skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Gospa Hayat

Fazila, mladega študenta književnosti, usoda na pragu vstopa v samostojnejše življenje opehari za prihodnost, kakršno si je predstavljal, varno in snobovsko ležerno, ko ob smrti očeta z materjo tako rekoč čez noč strmoglavita v revščino, kar ga prisili študentsko življenje odspati v penzionu, polnem oseb, ki so tam prav tako usodno pristale, ter čudaških obstrancev, živečih na robu družbe. Da bi zaslužil vsaj nekaj malega za hrano, sprejme delo statista na snemanjih tretjerazrednih glasbeno-plesnih šovov, na tem kraju, skritem štiri nadstropja pod površjem zemlje, pa se sprva zbliža z gospo Hayat in kasneje še s Silo. V času intimnega prijateljstva z obema, s tem da mu uspeva kar dolgo prikrivati eno razmerje pred drugim, pomembnost vlog, ki jih odigrata v njegovem zorenju, pripada obema ženskama, a se v razpoki srca, iz katere vznika globoko čustvo ljubezni, naseli tista, ki ga je od sebe še najbolj razmejevala, četudi je prav ona tudi tista, ki mu je v vseh pogledih največ dajala, le da se tega Fazil v polnosti zave šele, ko jo izgubi. Ali lahko ljubezen, tista usodna, ki najgloblje zareže, preživi? In če, v kakšni obliki?

Ja, gre za ljubezenski roman, nadvse lep ljubezenski roman, in kot takšen je nujno tudi klišejski, a kot razmišlja avtor: kaj pa je življenje drugega kot skupek klišejev in niz naključij? In čeprav se zgodba dopušča brati tudi zgolj površinsko, je, kdor jo preleti res le tako, prikrajšan za številne nežne nianse, ganljivo in nevsiljivo vpletene v besedilo, ki roman, četudi grajen, kot rečeno, na klišejih, oblikujejo v pripovedni biser.

Avtor teme ljubezni, hrepenenja in iskanja življenjskega smisla vešče prepleta z osebnimi stiskami posameznikov, živečimi v represivnem političnem režimu, v katerem nihče ni več varen in se lahko življenjski pogoji vsakogar čez noč preobrnejo v svoje nasprotje, obenem pa vse skupaj presvetli z neuničljivim, zavetje in upanje ponujajočim svetom umetnosti, književnosti, filozofije in učenosti. Če se pobliže seznanimo z njegovo usodo, v tem smislu v besedilu prepoznamo tudi velik del njegove osebnostne naravnanosti.

Poleg še dveh drugih romanov je Ahmet Altan, turški novinar in literat, pričujoči roman, edino v slovenščino prevedeno njegovo delo, napisal v času, ko je bil pod Erdoganovim režimom in njegovim obračunom z intelektualci in vplivnimi javnimi osebnostmi po spodletelem državnem udaru obsojen na dosmrtno ječo. Po petletnem bivanju v zaporu je bil ob pritisku mednarodne javnosti in posredovanju Mednarodnega sodišča za človekove pravice izpuščen, izkušnja pa ga v njegovi samozavesti in pogumu ni omajala, nasprotno, hvaležen ji je, saj brez tega prisilnega ovinka v svojem življenju, tako pojasnjuje, ti romani ne bi nastali. Tisto, kar človeka resnično ohromi, poudarja, je strah: »Če se bojiš, samega sebe zapreš v ječo, iz katere te ne more nihče osvoboditi.«

Opozoriti je vredno tudi na avtorjevo poimenovanje literarnih junakov. Prevajalka romana, Nadja Dobnik, ki smo ji nadvse hvaležni, da lahko Ahmeta Altana beremo v slovenščini, v spremni besedi pojasni, da hayat, arabska beseda, pomeni življenje, Nurhayat, kot se glasi polno ime gospe Hayat, pa v svojem polnem pomenu zrcali tudi svetlobo, upanje in vitalnost – to, kar gospa Hayat pooseblja v najpolnejšem sijaju. Zgovorni so tudi pomeni imena Fazil, ki v sebi združujejo vrline plemenitosti, dostojanstva, modrosti, učenosti in pravičnosti. Da se vrline iz popkov in klic v življenju posameznika v polnosti oblikujejo, pa so potrebne osebne preizkušnje in čas, ki le-te vzpostavlja in nosi. Kar pa se tiče svetlobe, tudi ta včasih naleti na oviro, se lomi in lahko se prelomi. Kar pa ni konec poti. Avtor to ve. In čaka; sprejema, kar mu življenje namenja. Tako, da živi, kar in kakor je izbral, z vsem, kar mu to prinaša. Kot Fazil.

