skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Dvor srebrnega ognja

Z romanom Dvor srebra in senc avtorica Sarah J. Maas razširi svoj priljubljeni svet Prythiana skozi oči drugih likov in se tokrat osredotoči na drugačen pogled. V ospredju je zgodba Neste Archeron, starejše sestre Feyre, in bojevnika Cassiana iz Nočnega dvora. Gre za čustveno intenzivno knjigo v seriji, ki se dotika tem prijateljstva, travm, samosprejemanja in notranje moči.
Po vojni in dogodkih iz prejšnjih delov se Nesta bori z občutki krivde, jeze in izgube. Odmakne se od svoje družine in sveta, ki ji je tuj, dokler je Feyre in Rhysand ne prisilita, da se sooči s sabo. Cassian, ki pozna tako moč kot ranljivost, postane njen nevsiljiv opornik, obenem pa se med njima začne razraščati zapleten odnos. Središče zgodbe pa postane tudi Hiša vetra, prostor preizkušnje in hkrati prispodoba za Nestino notranje potovanje.
Avtorica se v tem delu poglobi v psihološko plat likov. Z likoma Neste in Cassiana pripoved pridobi novo energijo, bralec pa spozna, da tudi stranski liki nosijo bogate zgodbe, vredne osrednjega mesta. Slog ostaja tekoč in slikovit, kar ustvari roman privlačen kljub njegovi obsežnosti.
Dvor srebra in senc je močan roman o premagovanju teme in ponovnem iskanju svetlobe. Ponuja globlje, bolj odraslo poglavje serije, ki bo še posebej nagovorilo bralce, ki cenijo fantazijo z močnim čustvenim jedrom.

Po nebu tečejo reke

Novi roman svetovno znane in večkrat nagrajene pisateljice Elif Shafak je čustveni, zgodovinski in politični prispevek pomenu narave, spomina, identitete in skupnosti. Spremljamo zgodbo treh oseb, za katere se sprva zdi, da nikakor ne morejo biti povezane. Zgodba Arthurja Smytha se dogaja v drugi polovici 19. stoletja v Londonu. Prihaja iz revne četrti, vendar se mu zaradi izjemnega spomina in nenasitne radovednosti uspe povzdigniti visoko v spoštovanja vredno družbo angleških raziskovalcev in zgodovinarjev. Narin spremljamo v letu 2014. Devetletno deklico, ki bo zaradi genetske bolezni kmalu oglušela, želi babica Besma, jezidska bajaličarka, peljati v Irak v dolino Lališ, zibelko jezidskega porekla, da prejme krst. Hidrologinja Zaleekhah Clarke leta 2018 živi v Londonu. Trpi za hudo čustveno stisko zaradi travm ob prezgodnji izgubi svojih staršev, ki ji je bila priča kot otrok. Spozna neobičajno Nen, ki ji predstavi Ep o Gilgamešu in jo popelje v svet Mezopotamije.

Tri različne zgodbe se skozi roman začnejo prepletati v skupno usodo preko pretanjenih niti dveh velikih rek, Temze in Tigrisa. Tok nas nese po zgodovini Mezopotamije in mesta Ninive, obsežni knjižnici kralja Asurbanipala, odkrivanju klinopisov in razsežnosti Epa o Gilgamešu, mističnem življenju in usodi ljudstva Jezidov nekoč in danes. Vse te niti se povezujejo in se ves čas v zgodbi prelivajo v majhni molekuli – kapljici vode, ki od svojega pristanka v laseh kralja Asurbanipala leta 630 pr. Kr. prepotuje zgodovino časa in omenjenih likov ter leta 2018, v obliki solze v nekem bivalnem čolnu na reki Temzi, pade v pomivalno korito in se znova zlije v morje.

Osebe iz romana Po nebu tečejo reke so deloma fiktivne, v veliki meri pa temeljijo na življenju resničnih oseb, kot tudi zapiše avtorica v spremni besedi. Elif Shafak je uspela preko zgodb treh likov iz romana zastopati glasove celega ljudstva Jezidov in žrtev, katere je svet skozi zgodovino označeval kot »častilce hudiča«. Avtorica opisuje dogajanje dveh organiziranih preganjanj Jezidov: enega, ki se je zgodil v 19. stoletju in drugega iz leta 2014. Razočaranje, ki nas spremlja ob branju zgodb, ki se nikoli ne bi smele ponoviti, nam znatno približa like. Počutimo se, da ne beremo zgolj zgodovinskega zapisa, ki si je upalo pričati o brutalnih dogodkih, temveč beremo o soljudeh, malodane znancih, ki so zaradi odločitev enega režima ostali opeharjeni za dom, svobodo, družino, kulturo, celo življenje.

