Ljudje smo kot drevesa, pokončni, ukoreninjeni, edinstveni; živimo v skupnostih in si med seboj pomagamo, pravi Breda Podbrežnik, ki je nabrala in izbrala petintrideset pravljic, legend, mitov in bajk o drevesih z vseh koncev sveta, ki jih je Klarisa Jovanović priredila, poenotila in poživila s svojim znanim tenkočutnim občutkom za jezik. Pravljice so razdeljene v pet sklopov: o drevesih življenja, o čudežnih drevesih, o preobrazbah, odgovarjajo nam na večna vprašanja Zakaj?… in nam razkrivajo sladkobe in skrivnosti svetih gajev.
Dodana vrednost knjigi sta stvarno in tematsko kazalo. Seznam vseh omenjenih dreves z naslovi pravljic najdemo v stvarnem kazalu, v tematskem kazalu so izpostavljene teme varovanja in ohranjanja narave z naslovi pravljic, ki te teme obravnavajo. Zbirka pravljic je tako dobrodošel in dragocen pripomoček za vse, ki bi z ljudskimi pravljicami radi obogatili svoje naravoslovno in pedagoško delo. Spremno besedo je napisala dr. Urša Vilhar, raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo Gozdarskega inštituta Slovenije.
Deklici Leni bi pravzaprav moralo biti ime Olena, saj je rojena v Ukrajini in ne v Rusiji. Ker pa se ji v zgodnjem otroštvu zoperstavi pesmica, ki jo mora recitirati odraslim, noče več biti Olena, ampak zgolj in samo Lena. Pa naj si njeni vzgojitelji o tem mislijo, kar si hočejo. Tudi sicer je trmoglava, o sebi meni, da lahko vsakomur stori kaj dobrega, če se ji le zahoče. A jo svet okoli nje vsakokrat postavi na trda tla. Tako da jo zaboli. Pa še naprej vztraja po donkihotsko. Ko izve, kaj se dogaja s potepuškimi psi. Ko spremlja sošolko Ivanko, ki ji učenje ne gre in ne gre in se nazadnje na vrat na nos prepusti verskemu fanatiku. Ko se odloča za študij. Vsepovsod hoče biti zraven, vsepovsod se ji zdi, da lahko prav ona pomaga. Ob tem pa ne spregleda, da s svojimi dejanji zgolj sama sebi zida gradove v oblakih. Razume jo le sostanovalka v študentki sobi, ki jo skuša iztrgati tem gradovom.
Roman je pretresljiva kritika prvih let samostojne Ukrajine, ko se je socializem izpel in so ljudje z vsemi štirimi začeli objemati kapitalizem, ta pa jih je spremenil naravnost v reveže in berače. Podobe se bodo še zlasti v drugi polovici romana dotaknile tudi slovenskih bralcev.
Zgodba je razdeljena na trinajst poglavij. Tretjeosebna pripovedovalka, še ena nesrečnica, ki ji je dano spoznati nenavadno deklico, povzema Lenine dnevnike od njenih otroških let pa vse do časa, ko bi morala postati odrasla ženska. Ob vsakem tragičnem pripetljaju, ki mu je priča, se pojavi motiv lebdeče ženske s staromodno ameriško ruto, ki preseka tragičnost, žrtev na videz odreši nevzdržnega stanja, in se nato razblini v nič. Deklica, ki v Boga ne verjame, verjame pa v čudeže, je dobričina, za katero ni druge izbire, kot da se razblini še sama.
Pesniška zbirka Dragice Šteh je svojevrsten literarni zagovor človeka in človečnosti. Gre za pesniško spodbudo slehernemu bralcu, o čemer govori že naslov knjige. Začetni in hkrati osrednji cikel 32 pesmi nosi naslov Ta pesem je zate. Lirski subjekt nagovarja najprej svojega otroka in samega sebe, pa tudi “zeleno sonce”, kot poimenuje reko Krko. Sledijo naslednji verzi: “Ta pesem je zate – // trs sredi puščave, // ranjen in skrušen iščeš svoj mir /…/. Že uvodni takti te pesmi opogumljajo vsakogar, ki hrepeni po notranjem miru. Pesmi, ki sledijo, se obračajo na iskalce resnice, svetlobe in smisla, na trpeče, tavajoče pa tudi na vse, ki so že našli … Poezija tega cikla je vedno znova najdevanje miru sredi nemira, luči sredi teme, upanja sredi brezupa, veselja sredi žalosti. Cikel Dvojina vsebuje predvsem ljubezenske pesmi, poglavje Spominjanje pa je še posebej osebno in avtobiografsko, saj je posvečeno avtoričinim bližnjim, ki so že odšli. V ciklu Rodna gruda beremo navdihujoče domoljubne pesmi. V Premislekih so zapisane vsebinsko pronicljive in duhovno bogate pesmi, v katerih se zrcali pogled lirskega subjekta na življenje: na sebe, ljudi, naravo, Boga. Cikel Prosto po … sestavljajo prepesnjene variante kreacij znanih slovenskih pesnikov, Vodnika, Pavčka in Minattija. Pesniško zbirko sklene poglavje Tu zdaj, v katerem so izpostavljene predvsem različne pasti zaslonov.
