skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Srebrni golob : povest v sedmih poglavjih

Romaneskni prvenec ruskega pesnika in pisatelja, ki se je podpisoval s psevdonimom Andrej Belyj, je nastajal v razburkanem obdobju delavskih in kmečkih nemirov v carski Rusiji na začetku 20. stoletja. Ljudstvo se je upiralo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, posledica carjevega samovoljnega vladanja pa so bili tudi nezadovoljni liberalni meščani. Po krvavo zatrti revoluciji leta 1905 je  Belyj s svojim umetniškim delom želel najti pot, ki bi umirajočo aristokratsko Rusijo popeljala v novo obdobje razcveta. Pod vplivom religioznega filozofa Vladimirja Solovjeva je iskal v smeri razrešitve konflikta vzhodom in zahodom. Vzhod predstavlja stihijsko Rusijo, kaos vražjeverja in blodenj, čutni svet ruskega kmečkega človeka. Na drugi strani je kultiviran zahod, ki izhaja iz grške tradicije razuma. Z zgodbo, ki se odvija med vasjo Blagodejevo in mestom Zlobovo Belyj nadaljuje delo Gogolja, ko neizprosno in duhovito razgalja takratno rusko realnost. Osrednji lik Pjotr Darjalski  je izobražen pisatelj in poet, ki se v družbi svoje zaročenke Katje in njene babice bahavo postavlja s svojim intelektom in znanjem, po drugi strani pa čuti, da je izumetničena kultura aristokratsih krogov brez prave vsebine in ga pušča nepotešenega. Ko pade v mreže spletkarskega mistika, mizarja Kudejarova, ga obsede neobladljivo poželenje do ne posebaj privlačne kmetice Matrjone. Kudejarov je vodja skrivne sekte Srebrni golobov, ki pričakuje prihod odrešenika, duha  novega “golobjega kraljestva”.  Takrat bo Rusija doživela preporod in ljudje bodo zaživeli v blaginji. Odrešenika naj bi spočela Darjalski in Matrjona. Kljub neizrekljivim stanjem, ki jih spozna v kmečkem okolju, se Darjalski ne zmore odpovedati hrepenenju po varnem in predvidljivem svetu zahodnih vrednot in se poskuša rešiti iz krepljev demonskih fanatikov.

Srebrni golob je prvič izšel leta 1909, pisatelj ga je načrtoval kot prvi del trilogije Vzhod ali Zahod, ki pa je ni nikoli dokončal. Bely je pomemben predstavnik ruskega simbolizma, umetniške smeri, ki je v nasprotju z realizmom, izhaja iz prepričanja, da se bistvene resnice stvarstva razkrivajo v metaforičnih podobah. Slog pisanja je »ornamentalističen«, številne podrobnosti poustvarjajo čarobnost ruske pokrajine in barvitost številnih književnih likov. Za bralca je užitek, da se prepusti toku besedila, njegovemu zvoku in ritmu in ne poskuša najti skritih pomenov vsake posamezne besede.

