skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Le vkup, le vkup : roman

Jože Sevljak, pesnik in pisatelj, ki prihaja iz okolice Litije. Napisal je pesmi za odrasle in mladino, nekaj zbirk kratke proze ter pravljic za otroke. Roman Le vkup, le vkup je njegova osemnajsta izdana knjiga. Svoje pravljice je na Radiu Kum v oddaji Lahko noč, otroci tudi prebral. Na Radiu Slovenija pa je sodeloval v oddaji Literarni nokturno.

V romanu Le vkup, le vkup avtor predstavlja razmere delavcev v tovarniških obratih. Za tekstilno tovarno se je morebiti odločil zaradi domače tovarne Predilnica Litija Avtor razmere predstavi skozi junakinjo Ireno, ki je delavka v proizvodnji, ločena mama samohranilka in skrbnica ostarele matere. Irena postane obraz stavke proti vodstvu podjetja in hkrati je verjetna predstavnica povprečne delavke v proizvodnem obratu. Ob branju njene zgodbe bralec dobi izjemen uvid v vsakdanje težave in skrbi slovenskega proletariata 21. stoletja. Roman je razdeljen v 31 kratkih oštevilčenih poglavij. Slog romana je enostaven, kar zgodbo naredi prepričljivo, saj je delavski razred v svoji osnovi preprost, jezikovno izražanje tega družbenega sloja pa ni zahtevno.

Zgodba v romanu nima točno določenega kraja dogajanja. Dogaja se nekje v Sloveniji, v bližini enega od krajev, ki je poimenovan Bukovje. Dogodki v romanu se odvijajo v 21. stoletju. Protagonistka romana je Irena Grilčnik, mama samohranilka hčerama, gimnazijki Tini in devetletni Neži. Slabi pogoji dela in mizerno plačilo pomembno oblikujejo njen vsakdan in pogovore s sodelavkami in prijateljicami. Vse delavce pesti skrb za preživetje. Poleg slabih pogojev samega dela pa se Irena sooča tudi s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, ki občasno prestopi mejo dela in se preseli tudi v neprofesionalno okolje. Ireni ob strani stojijo družina in prijatelji, kasneje pa tudi vdovec Stojan.

Nori med

Nori med je čustveno intenziven roman, ki se vrti okoli tem, kot so družinske skrivnosti, družinsko in vrstniško nasilje, identiteta, ljubezen, iskanje resnice in pa navsezadnje tudi čebelarstvo.
V njem sta združili moči pisateljici Jodi Picoult in Jennifer Finney Boylan ter skupaj ustvarili pripoved, ki se dotika tako človeških čustev kot širših družbenih vprašanj. Picoultova prinaša svojo značilno sposobnost za raziskovanje moralnih dilem in družinskih konfliktov, medtem ko Boylanova kot transspolna avtorica prinaša avtentičen glas Lilyjini zgodbi. Roman je napisan tekoče, z natančno izrisanimi liki, ki so čustveno večplastni. Posebnost je v strukturiranju zgodbe, saj se perspektivi Olivie in Lily izmenjujeta, kar omogoča poglobljen vpogled v različne plati resnice. Skozi Lilyjin glas se razkrivajo težave z identiteto, kar doda kompleksnost njenemu razmerju z Asherjem in vpliva na dogodke, ki vodijo do njenega nasilnega konca. Olivia McAfee pa je mati najstnika Asherja, ki po propadlem zakonu pobegne v majhno mesto, kjer poskuša svojemu sinu zagotoviti boljše življenje. V svojo zgodbo pa lepo prepleta tudi čebelarstvo, kar da romanu čudovit pridih. Njeno mirno življenje pa se postavi na glavo, ko Asherja obtožijo umora njegovega dekleta Lily. Roman je hkrati sodna drama, družinska saga in raziskovanje družbenih predsodkov.
Tema transspolnosti je v romanu obdelana z občutljivostjo in empatijo. Avtorici se ne izogibata težkim vprašanjem, kot so predsodki, nasilje in težave, s katerimi se transspolni ljudje soočajo. Hkrati pa zgodba pokaže univerzalne vidike ljubezni, strahu in družinskih vezi. Roman je izjemno aktualen in bo ganil vse, ki cenijo dobro napisane zgodbe z močnim družbenim sporočilom. Zato je tudi mednarodna uspešnica, ki se je na portalu Goodreads uvrstila med najbolj priljubljene in najbolj brane knjige leta.
“Nori med” je več kot le kriminalna drama – je premišljen in čustveno nabit roman, ki postavlja vprašanja o tem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Priporočam ga vsem, ki uživajo v literaturi, ki združuje napeto zgodbo s pomembnimi družbenimi temami.

