skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Steklene stene

Steklene stene je četrto leposlovno delo pesnice in pisateljice Ane Svetel, po poklicu sicer kulturne antropologinje in etnologinje. Poleg pesniških zbirk Lepo in prav (2015) in Marmor (2022) je leta 2019 izdala zbirko kratke proze Dobra družba. V Steklenih stenah se je vrnila h kratkim zgodbam, vendar so te postale daljše, se pravzaprav približale novelam in bi – vsaj nekatere – morda lahko prerasle tudi v roman(e). Vse so umeščene v sodobnost, sicer pa so so tematsko med seboj zelo različne. Bolj kot vsebina jih družijo formalne značilnosti oziroma pripovedni postopki – intenzivni pripovedni lok, učinkovito stopnjevanje napetosti, nepričakovani zasuki in predvsem odprti konci. V njih spremljamo izseke iz življenj protagonistk in protagonistov – večino predstavljajo ženske, stare nekaj čez trideset – marsikaterega med njimi srečamo na življenjski prelomnici.

V prvi zgodbi z naslovom Marelica spoznamo Tito, ki se je odločila obiskati sorodnici v Beogradu, vendar njen obisk ne poteka po pričakovanjih. Glavni protagonist zgodbe Alzacija je starejši moški, profesor zgodovine, ki živi mirno življenje z ženo Heleno, vendar njun svet temeljito pretrese študentka. V Hobotnici se na večerji zbere družba, ki se je pred leti spoznala na študentski izmenjavi v Ljubljani, med njihovim pogovorom pa postopoma izvemo, da jih ne družijo le veseli spomini. V zgodbi Ključi spremljamo mlado raziskovalko, ki se po bivanju v tujini vrne v stanovanje, ki ga je medtem oddajala, in ugotovi, da se je v njem nekaj spremenilo. V zadnji zgodbi, ki nosi naslov Elza, spoznamo vplivnico in mlado mater, ki živi dve vzporedni življenji – resnično in virtualno, med prizadevanjem, da bi ohranila videz popolne mame in družine, pa ji stvari vse bolj uhajajo iz rok.

Liki, o katerih piše avtorica, so predstavljeni v številnih niansah, tako da jih ni mogoče označiti kot zgolj pozitivne ali negativne. Medtem ko iščejo sebe, svojo pot, srečo ali resnico, prej ali slej trčijo ob steklene stene. Te so hladne, preprečujejo bližino in ločujejo med znotraj in zunaj, hkrati pa so tudi dovolj prepustne, da dovolijo, da skoznje pronica tisto, kar s seboj prinaša občutek tesnobe. Lahko jih dojemamo kot zamegljeno ogledalo, ki ne razkrije vsega – v njem lahko zaslutimo obris, silhueto, ne vidimo pa podrobnosti. Podobne so izložbam, v katere pogledujemo, marsikdaj ne zato, da bi videli tisto, kar se skriva za njimi, ampak predvsem svoj odsev. Ogledalo avtorica ves čas zelo spretno nastavlja tudi bralcem, saj nas zna ujeti nepripravljene in nas tako pripravi do tega, da preizprašamo in morda tudi spremenimo svoj pogled ali stališče.

En sam trenutek

Kar se zgodi v Las Vegasu, tam tudi ostane. Štirje nerazdružljivi prijatelji Gary, Colin, Eileen in Brenda so v mladosti doživeli izlet v Vegas, ki je bil prelomen za vse. Njihove poti so se ločile, spomini pa so ostali. Tri desetletja kasneje se sestri Zara in Milli trudita, da bi očeta in mamo presenetili s praznovanjem nepozabne obletnice poroke. Skrivaj načrtujeta, da skupaj odpotujejo v Vegas, kjer se bosta srečala s prijateljema iz mladosti – Garyjem in Eileen. Na pot vsi odidejo v pričakovanju nečesa, a včasih se največja presenečenja skrivajo v nas samih. Bralci se skupaj s pisano druščino književnih junakov podamo na nepredvidljivo, čustveno razburljivo potovanje. En sam trenutek lahko spremeni vse. Obenem pa nas zgodba spomni, da za vsakega pride čas, ko se mora odločiti, kako naj živi karseda izpolnjeno in srečno.

Poni

R. J. Palacio, pisateljica mladinskih romanov, med njimi izstopa uspešnica Čudo, s svojimi zgodbami nagovarja tako mlade kot odrasle bralce. Tudi v knjigi z naslovom Poni lahko odkrivamo pripovedno moč in tematsko širino, namenjeno različnim generacijam. Ponovno se lahko vživimo v otroško dojemanje sveta, vendar nas tokrat iz sodobnosti ponese v povsem drugačne okoliščine. Vestern s pridihom nadnaravnega je postavljen v zgodovinski okvir devetnajstega stoletja v ameriškem srednjem zahodu.

