skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ne bi smela priti sem

Naslov kriminalnega romana me je prepričal v to, da se bo osrednji osebi Grace Evans, gotovo nekaj pripetilo, ko je prispela na odmaknjeno kmetijo sredi Wyominga. Lepo urejena ženska iz New Yorka po mojem mnenju in mnenju krajanov Wyominga nikakor ni spadala v te kraje. Ampak zdi se, da tega ni opazil Calvin, lastnik ranča, kjer si je Grace prek airbnb rezervirala sobo. Njeni svetli lasje, izzivalna izbira oblačil ga nista pustila ravnodušnega. Grace pa so obhajali mešani občutki, saj na ranču ni bilo mobilnega omrežja, zatajil ji je avtomobil in zdi se ji, da je sredi noči slišala krik ženske. Njeno domišljijo burijo tudi vrata brez ključavnice na sobi in pa vedno zaklenjena vrata v klet hiše. Ji lahko kaj stori tudi Charlotte, ki je na smrt zaljubljena v Calvina? Zakaj je Calvin lagal policistu, da pogrešano dekle ni prispelo na njegov ranč, če je v knjigi gostov njeno ime? Gracin dopust se sprevrže v koktajl romantike, spoznavanja krute okoliške divjine in skrivnosti ranča, na katerem biva. Ameriška avtorica Jeneva Rose nam kot posladek na koncu romana postreže s presenetljivim preobratom, ki ga ni mogoče predvideti. Zgodba, ki se nam po dnevih razkriva ločeno skozi oči Grace in Calvina se iz družabnega romana v prvi polovici prelevi v napeto kriminalko v drugem delu. Le deset dni je dovolj, da se življenje popolnoma spremeni…

Žena iz zgornjega nadstropja

Roman je psihološki triler, ki nam skrivnosti razkriva vse do zadnje strani. Glavna junakinja Jane je sprehajalka psov, živi v majhnem stanovanju skupaj s cimrom in je na prvi pogled čisto običajna punca. Nihče pa ne pomisli, da to ni njeno pravo ime. Ko spozna vdovca Eddieja, se ji odpre svet bogatašev, draguljev, blišča … A kmalu ugotovi, da ni vse zlato, kar se sveti.

Avtorica s stopnjevanjem napetosti in postopnim razkrivanjem bralca drži do konca, hkrati pa ga pritegneta divji ljubezenski trikotnik in brezbrižnost prebivalcev soseske, ki vse to opazuje, a ne ukrepa.

 

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? je eden najbolj znanih romanov slovitega pisca znanstvene fantastike in antiutopije Phillipa K. Dicka (1928-1982), po katerem je leta 1982 legendarni filmski režiser Ridley Scott posnel mojstrovino Iztrebljevalec s Harrisonom Fordom in Rutgerjem Hauerjem v glavnih vlogah.

Zgodba romana je postavljena v mračno prihodnost; zaradi atomske vojne je Zemlja popolnoma opustošena in redko poseljena, medtem ko se je večina človeštva v želji po boljšem življenju preselila na Mars. Industrija je v ta namen začela izdelovati replikante, robote v človeški podobi, ki služijo človeku. Eden od tistih, ki so ostali na Zemlji, je tudi poklicni lovec na uporniške androide, cinični Rick Deckard, ujet v dolgočasnem zakonu z večno depresivno ženo Iran, njegov nedosegljivi ideal pa je, da bi si nekoč lastil živo ovco. Njegova kriza identitete in obstoja pa se še dodatno poglobi, ko mu je dodeljena vloga eliminacije šestih androidov tipa Nexus-6, ki so pobegnili iz Marsa.

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? je kompleksen, večplasten in hkrati zelo berljiv roman, ki je postavil temelje podžanru futurističnega tilerja, imenovanega cyberpunk. Clark skozi detektivsko zasnovano zgodbo spregovori o večnih vprašanjih identitete, nevarnosti kloniranja, pasteh tehnološkega napredka ter eksistencialnih dilemah glede odnosa med človekom in strojem ter kakšna (če je sploh mogoča) emocionalna vez obstaja med njima.

Nesporna klasika ZF literature 20. stoletja.

