Alex Kama Devetak je leta 2021 postal zmagovalec festivala Urška, kar mu je prineslo izdajo prvenca, ki je nastajal pod mentorstvom Nataše Kramberger. Kratkoprozno zbirko z naslovom Nedaleč bi morda lahko označili tudi kot roman – vsebuje namreč petnajst formalno sicer zelo različnih zgodb, ki pa so med seboj vsebinsko povezane, kar se razkriva le postopoma, docela pa šele čisto na koncu. Posamezne protagoniste srečujemo iz zgodbe v zgodbo, vendar pred bralca stopajo v različnih življenjskih obdobjih, ki si ne sledijo kronološko, poleg tega gre le za izseke, vse, kar se dogaja vmes, ostaja uganka. Večina zgodb je umeščena v neimenovano vas ob morju, za katero se na prvi pogled zdi, da se v njej vsi poznajo in vedo vse o vseh, v resnici pa si osebe sploh niso blizu. Avtor v živem jeziku, ki je delno pogovorni in vsebuje tudi veliko narečnih besed, spregovori o številnih – tudi zelo težkih – temah, kot so samomor, demenca, družinsko nasilje, homofobija, sovraštvo do tujcev. Pred nami se po koščkih razkrivajo številne negativne plati sodobne družbe, zlasti v obliki težav, s katerimi se danes spopadajo mladi (prekarnost, brezupna situacija na nepremičninskem trgu, zasvojenost …). Nasproti jim stojijo starejše generacije, ki jih (marsikdaj) ne razumejo in se prav tako soočajo s svojimi težavami. Vendar avtor nikoli ne pove in razkrije vsega, marsičesa se samo dotakne, nakaže, bralec si mora zgodbe do konca ‘napisati’ sam. Vse do konca oziroma še onkraj njega ostajajo zavite v meglo tudi pečine, motiv, ki se ponavlja skozi celotno zbirko in ki odločilno zaznamuje življenje (večine) protagonistov. Za roman je v zbirki Nedaleč preveč neizrečenega, preveč belih lis, praznin in preskokov – a prav to se obenem kaže kot največja odlika in posebnost kratkoproznega prvenca mladega avtorja.
Literarno pravljičarstvo se je v Evropi oblikovalo v 19. stoletju, najprej z bratoma Grimm in v nadaljevanju še z ostalimi zapisovalci, ki so bili večinoma folkloristi in lingvisti, zanimali pa so jih predvsem narodni in vzgojni potenciali ljudskega pripovedovanja, oblikovanega po romantični miselnosti in na način posplošene slike sveta ter poveličevanjem preprostega človeka. A je obstajal pred njimi še nekdo – Giambattista Basile, italijanski avtor iz 17. stoletja, čigar zbirka Zgodba zgodb, ki jo je Bedenetto Croce razglasil za najznamenitejše delo italijanskega baroka, za slovensko izdajo pa se imamo zahvaliti založbi Goga in za odličen prevod Ani Duša in Ireni Duša Draž, velja za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic. V njej je avtor zbral zgodbe vseh družbenih slojev, v njih pa sledimo različnim tedanjim ritualom, historičnim anekdotam, nenavadnim dogodkom, verovanjem ter čudežnim transformacijam, zapisanim v nadvse bohotnem meseno-sočnem in duhovitem jeziku. Četudi je avtor zbirko podnaslovil s pripisom Zabava za najmlajše, je bila namenjena predvsem odraslim, med njimi pa pretežno preprostemu ljudstvu, ki raje verjame »v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.« Luštno, ritmično, zabavno branje, ki se ob vsaki zaključeni zgodbi konča z znamenitimi reki, bolj ali manj poznanimi, in ki jim v večji meri zaupamo še dandanes.
