Južni Viking Domna Kodriča je pustolovski in hkrati globoko premišljujoč roman, ki nas popelje na potovanje med severom in jugom, med mitom in zgodovino. Spremljamo Bjorna Železnobokiga, vikinškega junaka, ki zapusti domače obale in se odpravi v neznano, v svet novih kultur, drugačnih bogov in nenavadnih srečanj. Njegovo popotovanje je napeto, polno preizkušenj, a prav v njih se skriva vprašanje, ki presega pustolovščino: kdo v resnici smo in kam pripadamo?
Eden od vrhuncev zgodbe je prihod do Triglava, kjer gora zaživi kot simbol, stičišče zemlje, neba in človekove notranjosti. Tam se junak sooči z dilemo, ki zadeva vsakega izmed nas: slediti usodi, zapisani v krvi in tradiciji, ali pa izbrati lastno pot.
Kodrič spretno združuje napeto dogajanje, bogato simboliko in filozofski razmislek. Roman je nastal v sodelovanju z društvom Maistri Marpurgi, ki skrbi za ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine, kar daje pripovedi dodatno globino in avtentičnost.
Južni Viking je zgodba o bojevniku, a še bolj o človeku, ki išče svoje mesto med preteklostjo in prihodnostjo. Je roman za vse, ki v dobri pripovedi iščejo tako napetost kot miselni izziv in se ne bojijo vprašanja, kaj pomeni biti človek na poti.
Anja Kovačič, novinarka, popotnica in pisateljica je na podlagi dvanajstdnevnega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o delu in predvsem pečatu, ki ga Peter ali Pedro, kakor ga tam vsi imenujejo, pušča pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen staršem slovenskega rodu v Buenos Airesu. Peter zagotovo ni le misijonar, je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Preko pripovedovanj njegovih sodelavcev, prebivalcev iz Mesta dobrih prijateljev, sorodnikov iz Slovenije in njegovih osebnih misli spoznamo Petra Opeko kot dobrotnika z izjemno srčnostjo, energijo, predanostjo in usmerjenostjo. Prvi vir njegove moči je zagotovo vera, molitev in Bog, drugi vir pa številni nedolžni otroci, za katere je edino upanje in izhod iz krutega življenja. “Moje delo je, da dvigam te otroke, mladino in njihove družine v boljše in dostojnejše življenje,” pravi Peter, ki pa se s svojimi deli nikakor ne ponaša, samo opravlja svoje poslanstvo: služiti ubogim. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Na voljo so jim šole, univerze, zdravniki, igrišča in zato se množično priseljujejo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Še vedno je na Madagaskarju problem velika rodnost – ženska nekaj velja le, če ima veliko otrok. Peter Opeka ni le duhovnik in graditelj, temveč tudi strasten športnik, predvsem nogometaš. Kot najstnik je celo sanjal, da bi postal profesionalni nogometaš. Nogomet mu daje disciplino, vztrajnost in moč, duhovništvo pa smisel, vero in neskončno ljubezen, ki jo v neizmerni meri razdaja med svoje Malgaše. Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v boljšo prihodnost in so pripravljeni zanjo tudi kaj storiti. Avtorica je dejala, da je hvaležna in počaščena, da jo je sprejel v globine svojega sveta. Ob branju zgodbe in ogledu fotografij na koncu začutiš njegovo resnično veličino in se zaveš, da največ na svetu pomenita ljubezen in sočutje. Če zmoremo dajati drugim, deliti z drugimi, je radost z nami in okoli nas.
Pripoved otroka popelje bralca v zgodbo njegove bogate družine v 80-ih letih v Franciji: nekonvencionalne, odbite, karizmatične matere in ravno tako nekonvencionalnega očeta, ki je pripravljen ustreči vsem materinim osebnostnim muham. Zgodba se sprva bere kot zabavni portret življenja francoske elite. Fant nam pripoveduje o stanovanju, kjer v omarah namesto oblek rastejo rastline in se po hodnikih prosto sprehaja eksotičen ptič Gospodična s perlami okrog vratu. Pripoveduje nam o stanovanju, kjer se noč za nočjo prirejajo zabave v kostumih, na katerih je ta mlad fant prisoten kot enakopraven član družbe. Vendar v taistem stanovanju, v vsej svoji ekscentričnosti, počasi spoznavamo bolj realno plat materinega duševnega stanja, ki, kljub srčnosti in izjemnemu intelektu, prehaja v neravnovesje, nenadne izbruhe norosti ter postane nevarna sebi in svojim bližnjim.