Knjiga o Blanche in Marie

V knjigi Knjiga o Blanche in Marie nas švedski pisatelj Per Olov Enquist prestavi v Pariz v zadnjih desetletjih 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v čas razcveta številnih znanosti. Tudi življenjski zgodbi dveh žensk, Blanche Wittman in Marie Curie, sta svojevrstno pričevanje o razvoju znanosti: psihiatrije z začetki psihoanalize in naravoslovja s kemijo in fiziko. Blanche Wittman je več kot petnajst let svojega življenja preživela v pariški psihiatrični bolnišnici Salpêtrière, kjer je bila pacientka doktorja Jean-Marie Charcota. Zadnja tri leta je kot ozdravljena nekdanja pacientka delala v laboratoriju bolnišnice, nato pa je postala osebna asistentka in zaupnica Marie Curie. Pri tem so ji zaradi posledic žarčenja novoodkritega in neraziskanega radija sčasoma amputirali obe nogi in levo roko. Avtor je delo napisal na osnovi Blancheine zapuščine, mape z naslovom Knjiga vprašanj, ki vsebuje tri zvezke zapiskov (rumena, črna in rdeča knjiga), njen cilj je bil napisati knjigo o ljubezni. Razdelitev pripovedi na tri dele obdrži tudi Enquist. Skozi pripoved, kjer se prepletajo zapiski Blanche in Enquistovi komentarji, se razkrivajo takratne razmere in razmerja v psihiatrični bolnišnici z metodami zdravljenja, ki so vsebovale tudi razkazovanje posameznih bolnic širši strokovni javnosti (takih »uprizoritev« sta se npr. udeležila tudi mladi Freud in Strindberg – doživetje je navdihnilo dramatikovi gledališki igri Zločini in zločin in Inferno (str. 21)). Blanche je bila glavna protagonistka teh uprizoritev, poleg Jane Avril (postala je znana plesalka kankana, upodobil jo je Toulouse-Lautrec ), ki je ob Blanche in Marie tretja glavna oseba pripovedi. Blanchina zgodba in podoživljanje lastnega razmerja z zdravnikom Charcojem se tesno prepleta z intimnim življenjem Marie Curie: tri leta po moževi smrti se je Marie Curie spustila v ljubezensko razmerje z znanstvenikom, poročenim in od nje mlajšim fizikom Paulom Langevinom, kar je v Franciji povzročilo velik škandal in ogorčene javne napade takratnih medijev nanjo, bila je tujka (Poljakinja, dekliški priimek Skłodowska), ki ogroža francoskost, uničiti so jo hoteli intimno in kot znanstvenico in ji preprečiti prejetje Nobelove nagrade za odkritje radija in polonija leta 1911. Ob vsem javnem pregonu je Marie Curie tudi hudo zbolela za posledicami sevanja. Enquist svojo pripoved zaključi z omembo zadnjega srečanja vseh treh glavnih žensk: Blanche, Jane Avril in Marie Curie in pogrebom Marie Curie julija 1934. S tem delom je Enquist iztrgal pozabi izjemno zanimivo življenjsko zgodbo Blanche Wittman – ženske, o kateri zgodovina znanosti ne govori, in ki bi v svoji najbolj intimni izpovedi brez pisateljevega romana gotovo ostala širši javnosti manj znana. Pariška psihiatrična bolnišnica Salpêtrière se večkrat pojavlja v književnosti različnih narodov, v sodobni književnosti nanjo lahko naletimo npr. v delu Siri Hustvedt: Kar sem ljubil. Enquist je bil pisatelj, dramatik, športnik in športni novinar, dobitnik več literarnih nagrad. Od njegovih romanov lahko v slovenščini beremo delo Knjižnica kapitana Nema. 

Ida in Hostnikova banda

Druga svetovna vojna se je končala. Pa je zavladal tudi mir?

Pričujoči roman nam odkriva tančice dogajanj povojnega obdobja. Še vedno je ta čas zamolčan, med ljudmi se o tem sliši le rahel šepet, če že. Avtor Silvo Grmovšek je pogumno zakorakal vanj. Kot dolgoletni domoznanec v Knjižnici Velenje je prišel tudi do peščice podatkov o ljudeh, ki so bili po vojni odkrito proti tedanji oblasti – pa čeprav so bili med vojno v partizanih. Še posebej se ga je dotaknila zgodba mladega dekleta iz Velenja, ki se je pridružila šoštanjski protikomunistični skupini, križarjem, pri prehodu čez močno zastraženo mejo z Avstrijo in pri tem izgubila življenje. Iz tega je nastala zgodba, ki ima korenine v povojnem dogajanju, sicer pa je čista fikcija. Avtor sam pravi, da se je s tem romanom želel rešiti prekletstva tega dekleta, ki se ga je držalo, odkar je izvedel za njeno zgodbo.

Knjiga je razdeljena na dva dela, v prvi spremljamo življenje mlade Ide, malce neugnane mladenke, ki je vedno preizkušala meje in se postavila za svojo pravico. Želela je le življenje brez jeklenih spon. V povojni družbi se je počutila ujeto – pričakovanja njene družine in prijateljev ter moreča politična klima so ji nadeli okove. Sprostila in poletela je le v amaterski gledališki skupini, kjer je blestela. Ko pa se je zgodil usoden dogodek, ki je zapečatil to dogajanje, se je odločila za beg čez mejo.

V drugem delu spoznamo Hostnikovo bando, eno od križarskih skupin v Šaleški dolini. Glavni člani sta brata Hostnik ter njun najboljši prijatelj. Občasno se jim pridružijo somišljeniki. Trudijo se, da bi pomagali revnim in lačnim, pri tem pa ne izbirajo sredstev za svoj cilj. Veliko pomislekov in zamer imajo proti trenutni oblasti. Računajo na to, da bodo prišli Amerikanci in vzpostavili nov red, z njimi na čelu.

