skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Priročnik za dobro življenje

Priročnik za dobro življenje je zgodba, v kateri srečamo mladostnika, ki postaneta prijatelja. Vsebina bi bila lahko povsem vsakdanja, toda fant in dekle sta polna empatije, ki si jo medsebojno izmenjujeta in jo delita celo z neznanci.

Tako Ljubica, enajstletnica, obremenjena s težavami odraslih, piše Priročnik za dobro življenje. Povedi, ki jih v zvezek zabeleži, so prave modrosti.

Tudi prijatelj Ljuba se sooča s težavami odraslih, svojih staršev, ki se ločujeta. Fant pri tem izredno trpi, prepiri staršev ga neznansko bolijo. Poleg tega v šoli opazuje dečke, ki nadlegujejo sošolca. Po eni strani si želi, da bi bil močan, in bi jih lahko ustavil, po drugi strani je vesel, da ni sam njihova tarča. Tako spozna Ljubico, ki si drzne početi tisto, česar sam ne zmore. Skupaj skozi daljnogled, ki ga je Ljubici podaril dedek, iz skrivnostnega zavetja opazujeta tujce, v njihovih stanovanjih. Pri tem se veliko pogovarjata, si izdata skrivnosti in snujeta načrte za prihodnost.

Olivera Zulović se nam predstavi s svojim prvim romanom in ga posveti nepopolnim staršem. Avtorica je rojena v Kraljevu, odraščala je v Ljubljani, živi v Beogradu. Knjiga je v izvirniku izšla leta 2022 in je požela veliko pozornosti med bralci, prejela je nagrado za najboljši mladinski roman, v Makedoniji pa so jo razglasili za “najbolj nežno knjigo leta”.

Izvirni naslov: Priručnik za solidan život

Operacija Maščevanje & operacija Merkur: pustolovski vojni roman

Avtor Samo Javornik nas bo skozi trilogijo pustolovskih vojnih romanov Lov na generala (Operacija Maščevanje & operacija Merkur,  Operacija Belo & operacija Črno ter Operacija Pliberk)  kronološko popeljal v čase med obema svetovnima vojnama do konca druge svetovne vojne. V vseh treh romanih spremljamo življenje, delovanje in razmišljanje enega najpomembnejših Hitlerjevih generalov Alexandra Löhra in zajemajo tri pomembna obdobja njegovega življenja, povezana z Balkanom. Vse tri romane pa avtor posveča rodni Koroški, kjer so se skozi zgodovino dogajale velike in usodne stvari.

V prvem delu trilogije Operacija Maščevanje & operacija Merkur spoznamo generala Löhra, člane njegovega najožjega štaba – Hitlerja, Göringa, Goebbelsa, kralja Petra II. Karađorđevića … ter še vrsto drugih protagonistov (nekateri so tudi izmišljeni) iz različnih delov nekdanje Kraljevine Jugoslavije, med njimi tudi Josipa Broza – Tita in Prežihovega Voranca. Dogaja se pred in nadaljuje med začetkom druge svetovne vojne, ko je nemška vojska 6. aprila 1941 bombardirala Beograd (operacija Maščevanje), in nato izvedla še invazijo na grški otok Kreta (operacija Merkur). Prva je povzročila padec Kraljevine Jugoslavije, druga pa izgubo Krete iz zavezniških rok. Vzporedne zgodbe se dogajajo še v Beogradu, na Koroškem na Legnu pri Slovenj  Gradcu, Bosni, Dunaju, Beogradu in končajo na Kreti. V roman so vpletene tudi fiktivne osebe, med njimi Aleksander (Sašo), pilot slovensko-grških korenin, doma s Koroške, ki se je vojaškega pilotiranja učil pri generalu Löhru in z njim tudi prijateljeval. Slikovito in celo poznavalsko so opisane letalske bitke na nebu. Velikokrat se je bil boj zgolj za preživetje, brez vsake ideologije. Vse pa je avtor spretno prepletel v napeto, zanimivo in niti malo dolgočasno branje. Izkazal se je tudi kot dober poznavalec zgodovinskih dogodkov, osebnostnih lastnosti glavnih akterjev druge svetovne vojne, takratne bojne opreme in taktik vojskovanja.

