Knjiga Dnevnik naciskina je prvoosebna pripoved avtorja Inga Hasselbacha. Avtor svojo življenjsko zgodbo piše v prvi vrsti svojemu odtujenemu očetu. Razložiti mu želi, kako se je v življenju znašel na poteh, ki so ga pripeljale v neonacizem, ter kasneje razloge, ki so ga pripeljali do tega, da se je javno umaknil iz neonacističnega življenja in preselil v tujino.
Ingo nas popelje skozi svoje otroštvo vse do najstništva in nam opiše prvo zaporno kazen, kjer so ga kot mladega fanta pravzaprav ‘potisnili ‘v roke starejših nacistov (političnih zapornikov), ki so mladim prišlekom v glavo radi vtepali nacistično ideologijo. Nato nam predstavi svet neonacizma v Nemčiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja; skozi pripoved tudi vidimo, kako mu je uspelo, pravzaprav kot mlademu fantu, postati vodja tega gibanja. Ob koncu pripovedi razkrije razloge, zakaj se je odločil zapustiti gibanje, ki ga je sam pomagal ustvariti.
Ingo skozi pripoved ne išče izgovorov za svoja dejanja, ampak le naniza gola dejstva. Ob javnem izstopu iz gibanja ni obtožil le drugih, ki so bili del gibanja, temveč tudi sebe. Ko je svoj izstop javno objavil, je od svojih bivših ‘kameradov’, kot jih imenuje sam, prejel veliko smrtnih groženj in zapriseg k maščevanju.
Knjiga je zaradi svoje tematike vseskozi aktualna, še posebno v času, ko se v zahodnem svetu pojavlja vse več strahu pred drugimi kulturami.
Ingo Hasselbach, rojen 14. julija 1967 v Berlinu, je od svojega izstopa iz nacističnih krogov aktiven pri ozaveščanju o tematiki in vseskozi želi mlade odvrniti od poti sovraštva, ki jo je prehodil sam.
Conn Iggulden(1971) se je rodil v Londonu, študiral je angleščino. Po poklicu je svobodni pisatelj, navdih za pisanje romanov najde v zgodovinskih virih. Knjiga, Osvajalec: Gospodarji loka, je drugi del pripovedi o velikem osvajalcu Džingiskanu. Temudžin iz plemena Volkov je postal Džingis. Le ta je združil sprta in bojevita plemena ter tako oživel novo plemensko identiteto. Nastalo je novo ljudstvo divjih travnatih planjav ter mongolskih gora. Mongoli se uprejo nenehnim napadom kitajskega cesarstva, a imajo le konja, lok in strogo disciplino, ki jo je pogojevalo življenje v deželi ledu, lahkote in smrti. Mladi bojevnik Temudžin postane zmagoviti poveljnik, ki bo združena plemena popeljal do zmage.
Roman z naslovom Salamander nas popelje v življenje moškega, ki so ga našli umorjenega v pariškem seks klubu. Zgodbo doživljamo tako s strani prostitutov in zaposlenih v seks klubu kot tudi s strani umorjenega moškega – in sicer preko dnevniških zapisov.
Življenje moškega, v knjigi poimenovanega salamander, preko njegovih dnevniških zapisov spremljamo v dveh časovnih obdobjih, in sicer med leti 1985-1986 in 1998-2007. Tako dobimo vpogled v njegovo življenje in v njegova nagnjenja – skozi zgodbo nam postane jasno, da ga privlačijo mladi prostituti, ki ga na njegovo željo tudi mučijo in pretepajo. Ko prebiramo njegove dnevniške zapise, dobimo uvid v te njegove želje, kje in kako so se začele ter kako vplivajo na njegovo življenje.
Skozi pripoved spremljamo dvojnost njegovega življenja – po eni strani ugledno življenje, po drugi strani pa iskanje smisla v temnih kabinah med neznanimi moškimi … Salamander je do konca svojega življenja v kabinah seks kluba iskal nekaj, česar ni mogel dobiti iz tako imenovanih normalnih razmerij.
V romanu se prepletajo teme kriminala, spolnosti, mazohizma in ljubezni; avtor pa nam teme predstavi na grob, a hkrati poetičen način. Zanimivi so tudi odzivi prostitutov na umor, njihovo doživljanje namreč hitro preide od začetnega šoka do hitre pozabe.
Gilles Sebhan je francoski pisatelj in slikar maroškega porekla.