Dogajanje te nadvse tenkočutne pripovedi, ki je v prvi vrsti poklon mladostnemu prijatelju, se vrsti na obrobju velikega mesta osrednje Sibirije, v Hudičevem kotu, kamor se je, da bi bila blizu svojim, ki so pristali v bližnjem zaporu, čakajoč na razsodbo o (politični) krivdi, ali celo na prevoz v taborišča že obsojenim, zatekla skupina Armencev v krutem času Stalinovega režima. Ob spoznavanju s pretresljivo usodo armenske skupnosti sledimo pisateljevemu oživljanju mladostnega prijateljstva z armenskim dečkom Vardanom, s katerim vez sta začela tkati, ko se avtor, fant iz sirotišnice, v šolskem poslopju znajde kot priča napada na tega krhkega in introvertiranega armenskega mladeniča ter poseže vmes, da bi ga rešil. Vardan, s katerim spleta vse trdnejšo prijateljsko vez, je bil drugačen od vseh drugih ne le na prvi pogled – imel je obraz finih potez – njegova drugačnost se je izražala predvsem v pogledu na svet in življenje, ki ju je dojemal v povsem drugih razsežnostih, neskladnih s tistimi, ki so – bile in še vedno so – ustaljene, kar je pisatelja, ki mu je mladost krojilo neizprosno kruto okolje, doživljenjsko spremenilo. Ob svojem armenskem prijatelju je dojel, ‘da naša življenja nenehno drsijo po robu prepada in da lahko s preprosto gesto nekomu pomagamo, ga zadržimo pred padcem, ga rešimo’. Predvsem pa, da si lahko svoje življenje zamislimo in ga presojamo izven ustaljenih okvirov.
Kanadska večkrat nagrajevana pisateljica Dominique Fortier je za svoje delo prejela številne nagrade, za pričujoč roman tudi Renaudotovo. V njem poleg nekaterim vmesnim postajam svojega življenja, ki se osredotočajo na vprašanje, kje oz. kaj je tisto, kar nam predstavlja dom in predvsem kako ga za-čutimo in se v njem po-čutimo, v prvi vrsti sledimo romansirani biografiji tenkočutne angleške pesnice Emily Dickinson, ki je najzgodnejša otroška leta in odraslost preživela na posestvu Homestead in se je počasi, a dosledno vse bolj umikala v osamo, v samoto in tišino, ki so ji edine omogočale, ‘da se je spustila v osrčje stvari globoko v sebi’, in jo edine (poleg njene sestre Lavinie) varovale pred raztelešenostjo zunanjega sveta, pregrobega za rahločutno opno pesničine intime, varujočo njena še subtilnejša občutja, razpeta na meji med svetom, pesmijo in neizrekljivim. Nadvse krhek, nadvse nežen, nadvse poetično izpisan roman, v katerem avtorica premišljuje tudi o naravi pesniškega (ali nasploh literarnega) ustvarjanja, poln tišine, poln lepote.
Živeli so – in med njimi kdo še vedno diha – otroci cvetja, opiti z radostjo in optimizmom, brezbrižno vzhičeni nad možnostmi svobode, zasanjani v veri spreminjanja sveta k pravičnejšemu jutri, nemalokdaj melanholični, nestanovitnih razpoloženj in samoljubni v svojih uživancijah. A življenje dolg izstavi vedno, če ne prej takrat, ko človek trči ob iztekajoči se čas preostalih svojih dni in se predenj postavi vprašanje po smislu – biti, početja in prehojenega življenja. Ivo Svetina. Dosegel je svoj sloves. Živel je polno. Okušal vseh vrst žuborenja in hrumenja, ekstatično je segal gor in gromko padal dol. Sanjal je in hrepenel. Zadajal rane in jih tudi sam trpel. Odkrival najfinejše niti stvarstva in spregledoval najočitnejše resnice. O tem je ta knjiga. Misel, ki si želi biti osebna in se iskrenosti in sami biti življenja ne le tesno približuje, pa od njiju tudi vešče beži. To avtor prizna tudi sam. Nekaj pa je nedvomno, četudi se dvom v pesniku naseljuje: noro lepo ga je brati, četudi mestoma (jaz) z vrednotnim in čustvenim odmikom.