Zgodba se prične leta 1860. Dvanajstletni Silas živi z očetom, ki za njuno preživetje izdeluje čevlje, hkrati pa se ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografijo. S svojimi domačimi izumi in bogatim znanjem v Silasovih očeh izkazuje svojevrstno genialnost. Slednja je tudi razlog za to, da neke noči  k njuni koči sredi prerije prijezdijo trije možje in Silasovega očeta odvedejo s seboj. Razbojnike spremlja tudi poni in ko se ponovno pojavi na prizorišču, je to za  Silasa znamenje, da mora oditi po očetovih sledeh. Začne se njegova razburljiva pustolovščina, nevede se podaja tudi na pot odkrivanja resnice. Poni ga zanesljivo  popelje čez temačno Hosto, gozd starodavnih dreves, in skozi Močvaro, kjer se mora soočiti s svojimi strahovi. Ampak pogumno vztraja naprej, tudi s pomočjo zvestega spremljevalca, tovariša Mittenwoola, ki je viden samo njemu. Vsled skrivnostnih, nenavadnih dogodkov Silasove misli nemirno tavajo, tako izvemo podrobnosti iz dečkovega življenja in pa tudi drobce iz mozaika očetovega življenja.

Kot zapiše avtorica v spremni besedi, je snov za roman dolgo raziskovala, vanj je vključila svojo naklonjenost do starih predmetov, posebno mesto je namenila tudi določenim pojavom, ki časovno sovpadajo, kot so razvoj fotografije, vzpon spritualizma in porast ponarejanja v Združenih državah Amerike. Vse pa je prežela z domišljijo, predvsem pa spretno razvila misel o nevidnih vezeh med ljudmi.

Denar ali življenje

Birgit Vanderbeke je sodobna nemška pisateljica. Rodila se je v Vzhodni Nemčiji, kot otrok je leta 1961 doživela selitev v Zahodno Nemčijo. Nazadnje je živela in ustvarjala v Franciji. Za svoja dela je prejela številna priznanja in nagrade. V slovenščino je preveden en roman.

Zgodba Denar ali življenje je spisana prvoosebno, pripoveduje o odraščanju in težnji po drugačnosti. Izraža odnos do povojne, sodobne malomeščanske potrošniške družbe, odnos do staršev, prijateljev, učiteljev in dobrin, ki jih prinaša denar. Zgodba nas spremlja vse od avtoričinega zgodnjega otroštva do trenutka, ko si ustvari svojo družino.

Avtorica izjemno opisuje iskanje ravnotežja v ostrem nasprotju med denarjem kot vrednoto oziroma materialnimi dobrinami in duhovnimi vrednotami. Kaj je prava vrednota? Smo lahko samosvoji in hkrati sledimo večini? Pripovedovalka zgodbe si izoblikuje osebnost ob vplivu ločenih staršev, prijateljev, učiteljev in celotne družbe.

Pisanje je izrazito ironično in kritično, na ta način spretno prikazuje težke izkušnje in spoznanja o sebi, družini in družbi nasploh.

Moška koža

V času renesančne Italije osemnajstletno Bianco čaka dogovorjena poroka. Ker mladenka svojega snubca ne pozna, je v skrbeh. Na pomoč ji priskoči botra, ki ji razkrije družinsko skrivnost žensk v njihovi rodbini. V skrinji skrivajo moško kožo, s katero se prelevijo v moškega in s tem za kratek čas izkusijo njim neznani svet. Bianca se obleče v kožo in se prelevi v mladega postavnega Lorenza, ki kot privlačni tujec pritegne poglede mnogih žensk in tudi moških. Svojega zaročenca Giovannija spozna v popolnoma novi luči, saj se zdi, da do Lorenza goji globlja čustva kot do zaročenke.

Risoroman, sestavljen iz petih poglavij, se na humoren način loteva mnogih tabu tem, ki so povezane s spolom in spolnostjo, moralo in ljubeznijo. Ni naključje, da je dogajanje postavljeno v obdobje renesanse, ko je potrebno v družbi ohranjati videz pobožnega in zmernega življenja, začrtanega po vnaprej določenih pravilih. Vsi tisti, ki kalupu ne ustrezajo, pri meščanih sprožajo gnus in ogorčenje. Ko prav ti obsojanja polni ljudje skrivaj snamejo maske, se razkrije njihova prava razuzdana narava. Bianca in vsi tisti, ki si upajo biti to, kar so, nastavljajo ogledalo tudi današnjemu svetu, kjer še vedno vladata nestrpnost in sovraštvo ne le do predstavnikov LGBTQ+ skupnosti, ampak do vseh, ki na kakršenkoli način izstopajo.