Vredna omembe je avtoričina angažiranost in obseg njenega raziskovalnega dela, ki se vidi v izjemno natančno popisani zgodbi, poglobljeni v zgodovinsko, politično, kulturološko dogajanje, ki se raztezajo čez več stoletij. Izpostaviti je potrebno tudi virtuoznost prevajalke Maje Ropret, ki je odlično približala zgodovino stare Mezopotamije, Ep o Gilgamešu in usodo likov iz romana slovenskim bralcem.

Doktorica političnih ved, predavateljica in pisateljica Elif Shafak je napisala 21 knjig, od tega je 13 romanov, ki so bili prevedeni v 58 jezikov in predlagani za številne prestižne nagrade. Po nebu tečejo reke je avtoričin deveti roman, preveden v slovenščino.

Čolnarna

Čolnarna je po Melanholiji I drugi v slovenščino prevedeni roman Nobelovca Jona Fosseja, ki ga pri nas poznamo bolj kot avtorja dramskih tekstov. Osrednja figura kratkega, poetičnega romana je moški, star okoli trideset let, o katerem v bistvu izvemo zelo malo. Že vse življenje živi v isti hiši z materjo, nima službe, njegova ljubezen je glasba, skupaj s harmonikašem Torkjellom občasno igra na veselicah, obiskuje knjižnico in bere. Njegovo mirno življenje razburka vrnitev prijatelja iz otroštva. Knut, s katerim sta v mladosti skupaj igrala v bendu in ki je medtem postal učitelj glasbe, z ženo in hčerkama med poletnimi počitnicami obišče domači kraj. Prijatelja se nista videla več kot deset let, a medtem ko je Knut doštudiral, našel službo, se poročil in si ustvaril družino, se zdi, da se je pripovedovalec nekako zataknil v času. Če sta si bila moška nekoč zelo blizu, se mednju zdaj vrine nekakšno nelagodje, neprijetni občutek pa se še bolj okrepi zaradi Knutove žene, s katero se pripovedovalec zaplete v čuden odnos. Vzporedno z dogajanjem v sedanjosti se postopoma razkriva tudi podoba preteklosti, bralci pa ugotovimo, da sta se prijatelja pravzaprav začela oddaljevati že v mladosti. In čeprav se razlog morda zdi banalen, je očitno močno zarezal v njun prijateljski odnos in zaznamoval pripovedovalčevo življenje.

Osrednji prostor romana je čolnarna, v kateri sta se prijatelja nekoč srečevala in družila, sanjarila in načrtovala prihodnost, zdaj pa se kaže kot prostor spomina. Zunanjega dogajanja je zelo malo, večina se odvija v glavi protagonista. Njegove ponavljajoče se misli se odražajo v slogu pisanja, ki je zelo ritmično ter zaznamovano s ponovitvami in premolki oziroma tišino. Vsebino oziroma dogajanje v romanu bi pravzaprav lahko skrčili na nekaj strani. Ampak čeprav se zdi, da med branjem, medtem ko sledimo toku zavesti, na nek način ves čas ostajamo na isti točki, vzdušje postaja bolj in bolj tesnobno, med branjem pa se na nas tako kot na pripovedovalca “spravi nemir”. Občutek imamo, da smo ujeti v začaranem krogu, ob tem pa ves čas nestrpno čakamo, da bomo izvedeli, kaj se je zgodilo v preteklosti in s tem tudi razlog za pripovedovalčev nemir in za to, da se je zaprl v hišo in ne hodi več ven. Ob branju se v nas porodi dvom, sprašujemo se, koliko od tega, kar beremo, je resnično, in koliko le plod pripovedovalčeve domišljije. Posamezne odlomke romana bi lahko brali kot pesmi, ponavljajoče se besede in stavki ter neprestano vračanje na začetek pa spominjajo na valovanje morja, zato bi bilo knjigo gotovo priporočljivo izdati tudi v zvočni obliki.