V na videz vsakdanji sodobni Evropi se v knjigi Pol temni z življenjem navadnih ljudi prepletata dva različna, a povezana svetova: vsakdan belih in življenje črnih vešč s posebnimi sposobnostmi, med katerimi že dolga leta potekajo krvavi boji in maščevanja. Nathan je poseben. Kot sin zloveščega črnega veščca, ki za seboj pušča sledi smrti, in mrtve bele vešče, je njegov obstoj že od samega začetka boj za preživetje. Izobčen je iz družbe, edina prijatelja sta mu pol-brat in pol-sestra, Svet belih opazuje vsak njegov korak in zaljubi se v edino dekle, ki mu je prepovedana. Z odmevnim očetom nima stikov, toda bliža se Nathanov sedemnajsti rojstni dan. Vsak veščec mora ob tej priložnosti prejeti od starša tri darove, ki v mlademu veščcu nato zanetijo zametke čarovniških sposobnosti, v drugem primeru pa dočakajo bolečo in zagotovo smrt. Vedno ostrejši zakoni glede življenja črnih veščcev in bližajoč se rojstni dan Nathana potisnejo v smrtonosno igro boja in čarovnije, kjer pa se odločitev o življenju in smrti bliža z vsakim sončnim zahodom.
Pol temni je mednarodna uspešnica avtorice Sally Green, ki je bila leta 2014 uvrščena v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj prevedena knjiga avtorjevega prvenca (pred izidom). Prevedena je bila namreč v 45 jezikov pred izdajo pod okriljem založniške hiše Penguin books. Avtorica, ki prihaja iz Anglije, je tekom življenja opravljala mnoga dela, v 2010 pa je pričela s pisanjem knjige, ki ji je spremenila življenje. Gre za napeto, fantazijsko pustolovščino o fantu, ki poskuša preživeti v svetu, ki mu ni naklonjen. Skozi kratka poglavja se prepletajo tematike moralnosti in nasilja, ljubezni in zaupanja ter čarobnosti in resničnega življenja. Delo je posebno zaradi prvoosebnega pripovedovalca, ki bralca potegne v misli glavnega junaka, skozi katerega oči opazujemo svet. Avtorica navdih za roman pripisuje čudovitim hribom severnega Walesa, pohodniški poti Sandstone v Angliji ter dolini Lötschental v Švici, kjer je tekom pisanja velikokrat pohajala in katerih lepote lahko opazimo tudi v knjigi.
Zgodba Pol temni se nadaljuje v delu Pol divji, prejela pa je tudi televizijsko adaptacijo pod imenom “The Bastard Son & The Devil Himself”, ki je premiero doživela oktobra 2022 na Netflix-u.
Razburljiv ljubezenski zaplet se v dobrega pol leta odvrti v caristični Rusiji, s konca 19. stoletja. Glavni junak, knez Miškin, je mladenič, sirota, a vseeno knez in dedič, ter tako pozicioniran v nižji srednji sloj ruske aristokracije. Ljudje ga imajo za idiota, česar se zaveda, a ga to ne moti, saj je njegov idiotizem srčne narave – je spravljiv in krotek usmiljenec, ki je ob tem, da izjemno dobro zaznava duševne premike v bližnjih, vedno pripravljen vse odpustiti. Žene ga vzhičenost, ki se občasno razreši v napadih epilepsije.
Zaplete se v vroč ljubezenski trikotnik, občasno štirikotnik, petkotnik, v katerih ravno on sam predstavlja neke vrste kamen spotike, naivnega Kristusa, ob katerega se vsak spotika na izviren, njemu lasten način. Skozi to spotikanje avtor pravzaprav opisuje družbo oz. boljše in slabše značaje, ki jo sestavljajo. Roman se bere kot ljubezenski, a na neromantičen način, saj je izjemno realističen in nič v skrbeh glede srečnega konca – avtorja zanimajo le gola resnica in poučne posebosti njene dinamike v posameznikih in družbi. Usodno je, da knez Miškin prisilno niha med ljubeznijo do Ženske in ljubeznijo do Človeka, kar vse vpletene spravlja ob pamet – nazadnje se vsi zapleti razpletejo na nepričakovan način, boleče in nenadzorovano.