Pričujoče pesmi so brez dvoma obogatitev slovenskega pesniškega prostora, predvsem tistega, ki je napolnjen z lepoto, smislom in zaupanjem v višje dobro.
Dragica Šteh je sicer že uveljavljena pesnica. Svoje pesmi za odrasle je prispevala za knjigo Čez leto dni (2018), leta 2020 pa je nastala pesniška zbirka Vse ostalo, kot odmev na epidemijo korona virusa. Štehova je leta 2021 napisala tudi pesem leta z naslovom Čas.
Holly Gibney je kompleksna literarna junakinja, ki prvič nastopi v trilogiji Gospod Mercedes, kjer sodeluje z detektivom Billom Hodgesom. Nastopa tudi v romanu Tujec in v kratki zgodbi iz zbirke z istim naslovom – If It Bleeds.
Holly se dnevno sooča s številnimi osebnimi in poklicnimi izzivi ter notranjimi boji. Je zasebna preiskovalka, ki vodi svojo agencijo Srečni najditelj. Roman se odvija v času epidemije virusa Covid-19. Zaradi virusa je življenje izgubila Hollyjina pokroviteljska mati Charlotte. Holly si zaradi smrti matere vzame premor od dela, njen sodelavec Pete pa preboleva Covid. Kljub temu se Holly loti primera skrivnostnega izginotja mlade Bonnie, za katero je ostalo le kolo, uhan in sporočilo. Holly ugotovi, da Bonnie ni edina, ki je izginila, in da so morda primeri povezani. Iskanje izginulih se prepleta z zgodbo ostarelih zakoncev, nekdanjih profesorjev Emily in Rodneyja Harrisa. Izprijena starca pod krinko za lastno korist ugrabljata mlade žrtve. Kakšen je njun namen, boste kar hitro ugotovili.
Roman ponuja napeto in skrivnostno vzdušje s tipičnimi Kingovimi preobrati. Za razliko od nekaterih drugih Kingovih zgodb ta ne vsebuje nadnaravnih elementov, vendar prikaže, da je lahko tudi resnično zlo grozljivo. Zgodba vabi k razmisleku o moralnih vprašanjih in osebnih vrednotah. Pomemben del romana je tudi Hollyjina osebna zgodba. Poznavanje ostalih zgodb, kjer nastopa Gibneyjeva ni nujno, saj je roman Holly samostojna knjiga. Je pa dobro za boljše razumevanje glavne junakinje. Holly sem in tja omenja Hodgesa ter se spominja dogodkov in kriminalcev iz ostalih romanov. V drugih romanih nastopajo tudi Pete Huntley, Barbara in njen brat Jerome Robinson, s katerimi Holly sodeluje.
Holly je bila leta 2023 izbrana za najljubšo grozljivko bralcev na portalu Goodreads. Ljubitelji Kingovih kriminalk se lahko veselijo prihajajočega romana z naslovom Never Flinch, v katerem bo ponovno nastopala Holly.
Prva knjiga iz serije knjig o sedmih sestrah d’Apliese se začne s smrtjo Pa-Saalta, njihovega krušnega očeta. Najstarejša hči Maja se po prejemu obvestila vrne na družinsko posestvo v Švici in začne odkrivati in razpletati zgodbo svoje prave družine, svojega rojstva in posvojitve. Pot jo popelje vse do Ria de Janeira, kjer odkrije svojo povezavo s staro in razpadajočo hišo in njeno lastnico. V Riu de Janeiru se do tedaj v ljubezni razočarana in samotarska Maja tudi zaljubi in splete ljubezensko zgodbo svojega življenja.
Serija knjig o sedmih sestrah je leposlovni roman z mitološkim ozadjem; deloma se naslanja na zgodbo o sedmih sestrah Plejadah, zvezdni kopici v bližini Orionovega pasu.