Pisatelj skozi otroške oči z vmesnimi spomini, ki jih je zapisoval oče, raziskuje pomen družine in ljubezni. Toda bralec se ves čas sprašuje, če je takšno okolje zares primerno za otroka. Ali sta svoboda in ljubezen dovolj? Ali je fant zaradi tolikšne osvobojenosti od družbenih norm na boljšem kot ostali otroci? In potem še vprašanje za vse nas: smo res zmožni tako močno ljubiti, da nam za norost ni mar?
Po pesmi Nine Simone Mister Bojangles, ki jo mama v romanu vrti brez prestanka, je Čakajoč na Bojanglesa hkrati zabavno in melanholično, realistično in vzneseno delo. Gre za prvi roman pisatelja Olivierja Bourdeauta, ki je po večih zavrnitvah bil izdan leta 2015 in takoj požel uspeh ter prejel številne nagrade. Roman je bil leta 2017 prirejen v gledališko predstavo, istega leta je dobil tudi stripovsko adaptacijo. Leta 2022 je bil po romanu posnet film.
Claire Douglas nas tudi v romanu Nova soseda popelje v svet skrivnosti, dvomov in psihološke napetosti. Zgodba je umeščena v umirjeno predmestje, kamor se vseli na videz popoln starejši par – zakonca Morgan. Protagonistka Lena, ki živi v neposredni bližini, začne kmalu opažati, da z novima sosedoma nekaj ni v redu. Sprva bežni dvomi se z vsakim poglavjem poglabljajo, dokler ne prerastejo v resno paranojo in zasvojenost z iskanjem resnice. Njuno prijazno vedenje hitro vzbudi Lenino radovednost, še bolj pa sum, da nekaj ni prav. Ko začne raziskovati, počasi ugotavlja, da sta Morganova morda povezana z nečim veliko bolj zloveščim, kot si je sprva predstavljala.
Pripoved je napisana tekoče in s stopnjevano napetostjo. Avtorica prepleta sedanjost in preteklost, kar zgodbi dodaja globino in slojevitost. Bralec se skupaj z glavno junakinjo sprašuje, kaj je res in kaj ne – ter koliko temu lahko zaupa. Ena od močnih strani romana je prav ta negotovost, ki jo Douglasova vzdržuje vse do konca.
Čeprav je začetek nekoliko počasnejši, avtorica hitro vzpostavi nelagoden občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Z vsakim poglavjem se razkrivajo novi namigi, obrat za obratom pa pripelje do napetega zaključka, ki zadosti pričakovanjem žanra.
Nova soseda je privlačen psihološki triler, všeč bo bralcem, ki uživajo v zgodbah o sumljivih odnosih, prikritih skrivnostih in postopnem razkrivanju resnice. Knjiga ne prinaša radikalnih novosti znotraj žanra, a s svojo napeto atmosfero, dobrim tempiranjem in zanimivo protagonistko uspešno opravi svoje delo.
Življenjska zgodba mlade Victorije nas popelje nekaj desetletij v zgodovino, toliko, da se opomnimo, kakšne razmere in mišljenja so veljala ta čas na podeželju Kolorada in v okoliških pokrajinah.
V družini moških, očeta, brata in strica je bila vloga mladega dekleta dokaj jasna in samoumevna. Vsa “ženska” opravila so Viktoriji zapolnila dneve, vse skrbi, vprašanja in dvome pa je lahko zadržala le globoko v sebi, saj primernega sogovornika ali sogovornice ni poznala. Tako se tudi ni zavedala posledic svoje mladostniške zaljubljenosti, kako lahko nepremišljenost, trenutki radosti in veselja v trenutku izpuhtijo in jih nadomesti strah, sram in izločenost, še posebej v družbi polni predsodkov, diskriminacij in nemoralnosti. Koliko mora mlada ženska še prenesti, da končno ujame malo sreče in zadovoljstva zase? Vse to izvemo v izvrstno zapisani zgodbi Victorije iz Kolorada, kjer ni zapisana le zgodba dekleta, ampak veliko izvemo o družbi tega časa, o življenju v majhnem mestu, o povezanosti med ljudmi, ki je lahko zelo dobrodošla ali pa tudi usodna.