 

Povej mi

Zgodba je nadaljevanje romana Poišči me in se odvija v Južni Kaliforniji. Tri najstnice se z vodnico odpravijo na pohod po Tihomorskem grebenu, kar je del programa za odvajane v Kaleidoscope – centru za odvisnike od elektronskih naprav. Vsaka najstnica ima seveda svojo zgodbo, vse pa so besne, ker morajo biti cel teden brez mobitelov.
Ko se na spletu pojavi posnetek šotora z mrtvo vodnico, se začne raziskovanje umora, ugrabitve, iskanje pogrešanih. Ali pa je vse skupaj le potegavščina?
Zopet je v ospredju detektiv Daniel Ellis, ki za pomoč prosi Reni Fisher. Reni se še vedno sooča s posledicami skrivnosti svoje družine, še vedno išče Danielovo mamo, predvsem pa skozi umetnost akvarelov skuša pomagati sama sebi. Toda vseeno se odloči sodelovati v preiskavi in iskanju izgubljenih deklet.
V delu je poleg vseh napetih zapletov in nejasnosti v ospredju puščava s svojo lepoto in grozo ter seveda gozd v katerem se zgodi zločin. Seveda so posebej zanimive tudi najstnice in njihov pogled na svet. Družinski odnosi postajajo vedno bolj zapleteni in skrivnosti si še vedno sledijo ter nas držijo v primežu do konca romana.

Poslednja pesem

Poslednja pesem je čustvena zgodba o družini, ljubezni in odraščanju, ki jo je napisal Nicholas Sparks.

Glavna junakinja je najstnica Ronnie Miller, ki po ločitvi staršev izgubi stik z očetom. Mama jo pošlje, da preživi poletje z njim v obalnem mestu, čeprav Ronnie tega ne želi. Sprva je jezna in uporna, a skozi čas začne odkrivati očetovo ljubezen do glasbe in skrivnosti iz njune preteklosti.

Skozi zgodbo Ronnie odkriva moč odpuščanja in ljubezni, ki lahko zaceli tudi najgloblje rane.

Sparks mojstrsko prikazuje, kako se lahko družinski odnosi, ne glede na pretekle težave, ponovno zgradijo.

Poslednja pesem je tudi lepa zgodba o tem, kako lahko glasba povezuje ljudi. Oče od Ronnie je skladatelj, kar zgodbi doda še več globine in simbolike.

Ta knjiga bo zagotovo ogrela srce vsakemu bralcu, ki uživa v zgodbah o družini, odraščanju in iskanju pravega pomena ljubezni. Priporočamo jo vsem, ki želijo prebrati nekaj, kar bo ostalo z njimi še dolgo po tem, ko bodo knjigo zaključili.

Dnevnik župnijske gospodinje : živela je med duhovniki — in ohranila vero!

Diego Goso je italijanski duhovnik, pisatelj in govorec ter ljubitelj popularne kulture, ki jo skuša združiti z evangeljskimi resnicami v preprostih in zabavnih publikacijah.

»Doslej še nisem srečal nobene ‘perpetue’, ki bi bila vesela, da jo tako imenujejo,« začne Diego Goso dnevnik župnijske gospodinje. Perpetua je bilo sicer lastno ime tistega komičnega ženskega lika, ki ga je največji italijanski romantični pisatelj Alessandro Manzoni uporabil v svojem zgodovinskem romanu Zaročenca in je postal tako priljubljen, da je njeno ime postalo univerzalni izraz za označevanje žensk, ki skrbijo za župnika in mnoge potrebe svoje župnije. Pravzaprav se za vsem tem skriva ena najpomembnejših in najmanj cenjenih osebnosti župnijskega življenja. Kot izvemo iz njenega pripovedovanja, je gospodinja zadovoljna s svojo službo pri župniku, vedno prisotna, vedno na razpolago, brez urnikov, brez predsodkov, ki jim je podvrženo njeno delo za duhovnike. Včasih bi rekli, da sama pooseblja župnijo, tako kot župnija zares izpolnjuje njeno življenje. Zajtrk v zgodnjih jutranjih urah, čiščenje, kosilo, večerja in nekaj “nujnih” opravkov, ne da bi ob tem pozabila na svojo družino, otroke, vnuke in misli, ki se nenehno obračajo k njenemu ljubljenemu pokojnemu možu: to je polno, zelo polno življenje naše junakinje.

V vas pride novi župnik. Zanimanja je veliko, najbolj radovedna pa je perpetua, duhovnikova gospodinjska pomočnica. Kako bo po toliko letih z njegovim predhodnikom sodelovati s tem mladim duhovnikom? Ob branju njenega dnevnika bralci odkrivajo epizode njunega prvega skupnega leta, zaznamovanega s pomembnimi trenutki župnijskega življenja: od slovesnega ustoličenja duhovnika s škofom do božičnih in velikonočnih praznikov, od prvega obhajila za otroke do poletnih taborov z najstniki, od zahvalnega praznika do obiskov bolnih v hudem času pandemije. V knjigi glavna junakinja v svoj dnevnik zapisuje minimalne in pomembne dogodke župnijskega življenja ter tako pripoveduje zgodbo o majhnih in velikih vsakodnevnih bojih ter izzivu, kako mora župnija živeti – ne samo preživeti. Dnevi minevajo in opazujemo, kako se med to žensko, ki je sposobna z ironijo in kančkom premetenosti opisati svet okrog zvonika, in mladim duhovnikom razvijata prijateljstvo in sodelovanje. Ta »dnevnik« (fiktiven, čeprav so vsi liki zelo resnični) je lep poklon liku duhovnika in njegove »skrbnice«; v njem je tudi kanček nostalgije po svetu, ki še ni povsem izginil, pogled v zakulisje življenja skupnosti v našem času, pripovedovan s srcem in humorjem.