Na večer pred božičem

Priljubljena irska pisateljica bralce povabi v svoj domovino, kjer živi glavna junakinja Liv Latimer. Kruh si služi z delom v bolnišnici, kjer kot medicinska sestra skrbi za paciente na urgenci. V srcu pa še vedno čuti bolečino zaradi dvojčice Rachel, ki je prezgodaj umrla zaradi raka. Liv vodi neobvladljiva nuja, da živi dovolj dobro za obe.

Bralci jo spoznamo po končani izmeni. Odpravlja se domov in medtem ko čaka na prehodu za pešce, doživi srečanje, ki jo pretrese do obisti. Že hip zatem moškega, ki se ji zdi najbolj znan neznanec, zbije motor. Še celo več. S svojim ravnanjem je Liv rešil življenje. Ne preostane ji drugega, kot da se odloči, ali bo ostala pri skrivnostnem neznancu, čigar življenje visi na nitki, ali bo odšla domov, kjer jo čaka družina in moški, ki ga ljubi.

Pisateljica na tem mestu ubere nenavadno pisateljsko pot. Spretno namreč krmari med dvema različnima potekoma zgodbe. Na eni spremljamo Liv, ki se odloči ostati na urgenci in poskrbeti za neznanega rešitelja. V drugi pa se Liv odpravi domov in doživi božične praznike povsem drugače, kot si je predstavljala.

Zanimivo branje, ki nas drži v napetosti do zadnje strani.

Pisma Maticu

Doris Kukovičič (1973) je svojo kariero začela kot inštruktorica angleškega jezika, nato pa se je posvetila izobraževanju učiteljev. Po nekaj letih poučevanja je svoje znanje prenesla na področje energetike, kjer se je posvetila odnosom z javnostmi. S svojim prvencem je pokazala, da ima poleg pedagoških in komunikacijskih spretnosti tudi pisateljsko žilico.

V ganljivem avtobiografskem romanu Pisma Maticu nas avtorica popelje na pot žalovanja, ki presega osebno izkušnjo in vabi k razmisleku o univerzalnih vprašanjih življenja in smrti. Nenadna bolezen in smrt 18-letnega Matica, nadobudnega športnika, polnega življenja in neustrašnosti, je avtorico postavila pred vprašanje: Kdo je Doris, če ni več Matičeva mama? V iskanju odgovora na to vprašanje se je odločila, da svoje misli in občutke ovekoveči v obliki pisem, naslovljenih na sina.

Avtorica skozi iskreno in neposredno pripoved razkriva skrite kotičke svoje duše. Pisma so intimni dnevnik žalovanja, ki bralca popeljejo na pot soočenja s smrtjo, izgubo in vprašanjem, kako najti smisel v življenju, ko se nam zdi, da je vse izgubljeno. Poleg žalovanja avtorica obravnava tudi pomen družine, prijateljev in zdravstvenega osebja, ki so ji stali ob strani ob tej nepredstavljivi izkušnji. Dogajanje, ki se v obliki spominov iz avtoričine mladosti razteza vse do leta 2023, je zasidrano v slovenskem prostoru in se razširi na italijanske in hrvaške destinacije, kjer je družina preživljala mnoge počitnice.