Včasih smisel svobode dojameš šele, ko se dotakneš dna. In takrat šele, ko prispeš na cilj, se razjasni tudi pot.

Pogrešanec

Pogrešanec je najpomembnejše delo češkega pisatelja Egona Hostovskega (1908-1973), ki je s svojimi temačnimi eksistencialnimi deli predstavljal trn v peti povojni komunistični oblasti, ki ga je zaradi tega izključila iz literarnega življenja. Hostovski je zaradi tega dvakrat emigriral in več kot četrt stoletja preživel v tujini, še posebej v Ameriki. Pogrešanec (1951) je roman, ki je v najprej izšel v danskem prevodu, v Angliji in ZDA so ga prodali v tedaj rekordnih 250 tisoč izvodih, na Češkem pa je postal dosegljiv šele leta 1994. Roman je postavljen v prelomno leto 1948, ko na Češkem pride do komunističnega prevrata in spremlja židovskega intelektualca in uslužbenca zunanjega ministrstva Erika Brunnerja. Ta v sodelovanju s tajno policijo ovadi svojega nekdanjega prijatelja Kralja, ki je hkrati tudi ljubimec njegove žene, vendar je pri tem vržen v serijo grozljivih in absurdnih dogodkov, ob katerih kmalu ugotovi, da navkljub visokemu družbenemu statusu ni zmožen ohranjati popolnega nadzora nad lastnim in tujimi življenji. Roman se bere kot napeta psihološka srhljivka kot tudi politični triler, ki bralca potegne v leta paranoje, iskanja notranjih sovražnikov in nasilja, kjer je meja med realnim in absurdnim zelo tanka.

O prostornini časa 2

Tara in Thomas Selter sta še do pred leta živela mirno in usklajeno življenje srednjeletnega para. Ukvarjala sta se s knjigami, zlasti redkimi, takimi, ki zanimajo zbiratelje posebnih izdaj iz posebnih obdobij. Nato se je Tari dogodila iztaknitev iz časa in zanjo se od takrat ponavlja vedno isti dan, 18.november. Ko je eno leto naokrog, Tara odpotuje na izvorni kraj dogodka. Upa, da se bo čas utiril in da se bo zbudila v 19.november. A žal se to ne zgodi. Zdaj si Tara zaželi letnih časov in zato potuje po Evropi ter lovi kraje, kjer je vreme podobno zimi, pomladi, poletju. Rada posluša ljudi in si zapisuje njihove zgodbe. Če ima stvari pri sebi, ne izginejo. Čeprav pravila ni. Na njen božični večer obišče starše in skupaj pripravijo božično večerjo, katere ostanke Tara shrani pri sebi, da družini naslednji dan dokaže, da se je njihov večer zares zgodil. A tudi tokrat jo lovljenje vzporednega dne ne utiri v čas vseh drugih. Znova se znajde v novembru, v dnevu, kjer se nahaja pravzaprav vsak nov dan. In že drugo leto zapored ni 19. novembra. Sprijazni se s tem, da ji je to očitno namenjeno, čeprav ne ve, čemu. Upa, da je Thomas še vedno v njuni hiši, ključe njunega skupnega bivališča ji je ukradel mimoidoči kolesar in se niso več pojavili. Telefon je že zdavnaj nekje izgubila. Zdaj si krajša čas z raziskovanjem Rimljanov. V ta namen kupi prenosni računalnik, čeprav se shranjeni podatki in zgodovina iskanja vsakič znova izbrišejo, hodi na predavanja, si ogleduje rimske ostaline. Zazdi se ji celo, da morda v tem večnem 18. novembru ni sama in edina.

O prostornini časa je nenadkriljiv in nadčasen roman o človeškem življenju oziroma o različnosti človeških življenj in pogledov na svet, čas, prostor in odnose, v katere smo, po lastni volji ali pač ne, ujeti. Zgodba , ki nam predstavlja Tarino nasedlost v časovni zanki, je mojstrsko spisan roman več delih. Lahko verjamemo ali pač ne, da se iztaknitev časa dogaja, pomembno je, kako nas razume okolica in kako najti način, da splezamo v normalen časovni potek, ki bo nas ali tiste okrog nas zopet potegnil v normalno kompozicijo odvijanja življenja.