Počitnice je zbirka trinajstih kratkih zgodb, ki obsegajo tri do osem strani. Balabán osrednje osebe posameznih zgodb ubesedi v trenutku, dogodku ali situaciji (postanek z avtom ob cesti, prebujanje v nedeljsko jutro …), ki protagonista odnesejo v podoben dogodek v preteklosti, poišče vzporednico, iz primerjave izlušči življenjsko spoznanje (Spremembe) ali pa nam ponudi uvid v posebno življenjsko situacijo protagonista (Počitnice). Balabán je hkrati konkreten in abstrakten: ko raziskuje človeški vsakdan ustavi svoje literarne ljudi v nekakšnih “aha-trenutkih” sredi rutine življenja, utrinkih uvida, ko v njih dozori neko spoznanje ali pride do čustvene prelomnice. Pogosto se Balabán dotika tudi veliko bolj abstraktnih vprašanj človekovega obstoja: odnosa do minljivosti in smrti (Nespečnost), notranjega dojemanja časa (V nedeljo), vprašanje dobrega in slabega (Hermagedon), človekove svobodne volje (Natalija), vere (Oznanjenje) …
Čeprav beremo zbirko samostojnih kratkih zgodb, se v njih literarne osebe prepletajo, zbirka skoraj prerase v roman o dveh moških, ki sta skupaj študirala: Pavel Nedostal in Ivan Satinsky. Prvi je sin zdravnika (enako kot glavni pripovedovalec v poznejšem romanu Vprašaj očeta), ločen in oče dveh otrok. Drugi je zdravnik, strokovnjak za umetno oploditev, ki strokovno in osebnostno propade (pri čemer lahko ugibamo, če za povedanimi etičnimi predsodki in ponesrečenim ljubezenskim življenjem ne tičijo politično-idejni razlogi). Nekatere zgodbe so pogled na Pavla ali Ivana z gledišča stranskih oseb ali utrinki iz življenj le-teh (Pavlovih staršev, njegove nekdanje žene, Ivanove tete …), redke zgodbe niso povezane z izstopajočima protagonistoma. Poleg prepleta konkretnega in abstraktnega so Balabánova besedila tudi poetična (npr. prispodoba hoje po ledu v zgodbi Silvester Svinov ali simbolika ptic v zgodbi V nedeljo), tragi-komična z zanimivimi bistroumnimi nesmisli (npr. on pa je razmišljal o tem, kako se bo navadil na stvari, na katere se ne more navaditi v Nespečnosti ali čutil se je […] ubit od vsega dobrega v zgodbi Spremembe). Za avtorja je značilna spolna enakopravnost literarnih oseb (v besedilih so ženski in moški liki prikazani kot pozitivni ali negativni ne glede na spol). Tudi v tej knjigi češkega avtorja ne umanjka sklicevanje na zakladnico nacionalne literature (omemba lika Maričke Magdonove v zgodbi Severni medved Telecoma), zaznamo lahko tudi teme, po katerih prepoznamo Balabánov pisateljski glas: odnos oče-sin, nihajoče moško prijateljstvo, zdravniki kot literarne osebe. Vsekakor trinajst zelo zanimivih zgodb – kamenčkov mozaika, ki jih lahko bralec med branjem povezuje v širšo zgodbo in tako vstopi v zelo svojski, prepoznaven in bogat Balabánov literarni svet.
V slovenščini je iz opusa tega žal prezgodaj preminulega avtorja (1961-2010) v knjižni obliki poleg zbirke Počitnice izšel še roman Vprašaj očeta (prevod Peter Kuhar).
Črepinja, peti roman slovenskega filozofa in pisatelja Mirta Komela, je postavljen v Grčijo sredi poletne turistične sezone. Skupina slovenskih študentov arheologije se v zadnjem letniku študija skupaj v družbi profesorja in njegovega asistenta odpravi na opravljanje prakse v Grčijo, mednje pa se prikradejo tudi neizrečene zamere in ljubezni. Kmalu po njihovem prihodu v zgodbo vstopi skrivnostna antična črepinja, ki razburka domišljijo vseh vpletenih, vendar pa njeno nenadno izginotje hitro poseže v odnose med študenti in profesorjem, kar posledično vodi do nepozabne, vendar hkrati zelo nevarne preizkušnje.
Črepinja je preplet romana skrivnosti, filozofskega eseja o moči in vplivu antične umetnosti ter postmoderne detektivke v stilu del legendarnega Umberta Eca, kjer se preteklost interpretira kot zanašanje na nekaj, kar je že minilo, saj nas je toliko bolj strah tega, kar v sedanjem času ni. Komelov roman je hkrati tudi alegorija generacije mladih, ki brska po preteklosti, da bi našla globji smisel v negotovi in strašljivi sedanjosti.