Kaj zanimivega se lahko zgodi mlademu Tjamoncu na sončno dopoldne, ko mama za trenutek odide na klepet k sosedi? Marsikaj, sploh, če je ta mladi Tjamonec radovedni in pogumni ledeni jelen – Urmal, ki je izkoristil mamino nepozornost in odšel raziskovat proti toku reke Njeve, ki je mirno tekla mimo njihove naselbine. Za vsakim rečnim ovinkom, ki ga je prehodil in raziskal, ga je seveda še močneje zanimalo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom in tako je kmalu pustil dom daleč za seboj in se srečal z eno največjih živali tistega časa – z mamutom.
Vsak, ki se je v Prirodoslovnem muzeju kdaj zazrl v veličastno okostje mamuta, se je verjetno vprašal, kakšno življenje je ta orjaška žival živela, po katerih poteh jo je ubirala in kako je končala v strugi današnje reke Nevljice. Jože Urbanija nam z Urmalom, mamutovim prijateljem ponuja zanimivo domišljijsko zgodbo, ki bi se prav lahko tudi v resnici odvila na sotočju dveh rek neko davno pomlad, ko sta sonce in južni veter opravila svojo dolžnost in je pod planinami zadišalo po pustolovščinah, ki jih je odlično upodobil Miha Ha. Strip je osvojil, poleg zlate hruške, še nagrado Zlatirepec 2023, ki se podeljuje za najboljši domači strip za otroke in mlade.
Kaj zanimivega se lahko zgodi mlademu Tjamoncu na sončno dopoldne, ko mama za trenutek odide na klepet k sosedi? Marsikaj, sploh, če je ta mladi Tjamonec radovedni in pogumni Urmal, ki je izkoristil mamino nepozornost in odšel raziskovat proti toku reke Njeve, ki je mirno tekla mimo njihove naselbine. Za vsakim rečnim ovinkom, ki ga je prehodil in raziskal, ga je seveda še močneje zanimalo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom in tako je kmalu pustil dom daleč za seboj in se srečal z eno največjih živali tistega časa – z mamutom.
Vsak, ki je v Prirodoslovnem muzeju kdaj obstal pred veličastnim okostjem mamuta, se je verjetno vprašal, kakšno življenje je ta orjaška žival živela, po katerih poteh jo je ubirala in kako je končala v strugi današnje reke Nevljice. Jože Urbanija nam z Urmalom, mamutovim prijateljem ponuja odlično domišljijsko zgodbo, ki bi se prav lahko tudi v resnici odvila na sotočju dveh rek neko davno pomlad, ko sta sonce in južni veter opravila svojo dolžnost in je pod planinami zadišalo po pustolovščinah.
Glavni junak romana Ljubezen 22, plagiat je moški v srednjih letih, jezen in razdražljiv, ker mu zadeve ne gredo od rok, kot bi želel. V zvezi je z Lucy, do katere goji nasprotujoča si čustva, zaradi nje izgublja potrpljenje, njene besede in dejanja ga spravljajo ob živce. Ob njej je razdražljiv, brez nje pa nesrečen. Nakar se mu ponoči nekje sredi ameriških gozdov pokvari avtomobil … Sledi srečanje, po katerem nič več ni tako, kot je bilo.
Ko se iz gozda izvije postava, ki mu ponudi pomoč, nam postane jasno, da je okvara avtomobila zgolj pripomoček njegove nujne preobrazbe, kajti spoznanja, ki sledijo, strgajo z njega maske in vzorce obnašanj, ki jih je podedoval od prednikov in mu pod njimi že klecajo kolena.
Neznani rešitelj mu ponudi streho nad glavo, v hiši pa mu pogled pritegne knjiga, naslovljena Ljubezen 22. Usodna knjiga, ki glavnemu junaku osvetli razumevanje ljubezni kot nežne bilke, ki se je ne smemo preveč oklepati, če želimo, da dobro uspeva, in tudi ne premalo, saj lahko oveni in umre.