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman. Zanj je avtorica prejela nagrado Kresnik (2025).

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

In tako se je začelo

Mark in Evie sta imela strastno razmerje, ki pa se je končalo z umorom. Markova sestra Cloe njunega odnosa ni odobravala in ves čas sumila, da je z bratovo punco nekaj narobe. Toda kaj? Ji bo uspelo razrešiti uganko iz preteklosti?

Napet triler, pri katerem bralec konca ne ugotovi sam, saj se zgodba razplete šele na zadnjih straneh. Liki so večplastni in dobro premišljeni. Fabula je tekoča, brez nepotrebnih opisov, dialogi pa zanimivi. Priporočam v branjem tistim, ki imajo radi psihološke romane z ne preveč krvi.

Avtorica romana Rachel Abbott je angleška pisateljicapsiholoških trilerjev. Njenih prvih sedem romanov je v samozaložbi prodalo več kot tri milijone izvodov in vsi so bili uspešnice v Amazonovi trgovini Kindle. V slovenščino je prevedeno le to delo.

Menjava glasbe

Slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini v svoji novi zbirki desetih kratkih zgodb bralcu predstavi portret družbe na dva načina. Prvih pet zgodb s podtonom ironije intenzivno leze iz razočaranja, stiske, ujetosti in disfunkcionalnih razmerij k distopični prihodnosti, v kateri navadni smrtniki potrebujejo nesmrtne, tehnološke nadgradnje, da bi dosegli norme razčlovečenega sveta. Drugi del knjige predstavlja zgodbe ljudi tukaj in zdaj: razočarane, prizadete, zaskrbljene, a še vedno prežete z upanjem. Liki desetih zgodb hrepenijo, trpijo, sovražijo, ljubijo in se maščujejo, iz življenjskih stisk pa na svojstven način zagrizeno poskušajo izplavati.

Bralec lahko pri tej knjigi izbira med cinizmom in upanjem, saj so zgodbe fizično ločene med sabo – če bralcu ena plat(a) predstavljenega življenja, kjer mu na uho igra angel, ni všeč, lahko knjigo obrne in tako izbere drugo plat(o) z glasbo robotskega hudička. Pri Menjavi glasbe se menjajo perspektive, družbene teme, razpoloženje, čas in prostor. Toda nečesa se, žal, ne da zamenjati – obče miselnosti družbe, v kateri se kopiči in malikuje materialno, integriteto posameznika in zdrav razum pa se potiska v pozabo. Avtor tako kritično premišljuje tudi o posamezniku, ki, ironično, postaja vse bolj odvečen člen družbe, hkrati pa se je ne more in ne želi otresti.

Francis : Felidae II

V Istanbulu rojen nemški pisatelj Akif Pirinçci (1959) z drugo knjigo v seriji mačjih detektivk Feliade bralcu znova predstavi razburljiv in skrivnostni svet radovednega mačka Francisa, ki se znajde pred novim brutalnim primerom. Tokrat njegovo mirno življenje prekine prihod lepe Francese, nove partnerice njegovega lastnika Gustava, ki ji dovoli, da se vseli pod njuno streho. Užaljeni in ljubosumi Francis se odloči pobegniti in tako pristane na ulici, kjer pa mu življenje ni prizanešeno; kmalu po njegovem pobegu se nad mesto razbesni nevihta, zaradi katere ga odplakne v kanalizacijo skupaj z obglavljenim mačjim truplom. Pot ga pripelje do navidez idilične predmestne soseske, kjer namerava začeti novo življenje, vendar pa se kmalu začnejo vrstiti številni grozljivi dogodki, zaradi katerih se Francis znajde v smrtni nevarnosti.

Domiselna kombinacija detektivskega romana, urbane srhljivke, mističnega misterija in črne komedije se poglobljeno in premeteno poglobi v vsakdanje življenje in psihologijo živali, ki jih srečujemo vsak dan.

