skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ded Amon bi me zagotovo ustrelil

Pred nami je še ena knjiga, ki opisuje nacistična dejanja, tokrat z vidika vnukinje zločinca. Vendar to ni le knjiga o grozotah holokavsta, je iskrena avtobiografija Jennifer Teege, ki je pri osemintridesetih letih povsem naključno odkrila, da je vnukinja zloglasnega poveljnika nacističnega koncentracijskega taborišča Plaszów, Amona Götha. Resnica o kruti družinski preteklosti (kot majhna deklica je bila oddana v rejništvo in bila pozneje posvojena) jo pahne v globoko osebno krizo, a se uspešno sooči z vprašanji krivde, sramu in ne nazadnje odgovornosti do preživelih in njihovih potomcev. Največ ji pri tem pomaga raziskovanje, tudi knjižnega gradiva, obiski koncentracijskih taborišč in pogovori. Dovoli nam tudi, da pokukamo v njeno družino, ki je vse prej kot običajna. Razpeta je med Nemčijo, kjer je odraščala in Izraelom, kjer je študirala. V knjigi je Jennifer, temnopolta Nemka predstavljena kot močna oseba, ki nam s pomočjo pisanja in osebne izpovedi nudi nov pogled na doživljanje travme preživelih.

Glej tudi:

Vročica tresljajev duše : [priročnik za duhovno prebujenje]

Antropologinja, sociologinja in publicistka Lucija Mulej je bralcem predstavila že več svojih del in člankov. Knjigo z naslovom Vročica tresljajev duše, ki je izšla leta 2025, bi na prvi pogled umestili med pesniške zbirke, prav lahko pa tudi med priročnike za osebno rast. Gre za poetične izpovedi, ki razgaljajo dušo, vse odtenke čustvovanja in celo lastnega obstoja. Vsako izpoved pospremi koan, v osnovi izrek budizma kot paradoksalno in jezikovno zgoščeno besedilo, ki deluje kot odgovor k vsaki izpovedi, a prinaša poglobljeno dopolnitev posameznih verzov z duhovno spodbudo in nič kaj nežno spodbuja k razmisleku ter notranji samoanalizi. Knjigo lahko beremo kot niz tenkočutnih izpovednih verzov ali pa si jo pred oči denemo v smislu strokovnega dela, ki se nam bo pomagalo zazreti vase in predelati lastno čustvovanje.  Delo je v prvi vrsti namenjeno ženskam, a bi gotovo lahko nagovorilo prav vse, saj v življenju vsi ljubimo, nekoga ali nekaj, vsak na svoj način, in vsi kdaj izgubimo – včasih celo stik s samim seboj. In prav k le-temu nas napoti Lucija Mulej, ki pravi, da to delo ni zgolj knjiga za branje, ampak gre za odtise duše, katerekoli duše, ki se bo odločila, da ne bo več le ugajala, temveč sledila sebi.

Na čistem

V nočni klub, kamor zahajajo pripadniki LGBT skupnosti, nekdo odvrže ročno granato. Več ljudi je mrtvih, ranjenih je ogromno. Policist Oksanen je bil tik pred dogodkom tudi sam v nočnem klubu, zdaj pa se mora posvetiti prizorišču nasilnega dejanja in skupaj s sodelavcem Paloviito raziskati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Oksanen je v precepu, ali naj pove, da je bil gost v nočnem klubu, ali pa naj to dejstvo raje zadrži zase. Ekipa Osrednjega kriminalističnega urada sproži preiskavo, kmalu se pojavi še video sporočilo osebe, ki se okliče za Glasnika. Dejanje je torej plod sovraštva do drugače usmerjene spolne manjšine. Preiskava se usmeri k desničarski skupini White Order. Hkrati skušajo kriminalisti izslediti izvor ročnih granat. Vse to jih vodi na obrobje družbe, kjer so globoko v ljudeh zakoreninjeni predsodki do drugačnih, manjšin vseh vrst, priseljencev. Ekstremizem, ki najde plodna tla v demokratični severnoevropski državi, vsem jemlje dih.

Arttu Tuominen je priznan pisec kriminalnih romanov. Rodil se je leta 1981 v Poriju na Finskem. Diplomiral je iz okoljske tehnologije in nekaj časa delal kot okoljski inšpektor. Njegove kriminalke so prevedene v več jezikov, mnoge so bile tudi nagrajene. Na čistem je drugi del iz serije Delta (prvi del nosi naslov Krvni dolg). Kriminalka je napisana stvarno, malodane filmsko, teme, s katerimi se ukvarja Tuominen pa bi bile (oziroma so) lahko povsem resnične. Dobro izdelani literarni liki in njihova življenja ter male skrivnosti dajejo kriminalnemu romanu posebno težo, saj nas z lahkoto spominjajo na ljudi okrog nas samih.

