skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Skoz pomladni dež bom šla : zbrane pesmi

Mila Kačič (1912–2000) se je rodila kot nezakonski otrok revni vzgojiteljici in premožnemu privatniku ter odraščala v reji pri zakoncema Kovačič. Bila je priznana igralka, najbolj poznana kot komedijantka, svojstven pečat je dala tudi slovenskemu filmu in televiziji. Svojo prvo pesem je napisala pri šestnajstih letih ter nato zrasla v čutečo tkalko besed, ki so rojevale poezijo v njenem srcu. Tone Pavček je o njeni poeziji zapisal: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a, bolj kot to, jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.«

Nova, prenovljena in razširjena izdaja njene zbrane poezije Skoz pomladni dež bom šla je v svojem bistvu še vedno subtilna in bogata. Prečudovita poezija, polna ljubezni, hrepenenja, (ne)moči, upanja, minevanja in življenja, je odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način. V zbirki se prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo. Ti potujejo iz srca v srce. Intimno osebnoizpovedno zbirko dopolnjujejo iskriv spremni zapis Nataše Barbare Gračner, avtoričin življenjepis, osebna bibliografija, pregled njenih gledaliških vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter seznam prejetih nagrad.

Tiha kristalizacija

V tej nenavadni zgodbi ostaja marsikaj nepojasnjeno, o dogajanju ne izvemo točno določeno ne kje in kdaj niti kako in zakaj. Je pa na neimenovanem otoku zelo oprijemljiva atmosfera terorja avtoritarnega režima, ki z zloveščimi enotami lovcev na spomine preganja tiste, ki imajo sposobnost ohranjanja spominov. Povsem nepredvidljivo namreč iz vsakdana prebivalcev otoka izginjajo različne stvari – znamke, klobuki, vrtnice, ptice, fotografije … Izginjajo iz njihovih misli in spominov, do njih ne čutijo nobene navezanosti več. Da bi bil zbris temeljit, te predmete tudi fizično uničijo. Za izginulim ne prihaja nič novega, ostaja le praznina. Večina otočanov spremembe, ki jih izginjanje prinaša v njihov vsakdanjik, sprejema pasivno brez upora in obžalovanja, sprijaznjeno z neizogibnostjo izgube. Ko izginejo še koledarji, otok obtiči v večni zimi.

Avtorica v ospredje ne postavlja toliko samega mehanizma izginjanja, temveč doživljanje osrednjega ženskega lika, ki je tudi pisateljica. Pokojne starše ji nadomešča starejši družinski prijatelj, ki ga kliče ded. Urednik njenih knjig pa je eden tistih, ki se spominja. Da bi ga zaščitila pred spominsko policijo, mu nudi zatočišče v skriti sobici svojega doma. Naposled se zgodi še izgin literature. Večina knjig na otoku konča na gorečih grmadah. Pisateljica se zaposli kot strojepiska v trgovskem podjetju, a ob spodbudi urednika vendarle dokonča svoj roman. Tudi ta govori o izgubi. Njen tihi upor proti vse večji praznini je pisanje in vez, ki jo ohranja z urednikom.

Roman je v japonščini izšel leta 1994, v angleščino je bil preveden leta 2019, leto pozneje pa je bil nominiran za več uglednih nagrad za književnost, med drugim tudi za mednarodnega Bookerja.

Drevesa

V kraju Money v Misisipiju se začnejo dogajati nenavadni umori, ob tarantinovskih prizoriščih pa se s preiskovalci poigrava tudi truplo, ki noče ostati mrtvo. Poleg iznakaženih belih moških, ki jih tudi najbližji opisujejo kot razne nebodigatreba, se namreč pojavlja truplo, ki spominja na 14-letnega Emmetta Tilla, temnopoltega dečka, ki je bil v tem kraju pred šestdesetimi leti žrtev linčanja. Zaradi nenavadnih okoliščin, ki so si iz prizorišča v prizorišče na las podobne, se v preiskavo vključi tudi Misisipski preiskovalni urad in FBI. Situacijo v mestecu na ameriškem jugu še bolj podžge (in je tudi hvaležen vir raznovrstnih ironičnih situacij ter podlaga briljantnih dialogov) hitro očitno dejstvo, da so vsi trije preiskovalci, ki so jih napotili na pomoč »lokalnim kmetavzarjem«, temnopolti in jezikavi. Ko se umori začnejo dogajati tudi v drugih mestih, vse bolj kaže na to, da bo potreben temeljit obračun s preteklostjo.

