skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

WC-direktor

Janko Valjavec je slovenski avtor, ki ustvarja kriminalno-zgodovinske romane, polne napetosti, humornega cinizma in nepričakovanih obratov. Njegove zgodbe pogosto osvetljujejo življenje običajnih ljudi, ki se spopadajo z vsakodnevnimi težavami, pri čemer poudarja iskanje dobrega tudi v slabih okoliščinah. Pisateljsko pot je začel leta 1991 s časopisnimi prispevki in kratkimi zgodbami, v zadnjem času pa se osredotoča predvsem na romane, med katerimi so med drugim V vodi mrtve Savke, Namesto rož in Umazane roke.

Na tleh umivalnice na stranišču avtobusne postaje v Kranju odkrijejo truplo starejšega moškega. Pokojnik je bil Tomaž Grilc, zaposlen kot informator za potnike. Umrl je zaradi srčnega infarkta, kar so z obdukcijo potrdili in glede na njegov nezdrav način življenja ni presenetljivo.

Obdukcija razkrije tudi nenavadne sledi. Na njegovem hrbtu so tri rjavo-vijolične modrice v obliki navpičnih črt, nad vsako pa opazen okrogel odtis. Ker se modrice po smrti ne pojavijo, je jasno, da jih je prejel še pred srčnim napadom. Videti je, kot da bi ga nekdo trikrat udaril z neznanim predmetom, kar je verjetno sprožilo usoden infarkt. Preiskovalca se zato znajdeta pred tremi ključnimi vprašanji: kdo je moškega napadel, s kakšnim predmetom in zakaj.

Inšpektor Cirk in inšpektor Pergar se sprašujeta tudi, ali je bil napad načrtovan ali pa se je zgodil po naključju. Če je šlo za premišljeno dejanje, je storilec verjetno prišel na postajo z namenom, da Grilca pretepe, zato je orožje prinesel s seboj. Zaradi tega se pogovorita s krogom brezdomcev, ki se pogosto zadržujejo na postaji, in jih povprašata, ali so tisti dan opazili kaj nenavadnega ali sumljivega.

Med preiskavo poskušata inšpektorja izvedeti čim več o Grilčevem življenju in ljudeh, s katerimi je bil povezan. Pogovarjata se z njegovimi sorodniki, sosedi, župnikom, kateremu je pomagal pri delih v župnišču, ter drugimi znanci, in preverjata, ali bi kdo od njih lahko imel motiv za napad. Pri tem od posameznikov poskušata pridobiti tudi alibi, ki bi jih izločil iz kroga osumljencev. Hkrati skušata ugotoviti, kakšen predmet bi lahko povzročil nenavadne modrice na Grilčevem hrbtu. Z zbiranjem vseh teh informacij postopoma sestavljata sliko dogajanja in skušata razkriti storilca ter njegov motiv.