Pisateljev prvenec se zelo tekoče bere, tema sama pa je težja. Iz skopih uradnih podatkov, ki so ostali ohranjeni, je skušal orisati povojni čas skozi človeške usode. Ne nagiba se ne na eno, na na drugo stran, želi le, da ta, za mnoge usoden čas, ne izgine v pozabi.

Reke

V knjigi Reke so zbrane tri kratke zgodbe, po katerih plujemo z različnimi junaki po treh različnih rekah in v različnih časovnih obdobjih.

V prvi zgodbi se skorajda propadli gledališki igralec poda na reko Aisne v Franciji.  Žena in njegov agent sta mu namreč postavila ultimat: družina in služba ali alkohol. V nahrbtniku ima “zadnjo” steklenico viskija. Na kanuju se spopada z lastnimi demoni in naravnimi silami. Oboje ga pelje v veliko katastrofo.

V drugi, najdaljši zgodbi, dva zelo različna fanta druži globoka medsebojna naklonjenost. Revnemu Konradu je usojeno, da bo postal splavar, Juliusu, da bo njegov šef.  Tako kot se domači Rodach izliva v Maino in Maina v mogočni Ren, tudi onadva sanjarita o potovanju izven znanih meja.

V tretji zgodbi je reka tiha priča starodavnemu sporu brez začetka in konca.  Zemlja na desnem bregu pripada katoliški družini Cobrèjevih, na levem bregu pa hugenotom Chrètienovim.  Obe družini sta prepričani, da ju želi reka ogoljufati. Reka se namreč ne zmeni za spore, teče nemoteno in njena struga se kar naprej premika, jemlje zemljo z ene strani in jo dodaja drugi.

Vse reke so za vse junake vir življenja in pogubljenja.

Pravilo štirih

Neobičajen roman je nastajal skoraj šest let v soavtorstvu dveh podiplomskih študentov in tesnih prijateljev. Ob izdaji leta 2004 je dosegla prvo mesto najbolje prodajanih knjig.

Dogajanje je postavljeno v študentsko naselje Princeton leta 1999 in med dogodivščine štirih sostanovalcev, vendar se zgodba dopolnjuje tudi z dogodki iz preteklosti. Tom in Paul se ukvarjata s kompleksno in alegorično Hypnerotomachio. Knjiga, polna izmišljenih in šifriranih besed, jezikov, pisav in različnih tem, ki naj bi jo pred 1500 napisal še bolj skrivnosten beneški avtor. Tom, ki je tudi pripovedovalec, je sin pokojnega profesorja, ki je celo svoje življenje posvetil raziskovanju te knjige. Paul pa zaključuje diplomsko tezo o njej in na pragu razkritja skrivnosti, ključa za dešifriranje in razumevanje, se zgodba preplete s tragedijami – domnevnim umorom, požarom ter nenazadnje Paulovim izginotjem. Po petih letih Tom iz Firenc prejme starodavno Botticellijevo platno s skrivnostnim povratnim naslovom, ki ga mora razvozlati, da se zgodba lahko zaključi.

Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva

Razvpiti francoski pisec, pesnik in politični aktivist Marquis de Sade (1740-1814) je bil zaradi svojih žgečkljivih del, polnih perverzij, seksualnih deviacij in ciničnega hedonizma, pogosto preganjan s strani oblasti in obsojen na večkratne zaporne kazni, med drugim tudi na ždenje za zidovi zloglasnega zapora v Bastilji. Tam je med septembrom in oktobrom 1785 ustvaril rokopis, ki ga je hranil v svoji zaporniški celici vse do noči iz 3. na 4. julij 1789, ko je bil nenadoma prestavljen v drug zapor. Deset dni kasneje, ko je sledil padec Bastilje, je bil rokopis znova najden in predan v roke številnim lastnikom, dokler leta 1929 ni prišel v roke Mauriceu Heineju, ki je delo v celoti prepisal in objavil pod naslovom  Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva.

Roman se odvija v zadnjem obdobju vladavine razvpitega francoskega kralja Ludvika XIV in je postavljen v odmaknjeno graščino Silling v Črnem gozdu, kamor se za časa zimskih mesecev zatečejo štirje osrednji junaki; flegmatični finančnik, melanholični predsednik, kolerični škof in vojvoda sangvinik. Četverici delajo družbe štirih ostarele prostitutke, ki jim pripovedujejo zgodbe o svojih strankah, ki so polne sadomazohizma, mučenja, sprevrženega fetišizma, nekrofilije, bestialnosti, posilstev, pedofilije in nekrofilije. Izpovedi navdihnejo glavne like, da uprizorijo iz tedna v teden vse bolj nasilna in okrutna dejanja in jih izvajajo nad povečini mladoletnimi ujetniki.

Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva je klasika gnusa, ki neposredno razgali degenerirano, naduto, egocentrično in emocionalno izpraznjeno bogataško elito, ki brezsramno izkorišča svoj privilegirani položaj v družbi ter se s podkupninami in poznanstvi spretno izogiba roki pravice, medtem ko so revnejši sloji, katere predstavljajo ujetniki v graščini, prepuščeni nasilju in okrutnim metodam sramotenja.

Po romanu je bila posneta tudi svobodna filmska adaptacija v režiji Piera Paola Pasolinija.

Lipa

V zgodbo o Argentini v 50. letih prejšnjega stoletja vstopimo z legendo o mogočni lipi, s katere sta prvoosebni pripovedovalec in njegov oče nekoč rezala cvetje za čaj. V pripovedi potujemo z družino pripovedovalca skozi čas Peronove vlade, pa tudi v čas, ko so peronisti izgubili vpliv in so množice malih ljudi, predvsem delavcev nižjega družbenega sloja, ostale brez sanj o lepšem, celo bogatejšem življenju. Tudi protagonistov oče je bil eden od peronistov. Živel je za spremembe, za izboljšanje življenjskih razmer, za napredek. Zaposlen je bil kot mestni električar, ki je skrbel za luči v mestu. Pravzaprav je luči prižigal, vsak dan, tudi ob nedeljah.  Oče je bil nervoznega, hitro vzkipljivega, a molčečega značaja. Mati, nasprotno, je bila še preveč zgovorna, morda zato, da bi zapolnila tišino pri obedu, morda pa tudi zato, da bi s strupenimi opazkami o peronistih možu dokazala, kako se je celo desetletje motil glede političnega prepričanja. Družina je živela v ogromni hiši, nekdanji gostilni. Ena soba, dve postelji, kamin, štedilnik, miza, stoli in omara je bilo vse, s čimer so morali biti zadovoljni. Njihov mikrokozmos je predstavljalo življenje nižjega družbenega sloja. Že srednji razred je bil zanje povsem drug svet, s katerim se je pripovedovalec le redko srečal. Kot takrat, ko je obiskal prijatelja, katerega mati je zbirala pisemske znamke s podobami Evite Peron, prijatelj sam pa je izžareval brezskrbnost, tudi brezbrižnost, značilni za svobodo njegovega sveta. Otroška leta, odraščanje, spomini na očeta in mater se prepletajo s političnimi in družbenimi značilnostmi tistega časa. Lipovega cvetja ni več, osulo se je z očetovimi upi, sanjami. Ostaja pa vonj po lipovem čaju.

César Aira je eden najbolj znanih sodobnih argentinskih pisateljev. Rodil se je leta 1949 v Coronel Pringlesu. V Buenos Airesu se je preživljal kot prevajalec. Prvi roman je izdal leta 1975. Poleg romanov, podpisal se je pod neverjetnih sto, piše tudi eseje. Zanimiv je pisateljev slog pisanja, kjer se realnost meša z domišljijo, nenavadnimi občutji. V romanu preskakuje v času, zgodba včasih dobi neverjeten zalet, pa se potem ustavi, obmiruje za nekaj strani. Vmes spremljamo posamične domislice, za katere morda menimo da, če ne pomislimo dobro, ne sodijo v del pripovedi.  A vendarle zna Airea besedilo povezati z najbolj osupljivo natančnostjo izjemnega pripovednika. Poseben slog bo od bralca_ke morda terjal malce več zbranosti. Nagrada so neslutene razsežnosti pripovedovanja.  Z izjemnim občutkom za svojevrsten pripovedni stil je roman prevedla Marjeta Drobnič.

 

Mladi Mungo

Pedrček, mevža, lažnivec, kreten, reva, fanatik. Vse to so izrazi, s katerimi drugi okarakterizirajo 15-letnega Munga. Mama alkoholičarka ga je poimenovala po svetniku in ustanovitelju mesta Glasgow. Njeni otroci so prepuščeni sami sebi. Najstarejši Hamish ustanovi tolpo protestantskih otrok, ki se zapleta v pretepe z lokalnimi katoliki. Jodie sanja o študiju, do katerega naj bi ji pomagal profesor, s katerim se skrivaj dobiva. Mungo, najmlajši Mimin otrok, je na mamo navezan kljub vsem njenim slabostim. Ker na nasilje gleda zviška, med vrstniki izstopa. Vsiliti mu želijo grobo moškost, ki se nikakor ne sklada z njegovo milo osebnostjo. Edini, ki ga ne obsoja, je mladi James, ki popoldneve preživlja ob svojem golobnjaku. Fanta se spoprijateljita in med njima se razvije nežna mladostniška ljubezen. Po vseh merilih takratne družbe sta s sledenjem pristnim čustvom pristala na listi izobčencev.