Enajstletna April Wood je s svojim očkom, raziskovalcem globalnega segrevanja in vremenskih vzorcev, zaradi njegovih službenih obveznosti odpotovala za pol leta na skrajni sever planeta, na Arktiko, točneje na Medvedji otok. April ugotavlja, da bo imelo bivanje na oddaljenem in neobljudenem otoku svoje prednosti: ne bo ji treba hoditi v šolo, lahko bo raziskovala in opazovala živali, za katere ima, tako kot njena pokojna mami, še posebej izostren občutek. Najbolj pa se je April pustolovščine veselila zato, ker bo lahko več časa preživela sama z očkom, ki se je doma znal zakopati v delo in pozabiti na vse okoli sebe.
Ampak stvari se odvijejo drugače, kot so bile načrtovane. Očka je zaposlen od zgodnjega jutra do poznega večera in April otok raziskuje sama. In sredi prvinske in nedotaknjene divjine se kmalu stke prav posebno prijateljstvo.
Domišljijska pripoved, ki temelji na resničnih dejstvih, je hvalnica naravi in nam je lahko vsem v spodbudo in razmislek, kako se lahko vsak bori proti globalnemu segrevanju, uničevanju narave in življenjskih prostorov živali, lahko nam je v navdih, da prav vsak lahko pomaga.
Islandska vasica na skrajnem zahodu države premore zgolj štiristo prebivalcev, za katere bi na prvo žogo rekli, da živijo izjemno monotono življenje. Toda bolj ko beremo zgodbe o prigodah teh vaščanov, bolj nam je jasno, da je ravno takšna oblika osamljenosti lahko odličen poligon za domišljijo. Prvoosebni pripovedovalec, ki tudi sam živi v tej vasici, nikoli ne pripoveduje o sebi, temveč nam predstavi osem zgodb iz svojega rojstnega kraja, ujetega med fjordi, močvirjem in visokimi skalami. Razkrije nam enostavnost njihovega vsakdanja, katero prebivalci poskušajo razbiti iz katerega koli razloga: s trači, škandali ob spremembi življenjskega poklica, spolnimi avanturami ali veselicami ter z veliko mero alkohola.
Posebnost likov tega romana je njihov odnos do življenja. Sposobni so marsikaj stoično prenesti, denar in slava so stranskega pomena, kot tudi življenje v velikih metropolah ali z luksuznimi dobrinami, kot je na primer gostilna. Življenje se za njih odvija med njihovimi kmetijami, poštnim uradom, Zadrugo in bivšo Pletilnico. Prebivalci tega majhnega konca sveta si v monotonosti, ki jim jo vsiljuje neizprosna narava, iz dneva v dan ustvarjajo namen za svoj obstoj, četudi se pri tem kdaj zmotijo ali preprosto zaidejo s poti.
Pisatelj z odličnim čutom za humor in toplim stilom pisanja bralcem približa like do te mere, da so že skoraj naši sosedje, s katerimi se skupaj smejimo, trpimo in čvekamo. Roman je nasičen s filozofskimi vstavki o smislu življenja, sanj, ljubezni, prijateljstva, o vlogi in pomenu skupnosti ter potrebi po bližini sočloveka.
Jón Kalman Stefánsson je leta 2005 za pričujoči roman prejel glavno islandsko nagrado za književnost in velja za enega najprodornejših islandskih pisateljev.
Mirna je mlada ženska, že nekaj let oddaljena iz študentskih predavalnic kot poslušalka. Pripravlja se na doktorat in kot asistentka, mlada raziskovalka, podaja učenost mladim dušam, ki bodo po vsej verjetnosti v istem zoprnem položaju iskanja redne zaposlitve kot je trenutno sama. Humanizem pač ni v trendu povpraševanja, ponudba pojasnjevalcev le tega pa ogromna.
Finančno shemo si krepi z vodenjem turistov po Ljubljani. In spozna Kubanca Carlosa. Ker je patetika del zgodbe, se seveda zgodijo stvari, ki se imajo zgoditi. Carlos bi rad postal študent ljubljanske glasbene akademije, nima denarja in, ker še nima študentskega statusa, se mu iztekajo dnevi dovoljenega bivanja v prekrasni Sloveniji. Pristaneta kot cimra najetega stanovanja, sprva neprostovoljno ampak…, v zraku se vedno najde nekaj za metulje v trebuhu.
Zgodba nam mimogrede prinese še nekaj politično zgodovinskih dejstev iz daljne nam Kube. Carlos v svojih opisih, s pridihom domotožja in jeze nad evropskim načinom in vrednotami razkrije, da Kuba še vedno pleše v ritmih tovariškega socializma.
in nato