skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Človek, ki ga ni : to je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času

Slovenski pisatelj, scenarist, publicist in novinar Branko Šömen (1936) se v zbirki šestih novel Človek, ki ga ni, loteva univerzalnih tem življenja, ljubezni in smrti, ki so prikazane skozi različne perspektive in časovna obdobja. Že v uvodni noveli Jeruzalem, ki je posvečena pokojnemu pesniku in pisatelju Milanu Vincetiču, se med sprehodom skozi naslovno mesto rojeva kolaž spominov in otožnih razmišljanj o minevanju in smrti, v podobno melanholičnem in poetičnem slogu pa so spisane tudi preostale zgodbe v zbirki. Pisatelj potuje skozi različna zgodovinska obdobja in kraje; od svetega templjarskega mesta Zadar, zadnjih let ustvarjanja glasbenega genija Mozarta pa vse do ideološkega nasilja, povzročenega po koncu druge svetovne vojne. Posebnost zbirke predstavlja tudi zaključna zgodba Dno brez dna, ki ji avtor doda ironičen podnaslov Ponesrečen poskus življenjepisa, v kateri Šömen črpa iz lastnih izkušenj pri srečanjih s smrtjo, življenje pa dojema kot napeto igro usode, ki z vsako novo potezo prinaša cel kup spoznanj, modrosti in možnosti.

Mesto v meni

Mauro Covacich je sodobni italijanski pisatelj in novinar. Njegovi romani so bili uvrščeni med finaliste za različne pomembne italijanske literarne nagrade (npr. strega, Campiello, Brancati), piše za nacionalne časopise (npr. Panorama in Corriere della Sera), ustvarja tudi umetniške instalacije, je univerzitetni predavatelj kreativnega pisanja. Rojen je v Trstu, tu je tudi odraščal in diplomiral iz filozofije.

Prav Trstu je posvečeno njegovo delo Mesto v meni. V njem avtor prepleta osebno družinsko zgodbo z zgodovino mesta in utrinki iz življenja znamenitih književnikov, ki so v Trstu živeli. Pripoved je zelo dinamična, polna jezikovnih, časovnih in prostorskih preskokov; izmenjujeta se knjižni jezik in lokalno narečje (kar je bilo gotovo svojstven prevajalski izziv), časovno se iz leta 1945 prestavimo v 21. stoletje, odlomki iz osebnih zapiskov se izmenjujejo z dokumentarnim gradivom in zgodovinskimi dejstvi, iz Trsta se premikamo v hrvaško Istro, v Slovenijo in Bosno, pripoved seže tudi v Deželo Bazilikata, na Švedsko in celo v Dubaj. Ob vsem tem pa se premikamo tudi po različnih tržaških četrtih in ulicah; z avtorjem smo zdaj v njegovi otroški sobi v stanovanju, kjer živi njegova ostarela mama, nato avtorja spremljamo v pri prenovi lastnega tržaškega stanovanja. Delo oživlja posebne tržaške vsakdanje in politične »klimatske razmere« in predvsem ljudi: poleg popularnih Sveva, Sabe in Joycea so v delu življenjske zgodbe in omembe številnih drugih znanih in manj znanih zgodovinskih osebnosti (glasbenik Antonio Bibalo, politik Giuseppe Bottai, književniki Paul Éluard, Fulvio Tomizza, Franz Kafka  … pa tudi Zoran Mušič in Boris Pahor). Posebno mesto ima v zgodbi Ivan Goran Kovačić in njegova pesem Jama. Avtor namreč raziskuje Kovačićevo življenjsko zgodbo in usodo pesnikovega groba ter rokopisov.

Delo je bogata zmes številnih elementov razvojnega, rodbinskega in zgodovinskega romana, dokumentarne literature in avtofikcije, napisano dinamično in živo, da nas zlahka prestavi v Trst. V romanu ne začutimo samo večno odprtih tržaških ran (latentni fašizem, usoda ezulov, fojbe, Rižarna …), pač pa tudi pozitivne posledice odraščanja z mestom (sestavljene narodnostne identitete prebivalstva, bogata večkulturna zgodovina, križišče romanskega, germanskega in slovanskega sveta …). Da v tem grenko-sladkem bralnem zaužitju Trsta prevlada pozitivna atmosfera, poskrbijo številni drobci iz osebnega družinskega življenja (npr. prizor med očetom in sinom na plaži v Grljanu ali njun skupni izlet z vespo leta 1972). Zelo zanimive so tudi nekatere avtorjeve ugotovitve o sodobnih Tržačanih (npr.: Igor [Pison, op. MVR] je slovenski režiser, popolnoma dvojezičen, predvsem pa Tržačan, ki je odrasel v letih 2000, je brez mrženj in ne goji maščevanja do nikogar, čuden človeški primerek v teh krajih (str. 154)).

