Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.

Cica v metroju

Francoski pisatelj Raymond Queneau je znan predvsem po svojih eksperimentalnih literarnih stvaritvah, v katerih preizkuša in raziskuje jezik v njegovi plastični gnetljivosti z željo, da bi ga oživil utesnjene literarne predvidljivosti, pa tudi, da bi poudaril veljavo žive, govorjene francoščine, ki se od zborne izreke pogosto suvereno odvrača. Zato je njegova dela težko prevajati in zahtevajo odličnega poznavalca jezika, v tem primeru je bil to Aleš Berger. Roman, s katerim je postal Queneau med bralstvom najširše prepoznaven, je Cica v metroju, izdan že leta 1959 in v slovenščino preveden leta 1978, ponatisnjen leta 1994 ter v letošnjem letu ponovno. Gre za zgodbo, ki se odvije v šestintridesetih urah, kolikor jih v Parizu preživi podeželska mladoletna neotesana nesramnica Cica, ki jo je svojemu bratu Gabrijelu pripeljala Ivanka Potresulja, Cicina mama s krvoločno preteklostjo, da bi se v miru pozabavala s svojim novim ljubimcem. Metro je zaradi stavke zaprt, kar Cico spravi v precejšnjo nejevoljo, a se hitro zamoti drugače. V zgodbo počasi kapljajo raznorazni čudni tipi in tipinje, vsi že ali pa šele povezani z Gabrijelom, barskim plesalcem in preko njega s Cico, med katerimi se spletajo takšne in drugačne vezi, pomensko pa svoj glas pripovedi posoja tudi papagaj. Dialog odigra v romanu, ki deluje kot nekakšen gledališki ali filmski scenarij in so ga v igro in film tudi dejansko prenesli, osrednjo vlogo – prav z njegovo (po)močjo je avtor skoraj do potankosti orisal karakterne posebnosti oseb; s pomočjo jezika jih je prikazal v vsej njihovi naivni živi sočnosti / šibkosti. Bralec se lahko zabava na površju, če pa si podrobneje ogleda besede, iz česa in kako so narejene, tudi imena in priimke, vse skupaj postane še bolj zabavno. Queneau ima namreč velik dar za (črni) humor. Nevsakdanje, osvežujoče, duhovito, zafrkantsko, igrivo in iskrivo (predvsem jezikovno) potovanje.

Brazgotine

Heloise Kaldan, novinarko časopisa Demokratik Dagblad smo bralci spoznali že v avtoričinem prvencu z naslovom Smrdljivka. Tokrat jo preseneti neželena nosečnost. Ni prepričana, ali je po nedavnih travmah pripravljena na resno razmerje s partnerjem Martinom Duvallom in skrb za otroka. Heloise pa ni edina, ki se sooča s svojimi demoni iz preteklosti. Kmalu jo prijateljski odnos z detektivom Erikom Schäferjem potegne v njegov zadnji primer, ki je šokiral celotno Dansko. Po navodilih vodje mora napisati senzacionalen članek o desetletnem dečku Lukasu, ki je nekega dne iz šole izginil neznano kam. Njegov profil na družbenem omrežju razkrije, da se je pronicljivi deček močno zanimal za pareidolijo. Gre za iskanje in prepoznavanje obrazov, vzorcev v vsakdanjih stvareh. Med drugim je objavil fotografijo razpadajočega skednja, katerega vrata spominjajo na obraz. Se deček morda nahaja tam? V preiskavi se odkrivajo tudi mnoge druge sledi in policija se vse teže v enaki meri posveča vsem dokazom. Odkritje okrvavljenega Lukasovega nahrbtnika primer poveže z nekdanjim vojakom, ki trpi za posttravmatskim stresnim sindromom. Avtorica z natančnostjo preiskovalne novinarke spretno poveže vse niti in pred nami razgrne pretresljivo zgodbo o družinskih in vojnih travmah ter neusmiljenem maščevanju. Anne Mette Hancock je večkrat nagrajena danska pisateljica, ki jo že postavljajo ob bok največjim mojstrom kriminalnega žanra, kot so Nesbo, Grisham in Lackberg. Leta 2020 je postala danska pisateljica leta. Preobrati v njenih zgodbah se kar vrstijo, zato je roman neodložljivo in napeto branje vse do zadnje strani.