Hubert Boulard, leta 2020 preminuli priznan francoski scenarist in kolorist, je spisal Biancino zgodbo. Risbe je dodal francoski umetnik Frédéric Leutelier (deluje pod psevdonimom Zanzim). Preprosta, barvito zasnovana vizualna podoba pričara čas renesanse in poudari napetost, ki jo prinašajo mnogi zapleti v zgodbi. Moška koža, prejemnica mnogih literarnih nagrad, nosi močno sporočilo, ki opogumlja vse tiste, ki so se odločili živeti “drugačno” življenje, neodvisno od normativov in pričakovanj. Ljubezen vendar ne pozna meja.

Biografija naključnega čudesa

Deklici Leni bi pravzaprav moralo biti ime Olena, saj je rojena v Ukrajini in ne v Rusiji. Ker pa se ji v zgodnjem otroštvu zoperstavi pesmica, ki jo mora recitirati odraslim, noče več biti Olena, ampak zgolj in samo Lena. Pa naj si njeni vzgojitelji o tem mislijo, kar si hočejo. Tudi sicer je trmoglava, o sebi meni, da lahko vsakomur stori kaj dobrega, če se ji le zahoče. A jo svet okoli nje vsakokrat postavi na trda tla. Tako da jo zaboli. Pa še naprej vztraja po donkihotsko. Ko izve, kaj se dogaja s potepuškimi psi. Ko spremlja sošolko Ivanko, ki ji učenje ne gre in ne gre in se nazadnje na vrat na nos prepusti verskemu fanatiku. Ko se odloča za študij. Vsepovsod hoče biti zraven, vsepovsod se ji zdi, da lahko prav ona pomaga. Ob tem pa ne spregleda, da s svojimi dejanji zgolj sama sebi zida gradove v oblakih. Razume jo le sostanovalka v študentki sobi, ki jo skuša iztrgati tem gradovom.

Roman je pretresljiva kritika prvih let samostojne Ukrajine, ko se je socializem izpel in so ljudje z vsemi štirimi začeli objemati kapitalizem, ta pa jih je spremenil naravnost v reveže in berače. Podobe se bodo še zlasti v drugi polovici romana dotaknile tudi slovenskih bralcev.

Zgodba je razdeljena na trinajst poglavij. Tretjeosebna pripovedovalka, še ena nesrečnica, ki ji je dano spoznati nenavadno deklico, povzema Lenine dnevnike od njenih otroških let pa vse do časa, ko bi morala postati odrasla ženska. Ob vsakem tragičnem pripetljaju, ki mu je priča, se pojavi motiv lebdeče ženske s staromodno ameriško ruto, ki preseka tragičnost, žrtev na videz odreši nevzdržnega stanja, in se nato razblini v nič. Deklica, ki v Boga ne verjame, verjame pa v čudeže, je dobričina, za katero ni druge izbire, kot da se razblini še sama.

Zver v džungli in druge zgodbe

Ameriški pisatelj Henry James (1943-1916), ki je širšemu bralstvu najbolj poznan po grozljivi noveli Obrat vijaka in romantičnem romanu Portret neke gospe, je za časa svojega življenja med drugim napisal tudi čez sto kratkih zgodb in novel. Zbirka Zver v džungli in druge zgodbe združuje tri njegove novele, ki geografsko preskakuje od ZDA do Velike Britanije; Oltar mrtvih, Zver v džungli in Fletni vogalček. Oltar mrtvih je temačna medidativna novela, ki spremlja Georgea Stransoma, ki v poznih srednjih letih preboleva smrt svoje zaročenke in išče duhovno zatočišče v eni od londonskih cerkva, kjer se v prostem času posveča meditiranju in spoznavanju skrivnostnega sveta mrtvih. V Zveri v džungli se John Marcher vse življenje intenzivno pripravlja na prihod naslovne zveri oz. usodni dogodek, ki mu naj bi glavno obrnil smisel lastnega obstoja. Najbolj enigmatična novela v zbirki pa je Fletni vogalček o Američanu Spencerju Brydonu, ki se vrne iz Evrope nazaj v rodni New York in v zapuščeni domači hiši obuja spomine na posledice njegovih preteklih odločitev, hkrati pa se je prisiljen soočiti z duhom popolnega tujca, ki je v resnici kar on sam.

Jamesove novele so večplastne, skrivnostne, psihološko kompleksne in zaznamovane s prav posebnim temačnim vzdušjem, ki obenem predstavlja razburkano čustveno notranjost nastopajočih junakov.