Knjiga Pisma Maticu je več kot le osebna zgodba o izgubi. Je zgodba o človeški izkušnji, ki nas vabi k razmisleku o lastni minljivosti in hkrati k slavljenju življenja v vseh njegovih oblikah. Ta knjiga je dokaz, da lahko spomin na ljubljene osebe postane vir tolažbe in nam pomaga, da živimo naprej.

Bodi drevo!

Slovenska pokrajina nas razvaja s čudovitimi gozdovi in zagotovo se strinjate, da so prav ti ena najimenitnejših stvaritev narave. Pisateljica za otroke Maria Gianferrari je skupaj z ilustratorko Felicito Sala ustvarila nagrajeno poetično slikanico za otroke in odrasle, ki nam za zgled postavlja prav drevesa. Njihova energija nas navdihuje, da se trudimo postati bolj sočutni, ljubeznivi, skrbni, boljši ljudje. Drevesa so tako kot mi družbena bitja. Med njimi poteka izmenjava informacij, delijo si hrano in zavetje, saj so le skupaj močnejša in lažje previharijo viharje.

V dodatku na koncu slikanice so napotki, kako lahko bralci pomagajo pri reševanju dreves, npr. s ponovno uporabo izdelkov, sajenjem domačih sort ali čistilnimi akcijami. Pisateljica prijazno spodbuja k sodelovanju v lokalni skupnosti, kot je denimo obisk v domu upokojencev, pomoč v zavetišču ali prostovoljstvo. Posebej radovedni pa si lahko ogledajo tudi natančen prikaz zgradbe drevesa in raziščejo številne vire, domače in tuje spletne strani, ki jih je avtorica navedla za nadaljnje branje.

Slikanica vsebuje le malo besed, a so te skupaj z ilustracijami toliko bolj dragocene. V nas budijo zavest, da je na svetu dovolj za vse, če bi le znali živeti v skladu s tem, kar nas uči narava …

Preobrazba svetlobe : roman

Pisatelj je stanje med letoma 2023 in 2024 v svetu prenesel v obliko romana. Med potekom zgodbe spoznamo rojstvo Reda teme, ki naj bi služil zaščiti poganov med nasilnim pokristjanjevanjem v 9. in 10. stoletju in njegov nadaljnji razvoj v vseobsegajočo kriminalno združbo. Ta je skozi stoletja svoje lovke pod krinko sumljivih nesreč razširila v ključne dele družbe in gospodarstva. V 21. stoletju poskuša matematični genij Janus Sinclair, nezavedajoč se obstoja Reda teme, izboljšati življenje prebivalcev v nekoliko distopični metropoli Aurum (latinsko ime za zlato), kjer se pod pozlačenim površjem kradejo temne sence preteklih tragedij. Vendar pa ga ustrahuje in kasneje umori neznana sila. Bo detektivu Aleksu uspelo razkriti storilce?

Zgodba spremlja poglede različnih izmišljenih oseb v starejšem in novejšem opisovanem obdobju ter tako stopnjuje napetost. Spodbuja kritično razmišljanje o daljni, a  tudi novejši zgodovini in o spreminjanju vrednot skozi čas. Tudi na koncu nas še enkrat spomni na žalosten fenomen postopne spremembe sprva plemenitih vrednot v njihovo temačno nasprotje, tako kot potone večerna zarja v temo.

Po žanru je vsebina kriminalka z elementi zgodovinskega romana. Zgodovinski navdih je prišel iz časa nasilnega pokristjanjevanja slovenskega ozemlja. Roman ima na trenutke nepričakovane zaplete. Bolj poglobljeni bralci bodo hitro predvideli potek in zaključek ter našli tudi določene povezave med preteklostjo in prihodnostjo. Red teme sam spominja na katero od zlohotnih združb iz različnih teorij zarote. Knjiga bo najbolj všeč ljubiteljem del ameriškega pisatelja Dana Browna.