Za delo Mesto v meni je Covacich prejel nagrado Tomizza. Trenutno je to delo edini v slovenščino preveden avtorjev roman (prevajalec Aljoša Zoran), poleg njega je bila poslovenjena še zbirka kratkih zgodb Trst, obrnjen na glavo (Trieste sottosopra), ki jih je prevedel Vasja Bratina.

Kar ostane nedokončano

Vzhajajoča pisateljska zvezda Rebecca Yarros bralca odpelje v ameriško zvezno državo Kolorado. Tam se Georgia Ellsworth pravkar pripravlja, da se po šestih mučnih letih zakona znebi priimka nezvestega moža in spet postane Georgia Stanton. Ob tem pa na plano izbruhnejo še sveži spomini na preminulo babico, priljubljeno pisateljico ljubezenskih romanov Scarlett Stanton. Edino, ki ji je nudila zanesljiv dom in materinsko ljubezen.

Zdi se, da je Georgio sreča pustila na cedilu, saj se mora poleg sramotne ločitve spopasti še z babičino zapuščino. Njeno življenje se samo še bolj zaplete, ko spozna, da bo babičin nedokončan avtobiografski roman do konca spisal arogantni, samozavestni Noah Harrison. Javnost ga pozna kot pisatelja tragičnih ljubezenskih zgodb, ki se običajno končajo z žalostnim koncem.

Georgia in Noah sta prisiljena v sodelovanje, ob prebiranju pisem, ki sta si jih pisala Scarlett in njen mož Jameson, pa spoznata, da so nekatere zgodbe z namenom ostale nedokončane.

Gre za dramatično, strastno pripoved, ki bralca mojstrsko vodi čez dva povsem različna časovna obdobja, ob tem pa uspe prikazati zapletene moško-ženske odnose. Vanje vplete ves diapazon silovitih čustev in občutij, ki jih lahko rodi le prava, usodna, neponovljiva ljubezen.

Alžirske ženske v svojih sobanah

Assia Djebar oziroma Fatima-Zohra Imalayen velja za eno najpomembnejših alžirskih in severnoafriških avtoric. Pisala je v francoščini, ukvarjala se je tudi s prevajanjem in filmom ter za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade. Slovenski bralci jo poznamo po romanu Ljubezen, fantazija (v izvirniku je izšel leta 1985, v slovenskem prevodu Suzane Koncut leta 2001), njena zbirka kratke proze Alžirske ženske v svojih sobanah pa prinaša besedila, nastala med letoma 1958 in 2001. Razdeljena je na tri dele – Noč Fatiminega pripovedovanja, Danes in Včeraj. Uokvirjata jih krajši avtoričin uvod in daljši epilog, v katerem oriše okoliščine nastanka zbirke in širši družbeno-zgodovinski kontekst, ki ga dodatno osvetljuje izčrpna spremna beseda Katje Zakrajšek. Naslov zbirke se nanaša na znamenito sliko Eugèna Delacroixa.

Avtorica v zgodbah razkriva notranji svet protagonistk, ki živijo zaprte v svojih domovih in so ujete v tradicionalne družbene vloge. Skozi njihove pripovedi dobimo vpogled v njihove misli in čustva – spoznamo jih kot prestrašene in polne dvomov, a tudi kot ponosne in uporniške. Kot takšne so se izkazale zlasti v času revolucije, vendar so bile po njej znova potisnjene v zasebnost oziroma “svoje sobane”. Zgodbe, ki so deloma avtobiografske, so sestavljene iz fragmentov, zanje je značilno prepletanje časovnih ravni in pripovednih glasov. Protagonistke, ki so zelo različnih starosti in imajo tudi zelo različne družbene statuse, se veliko pogovarjajo, pri tem pa jih rado “zanese” v pripovedi oziroma notranje monologe, ki odpirajo različne časovne dimenzije in ustvarijo prepleteno mrežo življenjskih zgodb. Jezik, ki je izrazito poetičen in v velikem kontrastu z iskrenostjo in tudi brutalnostjo vsebine, ni zgolj sredstvo sporočanja, temveč postane orodje samorefleksije in upora. Notranja doživljanja so podana skozi bogate podobe in metafore, a tudi tišino in premolke. Ti simbolizirajo tančico, ki zastira obraze alžirskih žensk. Assia Djebar s svojim pisanjem tančice ne odstre (samo) zato, da bi ženske postale vidne, ampak predvsem da bi tudi mi lahko videli ali vsaj pogledali na svet skozi njihove oči.