Roman Čolnarna je v izvirniku izšel leta 1989, slovenski izdaji pa je dodan Fossejev govor ob podelitvi Nobelove nagrade leta 2023, ki bralcu osvetli njegovo poetiko in pisanje legitimira kot rešitev: “Saj sem na nek način zmeraj vedel, da pisanje lahko reši življenje, mogoče ga je navsezadnje rešilo tudi meni.” Slednje očitno velja tudi za protagonista Čolnarne, ki že na prvi strani pove, da se je, zato da bi se končno rešil nemira – in ubesedil neizrekljivo – odločil napisati roman.

Otokotožje

Deček Vito, s starši, sestricama Klaro in Mašo ter mucko, živi na majhnem otoku – obdan z morjem, sipinami, posebno tišino in nežnimi vonjavami. Vse lesene hišice na otoku so pobarvane z drugačno barvo, rumeno, roza, zeleno in vsak sod z deževnico tudi, kajti njegov očka je spreten s čopičem. Živi v idiličnem družinskem okolju, prežet z ljubeznijo, spontanostjo in spokojem. Vsak dan je doživetje zase in njegov svet je precej drugačen od sveta, ki ga živijo sovrstniki na kopnem. Doma je vse znano, je varno, ima pristen stik z družino in s krajem. A nekega dne mu starša sporočita, da je naposled nastopil čas, da odide v šolo na kopno. Tako se znajde v povsem novi situaciji: stran od valov, stran od domačega kraja, stran od pisanega otoka, ki ga je oblikoval, kakršen je. Vito si ne želi sprememb in s težavo odide v šolo. Tam je vse drugače – otroci ne razumejo, kako je živeti na otoku. Pripravljen je razkriti svoje doživljanje, a naleti na nepričakovane ovire: odsotnost razumevanja, občutek osamljenosti, hrepenenje po znanem. In tukaj nastopi prijazna, tenkočutna učiteljica Sipora, ki opazi Vitovo tesnobo in tako v razred prinese najčudovitejšo školjko, kar so jo otroci videli. Pojasni jim, da v njej živi školjčna deklica, a se prikaže le tam, kjer se počuti zares varno. In otroci jo želijo videti.

Nežna, rahločutna zgodba, ki bralca gane na vsaki strani.

Gringo Loco : [resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora]

Gringo Loco je zgodba, katere začetek sega v leto 2010, ko se je Simon Doma na venezuelskem letališču skušal vkrcati na povratni let v Ljubljano. Po pristanku ga je v domači državi čakalo novo življenje, vsi upi nanj pa so sloneli na kovčku, v katerem je bilo skritih več kilogramov kokaina. Toda njegove sanje so trčile ob resničnost – visokega varnostnika z ostrimi potezami, ki po tem, ko je zavohal denar, svojega plena ni izpustil iz krempljev. Epilog preiskave osebne prtljage je bila obsodba na 15 let zapora.

Medtem ko je novica počasi izginjala iz spomina slovenske javnosti, se je za Simona začenjala življenjska izkušnja. Že med dojemanjem neverjetne “vzporedne resničnosti”, v kateri se je znašel, je doživel brutalnost venezuelskega jetniškega sistema. Kaotične razmere v državi, ki je v svetovnem vrhu po številu umorov in ugrabitev ter se utaplja v korupciji, hiperinflaciji in gospodarski krizi, se zrcalijo v njenih zaporih. Čeprav njihove zunanje zidove varuje vojska, je njihova notranjost prepuščena absolutni oblasti tolpam, ki odločajo o življenju in smrti jetnikov.

Simon je uverturo v zaporniško življenje doživel v “sinonimu za smrtno obsodbo”, v zloglasnem zaporu Los Teques. Čeprav se je veliko ukvarjal z mislijo, da ga ne bo zapustil živ, njegova zgodba ne govori le o preživetju v skrajno nasilnem okolju. Je tudi razmislek o krivdi, rehabilitaciji, odtujenosti, iskanju smisla … O upanju in preobrazbi “norega tujca”.