Glavni junak skozi velikokrat humorne dogodke spoznava samega sebe, preizkuša svoje meje in se iz nergavega moškega srednjih let spreminja v prijetnega sopotnika vsem, ki mu pridejo naproti …
Popravki Johnatana Franzna je velik roman! Velik tako po obsegu kot tudi po sami tematiki, čeravno se posveča na videz nepomembnim usodam nepomembnih posameznikov. Slehernikov, vrženih v vrtinec življenja, ki se mu prepuščajo vsak na svoj bolj ali manj pasiven način. Popravki so roman o povprečni (ameriški) družini. Disfunkcionalni, čeprav na prvo žogo daje vtis, da temu ni tako. Če bi ta družina ostala zgolj v okvirju ameriških gabaritov, bi bilo morda potrebno pridevniku velik dodati še pridevnik ameriški, a vendar je ena od posledic globalizacije tudi ta, da Ameriko živimo skorajda že povsod, četudi si je že dolgo več ne želimo. Lambertovi bi lahko bili recimo tudi Krajnčevi. V svoji disfunkcionalnosti bi namreč (ne)funkcionirali skorajda kjerkoli v svetu, kjer prevladuje krščanstvo. Popravki sodobni družbi postavljajo ogledalo. Bralec, ki pa se bo v tem ogledalu nehote prepoznal, pa bo moral v to vložiti nekaj truda. Prebrati sedemsto strani ni mačji kašelj. A vendar bi, če bi Franzen svoj roman nekoliko skrajšal, ostal brez določenih ironično obarvanih zastranitev in posledično do krajšega bralnega užitka in doživetja. Popravki se namreč berejo izjemno tekoče in lepo, za kar gre zasluga tudi prevajalcu. Priporočam!
Sedemnajst let dela nad skupno šeststo stranmi v lastnoročni pisavi. To je tisto, kar je pisatelju Stefanu Hertmansu zapustil njegov ded. Več kot 30 let je v pisatelju zorela knjiga o dedovi življenjski zgodbi. Šele bližajoča se 100. obletnica začetka prve svetovne vojne je v pisatelju sprožila nujo, da dedovo zgodbo v sebi predela in dva obsežna zvezka spominov, ki jih je avtorjev ded Urbain Martien začel pisati pri 72. letih, pisateljsko preplete s svojim doživljanjem in jih javno objavi. Tako je nastal roman, ki je hkrati zelo osebna intimna pripoved o pisateljevem dedu in pričevanje širše kolektivne zgodovine v obdobju dedovega življenja, ki ga je usodno zaznamovala predvsem prva svetovna vojna. Roman, v katerem se prepletajo odlomki iz dnevnikov, fotografije in pisateljevi spomini na deda, je razdeljen na tri dele: v prvem je središče pisateljev ustvarjalni proces, njegovo popotovanje po krajih, ki jih omenja ded, in odnos do družinske zgodovine; drugi del je dedovo pričevanje o otroštvu in odraščanju v vojni, kjer se je boril v svojih dvajsetih kot flamski vojak. Dedova življenjska ljubezen (in dediščina očeta slikarja, avtorja in restavratorja cerkvenih fresk) je bilo slikarstvo in slikanje in to daje celotni pripovedi posebno unikatno atmosfero in perspektivo: v dedovi zelo živo napisani pripovedi izstopa kontrast med vojnimi grozotami in globokim doživljanjem mladega vojaka, med opisi bojev in trpljenja nas presenetljivo lirični odlomki iz krutosti in grdega ponesejo v svet lepote in ljubezni, zvokov narave, vonjev in močnih vidnih vtisov, ki jih je zaznalo oko občutljivega likovnega umetnika (npr. prizor drstenja jegulj v luninem siju ali golega dekleta ob tolmunu, primerjave pokrajine s slikarskimi deli …). V tretjem delu pripoved ponovno prevzame pisatelj; Hertmans s potrebno časovno distanco in življenjsko zrelostjo razmišlja o ljubezenskem, družinskem, ustvarjalnem in zakonskem življenju svojega deda. Njegovi predmeti in predvsem dedove slike zdaj odraslemu pisatelju pripovedujejo drugačne zgodbe in razlage za dogodke, ki jih je kot otrok dojemal veliko bolj površno; na dan prihaja vse več pisateljevih spominov na deda. Poglobi se v intimo človeka, ki ga je vojna psihično uničila in je uteho našel v slikanju in naposled v pisanju darila za svojega vnuka: dveh obsežnih zvezkov spominov. Svojevrsten dokaz zaupanja in ljubezni, ki sta v Hertmansu sčasoma dozorela v knjigo, s katero je dedovo življenje iztrgal pozabi, pripoved, ki s čudežno močjo literature v življenje obuja posameznika, dragega in čutečega človeka s številnimi individualnimi posebnostmi, ki je vse življenje nihal med vlogo vojaka, ki ga je doletela po sili razmer, in umetnika, kar je zmeraj hotel postati (str. 386).
Delo je bilo prevedeno v številne jezike, zanj je avtor leta 2014 prejel nizozemsko-belgijsko literarno nagrado AKO Literatuurprijs.
Hertmans je eden najvidnejših flamskih avtorjev, pesnik, pisatelj in esejist; leta 2024 je prejel evrosredozemsko literarno nagrado pont za izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti. V slovenščino sta poleg Vojne in terpentina prevedena tudi njegova romana Tujka in Vzpon.
in nato