Bogomorka

Bogomorka ni zgolj fantazijska pripoved o ženski, ki ubija bogove, temveč zrela in večplastna meditacija o naravi oblasti, odgovornosti in izgube svetega. V svetu, kjer bogovi nastajajo iz molitev in umirajo v molku, oblast uvede prepoved čaščenja – a vera ni ukaz, temveč notranji proces. Tako kot bolečina, spomin in hrepenenje, tudi vera vztraja, ko se je družba želi znebiti.

Kissen, poklicna morilka božanstev, je žrtev verskega nasilja in produkt sistema, ki preganja tisto, kar je nekoč častil. Njeno življenje je zreducirano na nalogo – odstranjevanje božjih ostankov. A ko naleti na deklico Inaro, ki s sabo nosi prepovedanega boga Skedija, se začne rušiti njena moralna logika. Njuni poti se pridruži še Elogast, nekdanji kraljevi vitez, ki se iz vojščaka spreminja v tihega opazovalca lastne vesti.

Roman odpira prostor za temeljna vprašanja: kaj je meja med verovanjem in zablodo? Kdo ima pravico odločati o svetem? Kaj ostane, ko človek izgubi zaupanje – vase, v druge, v božansko?

Bogomorka je prvi del trilogije Padli bogovi, delo, ki presega žanrske okvire in v fantazijski preobleki ponuja kompleksno raziskavo sodobne duhovne praznine, etike preživetja in ranljivosti človeka v svetu, kjer ni več očitnih resnic.

Eileen

Eileen je literarni prvenec ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh (1981), po katerem je bil leta 2023 posnet tudi istoimenski film s Thomasin McKenzie in Anne Hatheway. Zgodba romana je postavljena v majhno mesto X-Ville, naslovna junakinja pa je mlada tajnica, zaposlena v lokalnem zaporu za mladoletne osebe. Poleg stresnega vsakdanjika se Eileen sooča tudi s težavami v zasebnem živjenju; njena mama je že vrsto let pokojna, sestra Joanie pa živi na drugem koncu države in jo redko obišče, zato je Eileen prisiljena sama skrbeti za svojega zapitega in duševno neuravnovešenega očeta, sicer nekdanjega policista. Eileen obenem sanjari o trenutku, ko bo lahko zapustila X-Ville in se preselila v New York, pozornost pa ji zbudi tudi nova sodelavka Rebecca, v kateri vidi poosebljenje lepote; je glamurozna, samozavestna in vedno oblečena po zadnji modi. Med dvojico se kmalu razvije tesno prijateljstvo, vendar pa Eileen kmalu ugotovi, da Rebecca v sebi čuva srhljivo skrivnost, kar sproži cel kup šokantnih in nepredvidljivih dogodkov…

Eileen je napeta psihološka srhljivka o nenavadnem prijateljstvu med ženskama, ki hrepenita po boljšem življenju, vendar pa sta obe za to pripravljeni plačati previsoko ceno.

Črni metulji

Zgodba je postavljena v pomlad leta 1992. Zora z možem Franjem živi in dela v Sarajevu. Po poklicu je profesorica likovne umetnosti. Po posvetu z zdravnikom se odločita, da bo Franjo skupaj s taščo odpotoval na obisk k hčerki v Anglijo, kjer naj bi se Zorini mami povrnilo zdravje, ona pa bo ostala in skrbela za njeno prazno stanovanje.

V mestu se že čutijo napetosti zaradi razglasitve neodvisnosti Bosne in Hercegovine od Jugoslavije in kmalu se začne dolgo in krvavo obleganje mesta.

Med vsakodnevnimi boji za preživetje, iskanjem hrane, vode in toplote, se trudi ohraniti dostojanstvo, človečnost in vero v umetnost. Pri tem ji pomagata sosed Mirsad in mala Una. Ko je že videti, da bo do konca vojne ostala ujeta v mestu, se zgodi čudež.

Sarajevo je bilo pred vojno multikulturno mesto, kjer so skupaj živeli Muslimani, Srbi in Hrvatje.

V romanu vidimo, kako vojna razbija enotnost, kako nacionalizem in propaganda uničujeta vezi med ljudmi. Zora simbolizira nekdanjo skupno identiteto, ki jo še vedno nosi v sebi.

To je roman, ki kljub smrti, samoti in izgubi ohranja upanje.

Priscilla Morris je britanska pisateljica in predavateljica. Po mamini strani ima bosanske korenine, zato je v otroštvu poletja preživlja v Sarajevu. Roman Črni metulji, ki ga je navdihnilo resnično dogajanje med obleganjem Sarajeva (1992–1996), je njen prvenec. V Veliki Britaniji je izšel leta 2022 in se naslednje leto uvrstil med finaliste za mednarodno nagrado za žensko leposlovje. Preveden je v devet jezikov.