Ta pesem je zate

Pesniška zbirka Dragice Šteh je svojevrsten literarni zagovor človeka in človečnosti. Gre za pesniško spodbudo slehernemu bralcu, o čemer govori že naslov knjige. Začetni in hkrati osrednji cikel 32 pesmi nosi naslov Ta pesem je zate. Lirski subjekt nagovarja najprej svojega otroka in samega sebe,  pa tudi “zeleno sonce”, kot poimenuje reko Krko. Sledijo naslednji verzi: “Ta pesem je zate – // trs sredi puščave, // ranjen in skrušen iščeš svoj mir /…/. Že uvodni takti  te pesmi opogumljajo vsakogar, ki hrepeni po notranjem miru. Pesmi, ki sledijo, se obračajo na iskalce resnice, svetlobe in smisla, na trpeče, tavajoče pa tudi na vse, ki so že našli … Poezija tega cikla je vedno znova najdevanje miru sredi nemira, luči sredi teme, upanja sredi brezupa, veselja sredi žalosti. Cikel Dvojina vsebuje predvsem ljubezenske pesmi, poglavje Spominjanje pa je še posebej osebno in avtobiografsko, saj je posvečeno avtoričinim bližnjim, ki so že odšli. V ciklu Rodna gruda beremo navdihujoče domoljubne pesmi. V Premislekih so zapisane vsebinsko pronicljive in duhovno bogate pesmi, v katerih se zrcali pogled lirskega subjekta na življenje: na sebe, ljudi, naravo, Boga. Cikel Prosto po … sestavljajo prepesnjene variante kreacij znanih slovenskih pesnikov, Vodnika, Pavčka in Minattija. Pesniško zbirko sklene poglavje Tu zdaj, v katerem so izpostavljene predvsem različne pasti zaslonov.

Pričujoče pesmi so brez dvoma obogatitev slovenskega pesniškega prostora, predvsem tistega, ki je napolnjen z lepoto, smislom in zaupanjem v višje dobro.

Dragica Šteh je sicer že uveljavljena pesnica. Svoje pesmi za odrasle je prispevala za knjigo Čez leto dni (2018), leta 2020 pa je nastala pesniška zbirka Vse ostalo, kot odmev na epidemijo korona virusa. Štehova je leta 2021 napisala tudi pesem leta z naslovom Čas.

 

 

 

Ena od nas je mrtva

Ameriška avtorica Jeneva Rose nas z romanom Ena od nas je mrtva povabi v Buckhead. Znajdemo se v družbi Olivie, Shannon, Jenny, Keishe in Karen. Zdi, se da gre za nesramno bogato družbo razvajenih žensk, ki se družijo v salonu Glow, kjer si privoščijo vse vrste nege svojih teles. A ločitev Shannon in Bryca v njihovo družbo pripelje Crystal, Brycovo novo ženo. Olivia hitro prevzame Shannonino mesto predsednice njihove na videz dobrodelne družbe, saj je ločenka vendar ne more več voditi. Ženske se ujamejo v grobo igro, ki jo vsaka po svoje vodijo iz ozadja. Katero vara mož? Bo njihovo prijateljstvo dovolj močno, da bo preneslo vse nizke udarce? Avtorica nas skozi zgodbo popelje z več zornih kotov, vsako poglavje je vidik ene izmed žensk iz družbe. In preplet njihovih pogledov in razmišljanj gradi napeto zgodbo vse do konca, ko se naslov že zdi nekoliko za lase privlečen, saj ni nobenega trupla.

Nebo nad solinami

Nekdanja operna dramaturginja, ki se je povsem posvetila pisanju, navdih za svoje romane odkriva na številnih potovanjih po svetu. Bralce je osvojila s trilogijo Otok kamelij, nova trilogija pa se odvija na atraktivnem kanarskem otoku La Palma. Nebo nad solinami je drugi del, v njej pa spremljamo nadaljevanje zgodbe, ki se je začela v romanu Sonce nad solinami.

Julija, ki je pustila službo chefinje v nagrajeni nemški restavraciji, je srečo našla prav na La Palmi. Pripravlja se na odprtje podeželskega gostišča Solni cvet, ljubezensko srečo pa je našla v Alvarovem objemu. Življenje bi bilo popolno, če ne bi na otoku prebival tudi Julijin brat Jens. Ta je s svojim arogantnim obnašanjem in nadutostjo trn v peti vsem domačinom. Za nameček se z Alvarovim sovražnikom dogovarja za odprtje velikega turistično-potapljaškega centa. Stal naj bi na neokrnjenemu delu obale, s čimer bi nepopravljivo škodoval krhkemu ravnovesju v ekosistemu in uničil Alvarove soline. Julija pa se zopet znajde v precepu. Ji bo uspelo dokazati svojo lojalnost moškemu, ki ga ljubi in domačinom ali bo za vedno ostala le tujka in sestra nepriljubljenega Nemca?

Prijetno branje nas odpelje po čudoviti otoški pokrajini in zdrami čute z opisi izbrane kulinarike.

Toplo priporočam!

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×