Mestece Galveias

José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal. Ta kraj je bil dolgo časa, vse do avtorjevega 18. leta, edini svet, ki ga je poznal – poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice. Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili, vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.

Božanski imperator peščenega planeta

V četrtem delu serije o Peščenem planetu spremljamo zgodbo imperatorja Leta II., sina vladarja Paula Muad’diba iz rodbine Atreides in Chani, njegove zunajzakonske partnerice fremenskega porekla. Leto II. je po neverjetnih 3.500 letih še vedno na čelu celotnega znanega vesolja, s svojo domnevno nesmrtnostjo pa si je pridobil status božanstva. Na začetku vsakega poglavja so tokrat predstavljeni odlomki iz njegovih ukradenih dnevnikov, v njih pa razodeva svojo filozofijo in napotke, ki jih želi predati človeštvu. Slutimo, da je namerno dopustil, da so mu bili ukradeni. Ko so po spremembi ekosistema, iz puščavskega v bogato rodovitno okolje, peščeni črvi izumrli, je na voljo le omejena zaloga melanže. Od nje je odvisno prebivalstvo, z njo pa po svoji volji upravlja Leto II. S svojo preobrazbo v novega Šaj Huluda bi lahko sam ustvarjal velike količine začimbe. S pomočjo peščenih postrvi se je uspel preobraziti do njegove predstopnje, postane torej hibridno bitje med človekom in črvom. V svoji viziji prihodnosti je namreč predvidel pogubo človeštva, ki kljub neverjetnim dosežkom stagnira, zato mora to nujno preprečiti. V času tako imenovanega Letovega miru poskuša z nepopustljivo surovostjo in diktaturo preložiti usodne dogodke na kasnejši čas, hkrati pa ustvarja tiranijo. A s svojim nerazumnim delovanjem želi človeštvo le vzpodbuditi, da bi premagalo nepremagljivega in se razvilo na naslednjo stopnjo. Kot smo navajeni iz Herbertovih del, je tudi v tem polno filozofskih misli
ter idej o možnih poteh, ki bi jih v prihodnosti lahko ubrala znanost. Daljna prihodnost z aluzijami na naše dogodke iz pretekle zgodovine se skozi mnoge vzporedne zgodbe, ki zahtevajo poglobljeno branje, mojstrsko izpelje.

Pol divji

Usodna noč je pretekla in Nathan je na begu. Obdarjen s tremi darovi, ki mu jih je na njegov sedemnajsti rojstni dan predal oče, mogočni črni veščec Marcus, ima dva cilja: najti mora prijatelja Gabrijela in osvoboditi prelepo belo veščo Annalise, ujetnico zvite črne vešče Mercurie. Največji problem pa mu ne bo ne pot ne Svet Belih, temveč njegove lastne moči, ki podivjajo ob najmanjši možnosti. Vojna situacija v Angliji se ostri s pristopom Soula O’Briana na sedež belih vešč in njegovim ukazom širitve preganjanja črnih vešč preko angleških meja. Vedno večja nevarnost in neprestan pregon pa pripelje do nepričakovanega, krhkega zavezništva med belimi in črnimi vešči, željnih miru. Ali bo Nathan našel svojega prijatelja? Kaj se dogaja z Annalise? Kje je njegov oče? So zavezniki pri boju proti tiranu dejansko zavezniki ali izdajalci?

Pol divji je druga knjiga v trilogiji Polovično življenje avtorice Sally Green, kjer prevladuje magija in kri. S kratkimi poglavji, napeto zgodbo in unikatnim stilom pisanja v prvi osebi je avtorica osvojila srca oboževalcev fantazije po celotnem svetu. Zgodba o Nathanu Brynu se zaključi v tretji in zadnji knjigi z naslovom Pol zgubljeni.