 

Diptih

Diptih vsebuje dve noveli z naslovoma Mali buržujki in Milina kravla. Obe sta napisani v svojevrstnem, literarno bogatem in globokem, a vseeno razumljivem slogu. Zgodbi se dotikata pogleda na žensko, njeno telo in čustva, doživljanja ljubezni, zapuščanja, odhajanja in smrti, odnosov med družinskimi člani in prijatelji. Obema novelama je skupna tema izgube, čeprav gre za različni vrsti poslavljanja.

V noveli Mali buržujki spremljamo Heloise in Esther, ki se jima vse od otroštva zdi njuno življenje povsem normalno, samoumevno tudi v pripadnosti meščanskemu razredu. Ni pa samoumevno, da v njuno prijateljstvo poseže bolezen. Od malega si delita vse skrivnosti, zahajata v isto šolo, odraščata, in že so tu velike in male ljubezni, preizkušanje življenja samega, ki v odrasli dobi naplavlja množico spominov. Z njima potujemo skozi čas, velike in male dogodke, povezane z družino, prijatelji, ljubeznimi, šolo, študijem, poklicem. Prihajajoča in neizbežna smrt ene od njiju je zanju svojevrstna preizkušnja. V luči srečevanj in obujanja spominov spoznavamo pariško meščanstvo in družbene navade razreda, ki mu prijateljici pripadata. Tu pa je tudi odnos do ženskega telesa, staranja ter njegovega propada.

Milina kravla je ljubezenska zgodba Colombe in njeno je tudi  prepričanje, da je tokrat zares, za vse večne čase. Njen izbranec, ki ji v začetku izpoveduje srčno pripadnost in večno ljubezen, se po devetih mesecih od nje umakne, češ da njuna dvojina nima prihodnosti, ker sta si tako različna. Colombe je globoko prizadeta, a pot iz težavne čustvene situacije najde v plavanju. Zamah, vdih, izdih, pravilen položaj telesa, občutek vode okrog telesa – bazen je prostor, kjer  je ponavljanje gibov meditacija, ki jo vsakič znova razbremeni teže življenja in spoznanja, da večne ljubezni ne obstajajo.

Colombe Schneck je francoska novinarka, pisateljica, režiserka. Rodila se je leta 1966 v judovsko pariški družini. Študirala je na pariškem inštitutu za politične študije in Univerzi v Parizu II. Piše tudi za medije in deluje na področju režije dokumentarnih filmov. Pisati je začela naključno, zanimivost je tudi ta, da je prvi roman napisala na podlagi članka o smrti svojega dedka, ki ga je umorila ljubica. Njena dela so prežeta s temami družinskih odnosov, tudi judovsko izkušnjo med drugo svetovno vojno ter s skrivnostmi različnih družinskih članov. Za svoja dela je prejela več literarnih nagrad.

 

Zadnja velika umetnina

Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.

Pravljica

Pravljica je fantastični roman o 17-letnem Charlieju, srednješolcu, ki je preživel zelo težko otroštvo. Pri sedmih letih je tragično izgubil mamo, njena smrt pa je vodila še v propad očeta. Tako je Charlie že kot otrok ostal sam z zapitim očetom in bil prisiljen poskrbeti za vse, kar ga je oblikovalo v odgovornega in skrbnega mladeniča.

Njegovo življenje se še bolj spremeni, ko spozna ostarelega samotarja, gospoda Bowditcha – skrivnostnega moža, o katerem nihče ne ve prav veliko. Postane gospodov negovalec in oskrbnik njegove “Psiho bajte”, kakor so njegovo starinsko hišo že pred leti poimenovali otroci. Charlie se močno naveže na Bowditchevo vedno bolj šibko in staro psičko Radar. Sčasoma ugotovi, da gospodova hiša skriva več, kot se zdi na prvi pogled. Skrivnostna vrtna lopa, iz katere prihajajo nenavadni zvoki, je vhod v povsem drug svet. Charlie se kmalu znajde v novem poglavju življenja – v svetu, kjer je pripravljen tvegati vse za nekaj, kar mu pomeni največ. Bo imela Charliejeva pravljica tragičen ali srečen konec?

Roman raziskuje globine domišljije, vključuje teme ljubezni, poguma, zvestobe, nevarnosti in boja med dobrim in zlom. Pravljica je v osnovi fantastični roman z elementi grozljivega in pustolovskega romana. Bralcu nudi pobeg v bogat domišljijski svet, poln nepredvidljivih dogodkov, hkrati pa spodbuja k razmisleku nad tem, kaj zares pomeni biti junak in kako se heroizem lahko pokaže v vsakdanjem življenju.