Mark Fenton: operacija Trubar : mladinski roman

Sašo Đukić, človek mnogih talentov, najbolj znan kot avtor ikoničnega humorističnega lika Mame Manke, se tokrat v Zbirki Avtorji predstavlja s knjižnim prvencem Mark Fenton: operacija Trubar : mladinski roman. Glavni protagonist romana je gimnazijec Mark, ki z mamo živi “na Slavki” v Novem mestu. Če mislite, da se Markova pustolovščina začne v virtualnem svetu za domačim računalnikom ali pozno zvečer za njegovim blokom, se takoj ustavite. Ta roman v nobenem primeru ne bo to, kar pričakujete. To ni samo kriminalni roman. Že mogoče, da je Mark tipičen neopazen in nesiguren najstnik z očali, s simpatijo ter šolo, ki mu krati jutranji spanec. Vendar Mark ne sanja novega kolesa, kot večina vrstnikov. Mark kolo, ki mu ga je podaril dedek, pelje na popravilo h g. Majerju. No, tu se pa zgodba zaplete do nepričakovanih razsežnosti, upoštevaje, da je avtor romana slovenist, prostovoljec, po srcu Novomeščan, ki dela kot igralec, glasbenik, scenarist, režiser, radijec, humorist in je stotnik slovenske vojske v rezervi. V roman je Đukić vpletel pestro paleto svojih znanj, strasti, izkušenj in moralnih vrednot. Marka iz brezizhodne situacije rešuje znanje, ljubezen in spoštovanje do sočloveka. Nepredvidljiv in pretresljiv kriminalni roman na koncu katerega ne boste preverjali samo resničnost imena Jovsi. Morda boste sebe, svet in vaše sosede poslej videli v drugačni luči. Zanimivo tudi za odrasle bralce in kot iztočnica za družinske debate.

Živo srebro

Živo srebro britanske avtorice Callie Hart je napeta, domišljijska in čustveno bogata pripoved, ki nikakor ni zgolj še en fantazijski roman; je razmislek o tem, kaj pomeni biti svoboden, kje se konča odgovornost in kje se začne moč. Saeris Fane je tatica z nenavadnimi darovi, ki jo življenje vedno znova postavlja pred zahtevne odločitve. Ko vstopi skozi portal v svet vilinov, se njen svet razširi, a nevarnosti in moralne dileme se pomnožijo. Vsaka odločitev nosi težo in vsak stik z drugimi postavlja vprašanje: komu sploh zaupati? V ospredju niso dogodki, ampak ljudje. Saeris ni popolna, njena ranljivost, dvomi in napake so tisto, kar jo dela resnično. Njen odnos z vilinskim bojevnikom ni zgolj običajna romanca – je napet, nevaren in iskren, prepleten z močjo, strahovi in pričakovanji. Knjiga nas opominja, da resnična moč ne izvira iz nadnaravnih sposobnosti, temveč iz sposobnosti soočiti se s samim seboj.
Živo srebro je roman za tiste, ki iščejo v fantaziji nekaj več kot le pobeg – za bralce, ki želijo razmišljati o posledicah odločitev, o zaupanju in o tem, kako tanka je meja med željo in odgovornostjo. Ni lahkotno branje, ampak pripoved, ki v svoji divjosti in čutnosti odpira vprašanja, na katera si mora vsak bralec odgovoriti sam.

 

Bobrova teorija

Bobrova teorija je zadnja, tretja knjiga trilogije, ki jo poleg omenjene sestavljata še knjigi Zajčji faktor in Losov paradoks finskega pisatelja Anttija Tuomainena.
Henri Koskinen, aktuar in novi lastnik pustolovskega parka TiMiZabava se preseli k partnerici, umetnici Lauri Helanto in njeni hčerki. Hitro se vživi v družinsko življenje, postane tudi član kluba očetov. Zdi se, da se je njegovo življenje vendarle obrnilo v pravo smer a idila ne traja prav dolgo.
V mestu se odpre nov, moderen pustolovski park PrekucniSe. Lastniki si za cilj postavijo čim prej in za vsako ceno spraviti Henrijev park v stečaj in tako postati edini ponudniki tovrstne zabave v mestu. Odločijo se, da bo vstop v park brezplačen, brezplačna pa bo tudi vsa hrana, ki jo ponujajo svojim obiskovalcem. Posledica teh odločitev je za TiMiZabavo katastrofalna. V nekaj dneh park izgubi večino obiskovalcev. Henri se zato odloči ukrepati. Ponoči se pretihotapi h konkurenci s ciljem, odkriti kako le-ta namerava doseči nemogoče, poslovati z dobičkom, istočasno pa drveti v finančni propad, predvsem pa kdo stoji za tem početjem.
Nočni obisk se spremeni v dramo. Med obhodom naleti na grozen prizor. Pod bobrovimi zobmi, glavni atrakciji parka, zagleda negibnega lastnika parka, ki mu iz čeljusti štrli plastični sladoledni kornet. Nekdo ga opazi in začne teči proti njemu prepričan, da je on storilec. Henri se komaj reši iz neprijetnega položaja. Po tem dogodku se odloči, da bo na lastno pest in s pomočjo matematike poiskal pravega morilca. Pri tem pa ga ves čas ovirata in nadlegujeta mlada policista Salmi in Lastumaki. Na vsak način želita doseči njegovo priznanje umora. Žal pa to ni edina nasilna smrt, ki doleti zaposlene v PrekucniSe.
Mu bo matematika pomagala priti na sled morilcu, bo uspel rešiti TiMiZabavo pred propadom?
Knjiga je idealna za ljubitelje kriminalnih romanov, ki iščejo nekaj drugačnega – ne zgolj klasičnega detektivskega vzorca, temveč domiselno kombinacijo humorja in napetosti. Tudi, če niste prebrali prvih dveh knjig, lahko brez zadržkov preberete samo zadnji del.