Volkuljin sin

Zima leta 1931. Del slovenskega ozemlja je priključen Kraljevini Italiji. V Čepovanu, naselju v dolini Čepovanskega dola, se s prihodom novega poročnika Angela Ottavia razmere za tamkajšnje prebivalce drastično poslabšajo. Italijanizacija prebivalstva se začne dosledno izvajati.
V javnosti je prepovedano sporazumevanje v slovenskem jeziku, uporabljati je treba italijansko obliko osebnega imena in priimka. V šolah se govori izključno italijansko, bogoslužje lahko poteka samo v italijanščini ali latinščini.
Poročnik je prepričan, da bo stvari hitro postavil na svoje mesto in se takoj loti določenih ukrepov. Med prvimi je, da odpusti vaško učiteljico Majdo. Ne računa pa na odpor prebivalstva.
V središču tega srditega odpora se znajde skupina otrok, ki že pred samim prihodom novega poveljstva postavi vrsto sneženih mož, s katerimi blokira edini dostop do vasi. Vodja otroškega upora je Srečko Kofol, Karlov sin in Miroslavov vnuk.
Njegova mama Helena je kmalu po njegovem rojstvu umrla. Po vasi se je govorilo, da v resnici ni umrla, ampak se je spremenila v volkodlaka. Srečko tem govoricam ne verjame, saj tako oče kot dedek vztrajno trdita, da je vse skupaj le izmišljotina.
Kmalu pa doživi prvo srečanje z zverjo. Medtem ko sam postavlja snežene može, ga nenadoma nekaj odrine in tako reši pred prihajajočim tovornjakom.
Z zverjo se sreča še nekajkrat in kmalu je tudi sam prepričan, da je to pravzaprav njegova mama. Kdo v resnici je volkulja, ve samo njegov dedek Miroslav, ki skrivnost odnese s sabo v grob.
Anton Špacapan Vončina prihaja iz Šempetra pri Novi Gorici. Že od malih nog je razpet med Slovenijo in Italijo. Je ilustrator, kipar, scenograf in pisec. Že vrsto let se ukvarja z raziskovanjem ljudskega izročila Slovanov ter s predkrščansko mitologijo. Sodeloval je pri scenografiji številnih filmov. Je eden od ustanoviteljev mednarodnega festivala, Če povem 83.
Francesco Tomada je večkrat nagrajen italijanski pesnik, ki živi v Gorici. Slovenskemu občinstvu se je prvič predstavil leta 2006 kot gost Dnevov poezij in vina. Njegova poezija je prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino. Je soavtor romana Il figlio della lupa, Volkuljin sin, ki je kmalu po izidu postal uspešnica.

Vaški umetnik

Brecht Evens je trenutno eden najbolj “vročih”, odštekano nadarjenih risarjev na svetovni sceni stripa. Prihaja iz Belgije, kjer brez kakršnih koli predhodnih skic ustvarja bogate ilustracije z nanosi akvarela, gvaša, tempere in drugih medijev. Je pristaš neobremenjene rabe in mešanja vseh možnih tehnik, kar se odraža tudi na njegovih delih. Ker ima “strah pred zapravljanjem papirja”, so njegove risbe zelo na gosto porisane, s številnimi sloji in prekrivanji, kar lahko na prvi pogled deluje (pre)nasičeno, a ravno v tem kaosu številnih bitij in stvari v prostoru, ki ga mojstrsko izkrivlja in ponovno sestavlja, tiči Evensov genij. Ob opazovanju njegovih velikanskih, stripovsko neklasičnih  barvnih slikarij se je zaradi obilice podrobnosti praktično nemogoče dolgočasiti. Dolgo časa je veljal za enfant terrible umetniške scene; na umetniški šoli (Ecole supérieure des arts Saint-Luc) v Gandu se je prepiral s profesorji, saj so vzvišeno gledali na stripovsko umetnost. Nagnjen k pretiravanju in norosti je po prvih dveh stripih za nekaj časa zapadel v droge in alkohol, bil nato za nekaj mesecev hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, dokler ni, kot pravi, padel na realna tla in se streznil. Zdaj redno objavlja avtorska dela, ki žanjejo nagrade in občudovanje.  

Vaški umetnik govori o nadutem umetniku iz velemesta, ki ga povabijo na koordiniranje nekega vaškega bienala. Tam za svoje pomočnike dobi same posebneže, amaterske umetnike, s katerimi je primoran delati. A ko že kaže, da bo sodelovanje obrodilo sadove, se zgodba nepričakovano zasuče. Odlično branje in gledanje! 

Iskanje sledi : roman

Roman Iskanje sledi je delo avstrijskega pisatelja Paula Blaha. Roman je družinska saga in hkrati roman o identiteti in zgodovinskem spominu, njegovo dogajanje je postavljeno predvsem v čas devetdesetih let 20. stoletja, večidel se dogaja v Mariboru, kjer se je rodil tudi pisatelj. Roman je iz nemščine odlično in z veliko posluha prevedla Urška P. Černe, prav tako rojena v Mariboru.