Feri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 materi Tereziji (Trejzki) in očetu Štefanu (Pišteku) v vasi Dolenci na Goričkem, hribovitem predelu Prekmurja, blizu madžarske meje. Na püjklu je čepela hiška, ki se je zdela najbolj ubožna tam naokoli. Otrok je bil nepričakovan, za tiste čase sta bila starša že v letih. Mati jih je štela 39, oče pa 44. Dečkova sestra, ki so ji pravili Mala Trejzka, jih je imela že 18 in je tistega leta odšla od hiše, v tovarno v Ljubljano. Otrok nekaj časa niti imena ni imel. Določil mu ga je župnik, ko je oče Pištek prišel priglasiti otroka h krstu. V gostilni so možakarji modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Kljub temu, da vemo, da je iz dečka zraslo nekaj več kot le kurji pastir, ob branju trepetamo za njegovo življenje. Pošten in v boljše življenje zazrt Pištek je uborni kruh za družino služil z lopato kot cestar. Bil je mnenja, da se človek ne more iz dreka izkopati ne z motiko, ne z največjim bagrom. Šola je tista, ki nekaj velja. Ampak o tem bomo brali v naslednjih dveh knjigah, ki ju pisatelj namerava napisati. Iz vsake napisane povedi se čuti ljubezen do domače zemlje, ljudi in jezika.
Avtorica dogajanje postavi v staro, čudno, škripajočo hišo, v kateri se na povabilo dr. Montaguea znajdejo trije neznanci. Razlog povabila je preiskovanje domnevnih paranormalnih dogodkov v hiši.
Zamisel dr. Montageua je bila, da se v hišo vseli in počaka, če se bo v njej kaj začelo dogajati. Poleg dr. Montaguea, ki je doktor filozofije in ga zanima proučevanje nadnaravnih pojavov, srečamo še lahkoživo Teodoro, zasanjano Eleanor, tu je tudi dedič hiše Luke.
Eleanor je tista, ki se v hiši znajde v središču dogajanja. Vsi štirje obiskovalci začnejo doživljati nenavadne stvari, v hiši se slišijo čudni zvoki, po njej se začnejo pojavljati grozljivi napisi.
Iz pripovedi veje temačno vzdušje, bralcu pa hitro postane jasno, da je resnična groza pravzaprav v glavah junakov …
Shirley Jackson slovi kot mojstrica ameriške grozljive proze. Prepoznavnost ji je prinesla predvsem objava kratkih zgodb z naslovom Loterija, ki je požela ogorčenost bralcev, kasneje pa navdušenje kritikov. Po knjigi V hiši med hribi straši sta bila posneta dva filma, leta 2018 je postala tudi osnova za televizijsko serijo z istoimenskim naslovom. Za dosežke na področju grozljive proze se od leta 2007 podeljuje The Shirley Jackson Award.
Roman, kot pove že sam naslov, nas popelje v renesančne Firence v 15. stoletje. To obdobje pogosto povezujemo z razcvetom umetnosti – in prav ta usodno zaznamuje življenje junakinje Alessandre Cecchi. Je najmlajša hči bogatega tekstilnega trgovca, povprečnega izgleda, vendar neizmerno bistra in razgledana. Ko v družinski kapeli spozna slikarja in preko njega slikarsko umetnost, si želi samo še slikati. Vendar je za žensko tistega časa to nezaslišano, njena usoda je poroka, ki je hkrati tudi dobra kupčija.
Roman je izredno zanimiv tudi zaradi širšega družbenega dogajanja, saj v tistem času, po smrti Lorenza de Medicija, v mestu (straho)vlada dominikanski reformator Girlamo Savonarola s svojimi purističnimi nazori in militantnim nadzorom javnega življenja.
Alessandra se zaljubi v slikarja, vendar to nesojeno ljubezen prepreči njen zlovoljni brat Tomaso in jo priporoči v zakon s premožnim Cristoforom.
Knjiga je napisana kot Alessandrini spomini in jo spremlja vse do njene smrti. Kljub temu da ne gre za zahtevno branje, je izjemno zanimiva z vidika burnih zgodovinskih okoliščin in še bolj z vidika močne, inteligentne in nadarjene ženske, ki ji družbene okoliščine niso najbolj naklonjene.
Ime slovenske pisateljice Gabriele Babnik po navadi tematsko povezujemo z Afriko. Je prejemnica več nagrad – za prvenec Koža iz bombaža, za roman Sušna doba nagrado Evropske unije za literaturo ter Stritarjeve nagrade. Z romanom V visoki travi nas prestavi na slovensko podeželje, v povprečen slovenski dom. Skozi perspektivo prvoosebne pripovedovalke, Lidije, sledimo njenemu življenju vse od mladostnih let, dokaj travmatičnega otroštva, poroke, dela v tekstilni tovarni, neposrečenega zakona in tako naprej.
Presenetljiv in svež je ravno ta prvoosebni pogled na dokaj povprečno, nezanimivo življenje. Babnikova da glas ženski, katere življenje se vrti okrog družine, gospodinjstva in ki je na prvi pogled zelo enolično, da bi lahko napisalo roman. Vendar se pravo, kruto, krvaveče in utripajoče življenje odvija v notranjosti pripovedovalke: “In čeprav bi se morala smejati, jočem. Vem, da bo to stvari samo še poslabšalo, toda le tako lahko sprejmem tisto, kar sem. In živim zato, da bi jemala, ne da bi dajala. Pozabljala, ne da bi se spominjala.” (str. 159)
Presenetljivo, pretresljivo in mojstrsko napisano branje.