Intermezzo

Petru in Ivanu po dolgem boju z rakom umre oče. Mama se je že zdavnaj preselila k novemu partnerju. Hiša, v kateri so bivali in jo je napolnjevala očetova radost, tako ostane zapuščena. Peter že dolgo živi v Dublinu, kjer dela kot pravnik. Dvaindvajsetletni Ivan, šahovski mojster in teoretični fizik, prav tako biva v najetem stanovanju. Za brata nastopi dolgo obdobje žalovanja, pa tudi iskanja pravih poti. Peter se znajde v čustvenem odnosu do Sylvije, ki je njegovo bivše dekle, a še vedno članica družine in obenem tudi  do nove ljubezni, dosti mlajše od njega, skvoterke in študentke. Ivan spozna žensko, starejšo od sebe, ob kateri začuti pristnost partnerskega odnosa. Družbeno sprejemljivo ni imeti toliko mlajše dekle in hkrati še obiskovati bivšo punco, kot tudi ni sprejemljivo to, da je dekle štirinajst let starejša od fanta. Družba je še vedno staromodna in tudi, kar še posebej boli, obsojajoča. Petra skrbi, kaj bi porekli njegovi pravniški kolegi in prijatelji, če bi spoznali Naomi, Margaret skrbi, kaj bi storil njen bivši mož in kako bi razliko v letih med njo in Ivanom sprejela družina. V tem vmesnem času, ko brata razrešujeta medsebojne odnose in žalujeta za očetom, spoznamo razlike med njima. Peter je samozavesten, star nekaj čez trideset, uspešen, o njem in njegovih pravniških primerih beremo v časopisih. Ivan je nežen, sramežljiv, nepripravljen, nekako neprikladen za življenje v družbenih sistemih, v katerih je njegov brat Peter tako okreten. Pravzaprav je to čas, ja, tisti vmesni čas, ko vsak od akterjev išče sebe in svoje mesto v svetu.

Vprašanj, ki jih Sally Rooney preko literarnih likov mojstrsko razrešuje, je veliko. Nanja odgovarja mojstrsko, zanimivo, precizno, psihološko razglabljajoče. Kakor da bi liki živeli z nami – tak je občutek ob branju romana. Pisateljica v romanu izpostavi poleg žalovanja in odnosov med bratoma tudi zastarele poglede današnje družbe na partnerske odnose, hinavščino navideznih prijateljstev, odnose med starši in otroki, razlike med družbenimi razredi in pomen svobodne izbire načina obstoja.

Sally Rooney se je rodila leta 1991 v  Castlebaru na Irskem. Študirala je v Dublinu. Pri 26 letih je izdala roman Pogovori s prijatelji. Je pravi pisateljski fenomen, saj je ubrala novo formo romana, piše pa tudi v povsem svojem, edinstvenem slogu. Z romanom Normalni ljudje je pobrala večino pomembnih literarnih nagrad, z njim je bila nominirana tudi za Bookerjevo nagrado. Tretji roman nosi naslov Kje si, prelepi svet?. Medtem je Sally Rooney postala najbolj znana milenijska pisateljica. Sebe Rooney rada opiše kot feministko in marksistko. To se pozna v njenih delih, seveda tudi v četrtem romanu Intermezzo.

 

 

Pri vas je vedno tako nenavadno tiho

Nemška avtorica Alena Schröder se je slovenskemu bralnemu občinstvu predstavila s svojim prvencem Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka. V njem je spletla pripoved žensk iz štirih generacij in v ospredje postavila vnukinjo  Hannah in njeno prababico Sento, v romanu Pri vas je vedno tako nenavadno tiho, označenem kot predzgodba, pa glavni literarni vlogi prevzameta mama Evelyn in hči Silvia. Pisateljica nadaljuje z berljivim podajanjem vsebine in spreminjanjem časovnih perspektiv iz poglavja v poglavje.