Kurji pastir. Knj. 2, Petelinje jajce

Spomnimo se: mati je Trejzka, oče je Pištek, cestar, sin Ferek se rodi na začetku prvega dela trilogije; družina živi v vasi Dolenci na Goričkem. In če zajamemo sapo in se potopimo v drugi del, je (podobno kot prvič) počasni ritem pripovedi, izginjajoč v podrobnostih, blagodejno hipnotičen in hkrati neverjetno napet. Dogajanje se odvija v prvi polovici šestdesetih let: mali Ferek si že v ranem otroštvu postavlja težka vprašanja o življenju in smrti in sanja nenavadne sanje. Zaskrbljena mati ga pelje k ciganki Rozi, ki ugotavlja, da »njegova düjša ni prvič tu“. Duh časa in spominov je mojstrsko ujet v pomembne ali manj pomembne dogodke. Mali Pištek se bori s cesto, Ferek mu pomaga. Nadzornik del na cesti pelje malega z motorjem. Družina potrebuje novo hišo, zato gre Trejzka začasno služit v Avstrijo. Ferek trpi. Nekoč skuša prepričati petelina, da bi sedel na jajcih. Sanja jungovske sanje o kačji kraljici, naslednji dan se napoti s skledo mleka k njej. Vsa vas ga išče, Pištek je ves iz sebe, a se le spomni, kam bi Ferek lahko šel. Toda ta teren, gošča je v zastraženem obmejnem pasu.
Kot v prvem delu je avtor pri pisanju tudi tokrat vstopal v skrivnostni svet lastnega nezavednega in spominov s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije.

Ptiči

Pšenica Žuženk je pri šestnajstih letih v prometni nesreči izgubila oba starša. Vzrok tragične nesreče je v njenem spominu globoko potlačen, na površju pa ostajajo grenko-sladki spomini na otroštvo na Krasu. Tata je v Pšenici vzbudil ljubezen do ptic, ki sta jih skupaj opazovala in popisovala. Po smrti staršev se je odselila v Celje, kjer se s sošolci ni zbližala. Pristen je le njen odnos z nunco Leno, ki skrbi za hišo njenih staršev. Pšenica je odraščala, sanje o študiju geologije je zamenjala za poklic učiteljice. Na videz ima v življenju vse, kar družba od nje pričakuje: ljubečega moža in najstniškega sina, ki želi postati nogometaš. A za štirimi stenami se odkriva resnično, z nasiljem nasičeno razmerje. Leopold Kralj ima nad ženo popolno nadvlado. Njena povsem nedolžna dejanja v njem vžgejo bolestno ljubosumje in poniževanje. Obdobju pretepanj sledijo sladke besede, na katere se Pšenica vedno znova ujame, kot ptica na limanice. V osnovi gre za enostavno, berljivo zgodbo, ki v sebi skriva odlično psihološko portretizacijo žrtve družinskega nasilja in njeno razklanost zaradi družbenih pritiskov. V romanu je življenje ljudi ves čas zaznamovano s pticami. Vsako poglavje je posvečeno določeni vrsti, kjer dogajanje doživimo tudi skozi “ptičjo perspektivo”. Ptice postanejo nosilke dogajanja, liki romana in hkrati drobni opazovalci. V sebi skrivajo mnogo modrosti in Pšenici odpirajo oči. Spoznava razloge za moževo nasilje in odstira vzroke za smrt svojih staršev. Bo vendarle odletela v svobodo? Cvetka Bevc je slovenska pisateljica in pesnica, ki je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti. Piše za odrasle in mladostnike. Za svoja dela je prejela številna priznanja in nominacije.

CoDex 1962 : tvoje oči so me videle : (ljubezenska zgodba)