Zbirka zgodb Svetilnik v nevihti, je izbor zgodb izvrstnih indijskih avtorjev v okviru združenja AWIC – zveze pisateljev in ilustratorjev za otroke. Kot že sama naslovnica sporoča, želi knjiga predati svetlo, pozitivno in optimistično sporočilo.
Zgodbe nas popeljejo skozi razburkano morje življenja indijskih otrok – boleče izgube staršev, naravne nesreče (potresov, cunamijev itn.), hude bolezni, spolne zlorabe, verske konflikte, ločitve, iskanje biološke mame itn. A v vsaki zgodbi tli kal optimizma – novega začetka, rešitve, spodbude. Poleg tematiziranja različnih življenjskih izzivov pa hkrati ponujajo zanimiv vpogled v življenje v Indiji.
S študijami so že dokazali, da branje leposlovja spodbuja sposobnost vživljanja v druge, sposobnost empatije, sočutja. In ravno to je cilj teh zgodb – vzbuditi sočutje in hkrati upanje ter optimizem, da obstaja dobrota v svetu in ljudeh.
Knjiga je opremljena tudi z dragoceno spremno besedo Sabine Burkeljca, ki je v slovenskem knjižničnem prostoru mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti biblioterapije in bibliopreventive, v njej skozi knjižničarske oči spregovori o zdravilni moči zgodb, tako za mlade kot odrasle bralce.
Že znano in večkrat citirano dejstvo je, da je modna industrija eden največjih onesnaževalcev okolja. Poleg slabega vpliva na okolje, pa ima še druge temne plati, kot je otroška delovna sila in delo v nevzdržnih, nečloveških pogojih, kršenje človekovih pravic.
Vse to odlično oriše mladinski roman Made in Vietnam – opisuje zgodbo 13-letne Lan, ki zaradi slabih gmotnih razmer v družini začne z delom v tovarni športnih copat. Kmalu se ji pridruži tudi mlajša sestrica. Delovni pogoji v tovarni so nevzdržni: delajo z nevarnimi spojinami, k poškodujejo njihove dihalne poti, delajo več kot 12 ur zapored, če naročilo ni dokončano, delajo tudi ob nedeljah … Ko pride inšpekcija, se otroci poskrijejo, tovarno uredijo, kot da deluje po vseh predpisih.
“Tovarna je zavarovana kot zapor in delavci za zidovi jo tudi tako občutijo. A vseeno so tukaj prostovoljno. Nihče jih ne sili. Kdor hoče oditi, lahko odide, kadar koli. Nobenih delovnih pogodb ni, nobenih zakonov, ki bi jih ščitil, nikogar, ki bi jih zadrževal. Pa vseeno komaj kdo prostovoljno zapusti tovarno. Potrebujejo denar, ki ga zaslužijo tu, pa čeprav komaj zadošča za preživetje.” (str. 12/13)
S prihodom inšpektorjev iz Nemčije skuša Lan najti pot, kako jim posredovati sporočilo o resničnih (in ne le začasno insceniranih) pogojih dela v tovarni. Ji bo uspelo?
Knjiga je odličen opomnik, kakšna škoda se dela tako na ekološki kot socialni ravni – samo zato, da imamo najnovejše superge in najmodernejša oblačila. Je res vredno?
Craig Thompson je ameriški risar stripov, najbolj poznan po risoromanu Odeje. Za svoja dela je prejel številne nagrade (denimo štiri nagrade Hervey, dve Eisner Awards, in dve Ignatz Awards).
Odeje so že kar kultni avtobiografski risoroman. Opisuje mladostne (pre)izkušnje mladega Craiga, ki so značilne za mnoge mladinske romane: prva ljubezen, občutek izključenosti, zasmehovanje, nestrinjanje s starši, stroga vzgoja itn. Craig je umetniško nadarjen fant, ki rad riše in se upira strogi krščanski vzgoji svojih staršev. Na zimskih duhovnih vajah spozna Raimo, ki prihaja iz podobnega ozadja. Postaneta neločljiva in razmerje vzdržujeta prek pisem in telefona, Craig jo tudi obišče. Kot vsaka prva mladostniška ljubezen tudi ta ne obstane. Craig se na koncu odseli in distancira od stroge vzgoje ter najde svojo pot, kako vzdrževati svojo vero.
Na prvi pogled gre za tipičen mladinski (riso)roman, vendar ga odlikuje neka tenkočutnost in avtentičnost, preko katere se bralec zlahka identificira oz. se spominja lastnih sličnih mladostniških zagat in čustvenih pretresov.