Avtor Matjaž Valant je po karieri naravoslovec. Iz izrazne ujetosti analitičnih znanstvenih člankov se je sprva reševal s pisanjem potopisnih prispevkov. V obdobju med letoma 2023 in 2024 je kot natančen opazovalec aktualnih procesov v družbi in politiki sklenil kot eksperiment napisati svoj prvi roman. V njem odpira razmislek o razvoju vrednot skozi čas.

Njegov vonj po dežju

Francoski pisatelj, alpinist in zagovornik narave bralca povabi v zgodbo z dušo. Tako rekoč čez noč je postala mednarodna knjižna uspešnica. Ne brez razloga.

V času, ko je Cedric živel še brez družinskih obveznosti, mu pozornost vzbudi oglas v lokalnem časopisu. Dvanajst mladičkov pasme bernski planšar išče dom. Hipoma se odloči, da v svoje življenje sprejme malo puhasto kepico. Odpelje se v dvesto kilometrov oddaljeno vasico, kjer prav na koncu stoji hiša gospe Château. V leglu je enajst čudovitih srčkov, Cedric pa čaka pravega. Nazadnje ga le dočaka – je zadnji, dvanajsti. Na mah osvoji njegovo srce. Za vedno. In njuna zgodba, ki je trajala štirinajst razburljivih let, se lahko začne …

Pisatelj bralca v literarno dovršenem slogu popelje na intimno raziskovanje odnosa, ki vzklije med človekom in živaljo. V tej tenkočutni zgodbi se bodo prepoznali vsi, ki so se kdaj zaljubili v puhasto kosmato srečo s smrčkom in tačkami. Čakajo vas tako smeh kot tudi solze. In zgodba, ki jo je vredno prebirati vedno znova …

Zadnji? : virus bo izbral

Bojan Ekselenski se je 26. 6. 1964 rodil v Celju. Danes piše znanstvenofantastično in fantazijsko prozo, objavlja v različnih literarnih revijah in kot predsednik Celjskega literarnega društva aktivno deluje na področju promocije kakovostne fantastike. Od leta 2016 je urednik revije Supernova. Napisal je več kot 20 knjig, za svoje delo pa prejel več mednarodnih nagrad.

Zadnji? : virus bo izbral lahko žanrsko uvrstimo v fantastično kratko prozo. V fantastično, ker avtor presega realne vsebine z nadrealnimi, grotesknimi in bizarnimi, skozi pripoved pa opisuje utopični svet. V kratko prozo, ker ima pripoved preprosto strukturo. V noveli, ki jo je zaključil in izdal ravno v času pandemije Covida-19, spremljamo stotnika Slovenske vojske, Mirka Majerja. Ob izbruhu nekega čudnega virusa, podobnemu kugi ali pa bolj steklini, je vpoklican zaradi izvajanja karantenskih ukrepov. Povsod po svetu je skoraj istočasno izbruhnil virus, ki naj bi, če gre verjeti teorijam zarote, izbrisal z obličja vse nebele rase. Vendar pa ima zadnjo besedo virus, saj sam izbira, koga bo napadel in kolikokrat bo mutiral, zato se Slovenija v nekaj urah znajde v popolnem kaosu.

Bralec lahko skozi oči protagonista spremlja, kako se spreminja obličje Celja in okoliških krajev ter kako virus napreduje in okužene spreminja v blazneže, ki spominjajo na vampirje. Tok pisanja je tako hiter in surov ter poln informacij, da se bralcu ob branju lahko hitro obrne želodec, dogajanje pa spremlja s tako napetostjo, da misli, da je v središče kaosa postavljen on sam.