Solvej Balle je danska pisateljica in pesnica. Rodila se je leta 1962. Zaslovela je, ko je izdala prvo knjigo v seriji z naslovom O prostornini časa. Pri nas torej 5 let po izidu prebiramo prvi in drugi del v odličnem prevodu Darka Čudna. Knjige pisateljica izdaja v samozaložbi. Bralci so takoj prepoznali njeno pisanje kot nekaj novega na literarnem področju tako glede tematike kakor sloga pisanja in jezika, v katerem so zgodbe upovedane. Glas o knjigah je šel od ust do ust in jih razširil v mednarodno uspešnico.

 

Dvor kril in uničenja

Tretji del serije, Dvor kril in uničenja, prinaša veličasten vrhunec, kjer se vse niti iz prejšnjih knjig prepletejo v epski spopad. Vojna, ki bo odločila o usodi celotnega vilinskega sveta. Če je bil drugi del bolj osredotočen na osebno rast in odnose, avtorica Sarah J. Maas v tretjem delu zgodbo dvigne na raven političnih spletk, epskih bitk in odločitev, ki bodo krojile usodo celotnega Prythiana. To je pripoved o moči, lojalnosti in ljubezni, ki presega vse ovire.
Feyre Archeron se po dramatičnih dogodkih iz Nočnega dvora vrača k Tamlinu kot vohunka in igralka nevarne igre. Medtem se v ozadju zbira vojska Hyberna, ki grozi, da bo uničila vse, kar Feyre ljubi. Da bi imeli kakršno koli možnost preživetja, se morajo vilinski dvorci združiti, Feyre pa mora uporabiti vse svoje nove moči, zavezništva in pogum, da zaščiti svoj svet.
Avtorica v tem delu pokaže svojo zrelost v gradnji napetosti in epskih prizorov. Bralca popelje skozi bitke, politične pogovore in srčne preizkušnje, hkrati pa poskrbi, da v ospredju ostajajo liki, ki smo jih vzljubili v prejšnjih knjigah. Odnos Feyre in Rhysanda se še poglobi, medtem ko stranski liki, kot so Mor, Cassian, Azriel in Nesta, dobijo več prostora in s tem dodatno širijo razsežnost zgodbe.
Čeprav knjiga obsežno ponuja številne zaplete in podrobnostmi, je njeno srce v likih in njihovih odnosih. Velik poudarek je na lojalnosti, žrtvovanju in pomenu družine. Tako tiste, v katero se rodimo, kot tiste, ki si jo izberemo sami.
Dvor kril in uničenja je odličen zaključek prve trilogije v seriji, poln akcije, čustev in preobratov. Sarah J. Maas je z njim utrdila svoj položaj med najbolj priljubljenimi avtoricami sodobne fantazije. Roman prinaša zadovoljiv razplet ključnih zgodb, a hkrati pusti odprta vrata za prihodnja nadaljevanja.

Izgubljeni kit

Rio mora zaradi mamine bolezni oditi na drug konec sveta, v majhno obmorsko mestece v Kalifornijo k babici, s katero skoraj ni imel stikov, zato je vse, kar si Rio želi le to, da mami čim prej ozdravi in da bo lahko odšel nazaj domov. Potem pa se spoprijatelji z Marino, prevzame ga zamolklo bučanje oceana in srečanje s sivimi kiti, ki jih je v mladosti oboževala tudi njegova mami. Zato se odloči, da bo za mami fotografiral njej posebej ljubega kita, Belokljuno in ji fotografije poslal, da jo bodo razvedrile in jo spomnile na njeno mladostno škatlo veselja in na vse posebne trenutke, zaradi katerih je življenje tako čudovito. Ampak mamino zdravje se poslabša in Belokljuna izgine. Jo bodo našli pravočasno? Ji bodo lahko pomagali?

V knjigi je avtoričin pripis, kjer razloži nekaj dejstev o sivih kitih in zakaj se ji zdijo tako zelo posebni. Mlade bralce povabi k ohranjanju narave in skrbi zanjo in k temu, da čim več časa preživjo v njej, saj prav narava lahko pomaga izboljšati zdravje in popraviti razpoloženje. Knjiga je v Angliji prejela glavno nagrado Edward Stanford Children’s Book za leto 2023.