Onkraj spomina

Irska je dala svetu ogromno število vrhunskih pisateljev (James Joyce, Samuel Beckett, Flann O’ Brien, Edna O’Brien, John Banville …) in njihovih stvaritev, med njimi sta tudi Sebastian Barry in njegov roman Onkraj spomina, ki spadata med ugledne predstavnike sodobne irske proze. Ob tej knjigi se lahko v slovenščini razvajamo tudi z njegovim romanom Skrito sporočilo, obe deli sta bili – med ostalimi priznanji – tudi nominirani za prestižno nagrado Booker. Kratek opis knjige me je pred branjem spomnil na še eno irsko mojstrovino, roman Morje Johna Banvilla, in tako poskrbel za visoka pričakovanja.

V ospredju romana Onkraj spomina je sveže upokojen policist Tom Kettle, ki v samoti živi ob Irskem morju. Njegovo mirno življenje zmoti obisk dveh mlajših bivših kolegov, ki preiskujeta star nerazrešen zločin, obisk v Tomu sproži notranji nemir in skoraj potlačen spomin na minule čase. V nadaljevanju romana se ostareli policist spominja – in hkrati ocenjuje – podrobnosti svoje mladosti, grozodejstev, ki so jih zagrešili duhovniki v njegovem rejništvu, velike ljubezni do preminule žene June, njunih otrok, kratkotrajnega srečnega časa, ki se ga v tistem trenutku niti ni zavedal; in izgub ter bolečin, ki so oblikovale njegovo življenje in pogled na svet.

Vseskozi roman je prisoten dvom, ali so se opisani dogodki tudi v resnici zgodili. Bralec hitro prepozna Tomov nezanesljiv spomin, protagonistova realnost je prepletena s prividi, mešanjem sedanjosti s preteklostjo, z (lažnimi?) spomini. Je Tom sploh obiskal policijsko postajo? Ga je res obiskala hčerka? Kaj se je v resnici zgodilo v nerazrešenem primeru, ki mu ne da miru? In je vse to sploh pomembno? Ena osrednjih tem romana je prav spomin in njegova nezanesljivost, ki razkriva človekovo krhkost in minljivost časa. Pomemben je tudi družbeni kontekst, ki slovenskemu bralcu morda ni povsem blizu. Čeprav je zgodba intimna, se med vrsticami čuti teža irske zgodovine: nasilje, represija institucij – Cerkve, molk, ki je zaznamoval marsikatero tamkajšnjo generacijo.

Pisateljev slog je počasen in premišljen, poln detajlov, ki bralca popeljejo v notranji svet protagonista in od njega terjajo nekaj potrpežljivosti. V romanu ni dramatičnih zasukov; mojstrsko pa združuje humor, s katerim Tom v mislih pospremi minule dogodke, in žalost, ki jo ti povzročijo. Morje, samota in spomini tvorijo atmosfero, ki je meditativna, hkrati pa čustveno nabita. Roman ne ponuja enoznačnih odgovorov, a kljub nezanesljivemu pripovedovanju se bralcu upokojeni policist prikupi in vzbudi močan čustven odziv.

Onkraj spomina je roman o spominu, bolečini in izgubi, primeren za bralce, ki cenijo počasno, globoko prozo, premišljen jezik in refleksijo o lastnem obstoju. Gre za delo, ki vabi k razmišljanju o naravi spomina, vrednosti časa in pomenu povezav, ki oblikujejo naše življenje.

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”

Ko bo čas dozorel

Harry Clifton prihaja iz revne družine. Živi s starima staršema, stricem Stanom in materjo Maisie, ki po najboljših močeh skrbi za svojega sina. Harry nikoli ni spoznal svojega očeta Arthurja, za katerega so mu povedali, da je umrl na bojišču, vendar je resnica drugačna in znana le redkim – kot delavec v pristanišču je bil žrtev grozljivega incidenta, za katerega je odgovoren Hugo Barrington, direktor ladjarskega podjetja. Slednji skuša s svojim ugledom in vplivom na vse načine zakriti zločin in onemogočiti Maisie, ki se trudi, da bi lahko njen sin obiskoval ugledno deško šolo. Kot bi se usoda hotela maščevati Hugu za njegove nečednosti, Harry v Internatu svetega Bede sreča njegovega sina Gilesa Barringtona, s katerim stke vseživljenjsko prijateljstvo, čeprav prihajata iz različnih družbenih krogov.
Harryju in njegovi materi ves čas stojijo ob strani stari Jack Tar, ki malega bistrega fantiča nevsiljivo poučuje in usmerja na pravo pot, pa tudi ljudje, ki prepoznajo talent dečka in trud njegove matere ter ji omogočijo dostojanstvo s poštenim delom. Harry je v šoli uspešen, zaljubi se v Emmo Barrington, Gilesovo sestro in starejšo Hugovo hčer. Njuna globoka ljubezen pa se na poročni dan nepričakovano sooči z lažjo, ki so jo njuni najbližji ves čas prikrivali …