Percival Everett, ameriški pisatelj in profesor, je v zadnjih letih pogosto ime na seznamih nominacij in prejemnik več literarnih nagrad. V Drevesih, ki so v originalu izšla leta 2021, se ni omejeval z žanrskimi opredelitvami, roman je namreč zmes fantastike, detektivke in satire. Čeprav ga pasti satiričnosti rahlo zanašajo v črno-bele karakterizacije, prinaša osvežujoče pisanje, bogato z odličnim humorjem, ki v slovenščini zaživi v prevodu Jerneja Županiča. Duhovitost in nepredvidljivost vabi, da ga preberemo na dah, a nam ob branju vendarle ne dovoli pozabiti, da za farso leži dolga nit tragedije. Kot pravi Faulkner, preteklost ni mrtva in niti ni preteklost.

Nočni opazovalec

Avtorica, ki trenutno biva in piše v Novi Angliji, je napisala najboljši triler po mnenju knjižnih klubov Richard&Judy Book Club in Jimmy Fallon Book Club ter kriminalko leta 2024 časopisov Times in Guardian. Bralka je na spletu zapisala, da po branju ni upala zaspati in lahko ji prikimam. Mati, osrednja literarna junakinja, si morda vlomilca v njihovem domu samo domišlja. Bralec se že v prvih nekaj vrsticah znajde sredi napetega dogajanja sredi noči, ko se zdi, da na stopnišču stoji velik, neznan moški. Nedavna smrt moža jo je pahnila v obup in ji povzročila nelagodne občutke, a to noč se zdi, da je v svojem domu res videla nekega moškega in mu z otrokoma pobegnila v skriti kotiček za kaminom. A če želi, da preživijo, mora otroka pustiti sama in poiskati pomoč. A kdo jih bo sploh verjel? Ženska, ki ji okolica ne verjame, tako tudi policisti ne, se mora znajti sama in poiskati dokaze, da se ji ni zmešalo in je res bil nekdo v njihovi hiši. Nekdo, ki se ji je zdel znan. Avtorica prepričljivo opiše občutke družine v skrivališču in tako ustvari skorajda strašljivo vzdušje.

Skrivna sestra

Ameriška avtorica Diane Chamberlain navdihuje z življenjskimi zgodbami, ki jih začini s kompleksnimi odnosi, mestoma neobičajnimi dogodki, razkrivanjem skrivnosti in življenjem samim. V romanu Skrivna sestra se znajdemo v družbi Riley, ki se po očetovi smrti po dvajsetih letih vrne v domači kraj. Z bratom sta podedovala očetovo hišo in kamp, nevede pa tudi veliko skrivnosti. V času njunega otroštva je njuna sestra Lisa storila samomor, saj ji je grozil zapor zaradi umora učitelja violine. Namigi, da je Riley v resnici posvojena, Lisa pa sploh ni mrtva, jima ne dajo miru. Ko Riley gleda posnetke Lisinega igranja na violino, čuti, da je to manjkajoči del njenega življenjskega mozaika, in če njena sestra res ni mrtva, jo mora poskušati najti. A Danny za Liso niti slišati ne želi, njen zločin in domnevni samomor sta njega in njegovo mladost preveč zaznamovala. Med krpanjem medsebojnega odnosa Riley in Danny znova spoznavata sebe, drug drugega in svojo družino. Rileyina vztrajnost pri odstiranju družinskih skrivnosti pa je pri tem tako nalezljiva, da jo lahko začutimo izza besed. Roman, ki bralca vrne k njegovim koreninam, k razmisleku o svojih bližnjih.

Brut: vse in še več o kraškem ovčarju

 

Vesna Kosmač v sproščenem, humornem, a hkrati tudi pretanjenem slogu z občutkom za besedo ter ljubeznijo do živali oblikuje svojstven portret simpatičnega in temperamentnega Bruta – kraškega ovčarja.

Kakšno je življenje s predstavnikom slovenske avtohtone pasme psov? Brut nam v prvi osebi predstavi svet sobivanja z enim najbolj samosvojih, pa tudi ponosnih psov, v katerem ne igra le vloge varuha ali domačega ljubljenčka, temveč je pod krinko učenca dejansko učitelj, ki ima venomer na zalogi dovolj izzivov, s katerimi preizkuša svoje lastnike.

Vtis osebnih izkušenj ustvarja zanimivo zasnovo tople in izvirne pripovedi, v kateri se lahkotno sprehodimo skozi izkušnje mladička, ki odraste v psa z zrelim pogledom na svet, svoja dognanja pa nato – ciklično – predaja novemu rodu. Ob tem nam predstavi tudi zgodovinsko ozadje pasme in njene značajske lastnosti, z življenjskimi potrebami ter zahtevami pa Brut bralca sproti seznanja skozi prikaz svojega pestrega vsakdana.

