. Prvoosebna pripovedovalka se z vidika sedanjosti in odrasle osebe ozira v otroštvo in obdobje, ki ji je zapustilo trajen pečat, hkrati pa je takrat spletla tudi tesne vezi. Znašla se je v okolju, kjer je bilo potrebno hitro odrasti, dokaz za to je bila sestra Adriana, drobna, na videz krhka deklica, s svojimi nočnimi strahovi, v bistvu pa zelo močna, bistroumna, predvsem pa skrbna in zaščitniška.

Roman Vrnjena je delo italijanske pisateljice Donatelle di Pietrantonio, ki literarno ustvarja ob poklicu otroške zobozdravnice ter svoje zgodbe umešča v pokrajino Pescara, iz katere sama izhaja. Preveden je bil v številne jezike, prirejen v gledališko predstavo in prelit na filmska platna. Vzljubili so ga tudi bralci, saj je prejel nagrado campiello za najboljšo knjigo po njihovem izboru.