Knjiga je zasnovana tako, da je dogajanje prikazano z vidika vsake osebe posebej. Harry, Maisie, Hugo, Jack Tar, Giles in Emma dobijo vsak svoj del (Harry prvi in zadnji del, Maisie pa še nekaj dodatnih strani v prologu), ki se začne s pripovedjo v prvi osebi, preostala poglavja pripoveduje vseprisotni pripovedovalec, ki je še vedno osredotočen na ta lik. Zgodba vsake osebe zapolnjuje vrzeli, ki so ostale v prejšnjih pripovedih, stvari, ki jih prejšnji pripovedovalec ni vedel ali se mu niso zdele pomembne. To daje zgodbi občutek skrivnosti in medsebojne povezanosti ljudi.

Prvi del Kronike družine Clifton govori o naključjih, o tem, kaj so ljudje pripravljeni storiti iz ljubezni, kako se lahko življenje zavrti v poln krog in kako ljudje dobijo svoje. Je zgodba o prijateljstvu, o tem, kako so različni dogodki pomembni za različne ljudi, in o tem, kako lahko dejanja drugih – za katera sploh ne vemo – vplivajo na toliko vidikov našega življenja.

Zlato zrno

V romanu Zlato zrno spoznamo Leopolda Teofita, Milančana, ki je na obisku v Trstu. Kdo je Teofit in kaj ga je prineslo ravno v Trst? Teofit je materialno dobro preskrbljen starejši samski moški, direktor poštnega urada, čigar družabno življenje sestavljajo aperitivi s prijatelji in skupni obiski nedeljskih nogometnih tekem priljubljenega moštva. Ko se Teofit iz strani v stran razkriva, bralci izvemo, da je potomec mame Milančanke in (v času pripovedovanja že pokojnega) tržaškega Slovenca, človeka, ki se je iz Trsta izselil v času fašizma. Teofit je vdovec. Za njim je trideset let ljubezni do žene Nevie in dolgo obdobje skupnega življenja z ženino boleznijo, rakom, zaradi katerega je soprogo izgubil. Teofit v obdobju žalovanja in ponovnega sestavljanja samega sebe prek interneta vzpostavi razmerje na daljavo s Tržačanko Irmo. Njuna komunikacija je vse bolj izpovedna, osebna, prišel je trenutek za fizično srečanje. Zato Teofit odpotuje v Trst. Sobe v tržaškem hotelu Teofit ne polni samo z vznemirljivim pričakovanjem prvega ljubezenskega srečanja, pač pa je v njej tudi Teofitova tolažba in neskončno potrpežljiv zaupnik.

Kakšno bo prvo srečanje med Teofitom in Irmo? Bo Teofit v mestu začutil svoje slovenske korenine? Bo spet v Milanu še pred nedeljsko nogometno tekmo ali bo za vedno ostal v Trstu?

Roman deluje aktualno in zanimivo sveže. V sodobnost besedilo postavijo protagonistova razmišljanja ali zgolj omembe številnih družbenih pojavov sodobne Italije (problem tolp mladoletnikov, finančna in kadrovska podhranjenost javnega zdravstva, fizično nasilje nad zdravstvenim osebjem, pojav večje fluidnosti spolne identitete, nasilje nad ženskami, neobvladljiva množica prebežnikov, skorumpirano sodstvo …). Svežino da romanu rušenje nekaterih pričakovanih klišejev (namesto teh npr. v romanu naletimo na protagonista slovenskih korenin, čigar dejanja ne sproža nacionalna identiteta in njeno aktivno zagovarjanje, kljub začetnemu zavračanju človeka z juga Italije (južnjaški debil – str. 75) ta ista literarna oseba postane ključna oseba romana …). Najbolj očitna tema, ki narekuje dejanja protagonista, je prebolevanje boleče izgube ljubezni in naivna vera v ljubezen samo, v ponovne začetke. Iz ozadja vedno zaveje tržaško vzdušje (npr. politična prepričanja o Istri, ezulih, slovanskih barbarih in nevarnostih komunizma, ki jih natakar postreže Leopoldu skupaj z večerjo).