Trilogija CoDex 1962 je večžanrsko in nadvse kompleksno literarno delo, polno simbolike in aluzij, ki ga je islandski pesnik in pisatelj Sjón snoval med leti 1993 in 2016. V prvem delu, ki ga že lahko beremo v slovenščini, je začetek dogodkov postavljen v čas druge svetovne vojne, dogajanje pa je zgoščeno pretežno v majhni sobici gostišča, nekdanjega bordela v izmišljenem nemškem mestu Kükenstadt, kamor skrijejo slabotnega, domala nezavestnega moškega, prebeglega iz taborišča, da bi si tam opomogel, kot negovalko in skrbnico nad njegovim stanjem pa določijo mlado služkinjo Marie-Sophie. Tu in tam se v pripoved vriva tudi zgodba o nadangelu Gabrielu, a je njegova simbolična pomenskost v prvem delu trilogije še ne (povsem) razvidna. Med služkinjo in skritim moškim, za katerega se izkaže, da je judovskega porekla, se tekom pripovedi postopoma razvije posebna vez, odločilnemu aktu sklepnega dejanja prvega dela, ki je dejanje stvarjenja novega bitja, pa se je Marie-Sophie prepustila po nasilnem dogodku, ki ga je v času edinega izhoda, ki si ga je priborila med nego ubežnika, iz bolestnega ljubosumja nad njo izvršil njen siceršnji srčni izvoljenec. Zlomljene duše se zbliža z negovancem, ki želi v zameno, ker mu je povrnila, kar so mu vzeli – ljubezen – z njo deliti edino stvar, ki jo premore: kepo gline v škatli za klobuke. Priča smo oblikovanju golema, judovske mitske figure. V vzporedni zgodbi nadangel Gabriel z Nebeškega kraljestva pade na Zemljo, boj za prevlado nad svetlobo in temo je končan, čas je umorjen. Zgradba pripovedi deluje kar nekako psihadelično in je vse prej kot sledljivo logična, je bolj dramolet kot roman in mestoma bolj poezija kot proza, simbolika je skrivna in zavozlana, osrednja zgodba pa se vzpostavlja z mnogimi stranskimi zgodbami in tudi ni vedno takoj jasno, kdo je tisti, ki trenutno govori. Če znate izstopiti iz predvidljivega in ustaljenega in vas privlači drugačnost in se temu kot bralci zmorete sproščeno prepustiti, vabljeni k branju.

Nedaleč stran

Predstavljajte si svet, v katerem obstajajo dovršeni tehnološki sistemi, ki vam pomagajo urejati odnose z drugimi. Z vstavljeno tehnologijo v telesu lahko v različnih situacijah s preprostim pritiskom na gumb zamenjate svojo družbeno masko. Ko se v vas nabere preveč čustvene bolečine, preprosto zaužijete kapsulo, ki deluje protibolečinsko in zadeva je urejena, kot pri glavobolu. Vaša življenja so do najmanjših potankosti zbrana v računalniškem sistemu, njihov potek se lahko spremeni že z minimalno spremembo algoritmov. Tehnologija vam velikodušno omogoča brisati svoje spomine. Misli lahko darujete v za ta namen ustanovljenim muzejem. Kadarkoli lahko v hipu nepovratno in nezapomnljivo izstopite iz življenja drugih. Kupiti posmrtno življenje drugega sploh ni problem. Za spremembe osebnih vrednot obstajajo posebne službe. Za odpadla čustva, ki jih luščimo v svojih življenjih, skrbijo kot za ostale smeti, ki jih je potrebno čistiti s tal. Najeti živo igračo, h kateri se stisneš zvečer, da bi lažje zaspal, ni nič neobičajnega. In še in še elementov je, ki jih avtorica v svojem kratkoproznem prvencu Nedaleč stran vstavlja v pripoved, ki, če razmislimo, v kolikšne dovršenosti sili tehnološki razvoj in s kolikšno strastjo države razvijajo kibernetske sisteme, morda niti ni tako distopična, kot deluje na prvi vtis. Ljudje v razvitem kapitalističnem svetu smo osebnostno morda res vse bolj in bolj podobni robotom, produktivnost je edina sprejemljiva vrednota, medosebne odnose vse težje oblikujemo, jih negujemo in vzdržujemo, nedotakljive zasebnosti pravzaprav skorajda nimamo več, zahodna medicina se vse bolj in bolj izkazuje za mehanično vedo, psihološka spoznanja pa zahrbtno postajajo vse privlačnejša orodja izbora, manipulacij in nadzora. Kam nas to lahko vodi in kakšen bi lahko bil družbeni svet prihodnosti? Je individualizem res prava izbira? Je osebna svoboda, o kateri govorimo in jo zaklinjamo, morda zgolj izraz izgubljenosti? Se zmoremo v bližini drugega še vedno počutiti varne? Kdo smo in kaj postajamo? In tako smo znova – ali še vedno – na točki poziva, ki kliče k temu, naj vendarle prevrednotimo vrednote, dokler jih nekega dne res ne bomo povsem nepovratno razkrojili. No, lahko upamo, da se to ne more zgoditi in se ne bo. Je pa dobro, da se nastavlja ogledalo sveta, v katerega se večina ne želi zbuditi, in eno takšnih ogledal so tudi te zgodbe.