V tem delu se torej bralcem ponuja specifičen vpogled v življenje psa, ki ga načeloma klasični priročniki ne nudijo. Kosmačeva namreč povsem nevsiljivo preplete Brutovo literarizirano osebno izkaznico s poučnimi vložki, ob tem pa podaja pomembna sporočila o odnosu med človekom in živaljo: o spoštovanju, odgovornosti in – morda še posebej v primeru kraškega ovčarja – tudi pravšnji meri potrpežljivosti; knjiga je zato zanimiv preplet leposlovja in poljudnoznanstvene literature. Sicer je v osnovi namenjena mlajšim bralcem, a v njej – brez siceršnjega suhoparnega priročniškega tona – lahko zasledimo tudi precej (splošnih) informacij, vezanih na vzgojo, socializacijo ter razumevanje psa, kar do določene mere tudi sovpada s pred kratkim izdanim priročnikom društva Tačke pomagačke Od strahu do prijateljstva ter spremljevalno slikanico Od strahu do prijateljstva ali skrivnost dedkove knjige. Zagotovo pa se iz same naracije razbere, da je zgodba pisana s polno avtentičnostjo nekoga, ki jo dejansko tudi živi. Zato je to delo primerno za vse, ki imajo radi pse – še prav posebej kraške ovčarje – in/ali celo razmišljajo o tem, da bi v svojo družino/družbo sprejeli psa omenjene pasme.

Če se je do sedaj kraški ovčar že samostojno pojavil v slikanici Brinko in ena kraška dogodivščina ter mladinski kriminalki Ubogi kuža, za strokovno plat pa je med drugim poskrbela monografija Sinovi burje, pa tale Brutova pripoved v določenih aspektih spominja tako na Möderndorferjevega Švrka kot tudi na sicer precej bolj satirično obarvani humorni roman Kako udomačiš človeka: priročnik za mačke.

Skozi izvirno zgodbo tako spoznavamo značaj kraškega ovčarja: kako misli, kako čuti in kako globoko zna pripadati. Knjiga zato ni le Brutova biografija, temveč tudi in predvsem vpogled v dediščino kraških ovčarjev, njihove korenine, pomen v slovenskem prostoru in v določeni meri tudi izzive sodobne vzgoje te čudovite pasme.

Naj vas lahkotnejši slog in anekdotična priročniška narava tega dela ne zavedeta, knjiga je vsekakor tudi poklon bogati dediščini kraških ovčarjev in njihovi vlogi v slovenski kulturi. In glede na to, da se v šolskem letu 2025/26 v okviru tekmovanja s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje obeta literarni vpogled v življenje živali oziroma vpogled živali v življenje ljudi (pod osrednjo temo “Naš svet skozi njihove oči“), je lahko tudi Brut dober predlog za sopojavno branje.

O prostornini časa I

Prvi del sedemdelne serije je zgodba o zakoncih Selter, ki se ukvarjata z antikvarnim gradivom. Njuno običajno življenje se v hipu spremeni, ko Tara odide na dražbo ilustriranih knjig v Bordeaux po nekaj redkih in dragocenih izdaj. Nato spotoma še obišče prijatelja Philipa, zbiralca starin in njegovo Marie, srečen, sveže zaljubljen par. Nenadoma se ji čas iztiri, niti sama točno ne ve, kdaj. Zbudi se v dan, ki ga je doživela že včeraj in nejeverno spozna, da se je ujela v neskončno zanko tega istega 18. novembra. Nenavadna situacija jo prisili, da se umiri in razmisli, kaj doživlja.

Skozi krožno pripoved o vseh možnih različicah doživete realnosti, v kateri je polno filozofskih vprašanj o premagovanju omejitev časa, poskuša najti izhod iz tega paralelnega sveta. Njeno frustriranost in tesnobnost ob vsakodnevnih ponavljajočih se dejanjih ljudi, še posebej njenega moža, saj vsako njegovo potezo sedaj pozna že na pamet, počasi zamenja upanje, da bo našla vso svojo moč in ta dan za vedno pustila za seboj.

Eksistencialistični roman, napisan v obliki dnevnika istega dne, vsebuje močne elemente spekulativne fikcije, s tem ko ustvarja svetove, ki so hkrati realni in nezavedni. Bralca vabi k razmisleku o možnih alternativnih resničnostih in o tem, kako neznatno je življenje človeka v svetu, na katerega nima vpliva. Tarina izkušnja izgubljenosti v času odpira vprašanja o mejah človeške percepcije in o doživljanju časa. Prvi trije deli serije so leta 2022 prejeli prestižno nagrado Nordijskega sveta za književnost. Roman je bil tudi v ožjem izboru za Mednarodno literarno nagrado Booker.