Posebna zanimivost besedila je tudi v literarni obdelavi zelo delikatne teme: amputacija lastne preteklosti in identitete. Do tega reza je pogosto prihajalo v z vojno zaznamovani generaciji Teofitovega očeta. Teofit je dedič očetovega molka. Molk te generacije lahko razumemo tudi kot legitimno starševsko željo prihraniti potomcem travme neizrekljivih grozot in globokih duševnih ran. Odhod z območja travme in/ali odrez izvorne identitete je za mnoge predstavljalo možnosti samoohranitve, pot do lastne psihične funkcionalnosti ali novega začetka (na lik očeta, ki prereže z izvorno identiteto lahko naletimo npr. tudi v delih tržaškega pisatelja Maura Kovacicha). Marij Čuk v zvezi s tematiko reza z družinsko preteklostjo o svojem protagonistu ne izreka direktnih sodb, izvemo pa, kakšen je Teofitov splošni odnos do zgodovine (Komu mar zgodovina, pripoved o nečem, kar je bilo, veda o človekovi nespameti, znanost o tem, da se človek iz svojih napak ni nič naučil, se ne nauči in se ne bo naučil. Vedno bo ponavljal vojne in lastno sebičnost v njih – str. 96). Razen nekaterih Teofitovih poskusov razumeti očeta avtor teme protagonistove sestavljene identitete ne poglobi, prioriteta romana ostaja ljubezenska zgodba.

Roman Zlato zrno je zelo bogato in večplastno besedilo, ki odpira številne problematike in različne možnosti interpretacij in branja, z veliko simbolno močnimi odlomki in zanimivim protagonistom. Obenem pa lahko besedilo beremo tudi kot bolj lahkotno delo o neki ljubezenski zgodbi v današnjem času prevlade informacijske tehnologije, v kateri ob občasni liričnosti in zrncih humorja ne manjka tudi akcijski prizor. Da o psu niti ne govorimo.

Zlato zrno je avtorjev šesti roman.

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Sedem lun Maalija Almeide

Knjiga Sedem lun Maalija Almeide šrilanškega pisatelja Shehana Karunatilakija je avtorjev drugi roman. Njegov prvi roman Chinaman  je dobil odmevno nagrado Commonwealth Book Prize, Sedem lun Maalija Almeide pa leta 2022 Bookerjevo nagrado.

Roman je nenavadno branje. Dogaja se v žalostnem obdobju Šrilanke, v času državljanske vojne in nas osupne s krutostjo dogajanja v državi. Glavni junak je Maali, fotograf, ateist in homoseksualec, ki si služi kruh s fotografiranjem vojnih žarišč in pobojev, a večino zaslužka zakocka. Že na prvih straneh v knjigi izvemo da je Maali mrtev. Znajde se v Vmesju, čakalnici med svetom živih in mrtvih, zgodba pa nas povleče v konglomerat zmešnjave med obema svetovoma. Tako v enem kot v drugem svetu prevladuje kaos »temnih sil«, krutih politikov, podkupljivih policistov, vojaških vodov smrti ter zlih sil in demonov. V tem prehajanju iz enega v drugi svet kot v kriminalki ob ironičnem in sarkastičnem pisanju, sledimo Maaliju v tekmi s časom sedmih lun. Sedem lun ima na voljo, da preleti svoje življenje, poišče resnico o svoji smrti, zaščiti svoje ljubljene in uresniči skrite načrte. Knjiga na neobičajen način nastavlja ogledalo vojni, nasilju, korupciji in svobodni izbiri življenja. Je intenzivno in nepredvidljivo branje brez olepševanja, kjer avtorju uspe izbezati na površje najtemnejše plati človeškega uma. Zgodba, ki še dolgo odmeva v tebi.

Očka, ti si nor

Zgodba se odvija v mestu Malibu ob Tihem oceanu, kjer oče in sin skozi svoj vsakdan debatirata o življenju, preživljata prijeten čas in vsak trenutek je svojevrstna dogodivščina. Očka je romanopisec, ki potrebuje več ustvarjalnega časa v samoti, obenem pa je na svoj način “prismuknjen”. Zato z ženo živita na ločenih lokacijah. Desetletni deček si na svoj rojstni dan zaželi, da bi zdaj nekaj časa živel z očetom ob morju. Mama nima nič proti, pravi pa: “Dobro, ampak mu moraš dati jesti in tudi v šolo mora hoditi ob pravem času.” Topla zgodba niza njun medsebojni odnos,  ki se kaže v zaupanju, sproščenosti in spontanosti vsakdana. Očka, ki skuša pisati kuharsko knjigo, vsaj tako sam pravi, med skupnimi trenutki  sina spodbuja k opazovanju okolice, radovednosti, pisanju, gibanju, razmišljanju z lastno glavo, spodbujanju otroške domišljije in na otroška vprašanja odgovarja z vprašanji in prikimavanjem. Spontano se dotikata življenjskih vprašanj, kjer ima mesto morala in prijaznost, poštenje in sproščenost. Vse to sina hrabri; čuti se srečnega in varnega in brezmejnega. Skupaj odideta na izlet z avtom do San Francisca obiskat teto, očetovo sestro, na poti pa doživita marsikakšno dogodivščino.

Prijetno branje o tem, kako pomembni so dobri starši za svoje otroke.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×