V središču romana je Felix Dohnal, Američan evropskih korenin, ki po očetovi smrti začne raziskovati svojo družinsko preteklost. Njegova pot ga pripelje v Maribor, kjer postopoma odkriva zgodovino svoje družine in širši zgodovinski kontekst prostora. Felix zbira pričevanja, spomine in dokumente ter postopoma razkriva zapleteno mrežo sorodstvenih vezi in zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali njegovo družino. Ob tem spozna tudi številne ljudi, ki mu pomagajo razumeti preteklost in življenje v mestu, ki ga prej ni poznal; izstopa očetov prijatelj iz mladosti Dušan Bobič.

Pomemben del romana predstavlja Felixovo ljubezensko življenje. V Mariboru se zaljubi v knjižničarko Nado, posvojenko Dušana Bobiča. Njuna zveza postane ena ključnih izkušenj njegovega življenja. Nada je poročena ženska, njen mož pa je srbski častnik, ki je med vojno na Balkanu izginil. Felix in Nada kljub temu začneta živeti skupaj; nekaj časa preživita v Mariboru in na Dunaju ter skupaj prispeta tudi na območja, ki jih je zaznamovala vojna – v Split in Mostar; takrat se njuna zveza že krha in nakazuje se izguba življenjskega smisla glavnega lika …

V romanu spremljamo usodo glavnega protagonista, Felixa Dohnala, ta pa se meša s poglavji, v katerih imajo glavno besedo njegovi predniki oziroma zgodovinske osebe, predvsem v času pred in med drugo svetovno vlogo. Kar nekaj vzporednic je tudi z usodo protagonista v romanu Severni sij Draga Jančarja, katerega angleški prevod (Northern Lights) Felix v romanu prebira.

Kot je v spremnem zapisu zapisala Lučka Zorko, bo roman precej intrigiral Mariborčane (usode nekaterih zgodovinskih osebnosti, po katerih so poimenovane ulice, šole in druge ustanove; predvsem mlajšim generacijam pa so precej neznane), s svojimi večnimi temami o iskanju korenin, poznavanju družinske zgodovine in zapletenostjo zgodovinskega dogajanja v Evropi oz. na Balkanu pa bo zanimiv tudi za druge bralce.

Vaje z ribo

Vaje z ribo so zbirka štirih dramskih besedil, napisanih med leti 2020 in 2024 v času globalne zdravstvene, socialne in politične krize.

Prvo besedilo je Drame ni, ki s komičnim pristopom opisuje primer proslave, specifično komemoracije padle stavbe na Erjavčevi cesti. Država, ki ji ne uspe ukrepati dovolj hitro, da bi rešila svoj kulturni hram (ali pa vsaj postavila enakovrednega), kot tolažilno nagrado ponudi neskončno dolge govore in solze politikov, intelektualcev in čudaške nastope vase zavarovanih igralcev. Pokop Drame na ljubljanskih žalah je vrh tega žalnega dogodka, katerega do konca pripelje nihče drug kot vodja gledališkega bara, ki lahko na koncu prebere najdaljše literarno delo celotnega gledališča: zadolžnice za alkoholne pijače.

Drama Vaja z ribo je vaja v pravem pomenu besede – avtorica preprost prizor med profesorjem in njegovo študentko prikaže na sedem različnih literarnih načinov: realistično, ekspresionistično, nadrealistično, simbolistično, absurdistično, dadaistično in postdramsko. Bogate in na mestu groteske akvatične podobe, npr. ribak, ki mu možgani polzijo skozi glavo, uspejo vseeno prevpraševati enotno vprašanje vseh Vaj, položaj ženske umetnice v družbi.

Drama Orfej in Evridika je tematsko zvesta kanonu, kar se kaže v uporabljenem dramskem jeziku, ne pa nujno v psihološki razsežnosti prikazanih likov (“klasični” zasedbi se pridružita še npr. Sizif in Eva iz Edenskega raja), ki delujejo sveži, kompleksni in današnji. Drama se dogaja trikrat, vsakič v pogovoru z resnično pisateljico, ki je naredila samomor. Preko tega uspe avtorici poleg klasične teme ljubezni (znova) raziskovati tudi položaj ženske umetnice v svetu, kjer je postavljena kot objekt ljubezni (na koncu pa je nihče ne ljubi zares).