“Sedanjost” predstavlja leto 1989, ko se Silvia z nekajmesečno dojenčico Hannah vrne v rojstni kraj, po dolgem obdobju bivanja v skvoterski skupnosti si zaželi materine prisotnosti, kljub temu da si nikoli nista bili blizu. Evelyn se je po letih vdovstva in upokojitvi povsem umaknila v samoto, skoraj že obupana nad življenjem sprejme hčerino vrnitev kot blagoslovljeno rešitev. Njun odnos je bil od nekdaj zaznamovan z molkom, potlačenimi čustvi in neizrečenimi vprašanji. Vzroke zato odkrivamo v preteklem dogajalnem času, ko se vračamo k Evelyn kot mladi poročeni ženi. Po rojstvu hčere se je odrekla beli zdravniški halji in se kot gospodinja ujela v zanko nezadovoljstva,  materinstvo, v katerem se ni znašla, pa je zamajalo njene trdne temelje. Za malo Silvio so bili edini odmik od tihega doma njeni obiski sosednje družine in izleti s teto Betti, ki je bila živo nasprotje mamini zadržanosti, neposredna, vihrava, toda pozorna in rahločutna. Z likom Betti je izpostavljen še en pomemben vidik romana, to so življenjske prelomnice, pri katerih je na eni strani želja po svobodi, na drugi pa občutek dolžnosti in žrtvovanja, tudi za ceno lastnih sanj. Postopoma spoznavamo, kaj je dokončno pretreslo družino Borowski in Silvio gnalo od doma. Bo v letu padca Berlinskega zidu tudi materi in hčeri uspelo zrušiti prej nepremostljivo pregrado med njima?

Srebrni golob : povest v sedmih poglavjih

Romaneskni prvenec ruskega pesnika in pisatelja, ki se je podpisoval s psevdonimom Andrej Belyj, je nastajal v razburkanem obdobju delavskih in kmečkih nemirov v carski Rusiji na začetku 20. stoletja. Ljudstvo se je upiralo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, posledica carjevega samovoljnega vladanja pa so bili tudi nezadovoljni liberalni meščani. Po krvavo zatrti revoluciji leta 1905 je  Belyj s svojim umetniškim delom želel najti pot, ki bi umirajočo aristokratsko Rusijo popeljala v novo obdobje razcveta. Pod vplivom religioznega filozofa Vladimirja Solovjeva je iskal v smeri razrešitve konflikta vzhodom in zahodom. Vzhod predstavlja stihijsko Rusijo, kaos vražjeverja in blodenj, čutni svet ruskega kmečkega človeka. Na drugi strani je kultiviran zahod, ki izhaja iz grške tradicije razuma. Z zgodbo, ki se odvija med vasjo Blagodejevo in mestom Zlobovo Belyj nadaljuje delo Gogolja, ko neizprosno in duhovito razgalja takratno rusko realnost. Osrednji lik Pjotr Darjalski  je izobražen pisatelj in poet, ki se v družbi svoje zaročenke Katje in njene babice bahavo postavlja s svojim intelektom in znanjem, po drugi strani pa čuti, da je izumetničena kultura aristokratsih krogov brez prave vsebine in ga pušča nepotešenega. Ko pade v mreže spletkarskega mistika, mizarja Kudejarova, ga obsede neobladljivo poželenje do ne posebaj privlačne kmetice Matrjone. Kudejarov je vodja skrivne sekte Srebrni golobov, ki pričakuje prihod odrešenika, duha  novega “golobjega kraljestva”.  Takrat bo Rusija doživela preporod in ljudje bodo zaživeli v blaginji. Odrešenika naj bi spočela Darjalski in Matrjona. Kljub neizrekljivim stanjem, ki jih spozna v kmečkem okolju, se Darjalski ne zmore odpovedati hrepenenju po varnem in predvidljivem svetu zahodnih vrednot in se poskuša rešiti iz krepljev demonskih fanatikov.

Srebrni golob je prvič izšel leta 1909, pisatelj ga je načrtoval kot prvi del trilogije Vzhod ali Zahod, ki pa je ni nikoli dokončal. Bely je pomemben predstavnik ruskega simbolizma, umetniške smeri, ki je v nasprotju z realizmom, izhaja iz prepričanja, da se bistvene resnice stvarstva razkrivajo v metaforičnih podobah. Slog pisanja je »ornamentalističen«, številne podrobnosti poustvarjajo čarobnost ruske pokrajine in barvitost številnih književnih likov. Za bralca je užitek, da se prepusti toku besedila, njegovemu zvoku in ritmu in ne poskuša najti skritih pomenov vsake posamezne besede.

