Camera obscura

Novomeški pisatelj Nejc Gazvoda (1985) je že s svojima zbirkama kratke proze Vevericam nič ne uide in Fasunga postal glasnik generacije milenijcev, ki na poti v zrelo življenjsko obdobje pogosto obtičijo v epizodah brezizhodnosti, nerazčiščenih travm in praznega hrepenenja. Neimenovani glavni junak je zdolgočasen študent, ki že nekaj časa več ne hodi na faks in dneve preždi pred televizorjem, ki mu predstavlja edini vir smisla v življenju. S spomini se pogosto vrača v svojo mladost, katero je močno zaznamovalo prijateljstvo z Bertom, ki je zaradi rednih očetovih zlorab pri komaj 13. letih storil samomor. Roman pogosto preskakuje med z idilično nostalgijo zaznamovano preteklostjo ter toliko bolj turobno sedanjostjo, kjer osrednji lik ne najde sreče v življenju vse dokler ne naleti na skupino mladih, ki organizira skrivne sestanke, na katerih izvajajo razne bizarne predstave, ki med drugim vključujejo samopoškodovanje in mazohizem, iznenada pa se v življenje glavnega junaka vrne tudi dolgo pogrešan prijatelj iz mladosti…

Camera Obscura je roman, ki poleg pričakovanih “sodobnih” tem kot so odtujenost, travma in pasivnost obravnava tudi posameznikovo odločitev, da zavrača objektivno resničnost in si najde zatočišče v alternativnih svetovih, ki so močno pomešani s fantazijo in grotesko. Gazvoda prepleta socialni realizem z magičnim realizmom, roman pa se na več mestih spogleduje tudi z elementi vohunskega trilerja.