Drama Otroci luči je prikaz apatičnega drže današnjega mladega človeka, ki si želi sprememb in bi bil zanje, če bi vanje še verjel, mogoče pripravljen kaj storiti. Oropan prihodnosti pa je ves čas v stanju predpriprav, kjer čas porablja z igranjem neumnih igric, medtem ko ignorira glasno realnost okoli njega. Realističnim prizorom so vstavljeni ekspresionistični momenti (mogoče globlje podzavesti) likov, ki bralca ob branju šokirajo, hkrati pa delujejo kot antiutež banalnosti, v kateri se sicer valjajo liki.

Dramska besedila Urše Majcen so izurjena tako v jeziku (v katerem je avtorica izurjena in spretna) kot tudi v kompoziciji, znotraj katere avtorica niza podobe, ki ostanejo z nami dolgo po branju in jih pravzaprav lahko razumemo kot besedila v malem. Jasno je, da avtorica poseduje prodorno zavedanje sveta v njegovih najbolj bizarnih oblikah, zato se zdijo ekspresionistični in simbolni motivi v dramah jasna izbira prikaza nesmislov in nepravic, ki nas obdajajo. Kot v spremni besedi zapiše dramaturginja Eva Mahkovic, je “Majcen tako v vseh štirih dramah – čeprav bi se marsikdaj lahko umaknila v abstraktno, nekam bolj na varno – resnična.”

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja ter uveljavljena pesnica, performerka, dramatičarka in vizualna umetnica. Njena dela so že doživela tako odrske uprizoritve kot tudi upodobitve na platnu. Leta 2021 je izdala svoj pesniški prvenec ekosistem tišine, leta 2023 pa je izšla njena poetična drama Zgodba o bakrenem kralju, ki je avtorici prinesla nominacijo za Nagrado Slavka Gruma.

Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo

V romanu Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo gre za sodobno avtofikcijsko pripoved o intenzivnem in seksualnem odnosu najstniškega fanta z bistveno starejšim moškim, njegovim inštruktorjem jahanja. Roman je bil preveden v več evropskih jezikov, med drugim v švedščino, norveščino, hrvaščino, srbščino, makedonščino in poljščino. V literarni javnosti je sprožil močne odzive, saj teme spolnosti, travme in telesnosti odpira na slogovno surov in neposreden način. Roman je zato namenjen predvsem zahtevnejšim bralcem.

V zgodbi spremljamo najstnika, ki odrašča na jahalni šoli v zahodnem delu Danske. Njegovo življenje zaznamuje zapleten in vse bolj intenziven odnos s precej starejšim inštruktorjem jahanja, v katerega je najstnik nesrečno zaljubljen. Iz te zaljubljenosti izhajata želja in travma, odvisnost in sram. Spoznamo notranji svet mladostnika, ki se spopada z iskanjem lastne identitete in občutka pripadnosti.

Bjørn Rasmussen (roj. 1983) je danski pesnik in pisatelj. Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo je njegov prvi roman, ki je izšel leta 2011. Poleg njega je objavil še tri pesniške zbirke, štiri romane in tri grafične romane, napisal pa je tudi več dramskih besedil, ki so bila uprizorjena na gledaliških odrih. Njegov opus se pogosto vrti okoli telesa, želje, ranljivosti, duševne stiske ter nenavadno močnih vezi med ljudmi in živalmi. Kritiki ga uvrščajo med osrednje in izrazito radikalne glasove sodobne danske literature.

Za svoj prvenec je leta 2011 prejel literarno nagrado Montana, leta 2016 pa še nagrado Evropske unije za književnost. Med drugimi priznanji, ki jih je prejel za svoje delo, so tudi literarna nagrada KulturBornholm (2014), Blixenova nagrada za pesniško zbirko leta (2022) in nagrada Beatrice (2023).