Pripoved sem prvič brala maja 2020, kmalu po izidu knjige in izbruhu epidemije koronavirusa. Takrat je bilo branje najbolj zanimivo, saj še nismo vedeli, kaj nas čaka v epidemiji, je pa branje priporočljivo tudi kasneje in predvsem za vse tiste, ki smo epidemijo izkusili na lastni koži. Če odštejemo obnorele bolnike, lahko med zgodbo in resničnostjo postavimo mnogo vzporednic, kot na primer delovanje NIJZ-ja v kriznih razmerah, proizvodnjo cepiv, resničnost obveščanja s strani oblasti in podobno, kar je avtor odlično zavil v posmehljiv stil pisanja.

Na koncu tiskane izdaje lahko preberemo še Celjska vampirska večerja, v kateri spremljamo primarija Mirka Kavčiča na Oddelku za patologijo in citologijo. Ob izbruhu virusa ima polne roke dela z vampirskimi trupli, ki oživijo in povzročijo pravo razdejanje.

Poroka iz koristi

Zadnje dni starega leta si lahko popestrimo tudi z lahkotnejšim branjem. Romani priljubljene italijanske pisateljice Felicie Kingsley bodo prava izbira za vse, ki si želijo vznemirljivih, kratkočasnih in z romantiko začinjenih zgodb. Pisateljica navdih za svoje zgodbe črpa pri mojstrici ljubezenskih romanov – Jane Austen. Tudi Poroka iz koristi sledi njenim klasikam.

Glavno besedo imata Jemma, maskerka v ne ravno uspešnem gledališču, in Ashford, dvanajsti vojvoda burlinghamski. Na prvi pogled ne bi mogla biti bolj različna. Zdi se, da se je Jemmi vendarle nasmehnila sreča, saj ji je babica Catriona, ki je bila sama plemkinja, zapustila vse svoje premoženje. Postavila pa je tudi zahteven pogoj. Vnukinja se mora poročiti s plemičem. Na tem mestu je čas, da v zgodbo vstopi Ashford. Nepričakovano se znajde tik pred bankrotom. Grozi mu, da bo izgubil tako bogastvo kot ugled v družbi. Odvetnik obema ponudi rešitev na dlani – poroko iz koristi. Bralci pa se skupaj z glavnima protagonistoma podamo v zabavno, iskrivo, strastno ljubezensko zgodbo.

Odsev

Obsežen in večdimenzionalen roman preko sijajnega srednjeveškega scenarija preide v sodobnejšo zgodbo. Kompleksna, doživljajsko bogata in metafizično globoko razraščajoča se subtilnost jezika bralcu nudi vrhunski užitek. Rdeča nit romana je ideja ljubezni, ki se oplaja skozi zgodovinsko, mitološko, alkimistično, trubadursko dojemanje in se s problematičnim hotenjem ter poskusih popolnosti, nesmrtnosti, absolutnosti, vedno neizogibno sprevrže v tragični konec.

Odsev poraja mnoga razmišljanja, odpira eksistencialna in psihoanalitična vprašanja o človekovi enkratnosti in identiteti, psihološki ujetosti v lastno telo in odnosih ter vplivih med dvojino in dvojnostjo. Leona in Marija sta izjemno povezani zrcalni dvojčici, posledično močneje izpostavljeni globokim težnjam ali po totalnem zlitju in transformaciji s sorodno dušo v novo enost ali popolnoma samotni izolaciji v samozadostnosti; pojavlja se ključni simbolizem ogledala. V usodno spontanem srečanju dveh najstnikov in intimnem razcvetu njunih duš dobimo občutek, da ju je možnost skrajne ljubezni našla za žrtvi.

Pri Filipu II. Francoskem opisuje zgodbo vraževerja in željo po večno deviški zaročenki. Celoten roman odseva epsko prepletenost dogodkov in neljubih posledic kljub medsebojni časovni oddaljenosti ter briše razlike med resničnostjo in fikcijo, saj je “ljubezen moškega in ženske, ki se srečata ob istem prepadu časa, vselej novo travmatično soočenje z idejo univerzalne ljubezni.”