Knjiga o Blanche in Marie

V knjigi Knjiga o Blanche in Marie nas švedski pisatelj Per Olov Enquist prestavi v Pariz v zadnjih desetletjih 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v čas razcveta številnih znanosti. Tudi življenjski zgodbi dveh žensk, Blanche Wittman in Marie Curie, sta svojevrstno pričevanje o razvoju znanosti: psihiatrije z začetki psihoanalize in naravoslovja s kemijo in fiziko. Blanche Wittman je več kot petnajst let svojega življenja preživela v pariški psihiatrični bolnišnici Salpêtrière, kjer je bila pacientka doktorja Jean-Marie Charcota. Zadnja tri leta je kot ozdravljena nekdanja pacientka delala v laboratoriju bolnišnice, nato pa je postala osebna asistentka in zaupnica Marie Curie. Pri tem so ji zaradi posledic žarčenja novoodkritega in neraziskanega radija sčasoma amputirali obe nogi in levo roko. Avtor je delo napisal na osnovi Blancheine zapuščine, mape z naslovom Knjiga vprašanj, ki vsebuje tri zvezke zapiskov (rumena, črna in rdeča knjiga), njen cilj je bil napisati knjigo o ljubezni. Razdelitev pripovedi na tri dele obdrži tudi Enquist. Skozi pripoved, kjer se prepletajo zapiski Blanche in Enquistovi komentarji, se razkrivajo takratne razmere in razmerja v psihiatrični bolnišnici z metodami zdravljenja, ki so vsebovale tudi razkazovanje posameznih bolnic širši strokovni javnosti (takih »uprizoritev« sta se npr. udeležila tudi mladi Freud in Strindberg – doživetje je navdihnilo dramatikovi gledališki igri Zločini in zločin in Inferno (str. 21)). Blanche je bila glavna protagonistka teh uprizoritev, poleg Jane Avril (postala je znana plesalka kankana, upodobil jo je Toulouse-Lautrec ), ki je ob Blanche in Marie tretja glavna oseba pripovedi. Blanchina zgodba in podoživljanje lastnega razmerja z zdravnikom Charcojem se tesno prepleta z intimnim življenjem Marie Curie: tri leta po moževi smrti se je Marie Curie spustila v ljubezensko razmerje z znanstvenikom, poročenim in od nje mlajšim fizikom Paulom Langevinom, kar je v Franciji povzročilo velik škandal in ogorčene javne napade takratnih medijev nanjo, bila je tujka (Poljakinja, dekliški priimek Skłodowska), ki ogroža francoskost, uničiti so jo hoteli intimno in kot znanstvenico in ji preprečiti prejetje Nobelove nagrade za odkritje radija in polonija leta 1911. Ob vsem javnem pregonu je Marie Curie tudi hudo zbolela za posledicami sevanja. Enquist svojo pripoved zaključi z omembo zadnjega srečanja vseh treh glavnih žensk: Blanche, Jane Avril in Marie Curie in pogrebom Marie Curie julija 1934. S tem delom je Enquist iztrgal pozabi izjemno zanimivo življenjsko zgodbo Blanche Wittman – ženske, o kateri zgodovina znanosti ne govori, in ki bi v svoji najbolj intimni izpovedi brez pisateljevega romana gotovo ostala širši javnosti manj znana. Pariška psihiatrična bolnišnica Salpêtrière se večkrat pojavlja v književnosti različnih narodov, v sodobni književnosti nanjo lahko naletimo npr. v delu Siri Hustvedt: Kar sem ljubil. Enquist je bil pisatelj, dramatik, športnik in športni novinar, dobitnik več literarnih nagrad. Od njegovih romanov lahko v slovenščini beremo delo Knjižnica kapitana Nema. 

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×