Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Morilec brez obraza

Švedsko podeželje, 8. januar 1990. V Lenarpu pride do dvojnega umora starega zakonskega para. Na policijski postaji prejmejo zgodaj zjutraj klic, v katerem sosed umorjenega para jecljajoče pove, kaj se je zgodilo. O dogodku je takoj obveščen inšpektor Wallander, ki se takoj loti preiskave. Ženo umorjenega kmeta še najde živo in uspe ji izreči besedo “Tuji …” Nekaj dni kasneje zagori v centru za tujce. Potem pride še do umora somalijskega prebežnika. Wallander se z ekipo preiskovalcev trudi razrešiti vse zagonetne primere. Pri tem se sprašuje, ali so vsi ti primeri nasilja povezani med seboj. Najprej se zadeve nikamor ne premaknejo, potem pa le sledi preboj v preiskavi.

Morilec brez obraza je prva v seriji kriminalk z inšpektorjem Wallanderjem v glavni vlogi. Izšla je leta 1991. Sledile so nove, vsakič z novimi tematikami, vsaka od enajstih napisanih je družbeno kritična. Mankell je znal videti svet okoli sebe v pravi, neolepšani luči. Bil je angažiran avtor, ki je to vrsto delovanja in razmišljanja vpletel tudi v kriminalni žanr.

Henning Mankel (1948-2015) je bil švedski pisatelj, ki je svojo umetniško pot pričel kot pisec in režiser gledaliških del s socialno in politično tematiko. Svoje življenje je preživljal na Švedskem in v Mozambiku, kjer je v Maputu ustanovil gledališče Teatro Avenida. V začetku devetdesetih let je začel pisati kriminalne romane, ki so postali pravi bralni hit doma in v tujini. Mankell je bil prvi mojster modernih skandinavskih kriminalk. Je literarni oče inšpektorja Kurta Wallanderja, ki še danes ostaja priljubljen preiskovalec umorov in vzrokov za najtežje oblike nasilja.

Vila ob jezeru : roman

Se lahko med dvema mladima človekoma rodi ljubezen kljub različnim političnim prepričanjem, socialnemu razredu in narodnosti? To je temeljno vprašanje, pred katerega Boris Pahor v delu Vila ob jezeru postavi svojega protagonista, tridesetletnega arhitekta Mirka Godino, Slovenca iz Trsta. Ta se tri leta po končani vojni, med tridnevnim bivanjem ob Gardskem jezeru, vrne tudi v kraj, kjer je dve leti bival kot italijanski vojak. Tu naj bi preživel le prijetno nedeljo, a ga lastnica gostišča, šestdesetletna vdova Amalia, prepozna in povabi na nedeljsko kosilo, kjer Mirko Godina spozna hčer krčmarice, mlado Luciano. Skozi prvoosebno pripoved mladega moškega smo bralci priča njunemu skupnemu nedeljskemu sprehodu. Kljub družbenim razdaljam arhitekta in delavke v tekstilni tovarni in dejstvu, da je ona Italijanka on pa tržaški Slovenec, pogovor med njima postaja vse bolj sproščen, igriv in medsebojno naklonjen, razdalja med njunima telesoma se krajša, dokler mednju ne pade – Mussolinijeva senca. Kraj, kjer se zgodba odvija, je namreč Gargano in čudovita vila, ob kateri se mlada človeka sprehajata, je vila, v kateri je bival Mussolini, med številnimi krajani (tudi pri krčmarici Amaliji) še vedno priljubljen veliki vodja. Luciana je kot šolarka diktatorju v čast sadila ciprese, kar Mirku ponosno pove. Kako bo na to reagiral mlad moški, ki je bil priča tržaškim procesom in splošnemu zatiranju Slovencev v Trstu in je preživel ujetništvo v nemškem taborišču? Je Luciana le žrtev indoktrinacije otrok v fašističnem režimu in družinske vzgoje? Kako globoko so se takšne politične ideje ukoreninile v njeno srce?