Vulkan

Mladinski roman Vulkan avtorice Zakiye Ajmi pripoveduje o najstnici Ani, ki skupaj z mamo pobegne iz nasilnega družinskega okolja in skuša začeti novo življenje v drugem mestu. Pred selitvijo sta živeli v varni hiši, kjer sta se skrivali pred očetovim nasiljem, zato Ano spremljajo težki spomini in občutek negotovosti. Ana ima sicer še vedno stike z očetom, ki pa ji ne zna izkazovati stabilnih čustev in ima do njega zapleten odnos. V novi šoli spozna prijateljico Čili, vendar njuno prijateljstvo ni vedno preprosto, saj se Ana pogosto počuti odrinjeno zaradi Čilinega fanta Oskarja. Oskar je razvajen, neodgovoren in nezrel. Pomembno vlogo v njenem življenju dobi tudi Idris, fant, ki se ukvarja s parkourjem in jo privlači, a se Ana zaradi svoje preteklosti težko odpre in zaupa drugim. Ves čas se spopada z notranjimi čustvi, strahovi in vprašanji o ljubezni, saj je bila priča temu, kako se je ljubezen med njenima staršema spremenila v nasilje. Tako kot vulkan, po katerem je knjiga dobila naslov, tudi Ana v sebi dolgo kopiči močna čustva, ki včasih nenadoma izbruhnejo. Skozi prijateljstva, zaljubljenost in lastne napake postopoma spoznava sebe in se uči, da preteklosti ni mogoče izbrisati, lahko pa se človek iz nje nekaj nauči ter počasi zgradi boljše življenje.

Razpad na spomine

Češki pisatelj, pesnik in publicist Marek Torčík (1993) v svoja dela navkljub spogledovanju z različnimi literarnimi zvrstmi pogosto vnaša elemente avtobiografije ter razmišljanj o odnosu med jezikom in spominom, prav tako pa mu niso tuji družbeni in politični komentarji. Roman Razpad na spomine je pisateljev prvenec in temu primerno izrazito avtobiografski, v njem pa se Torčík posveča opisovanju svojega težkega otroštva, ki je bilo zaznamovano z revščino, nasiljem in nerazumevanjem tako s strani okolice kot tudi lastne družine. Roman se začne s telefonskim klicem ob 3.37, ko Torčíkova mama sporoči, da je umrl njegov ded, ta žalostna vest pa v pisatelju nenadoma prebudi spomine na odraščanje v majhnem industrijskem mestu, ki je bilo za drobnega fanta s homoseksualnimi nagnjenji vse prej kot enostavno. Torčík nastopa kot sestavljalec grobe družinske kronike; mama, revna tovarniška delavka, mora skrbeti za svojega umirajočega očeta, ki se je celo življenje spopadal s hudim alkoholizmom, hkrati pa se ni zmožna soočiti z dejstvom, da je njen sin homoseksualec. Torčík je zaradi svoje “poženščene” narave žrtev medvrstniškega nasilja, edino uteho pa mu predstavlja prijateljstvo s prav tako trpinčenim romskim sošolcem Marianom. Razpad na spomine je intimno delo, ki pa presega okvirje tipičnega družinskega romana in bralca seznani tudi s širšim portretom češke družbe in njenih tabujev, s katerimi se še vedno težko sooča.

Klopotec

Romaneskni prvenec Maje B. Kranjc Klopotec v ospredje postavlja ženske like in predvsem odnose med materami in hčerami. Vstopna perspektiva je otroški pogled deklice Vere, ki je pred kratkim izgubila mamo. Fokus se nato premakne na njeno hčer Nino ter na njun odnos. Verina poporodna depresija in njena trajna nezmožnost vzpostavljanja bližine razkrijeta, kako se medgeneracijsko prenašajo ne le vedenjski vzorci, temveč tudi načini čustvovanja, molk in izogibanje konfliktom. Nina, ki hrepeni po ljubezni, prekine študij in se poroči z Bojanom, alkoholikom in nasilnežem. Njen izstop iz nasilnega razmerja je prikazan kot dolgotrajen, cikličen proces, prežet s krivdo, sramom in dvomom. Roman s tem pokaže, kako globoko so vzorci vpisani v telo in čustveni spomin ter kako osvoboditev ni enkratno dejanje, temveč postopno preoblikovanje lastne notranje zgodbe.