Komedija staranja : roman

Konec petdesetih let dvajsetega stoletja se na počitniškem delu v avstrijski jeklarni srečata dvajsetletna mladeniča, domačin Heinrich in Egipčan Zaharija. Prvi je iz delavske družine in je tam zaradi zaslužka, drugi je iz premožne in vplivne egipčanske rodbine prišel v Avstrijo študirat strojništvo. Kljub razlikam se med njima začne spletati dolgoletno prijateljstvo, ko drug z drugim delita svoje poglede o vprašanjih Boga in človeškega bivanja, predvsem pa ju združuje entuziazem gradnje nove, človeka vredne družbe. Oba sta prepričana o nesmiselnosti družbenega reda, ki temelji na nepotrebni gigantski produkciji in tatvini sadov dela drugega. Pozneje, ko se Avstrijec uveljavi kot pisatelj, Egipčan pa je uspešen poslovnež, ustanovita sredi puščave farmo, ki deluje kot zadružno podjetje, v katerem so vsi zaposleni tudi njegovi lastniki. Kljub uspehom, ki jih eden in drugi dosegata v življenju, sta štirideset let pozneje, na pragu starosti, fizično izčrpana čemerneža, polna zamer in sovraštva drug do drugega. Komično in tragično je, kako vsak s svoje perspektive gledata na dogodke preteklosti, a desetletja stkanih vezi so vendarle dovolj močna, da njuni nesporazumi izgubijo svojo razdiralno moč.

Avstrijski pisatelj starejše generacije, katerega posebni interes velja družbenim spremembam kot estetski ideji, zgodbi dodaja esejistične odlomke, v katerih izkaže dobro poznavanje  področja glasbe, literature, arhitekture, gospodarskih in političnih razmer v sodobni Avstriji in Egiptu ter teoretičnih konceptov družbene transformacije. Delo, ki bo zadovoljilo tako tiste, ki jih pritegnejo tančine človeške psihe, kot tudi tiste, ki razmišljajo v okvirih širšega socialnega okolja.

Sestre pod vzhajajočim soncem

Ženske, ki so bile zaprte v razvpitem japonskem taborišču za vojne ujetnike med drugo svetovno vojno, so še en zastrašujoč primer surovosti, ki se je zgodila med vojno. Na začetku zgodbe spoznamo Norah, njeno sestro in njenega moža, ko leta 1942 zapuščajo Singapur na ladji HMS Vyner Brooke, ki jo Japonci po le nekaj dneh bombardirajo in potopijo. Med vojno so mnogi skušali pobegniti in najti varno zatočišče ne le zase, ampak tudi za tiste, ki so jih imeli radi. Nekatere ženske so se prijavile kot medicinske sestre, da bi pomagale zavezniškim silam. Na nesrečni ladji je med drugimi pristala tudi Nesta James, ena od 64 avstralskih medicinskih sester. Tiste, ki so preživele brodolom in napade Japoncev, jih na kopnem ujamejo in odpeljejo v prvo od številnih taborišč za vojne ujetnike, kjer se kljub lakoti in brutalnosti trudijo ostati žive. Ta skupina žensk je v hudih razmerah živela več kot tri leta in pol, pri čemer je na stotine žensk umrlo, preden so jih izpustili. Srečamo se s številnimi junaškimi medicinskimi sestrami, misijonarkami in drugimi ženskami, ki so dale vse, kar so imele, da bi druga drugi pomagale preživeti iz dneva v dan. V teh taboriščih so bili tudi otroci in veliko žrtvovanja je bilo, ko je šlo za hrano v upanju, da bodo otroci preživeli internacijo.

Hišna pomočnica opazuje

Pred nami je tretji del serije Hišna pomočnica avtorice Freide McFadden. Večkrat zadnji deli knjižnih serij niso več prepričljivi, tukaj pa tudi v tretje avtorica ohrani napetost, zagotovi dva, tri preobrate in ne pritegne nič manj kot v prvih dveh knjigah serije – Hišna pomočnica in Skrivnost hišne pomočnice.