Antti Tuomainen je zelo uspešen pisec kriminalnih romanov, prejemnik številnih nagrad. Leta 2011 je za roman Zdravilec prejel nagrado Clue za najboljši finski kriminalni roman in se uvrstil v ožji izbor za nagrado Glass Key, prestižne skandinavske literarne nagrade.
Njegov roman Mož, ki je umrl, je postal mednarodna uspešnica po katerem je posneta tudi televizijska serija. Prav tako bo kmalu posnet film po literarni predlogi Zajčji faktor.

Po vrvi do svetlobe

»Po vrvi do svetlobe« je knjiga, ki je pisana v prvi osebi, saj gre za osebno izpovedno zgodbo velike ljubiteljice gora, Alenke Klinar. V njej nam avtorica predstavi svojo življenjsko pot, s pomočjo besed nam predstavi vpogled v svet gora in plezanja, svet poln dogodivščin, tako, da nam zasrbijo podplati. Žal jo je med pripravami na odpravo v Kirgizijo doletela nesreča in po operaciji je bila primorana svet gora zamenjati za invalidski voziček. Na srečo najde uteho v knjigah, tako v branju kot pri pisanju. Knjiga, ki je nastala po prestani bolečini, je drugačna kot si jo je avtorica sprva želela. A je toliko bolj odraz njene duše, njenega »novega« življenja. Odlična zgodba za vse ljubitelje hribov, gora.

Alenka Klinar je alpinistična inštruktorica in fotografinja, ki se je po nesreči v Dolomitih podpisala pod odlični biografski roman z naslovom »Po vrvi do svetlobe«.

Glej tudi:

Nič od tega ni res

Glavna junakinja romana je priljubljena podkasterka Alix Summer, ki v svojih podkastih predstavlja uspešne ženske. Na svoj rojstni dan po naključju spozna Josie Fair, s katero ugotovita, da sta bili rojeni na isti dan v isti porodnišnici. Ko se naslednjič srečata, Josie predlaga, da bi svojo življenjsko zgodbo delila v Alixinem novem projektu, naslovljenem Živjo! Jaz sem tvoja rojstnodnevna dvojčica! Sprva se njena zgodba zdi kot nalašč za uspešen podkast. Je nekoliko pretresljiva, skrivnostna in polna bolečine. Toda kmalu postane jasno, da se Alix zapleta v nekaj veliko večjega, morda celo nevarnega. Josie začne prestopati meje njene zasebnosti, življenja in stanovanja. Alix želi hkrati prekiniti stike z njo, a tudi nadaljevati s snemanjem, saj se ne more upreti razkrivanju njene zanimive zgodbe. Ko končno začenja razumeti, kdo v resnici je ter spozna njene temne skrivnosti, je že prepozno, da bi jo ustavila. Sama postane del podkasta, ki ga nikoli ni želela posneti.

Nič od tega ni res je napet triler o manipulaciji, lažeh in temnih skrivnostih. Preplet zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pripovedovanja dogodkov iz preteklosti, intervjujev in prizorov iz televizijske serije ustvari roman, ki vas ne bo izpustil do zadnje strani.

Lisa Jewell je britanska avtorica, katere dela so prevedena v več kot trideset jezikov. Napisala je nekaj ljubezenskih romanov, skozi leta pa je prešla v žanr psiholoških trilerjev, v katerem je postala uspešna in prepoznavna. V slovenski jezik so prevedeni njeni trilerji: Brez nje, Družina nad nami in nadaljevanje Družina ostane.