Heloise Kaldan, novinarka časopisa Demokratik Dagblad je napisala udarni članek o škandalu modnega magnata Jana Skriverja. A njen vir in ljubimec Martin Duvall ji je posredoval napačne informacije. Za las se izogne izgubi službe, kmalu zatem pa začne dobivati pisma Anne Kiel, ki je nihče ni videl že tri leta. Anna naj bi z nožem na domu ubila Christofferja Mossinga, sina nepremičninskega tajkuna, nato pa izginila. Zdaj ji Anna v nenavadnih, poetičnih pismih sporoča, da sta povezani in navaja podrobnosti iz Heloisinega življenja. Smrdljivka, redka rastlina, ki med cvetenjem oddaja vonj po razkrajajočem truplu je Annina najljubša roža. Si želi, da bi novinarka predstavila njeno zgodbo svetu? Heloise se s pomočjo inšpektorja Erika Schäferja loti raziskovanja ozadja primera. Ne zaveda pa se, da je lahko s tem ogroženo tudi njeno življenje. Skozi njuno sodelovanje bralec spoznava tudi novinarkino življenjsko zgodbo. Travme iz otroštva usodno vplivajo na posameznike, maščevanje pa postane glavno gonilo njihovih dejanj. Heloise se nevede vplete v igro moči, manipulacije in kesanja. V roman je avtorica prepričljivo vpletla tudi tematike s področja politike in kazenskega sistema Danske. Zgodba pa je povezana z zločini, ki jih družba najostreje obsoja. Na avtentičnost romana zagotovo pozitivno vpliva tudi avtoričina izobrazba, saj je študirala zgodovino in novinarstvo. Napeto pisanje, ki se zgleduje po skandinavskih psiholoških trilerjih, bralca drži v negotovosti do zadnje strani. Roman Smrdljivka je na Danskem prejel nagrado za najboljši kriminalni prvenec. Anne Mette Hancock je leta 2018 in 2020 napisala še drugo in tretjo knjigo, ki vključuje Heloise Kaldan in Erika Schäferja. Že v romanu Smrdljivka avtorica oriše vrsto raznolikih stranskih likov, ki zgodbo dopolnjujejo in jih bomo zagotovo bolje spoznali v nadaljevanjih knjižne serije. Leta 2020 je Anne Mette Hancock postala danska pisateljica leta.
Jani Mlekuž v svoji zbirki desetih kratkih zgodb spretno prepleta elemente družine, narave, spomina, izročila in življenja. Pripoveduje zgodbe o dedku, ki je bil mojster pripovedovanja najrazličnejših zgodb, o gozdnem možu brez imena in tujcu, o potovanju sličice spomina iz sedanjosti v preteklost. Zapiše zgodbo o fantu in dekletu, ki oživita iz ilustracije stare žene s pomočjo gospodarjev gozda in neba. O očetu in sinu ter beli ovci z zvoncem. O vaščanu Matiju, ki zbira podobe življenja, in njegovem srečanju z mlado črnolasko. Piše o odvetnici z ostrim jezikom, ki se izgubi in poškoduje v gorah, kjer pa naleti na vaškega samotarja. O dvojčkih, katerih želje in upanja usmerijo njuna življenja v dve različni smeri. Nazadnje pa se zbirka kratkih zgodb zaključi z pripovedjo o Morežu.
Za ljubitelje metafor in zgodb o preprostih ljudeh ter naravi, je Morež odličen predlog za branje. Prvih nekaj pripovedi je bogatih z metaforami o naravi, času in spominu. Za tiste, ki pa jim metafore ne ležijo, je bilo napisano zadnjih nekaj zgodb v knjigi. V vsakem primeru pa si ob poglobljenem branju skozi avtorjeve besede živo predstavljamo potek pripovedi, ki se v mislih odvija kot na filmskem platnu. Za lažje razumevanje je na koncu knjige krajši seznam narečnih besed s pojasnili.