Pod površjem navidezno lahkotnega srečanja dveh mladih ljudi, ki se medsebojno privlačita, se kmalu razkrijejo globlji problemi in kontrasti: on je obremenjen s sovraštvom fašizma do Slovencev in z bivanjem v taborišču, po katerem se mu organsko upira, da bi delal načrte za prihodnost (str. 198), arhitekt in intelektualec; ona je otrok ideologije časa in prostora, v katerem je odraščala, in tekstilna delavka, ki jo skrbijo predvsem povojne razmere delavcev v Italiji z naraščajočim valom stavk ter grožnjo brezposelnosti. Pozitivno ozadje notranjih in medsebojnih konfliktov protagonistov so pogosti opisi lepote pokrajine in del z nasadi oljk ter primerjave sveta ob jezeru z avtorjevim svetom ob domačem morju; zanimiva in brezčasna so razmišljanja obeh mladih o ljubezni in o prihodnosti družbe. Pomembna je tudi vloga citirane knjige Mario in čarodej Thomasa Manna, ki je tudi Pahorjev poklon moči literature.

Delo je najprej izhajalo v tržaški reviji Razgledi pod naslovom Laneni kosmiči v laseh, v knjižni izdaji je bilo z naslovom Vila ob jezeru prvič izdano leta 1955.

Živijo, lepotica

Ann Napolitano si je že od rane mladosti želela postati pisateljica. Želja je postala resničnost, njen prvi roman je izšel leta 2004, šestnajst let kasneje je doživela preboj z romanom Dragi Edward. Živijo, lepotica pa je po mnenju bralcev portala Goodreads in urednikov Amazona najbolj brana knjiga leta 2023. V italijanski četrti v Chicagu odraščajo štiri sestre Padovano, tako različnih karakterjev, vendar med seboj neločljivo povezane. Močna in odločna Julie je najstarejša in tudi želi vedno biti prva, Sylvie je svojeglava, nežna in poetična kot je bil oče Charlie. Cecelia, ena od dvojčic je ljubka, rada se smeje in rada riše, Emeline je prizemljena in neposredna. Sestre se rade primerjajo z Marchevimi sestrami iz romana Čas deklištva. Julie se zaljubi v Williama, srednješolskega košarkarskega zvezdnika, fanta, ki je bil oropan ljubezni staršev. Nastanjen v študentskem kampusu, daleč stran od družine ve, da se poti njegove družine in njega ne bodo nikoli več križale. Julia je odločna za oba, zdi se kot da je njuno življenje pravljica, od Williama ne pričakuje le ljubezni in pozornosti, hoče, da služi denar, hoče se poročiti z univerzitetnim profesorjem, prva med sestrami želi roditi, zase hoče le najboljše. William se zaveda, da se ni poročil samo s svojo ženo, temveč tudi z njeno družino. Juliine ambicije se razblinijo, ko prebere njegovo knjigo. Nikoli ne bo dovolj dober zanjo. Tragedija kot vihar razpiha čustva in skrito srečo družine Padovano. Ann Napolitano je sestram vdihnila tako močne in različne značaje, ki se med seboj dopolnjujejo, iskrijo. Ene sanjajo, druge prizemljene drvijo skozi življenje. Mislijo, da so zadržane v telesih, v biografskih podatkih svojih življenj. In kot pravi oče Charlie svoji sorodni duši, hčeri Sylvii, vsi bodo enkrat dojeli smisel življenja. Še tako oddaljene, so sestre na nek način vedno povezane: na muralih, ki jih riše sestra Cecelia in v njihovih srcih, čeprav se niti, ki jih povezujejo občasno zrahljajo. Posebej me je pritegnil lik Sylvie, ki z vso vnemo že od trinajstega leta opravlja poklic knjižničarke v knjižnici Lozano. V ganljivem družinskem romanu se soočimo z družinskimi travmami, posameznikovimi željami ter pričakovanji njegovih najbližjih.

Sreča

Sreča je novela, ki jo je Ciril Kosmač napisal leta 1936. V tej kratki noveli je govora o sreči, a ne taki, kot jo poznamo dandanes. “Sreča” se lahko kaže na različne načine, v tej pripovedi, ravno obratno kar pomeni.