 

Dvor megle in besa : [vilinska saga o boju med svetovi]

V drugem delu serije z naslovom Dvor megle in besa avtorica Sarah J. Maas razširi fantazijski svet Prythiana in poglobi zgodbo o Feyre, ki se po preizkušnjah spopada s travmami, svojo novo močjo in nepričakovano svobodo. V ospredje stopi Nočni dvor in z njim Rhysand, ki Feyre pokaže resnični pomen moči, zavezništva in ljubezni. Nadaljevanje Dvor megle in besa velja za enega najmočnejših in najbolj priljubljenih delov v celotni sagi. Če je bil prvi del prežet z elementi pravljice, drugi del prinaša širši, temnejši in veliko bolj čustveno kompleksen pogled na svet Prythiana.
Zgodba se nadaljuje tako, da se Feyre Archeron po dogodkih Pod goro vrača na Tamlinovo posest, a Feyre ni več smrtnica in preizkušnje so jo spremenile. V njej se skriva tema, travma in moč, ki je še sama ne razume. Namesto varnosti, ki jo je nekoč iskala, se Feyre v Tamlinovem svetu vse bolj duši. Takrat se pojavi Rhysand, visoki gospod Nočnega dvora, ki ji ponudi možnost svobode in priložnost, da odkrije, kdo v resnici je.
V tem delu Maas blesti predvsem pri gradnji sveta. Bralci spoznamo čudovito zasnovan Nočni dvor, poln skrivnosti, raznolikih likov in bogate mitologije. Prav tako avtorica poglobi Feyrejin notranji boj in pokaže, kako travme vplivajo na odnose, zaupanje in identiteto. V ospredju je tudi razmerje med Feyre in Rhysandom, ki je zasnovano počasi in premišljeno. Od obotavljivega zavezništva do ene najbolj priljubljenih romanc v sodobni fantaziji.
Roman ni le ljubezenska zgodba, temveč tudi pripoved o okrevanju, moči in samoodkrivanju. Ob tem pa Maas ohranja napetost, polno akcije, političnih spletk in čarobnih razkritij, ki bralca potegnejo v sam vrtinec dogajanja.
Dvor megle in besa je nadaljevanje, ki preseže svojega predhodnika. Ponuja več globine, več čustev in več razsežnosti sveta, hkrati pa s svojo strastno in dramatično pripovedjo potrdi, zakaj je serija Sarah J. Maas osvojila tako širok krog bralcev. To je roman, ki ostane z bralcem še dolgo po koncu branja.

Dvor trnja in vrtnic

Sarah J. Maas, avtorica uspešnih »romantazijskih« serij, se v romanu Dvor trnja in vrtnic podaja v nov fantazijski svet, ki združuje pravljico, romanco in temačno fantazijsko napetost. Prvi del priljubljene serije bralca popelje v čarobno deželo vilinov, kjer se smrtnica Feyre znajde ujeta v igri skrivnosti, čarovnije in ljubezni. Knjiga, ki je prvi del istoimenske serije, je hitro osvojila srca bralcev po svetu in sprožila pravo evforijo med ljubitelji fantazije.
Zgodba se začne v človeškem svetu, kjer smrtnica Feyre Archeron poskuša preživeti skupaj s svojo družino. Ko v gozdu ubije volka, za katerega se izkaže, da je bil vilin, se znajde pred posledicami, ki jo popeljejo v skrivnostno deželo Prythian. Tam postane ujetnica Tamlina, mogočnega visokega gospoda, ki ga bremeni starodavno prekletstvo. Sprva polna nezaupanja, Feyre postopoma odkrije, da se za njegovimi zidovi skrivajo tako lepota kot nevarnost in da lahko njene odločitve vplivajo na usodo celotnega sveta.
V romanu je prisoten preplet znanih elementov pravljic. Marsikdo bo med sicer izvirnimi fantazijskimi zasuki prepoznal vzporednice s pravljico Lepotica in zver. Posebna odlika romana je bogat opisni slog. Avtorica odlično slika pokrajine in razpoloženja, kar bralca hitro potegne v zgodbo in tako pričara vzdušje vilinskega sveta, polnega čarovnije, skrivnosti in nevarnosti. Odnos med Feyre in Tamlinom se gradi počasi, z mešanico napetosti, strasti in čustvenih preizkušenj, kar bo še posebej pritegnilo bralce, ki uživajo v romantičnih zapletih.
Čeprav je pripoved večinoma napeta, se v nekaterih delih zazna določeno predvidljivost, predvsem zaradi uporabe klasičnih motivov. Kljub temu pa avtorici uspe vnesti dovolj lastne domišljije, da zgodba izstopa in postane temnejša, bolj odrasla različica pravljice, ki presega običajna pričakovanja.
Dvor trnja in vrtnic je tako uvod v serijo, ki obljublja bogato razvijanje sveta in likov. Roman je idealen za bralce, ki iščejo kombinacijo fantazije in romance, z dodatkom temačnih tonov, ki zgodbi dajejo večjo težo in globino. Hkrati pa bo pustil dovolj odprtih vprašanj, da se bodo želeli takoj podati v nadaljevanja.