Millie in Enzo sta se z otrokom, kljub njunemu finančnemu stanju, po nekakšnem čudežu uspela preseliti v sanjsko hišo. Sicer potrebno nekaj popravil, a vendar čisto po njunem okusu. V mirni ulici in varnem okolju za njuna šolarja, Ado in Nica. Začetno navdušenje hitro skali vsiljiva soseda Suzette, ki se odkrito spogleduje z Enzom. Prav nič bolj prijetno ni v družbi sosede Janice, za katero se zdi, da vso ulico opazuje skozi svoja okna. Millie se trudi posvetiti svoji službi socialne delavke, Enzo pa postopoma širi svoj posel urejanja vrtov. Dokler ga Suzette ne najame, da uredi njihov vrt se zdi, da bo zgodba čisto vsakdanja, bolj v duhu družabnega romana. Seveda pa pri tej ameriški avtorici ne gre brez trupla – nekdo je kruto umoril Suzettinega sicer mirnega, zadržanega moža. Še pred tem pa je imela Millie polne roke dela s sinom Nicom, ki se je čisto spremenil. Le kaj bi mladostnika tako močno načelo, da se je začel pretepati? In zakaj se zdi, da je Enzo umoril Jonathana? Zamenjava zornega kota pripovedi, ki v zadnji četrtini romana ni več naša hišna pomočnica Millie, poskrbi za preobrat in razkritje.  Pravzaprav pa v tem romanu ni več Millie hišna pomočnica, Martha je tista, ki pospravlja Suzettino in nato še Milliejino hišo. Vendar se zdi le-ta Millie zelo sumljiva! Ko že mislimo, da je zadeva rešena oz. že vemo kdo je zakrivil umor, pa temu morda še vedno ni tako… Kratka poglavja in tekoč slog pripovedi nas hitro pripeljejo do zadnje strani.

Podobnost

Detektivka Cassie Maddox si po operaciji Vestalka želi prekiniti z delom na oddelku za umore. Potrebuje odmik od dela detektivke pod krinko in raziskovanja umorov. Želi si manj nevarno službo. Tako pristane na oddelku za nasilje v družini. Na delo v pisarno odhaja urejena, osem urni delavnik ji ustreza, sodelavci in vedno ponavljajoči se družinski konflikti malo manj. Potem pa jo nekega dne pokliče partner Sam in jo zaskrbljen vpraša, če je v redu. Le zakaj ne bi bila, si misli Cassie. Kmalu izve, v čem je težava. Na podeželju, v zaledju Dublina, blizu kraja Glenskehy, se Cassie sreča s Samom in Frankom, svojim bivšim nadrejenim. V mali, napol porušeni hišici ji pokažeta umorjeno dekle. Težava je ta, da je žrtev na las podobna Cassie. Vsi alarmi pa se prižgejo, ko je ugotovljena žrtvina identiteta. Umorjeno dekle je Lexie Madison. To pa je bilo ime, s katerim se je Cassie pod krinko predstavljala za študentko na Trinitiy kolidžu v operaciji Vestalka. Od tu ni daleč do ponovne rekrutacije Cassie, ki zagrize v ponujeno akcijo. Frankova ideja je, da bodo s pomočjo detektivke pod krinko, na las podobne Lexie, izvedeli, kaj se je pletlo v vili, kjer je prebivala žrtev, kakšni so bili odnosi med njenimi prebivalci in nenazadnje in najbolj pomembno – kdo je bila Lexie Madison, kdo jo je umoril in zakaj. Operacija Zrcalo se začne, ko se Cassie kot Lexie odpravi v vilo Beli trn, nazaj med študentske prijatelje. Daniel, Rafe, Justin in Abby jo sprejmejo zadržano, Cassie čuti, da jo opazujejo in preverjajo, a v svoji vlogi je (skorajda) neprekosljiva.

Podobnost je kriminalni psihološki roman, kjer se srečamo z nevarnim delom detektivke pod krinko in psihološkimi profili vpletenih. Cassie se natančno vživi v svojo vlogo in nemalokrat je prepričana, da je Lexie, ustvarjena identiteta iz prejšnje akcije, prišla ponjo. Meja med resničnostjo in iluzijo se vse bolj briše. Je Cassie še vedno ona sama ali je že od nekdaj Lexie? Podobnost je zapletena, napeta in intrigantna zgodba o delu kriminalistov, njihovih nevarnih idejah, iskanju resnice, morilcev in vzrokov za umore ter ustvarjanju lažnih identitet. Za odlično berljivost v slovenskem jeziku je vsekakor zaslužna prevajalka Maja Novak. V seriji avtorice Tane French o dublinskem preiskovalnem oddelku je Podobnost nadaljevanje prvega dela, ki nosi naslov V gozdu. Po obeh kriminalkah sta bili posneti eni najbolj gledanih kriminalnih serij na malih zaslonih.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×