Avtor opiše prigode v vsakdanjem življenju ter pojasni, da se takrat ni javno govorilo o sreči; če se je komu zgodilo kaj hudega, so zmeraj dobili izgovor: “še sreča, da se ni zgodilo kaj hujšega”. Spoznamo glavna junaka- Strežkovo Tino in Strežka. Strežko je bil majhen možicelj, ki ga niso jemali resno. Živel je z materjo, ki je za vse poskrbela, še posebej dobro za svojega sina. Ko je mati umrla je Strežko ostal sam in izgubljen. Ni bil dolgo sam, saj je kmalu dobil dekle po imenu Katarina. Že istega leta je Katarina povila deklico, Strežek je bil izjemno ponosen in srečen, a ljudje na vasi so govorili, da deklica ni njegova. Deklico sta poimenovala Tinka. Pisatelj opisuje spomine na šolo in Tinko. Zanjo je veljalo, da je Strežkova “sreča”, še učitelji so vedeli, kaj to pomeni. Tinka je bila pisateljeva prva ljubezen. Od takrat, ko so mu oči uhajale k Strežkovi Tini, ga je misel na Tinko spremljala povsod. Pisatelj opisuje svoja leta v srednji šoli in spomine na Tinko. Tinka je kmalu zanosila in rodila deklico. Nadeli so ji ime Sreča. Sreča, pa na koncu ni imela sreče, saj je povodenj, ki je prizadela Tolminsko, odnesla njo in mater.

V tej noveli se povezujejo sreča, ljubezen in smrt.

Psi

Literarni prvenec hrvaške pisateljice, scenaristke in filmske režiserke Dore Šustić (1991) je delno avtobiografska izpoved predstavnice generacije milenijcev, ki je na lastni koži najbolj boleče izkusila propad starih in rojstvo novih sistemov in z njimi povezanih vrednot. V romanu sledimo glavni junakinje, ki odpotuje iz domače Reke na študij v Prago, kjer se zaplete v razmerje s turškim fotografom, ki še vedno žaluje za svojo pokojno ženo iz Andaluzije. Med iskanjem ljubezni in samopotrditve poskuša najti navdih za pisanje romana, kar jo potisne v vrtinec čustevn, bolečih refleksij in pogosto hrepenenj po nečem, kar mogoče sploh ne obstaja.

Psi bi lahko označili za generacijski roman, saj na poetičen kot tudi družbenokritičen način načenja teme, ki so univerzalno znanje vsem milenijcem; nezmožnost gojenja zdravih intimnih odnosov, obsedena želja po sprejetosti, ki pogosto vodi v razočaranje, iskanje identitete ter soočanje z izgubo, bolečino in odvisnostjo od ljubezni.

Napaka

Marek Šindelka (1984) velja za enega najbolj prevajanih in cenjenih čeških pisateljev, ki je slovenskemu občinstvu najbolj poznan po romanu Utrujenost materiala, v katerem obravnava problematiko begunstva, tokrat pa je v slovenščino preveden tudi njegov romaneskni prvenec Napak, ki je bil ob izidu deležen pozitivnega odziva tako kritike kot širše javnosti.

Roman sledi tihotapcu rož Kryštofu, ki sprejme svojo zadnjo in navidez sila preprosto nalogo; iz Japonske v Evropo pretihotapiti zadnji živeči primerek sicer uradno že vrsto let izumrle parazitske rastline. Na poti do cilja se stvari nepričakovano zapletejo in Kryštof ostane sam z dragoceno rastilno, kar v njemu postopoma zbuja nelagodje in strah. Tako se nehote znajde sredi razburljivega potovanja po krajih iz svojega otroštva, ogroženih pragozdovih, poplavljeni Pragi, letališčih in črnih trgih prodaje z rastilnami. Napaka je napet, duhovit in razburljiv roman, ki z domiselno simboliko in nepredvidljivimi zapleti predstavo temno, skrito stran človeških življenj.