Mesto v zalivu : roman

V svojem prvem romanu Boris Pahor v središče zgodbe postavi mladega vojaka in nekdanjega študenta prava Rudija Lebana, ki se deset dni po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrača z vlakom v rodni Trst. Na železniški postaji njegovo težko pričakovano vrnitev domov preseka neljubo presenečenje: Nemci, ki so medtem prevzeli oblast v mestu, rekrutirajo vojake razpadle italijanske vojske, postaja je skrbno zastražena, vsi moški identificirani. Uspe se mu vrniti na peron in se skriti na vlak, ki ravno odhaja proti Miramaru. Med vožnjo, tako kot nekateri drugi mladi moški, skoči z vlaka in zbeži. Uspe mu priti do slovenskih vasi na robu tržaškega Krasa. Zateče se v hišo družinskih znancev, kjer mu nudijo zatočišče za nekaj dni.

Pahorjev Rudi Leban je mlad intelektualec, luciden sogovornik in občutljiv mladenič, ki v sebi nosi številne kontraste in notranje konflikte. Smrtna nevarnost in vojni čas izostrita njegovo čustvovanje, v njem nad cinizmom in obupom zmaga nagon po preživetju z iskanjem lepega in dobrega v naravi, okolju, ljudeh in v sebi. Glavna tema pripovedi je življenje slovenskih prebivalcev in zgodovinsko kljubovanje slovenstva na tem koščku sveta ob tržaškem zalivu.

Nasprotje, ki je temeljni kamen romana (dobro in zlo, konkretizirano v razmerje vojna in ljubezen) je podprto z notranjimi konflikti v osrednji osebi romana. Rudi Leban je razpet med odločitvijo ali naj se organiziranemu uporu proti Nemcem pridruži v gozdovih ali v mestu, njegova ljubezenska naklonjenost niha med dvema osrednjima ženskima likoma: spontano in (na videz) mladostno naivno Vido in zrelejšo Majdo.

Kljub ubeseditvi težkih ran Slovencev v Italiji (tržaški procesi, zatiranje slovenščine, fašistično nasilje) in poudarjanju slovenske prisotnosti v Trstu (tako nižjega sloja, ki z okoliškega podeželja oskrbuje mesto s hrano, kot intelektualcev) v knjigi ne prevladajo tema, tesnoba in vojna, pač pa svetloba, liričnost, lepota in ljubezen: pogosto se znajdemo med modrimi vaškimi nunci, ob družinski kuhinjski mizi, z nonami, ki pripovedujejo o preteklosti, na borjaču, po katerem se prosto sprehajajo živali ali se na njem igrajo otroci. Rudi Leban vpija lepote Krasa in poglede na morje in mesto v daljavi, besedilo je prepojeno z liričnimi odlomki. Dragocenost romana je prikaz ljudi, takratnih življenjskih razmer, družinskih odnosov (npr. odnos do starih ljudi ali vloga žensk, ki spričo pogoste odsotnosti moških zaradi vojne pogosto same preskrbujejo družino kot prodajalke zelenjave ter rož in zelišč v mestu). Rudi je izjemno natančen opazovalec, preži na obrazno mimiko, držo telesa, vsak trzljaj neverbalne komunikacije, večkrat se zadrži ob oblačilih in telesnih posebnostih oseb. V jeziku lahko naletimo na pristne krajevno-časovne posebnosti (visokopetniki (ženski čevlji s peto), školji (čeri), paštni (umetne terase na strmem terenu) …)

Najbolj glasno sporočilo romana je vsekakor osveščanje slovenske prisotnosti in utrjevanje narodne zavednosti  v Trstu in njegovi okolici. Rudi je študent prava, ki sanja o tem, kako bi lahko branil Slovence pred vsemi krivicami in zgodovinskimi ranami. Besedilo je dragocen poklon slovenskemu kraškemu robu nad Trstom, napisano z občuteno nostalgijo, navezanostjo in naklonjenostjo, ki se jih zlahka naleze tudi sodobni bralec.