Shuggie Bain, avtorjev prvenec, in njegov drugi roman Mladi mungo sta vsebinsko sorodna. Oba skozi fabulo nerazumljenega odraščajočega posameznika prikažeta sliko Škotske in njenih družbenih konfliktov v 90. letih 20. stoletja, ko v Glasgowu vladajo nasilje, revščina in brezup. Douglas Stuart si kot odličen pripovedovalec pri tem pomaga z vključevanjem mnogih posrečenih stranskih likov in zgoščenim dogajanjem. Mungo je enkraten tako kot njegovo ime. Kljub tikom, osamljenosti in neurejenim družinskim razmeram ohranja naivni optimizem, s čimer se prikupi bralcem. Premagati mora nepredstavljive ovire, da bi lahko živel tako, kot si sam želi. Kljub izrazito tragični zgodbi trpečega Munga je roman poln ljubezni in topline. Literarna poslastica za ljubitelje dobre fabule, ki ne dopušča ravnodušnosti.

Dublinčani

Irski pisatelj, pesnik in literarni kritik James Joyce (1882-1941), sicer eden od velikanov književnosti 20. stoletja, se je sicer bralcem najbolj vtisnil v spomin z epskim eksperimentalnim romanom Ulikses (1922), vendar pa je že osem let prej opozoril nase z zbirko petnajstih zgodb Dublinčani, ki odslikava žalostno realnost irske družbe v njenem najbolj temačnem obdobju naraščujočega in vse bolj radikalnega nacionalizma, nasilnih verskih konfliktov in političnih napetosti z Veliko Britanijo.

Zgodbe prikazujejo življenja predstavnikov irskega srednjega sloja, ki se prebijajo skozi težak vsakdanjik; med drugim v Sestrah spremljamo mladega fanta, ki preko obujanja spominov na nedavno preminulega duhovnika odkrije temačne plati njegove osebnosti, Evelina predstavi neodločno mlado dekle, ki želi z mornarjem zapustiti Irsko, v Po tekmi skuša študent Jimmy impresionirati svoje bogate vrstnike, Pajdaši postavi v ospredje revnega pisatelja in alkoholika, ki stresa svojo jezo nad sinom, v zaključni noveli Mrtvi pa bralec spremlja počitniško zabavo, katere udeleženci se zapletejo v otožni pogovor o minljivosti, izgubljeni mladosti ter bližajoči se smrti.

Dublinčani je zbirka, ki se z značilno irsko grobostjo in poetičnostjo loteva univerzalnih tematik otroštva, adolescence, zrelosti ter iskanja ravnotežja med zasebnim in javnim življenjem.

In potem je tu še Margaret

Alison je sredi štiridesetih, z odraslima otrokoma, možem srednjih let ter ostarelima mamo in taščo. Družino spoznamo na dan, ko Alliejin ljubljeni tast George umre in medtem ko žaluje zaradi smrti nekoga, ki mu je bila zelo blizu, se mora Allie hkrati spopadati z nenehno zahtevno in motečo prisotnostjo svoje razdražljive tašče Margaret. Poskuša upoštevati dejstvo, da tudi Margaret žaluje, vendar se nikoli nista razumeli, zato ji je vse težje, Margaret pa vtika svoj nos in vsiljuje svoje mnenje na vseh področjih Alliejinega življenja. V knjigi se dogajajo stvari, večinoma znane ženskam, ki jim je prvenstveno namenjena: kriza srednjih let, težki odnosi z zakončevo družino, zakonske napetosti, skrb za svoje otroke, nezadovoljstvo z delom, ki ga opravljajo leta, skrbi glede staranja, slabo zdravje, zmenki po ločitvi. Gre za vrsto težav, s katerimi se ljudje srečujejo v poznejšem življenju. Čeprav je dogajanje postavljeno v Kanado, so izkušnje žensk v poznih štiridesetih univerzalne. Allie najde razumevanje in pomoč pri svoji prijateljici Val, čez čas pa po čustvenem pogovoru z Margaret končno izve tudi razloge za taščino negativno obnašanje do nje in njun odnos postavi na nove temelje.