Mario in čarodej : tragično počitniško doživetje

Mlada nemška družina z dvema otrokoma v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja preživlja poletne počitnice v Italiji, v fiktivnem kraju Torre di Venere ob Tirenskem morju. Družini letovanje na vročem jugu kvarijo številni neprijetni dogodki (v hotelski restavraciji se ne smejo usesti k izbrani mizi; ker naj bi bili njihovi pokašljujoči otroci po prepričanju stalne hotelske gostje kužni, morajo zapustiti hotel, na plaži jih obtožijo kršenja javne morale, nekateri italijanski gostje so do tujcev negativno nastrojeni …). Višek pripovedi je obisk večerne predstave, v kateri nastopa karizmatični čarodej Cavaliere Cipolla. Nastop tega nenavadnega človeka, čudno neskladnega fizičnega videza in oprave, z jahalnim bičem v roki in alkoholom ter cigaretami ob sebi, se stopnjuje v bizarno zmes računskih ugibanj, trikov s kartami, skrivnostnih iskanj skritih predmetov in krajših hipnotičnih stanj. Sledijo iluzionistovi prikazi odvzema in vsiljevanja volje, ki se iz plesanja posameznikov po čarodejevih ukazih stopnjuje v nekakšen vedno bolj množični urok, med katerim čarodej na oder povabi mladega fanta Maria. Uspe mu ga prepričati, da je on, čarovnik, Mariova neuslišana ljubezen. V transu fant poljubi odurnega čarodeja, ko se Mario zave svojega javnega ponižanja, čarodeja ustreli.

To kratko, a zelo večplastno in bogato pripoved lahko razumemo na vsaj dva načina: kot politično alegorijo, ki prikazuje, kako si lahko karizmatični politični voditelji podredijo množice in se vzpnejo na oblast (smo v času, ko v Italiji vlada fašizem in času bliskovitega vzpona nacizma v Nemčiji, tik pred volitvami 1930) ali kot prispodobo magične moči umetnika, umetniškega ustvarjanja in recepcije umetniških del. Delo je bilo že ob samem nastanku leta 1929 zelo odmevno, od takrat je bilo predmet raziskovanja številnih literarnih študij, še posebej v Nemčiji in Italiji. Delo je poleg številnih prevodov in ponatisov doživelo tudi filmsko upodobitev in različne odrske uprizoritve (npr. leta 2023 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu).

Slovenski prevod je obogaten s spremno besedo Sete Knop, ki poleg podrobne analize samega besedila osvetljuje tudi avtobiografsko in literarno-zgodovinsko ozadje dela, na kratko predstavi tudi prevajanje Mannovih del v slovenščino.

Kot zanimivost naj dodam, da je bilo delo v slovenščino prvič v celoti res prevedeno leta 2024, vendar pa so se bralci z njim v slovenski književnosti lahko srečali že veliko prej: v romanu Borisa Pahorja Vila ob jezeru (v knjižni obliki prvič izšlo 1955, drugič leta 1993), ima knjiga Mario in čarodej zelo pomembno vlogo več kot samo za ključni vsebinski preobrat zgodbe. Pahor delo navaja in povzema, ključni odlomek med Cipollo in Mariom tudi prevede, pod njegovim umetniškim peresom se oči hipnotizerja Cipolle v nočni mori mlade protagonistke spremenijo v oči z Mussolinijeve fotografije (str. 218, izdaja 1993), ta drobna knjižica v Pahorjevi interpretaciji zrase v simbol čarobne moči literature in branja, ki lahko sežeta globoko v človeka, odpirata nove horizonte in ga etično preoblikujeta.

Še ena zanimivost: leta 2021 je izšla romanizirana biografija o Thomasu Mannu irskega avtorja Colma Tóibína z naslovom – Čarovnik (The Magician).

S svojim močnim simbolnim nabojem in zanimivo pripovedjo s stopnjujočo napetostjo je delo vsekakor lahko zelo zanimivo tudi za sodobne bralce.