Jani Mlekuž iz Loga pod Mangartom svoje življenje prepleta z zanimanjem za književnost in literarno ustvarjanje. Četudi je slednje prišlo do uresničitve dokaj pozno, Janija to ni ustavilo pri pisanju. Svojo literarno pot je uradno začel leta 2010 z izdajo knjige Sanje nikoli ne umrejo s soavtorji kot posvetilo sedmim žrtvam hudega plazu, ki se je dogodil njegovemu domačemu kraju. Naslednje delo je načrtoval skupaj s fotografom in popotnikom Bogdanom Kladnikom ter je leta 2016 v poklon priljudni pasmi sibirskega huskija izdal knjigo v angleškem jeziku z naslovom Siberian Husky, my friend, my companion. Morež pa je Janijevo tretje literarno ustvarjanje in prvo samostojno delo, ki ga je izdal s sodelovanjem z Literarnim klubom Bovec. Po besedah avtorja je z zbirko kratkih zgodb svojemu domačemu kraju poskušal povrniti za vsa dolga leta čarobnega zavetja, ki jih je bil deležen kot otrok.
Četrti romaneski triptih avtorja Saše Vuga postavi v središče dogajanja 3 osebe, ki jih povezuje temačna preteklost in negotova prihodnost. Domoznanec se osredotoči na zgodbo mladega, vsakdanjega fanta Rafka Karlina in na usodo, ki mu je bila določena v življenju. Drugi roman v knjigi, s katero si deli tudi naslov, je Sveti Anton Prašičkar. V njem spoznamo Evstahija Čargo, moškega naveličanega človeškega telesa in življenja. Težka preteklost in obilica preprek ga pripelje do želje, da bi se spremenil v prašička. Razplet njegove zgodbe se lahko konča na pozitivni ali pa žalostni noti – individualni pogledi na delo ustvarjajo mnoga mnenja. Zadnje delo v triptihu pa ima naslov Mrtvaški ples, kjer se Matko Sovdat intimno sreča z zelo nenavadnim dogodkom – mrtvaškim plesom, na koncu zgodbe pa konča mrtev v ribniku, kjer je rad ribaril. Kaj točno se je zgodilo med tema dvema dogodkoma? Knjiga Sveti Anton Prašičkar je jezikovno bogato in premišljeno delo vrhunskega pisatelja, ki pa ni namenjeno lahkotnemu branju. S prepletanjem sedanjosti in preteklosti na bregovih reke Soče in vključevanja verskih, vojnih in družbenih elementov, avtor poskrbi za zanimivo branje, polno spretno ustvarjenih grotesknih prizorov.
Saša Vuga, rojen na Mostu na Soči, je sodil med glavne oblikovalce slovenskih umetniških besedil v Sloveniji. V mladih letih je študiral na Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. V svojih delih se je ukvarjal z različnimi tematikami življenja, vse od duhovnosti, vojne, vrednot človeštva, smisla in vere. Največ pozornosti je med družbo vzbudila nova oblika pisanja, ki je dandanes tipična za Vuga – romaneski triptih. Gre za skupek treh krajših romanov v eni sami knjigi, ki pa so med seboj povezana z eno skupno točko. Vugov stil pisanja je ironičen, s kančkom metaforičnosti in izrazito ekspresivnim jezikom. Tekom življenja se je osredotočil na pisanje otroške poezije, romanov, novel, televizijskih dram, potopisnih in drugih proz ter za svoje delo prejel nekaj nagrad. Med te lahko štejemo nagrado Prešernovega sklada leta 1979, Prešernovo nagrado leta 1998, Bevkovo nagrado leta 2001 in Zlati red za zasluge RS leta 2010.