Moški liki – tudi Ninin sin – ostajajo na obrobju pripovedi. Ta zavestna razporeditev perspektiv premakne težišče na notranje svetove žensk in odpira vprašanje, kdo ima v družinski zgodbi dostop do pripovedi. Roman ne gradi napetosti na zunanjih dogodkih, temveč na introspekciji in na tistem, kar ostaja neizgovorjeno. V tej tišini se oglaša klopotec, metafora notranjega nemira, tesnobe in melanholije. Pisanje – zlasti poezije – se kaže kot ena od poti, kako utišati ta notranji glas, vendar pa pri tem ne gre za romantično odrešenje, temveč zahtevno prakso samorefleksije. Roman tako presega psihološki realizem in se približa terapevtskemu ter feminističnemu razmisleku o tem, kako si subjekt prisvoji lastno naracijo in izstopi iz vlog, ki so se zdele vnaprej določene.

Maja B. Kranjc je dramaturginja, klinična psihologinja, pesnica in pisateljica, kar se v romanu odraža v odličnem občutku za dialog, za strukturo prizorov in za psihološko motivacijo likov. Leta 2024 je pri Hiši poezije izšel njen pesniški prvenec Mreža na dlani, leta 2026 pa je prejela nagrado modra ptica za roman Kjer teče košuta.

Enakonočja

Najnovejša avtorjeva pesniška zbirka vsebuje štirideset pesmi. Že s prvo pesmijo stopimo v svet erotike in ljubezni, ki jo v nadaljevanju zaznamujejo krhkost, minljivost, utvara, razočaranje, bolečina, praznina, hrepenenje. Učakarjeva poetika je območje kontrasta med osrečujočim kozmičnim pospeškom ljubezni  (str. 35) in svetom teme,  ki diha iz brezen / iz senc in mokrote (str. 15). Ljubezen, ki jo ubeseduje avtor, ni nikoli samoumevna: vedno ostaja v rokah upanja in hrepenenja, je nenehno učenje približevanja drugemu (kar npr. čudovito ponazarja podoba akrobatov v pesmi Vaja), kontrast medosebne soodvisnosti in lastne neodvisnosti, svobode (brez drugih nas ni / brez drugih smo vse, str. 41), pogosto jo zaznamujejo razočaranja, nesporazumi, samota … in vendar spet upanje. Enakonočje, to realistično ravnotežje dneva in noči, je pri Učakarju ravnotežje hrepenenja, upanja in utrinkov sreče na eni in razočaranj, minljivosti, življenjskih ran in hlapljivosti ljubezni na drugi strani.

Za zbirko je značilen intenziven ritem, ki ga ne prekinjajo pike in velike začetnice, le tu pa tam izpovedna nuja zajame sapo ob vejicah; prosti verzi ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Bralci lahko uživamo v zelo bogatem in izbrušenem pesniškem jeziku, ki sledi tudi komaj zaznavnim utripom in odtenkom pesnikovega sveta (iščem, česar drugi ne zaznajo / organi so stalno na preži, str. 11). Ob hoji po prostoru med temnim robom lastne tesnobe in svetom brez topline (le kakšna furija mi je potrgala koledar / v njem je ostal le še hlad / in mrak in tema / in jok in škripanje z zobmi, str. 12) Učakar kljub vsemu najde prostor za svetlobo in jezikovno igrivost (npr. prst med prsti ali tipkaš in tapkaš ali modrosti so porumenele …) in večkrat preseneti z uvidi, ki tudi bralca prestavijo iz mraka v svetlobo in napolnijo z upanjem, da je v teh minljivih »človeških bliskih« skozi večnost vesolja kljub razočaranjem, osamljenosti in nerazumevanju še vedno dovolj pomladi, medsebojne strpnosti, človeške topline in celo ljubezni. Branje, v katerem se bodo presenetljivo lahko počutili doma tako tisti, ki jih je življenje ranilo ali  ljubezenski skeptiki kot upajoči sanjači.

Pesniška zbirka je obogatena z izčrpno in poglobljeno spremno besedo Petre Koršič.

Enakonočja je avtorjeva tretja pesniška zbirka. Pred njo sta izšli zbirki Mesta tihe sreče (1999) in Naposled (2024).