Pleše v somraku

Prvi, ki jo je videl mrtvo, je bil inšpektor za krvne delikte Lovro Babić. Prestrašil se je in odrevenel, iz sebe ni mogel iztisniti glasu, pač pa je tako stal in kakor obseden, kot kaka drobna zverinica, ki jo je hipnotiziral ples klopotače, gledal v ta obraz. V zadnjih desetih letih, kolikor dela pri policiji, se je nagledal mrtvih, iznakaženih, razmesarjenih, takih z izkopanimi očmi in odrezanimi nosovi, starcev, otrok, žensk, in že zdavnaj je bil prepričan, da ve, kakšna je videti smrt, ko od obraza do obraza spreminja svojo obliko, toda na obrazu Srde Kapurove je bilo nekaj, česar ni videl še nikoli in kar ga je prestrašilo. Kadar se spomni nanjo, čeprav čedalje redkeje – pred tole zgodbo mu že mesece ni prišla na misel – Lovro še zdaj čuti, kako v njem narašča strah. In to ne navaden, paničen, histeričen človeški strah, marveč tisti strah, pred katerim ni kam pobegniti.