Roman je med leti 1949 in 1951 izhajal v tržaških Razgledih (z naslovom Prevratna jesen). Delo je v knjižni obliki prvič izšlo leta 1955 pri založbi Lipa in pozneje doživelo več nekoliko različnih izdaj (posebnost izdaje iz leta 1955 so krajši odlomki iz Pahorjevega besedila To naše drago mesto med posameznimi poglavji, izdaja iz leta 1989, ki je osnova za to povabilo k branju, vsebuje Pahorjeve opombe k besedilu, obogatena je s spremno besedo Evgena Bavčarja, Letopisom življenja in dela Borisa Pahorja in seznamom avtorjevih knjižnih objav do leta 1989).

Roman je izšel tudi kot zvočna knjiga (v čudoviti interpretaciji v Trstu rojenega gledališkega igralca Matije Rupla).

Ubili smo Stello

Dogajanje v kratki zgodbi Ubiti smo Stello je prikazano skozi oči Anne, ki konec tedna preživlja sama, medtem ko njen mož Richard z otrokoma odpotuje na obisk k svoji materi. V tišini doma se Anna poglobi v spomine na prihod Stelle, hčerke svoje prijateljice, ki je za kratek čas vstopila v njihovo že napeto družinsko življenje.

Ob opazovanju vrta in ptiča na drevesu se Annine misli razpršijo med številne skrbi: Richardovo nezvestobo, sinovo molčečnost, hčerino nevednost glede dogajanja okrog sebe, najvztrajnejše pa se vračajo k Stelli, zmedeni najstnici, katere življenje se je končalo nenadno in tragično.

Zgodba je oblikovana kot intimna, nemirna notranja izpoved matere, ki v osami razkriva razpoke v svojem gospodinjstvu. Anna se skozi pripoved vse bolj sprašuje, kakšno vlogo je sama odigrala pri dogodkih, ki so vodili v Stellino žalostno usodo.

Avstrijska pisateljica Marlen Haushofer je najbolj znana po svojem romanu Die Wand, prevedenem v slovenščino kot Stena. Tudi kratka zgodba Ubili smo Stello ohranja njen značilni introspektivni pripovedni slog, vendar v bolj zgoščeni in intenzivni obliki. Namesto širšega razmisleka o izolaciji in naravi se tokrat osredotoča na notranji svet ženske, ki se sooča z občutki krivde in nelagodja.

Poljubi in besede

Nina Stopar je ustvarjalka, ki deluje na presečišču poezije, slikarstva in plesa. Diplomirala je iz slovenskega jezika, magistrirala iz estetike, nato pa še iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Po desetletju poučevanja se je povsem posvetila vizualnim umetnostim — klasični sliki, body paintingu, performansu, plesu in poeziji. Je tudi učiteljica gibalne prakse 5Ritmov®, skozi katero verjame v pot za vstop k umetniškemu sebstvu in abstrakciji. Ustvarja med Ljubljano in Žerjavom (Črna na Koroškem).

Njen umetniški izraz odlikujeta intuitivnost in telesna inteligenca. “Slikam z gibanjem, plešem z barvami in pišem s telesom,” pravi Nina. Ustvarjanje doživlja kot meditacijo, kjer je gibanje čopič, telo postane platno, barve duša, duh pa je prisoten v praznem prostoru med oblikami.

Poljubi in besede je pesniški prvenec Nine Stopar — subtilna, čutna in intimna zbirka, v kateri se prepletajo nežno spogledovanje, ljubezen in erotična strast. Knjiga je eksplozija čutnosti — ne le z besedami, ki preživijo trenutek, temveč tudi z vizualno estetiko, saj je opremljena z detajli iz avtoričinega slikarskega opusa.

Ninine pesmi nežno prehajajo v barve — kot da bi se beseda prelila na platno, ustvarjajo skrivnostno in bogato zlitje dveh jezikov: književnosti in likovnosti.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×