Naročilo ali O opazovanju opazovalca opazovalcev : novela v štiriindvajsetih stavkih

Švicarski pisatelj, dramatik, pesnik, esejist in scenarist Friedrich Dürrenmatt (1921-1990), ki je širšemu najbolj poznan po trilogiji eksistencialnih kriminalk z inšpektorjem Barlachom, se je z novelo Naročilo (1986) podal v bolj eksperimentalne vode. Kot razkriva njen podnaslov, novela v štiriindvajsetih stavkih, je delo sestavljeno iz štiriindvajsetih stavkov, dolgih od ene do več strani in razdeljenih na posamezna poglavja. Glavni junak novele je psihiater Otto von Lambert, katerega ženo, ki mu je pred kratkim pobegnila v neimenovano državo M. na severu Afrike, najdejo posiljeno in mrtvo v puščavi. Užaloščeni Otto najame ambiciozno filmarko po imenu F., ki odpotuje v M. z namenom, da bi opravila rekonstrukcijo ženine brutalne smrti, pri tem pa se F. zaplete v spore z zarotniško lokalno policijsko oblastjo in skrivnostnimi tajnimi agenti.

Dürrenmatt se v Naročilu na domiseln in provokativen način loteva problematik kot so zamenjava identitet, nevarnost terorizma in družbena toleranca do različnih oblik opazovanja ljudi, pisatelj pa hkrati ostaja zvest analiziranju temeljnih eksistencialnih vprašanj o zločinu in kazni.

Plezalec

Po romanu Preživetje gre za drugo mladinsko Karlovškovo delo na temo preživetje v naravi. Zdravnica Jasna in njena znanka, mladostnica Tina, ki hodi z njenim sinom Rokom, se vračata iz Nemčije in doživita letalsko nesrečo v Robanovem kotu. Preživita s poškodbami, toda bitka za njuno preživetje se šele začenja. Reševalno akcijo sproži Jasnin mož Vasja, njegov sin Rok in tast Tone, oba alpinista, se peš odpravita proti kraju nesreče, kjer helikopter zaradi slabih vremenskih razmer ne more pristati. Reševalci in ponesrečenki se znajdejo v vrtincu čustev, ki jih sproži boj za ohranitev življenja. Odnosi med njimi se tudi zaostrijo, saj niso vsi enakega mnenja, kako do ponesrečenk. Rok se praktično na lastno pest odloči spustiti se z nezavestnim dekletom čez steno. Mu bo uspelo?

Roman krasi spretno napisana fabula, ki ji ne manjka zapletov in napetih prizorov. Bralca drži ves čas v napetosti, ki jo še stopnjujejo zahtevne in tudi usodne odločitve glavnih junakov. Liki so psihološko zelo dobro izrisani, predvsem to velja za Roka, ki se mora soočiti s svojo ranljivostjo in neuspehom, da bi potem lahko sledil sebi tudi takrat, ko se njegovi bližnji ne strinjajo z njegovimi, iz intuicije porojenimi odločitvami. Knjiga, ki lahko spodbudi medgeneracijski dialog med mladimi, starši in starimi starši, bo zanimiva tudi za ljubitelje gora in alpinizma. Še posebej je aktualna spričo vprašanj in dilem glede helikopterskega reševanja, obenem pa je prava šola osnov prve pomoči.

Kukavičji mladič

Osebna in presunljiva zgodba sirskega begunca, napisana v izredno poetičnem jeziku, ki z lepoto izraza in lahkotnim slogom, pa tudi zaradi optimizma in preprostosti, skorajda že zakriva grozote, s katerimi se sooča prvoosebni pripovedovalec na begunski poti iz Sirije v Slovenijo. Na poti, na kateri venomer, z željo po zaslužku ali statusu, letajo nove kukavice ter njihovi mladiči; kjer je borba za golo življenje izenačena igri s kartami, ki jo igrajo veliki samodržni državni oblastniki, policija in tihotapski šefi.

Napisana v arabskem izvirniku, vendar pa najprej izšla v slovenskem prevodu, saj avtor sedaj živi in deluje v Sloveniji, kjer je prejel tudi nagrado PONT za perspektivnega avtorja medkulturne književnosti, sicer je ustvarjal že v Siriji, leta 2009 izda svoj prvenec Jutranja klapa. V Sloveniji je izšla tudi njegova pesniška zbirka, 21 žensk iz Ljubljane v kateri popisuje srečanja z Ljubljančankami skozi begunske oči. Njegovo življenjsko zgodbo je Andraž Rožman opisal v knjigi Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019).