Ministrstvo za čas

Javna uslužbenka, ki je obtičala v službi, ki je ne veseli, nepričakovano dobi ponudbo za delo na novem ministrstvu, katerega dejavnost je precej skrivnostna in na meji realnega. Službo sprejme, nato pa ugotovi, da je postala »most« do osebe, ki so jo na ministrstvu pripeljali iz preteklosti. Njena naloga je pomagati Grahamu Goru, kapitanu, ki bi moral umreti na Franklinovi odpravi na Arktiko, da se privadi na novo realnost – novo okolje, tehnologijo in ljudi. Naloga je zahtevna, a sčasoma najdeta skupni jezik. Povežeta se z drugimi »izseljenci« iz preteklosti, med katerimi se nekateri bolje, drugi pa slabše prilagajajo novemu času.

Začnejo se pojavljati vprašanja in dvomi glede projekta in njegovih vodilnih: za kaj pravzaprav gre? Hkrati pa se Graham in njegova »most« začneta zbliževati in si postajata vse bolj naklonjena…

Kako odločitve iz preteklosti vplivajo na sedanjost – in obratno? Kaj pa prihodnost? Se lahko oseba, pripeljana iz preteklosti, aklimatizira na sedanjost? In kako naj se sploh aklimatizirajo ljudje, iztrgani iz svojega časa? Kaj je v resnici cilj novega ministrstva?

V znanstvenofantastičnem romanu Ministrstvo za čas, romanesknem prvencu britansko-kamboške pisateljice Kaliane Bradley, se razkrivajo dokazi za in proti potovanju v času. Roman je bil nominiran za več nagrad in je bil uvrščen med najboljše romane po izboru Sunday Timesa.

Zategadalj

 

Zategadalj je bil izdan po desetletnem pesniškem premoru Karla Hmeljaka, kot tretji dvojec v zbirki Črna skrinjica (na isti večer je izšla zbirka Porini me v kader Gregorja Kosija.)

Pisanje je napolnjeno z neizprosno ostrino zlomljenih, prelomljenih, prestavljenih, pregibanih, pre-zapletenih besed, ki se občasno nežneje zaključijo v intimnem medprostoru novonastalih tvorjenk:

“Bo že res, bo že res, bože, res, / o, bežno, zebe, ziblje, z bledih / zlitin hlinim hitin, / hlepim lepih, puhlih, / hlipajočih plim.” 71

v večini primerov pa nas peseniška zbirka s svojo slastno-strastno “mrežo potencialov in silnicami med besedami, zlogi, črkami in neslišnimi zveni fonemov” pelje dalje v “vorteks iz katerega ni pobega. Edina smiselna strategija ob prebiranju te poezije se mi torej zdi prepustitev – pa naj me odnese, kamor me že mora,” zapiše Matej Bonin v spremni besedi.

“kot ko je Aleksandra rekla: / “govorim o pički in govorim o smrti.” 77

 

Karlo Hmeljak (Koper, 1983), jadralec in pesnik. Izdal je knjigi Dve leti pod ničlo (LUD Literatura, 2007) in Krčrk (LUD Literatura, 2012; zbirka je prejela Veronikino nagrado leta 2013); gostoval na več … →

Sredi noči

Kako daleč smo pripravljeni iti, da bi se soočili z bolečino preteklosti? V romanu Sredi noči Sager raziskuje dolgoročne posledice travme in moč, ki jo imajo spomini na dogodke iz otroštva.

Neke julijske noči sta desetletnika Ethan in njegov najboljši prijatelj Billy po napetem dnevu prespala v šotoru na vrtu. Billy je sredi noči skoraj brez sledu in brez klica na pomoč izginil iz šotora. Ethan že trideset let nosi breme krivde. Preganjajo ga sanje, spomini izginjajo v meglo, a želja po odkritju resnice ne ugasne.

Zgodba se razvija v dveh časovnih slojih. Spremljamo Ethana v sedanjosti, trideset let po Billyjevem izginotju, ko se vrne v hišo, kjer je živel v otroštvu. Tam, kjer se je vse začelo, poskuša z vsakim drobcem spomina, z vsakim čutnim doživetjem obnoviti resnični tok dogodkov in ugotoviti, kdo mu je za vedno ukradel prijatelja in mir. Vzporedno z dogajanjem v sedanjosti postopoma spoznavamo potek usodnega dne izpred tridesetih let.

Ethan ni edini, ki ga Billyjevo izginotje še vedno zasleduje. Spomini na tisto noč tlijo tudi v drugih, ki so bili takrat blizu – vsak s svojim bremenom. Sredi noči je tako tudi zgodba o tihem trpljenju, ki se seli iz leta v leto, dokler ni razkrito, kar je bilo dolgo zakopano. Pot k resnici je pogosto boleča in polna negotovosti, a obenem nujna za notranjo osvoboditev. Roman ne ponuja le napetosti in presenetljivih razkritij, temveč tudi globok razmislek o moči spomina, krivde in poguma, ki je potreben, da po dolgih letih končno lahko spet normalno zaživimo.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×