skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Kleopatra in Frankenstein

24-letna slikarka Cleo in dvajset let starejši Frank se spoznata, ko gresta z novoletne zabave. Med njima preskoči iskrica in po pol leta strastne zveze brezglavo skočita v zakon. Ker Cleo prihaja iz Londona, mnogi sumijo, da se je s starejšim bogatim Američanom poročila predvsem zato, da bi lahko ostala v Združenih državah Amerike. V družbi sicer veljata za idealen par, ona lepa umetnica z dolgimi zlatimi lasmi, on uspešen šarmanten poslovnež. Skupaj krmarita med mnogimi razvratnimi zabavami, kjer so droge in enormne količine alkohola nekaj povsem običajnega. Postopoma začneta odkrivati tudi temnejše plati drug drugega. Čeprav je Frank Cleo na poroki obljubil, da bo takrat, ko najtemnejši del njega sreča najtemnejši del nje, nastala svetloba, se njun zakon vse bolj pogreza v temo. Oba imata zapletene in nerazčiščene odnose s starši, kar vse bolj vpliva na njuna dejanja. Alkoholizem, skok čez plot in osamljenost prav tako preizkušajo trdnost njune ljubezni. Romaneskni prvenec britanske pisateljice Coco Mellors je postal svetovna uspešnica. Mnogi vzdušje romana primerjajo s televizijsko serijo Dekleta, razvrat Newyorške elite pa se lahko kosa z razsipnostjo Gatsbyjevskih zabav. Poleg kompleksnega toksičnega odnosa obeh protagonistov spoznamo še nekatere druge posrečene like in njihove življenjske zgodbe. Eleanor, Frankova sodelavka se zaljubi v šefa, Poljak Quentin je ujet v telesu moškega, Frankova sestra Zoe pa vstopa v svet ameriške družbe in raziskuje lastno spolnost. Roman je odličen prikaz življenja sodobne elite, ki si ga mnogi želijo. Poln zabave, blišča, a tudi krut in neizprosen. Bi si res želeli živeti kot oni?

Anniejina pesem

Catherine Anderson je priznana ameriška avtorica ljubezenskih romanov, ki je zaslovela s svojimi čustvenimi pripovedmi in privlačnimi liki. Njena dela so pogosto prepletena s tematikami družine, odpuščanja in ljubezni, kar bralce navdušuje in globoko presune.

V romanu Anniejina pesem spremljamo zgodbo Annie Trimble, ki živi v samotnem svetu, nedostopnem in nerazumljenem za druge. Kljub temu je njeno srce polno ljubezni in sočutja. Ko Alex Montgomery izve za krutost, ki jo je doživela, se odloči, da jo bo zaščitil in poskrbel zanjo in za otroka, ki ga nosi pod srcem. Toda med Annie in Alexom se začne razvijati veliko več, kot si je Alex kadarkoli predstavljal.

Skozi roman spremljamo ne le čustveno potovanje Annie in Alexa, temveč tudi postopno razkrivanje globljih plasti njunih osebnosti. Skozi njuno soočanje z življenjskimi izzivi in preizkušnjami bralci spoznavajo njuno notranjo moč ter pogum za spremembe.
Prisotni sta tudi temi odpuščanja in osebne rasti, ki sta ključnega pomena za razvoj glavnih likov.

Skozi njuno potovanje se spoprijemata z bolečino preteklosti in se učita, kako odpustiti ter se osvoboditi bremen preteklosti.

Avtorica spretno prikaže tudi odnose med stranskimi liki, ki dodajo zgodbi še večjo globino. Bralci se lahko identificirajo s stranskimi liki in se vživijo v njihove izkušnje ter čustva.
S svojim veščim pripovedovanjem Catherine Anderson ustvarja živopisne like, ki razkrivajo plasti svojih čustev in globino človeške duše.

Roman je čarobno potovanje skozi svet ljubezni, osebne rasti in odpuščanja, ki bo bralca prevzel in ganil.

Vezi : domišljijski roman

Vezi, roman v dveh delih, je nastal pod peresom Maje Ravnikar Zabukovšek. Avtorica, sicer doktorica medicine, je z literaturo globoko povezana celo življenje. Že v otroških letih je bila redna bralka, pri trinajstih letih je napisala svoj prvi roman, leta 2023 pa je izšlo njeno prvo delo za odrasle – Vezi.
Dogajanje je postavljeno v svet, ki je zelo podoben našemu, a ima eno pomembno razliko: vezi. Gre za skrivnosten naravni pojav, ki ob rojstvu poveže dve osebi. Sklenitev vezi je ideal, pravzaprav nujnost za vsakega posameznika. Prekinitev sklenjene vezi je, po drugi strani, nepredstavljiva.
Zgodba spremljamo skozi oči Rena Tivolija, mladega zdravnika. A z njegovimi očmi je nekaj narobe. Ren je »slep« – ne vidi vezi, ki bi ga morala pripeljati do osebe na drugem koncu povezave. Z bratom Volkom, ki je izgubil svojo »povezano«, zato živi na obrobju družbe. Ko Volka ubijejo neznanci, se Renu svet obrne na glavo. Poda se na pot, ki ga vodi skozi temačne skrivnosti Borgonije. Kmalu odkrije, da nič ni tako, kot se zdi.
V romanu se prepleta več žanrov. Dogajanje je postavljeno v znanstvenofantastično (distopično) okolje, zgodba  vsebuje elemente trilerja in kriminalke, prisotni pa so tudi motivi ljubezni in izgube ter družbene kritike. Roman Vezi tako ni zanimivo branje le za ljubitelje znanstvene fantastike, temveč za vse, ki v fikciji iščejo (kritično) ogledalo družbe.

Srečni konci

Kratkoprozna zbirka Srečni konci je prvo delo za odrasle Neli Filipić, ki jo sicer poznamo kot avtorico knjig za otroke in mladino. V knjigi so zbrana prozna besedila različnih dolžin, saj vsebuje tako “prave” kratke zgodbe in kratke kratke zgodbe, ki bi jim morda včasih celo nadeli oznako pesmi v prozi, kot tudi dialoška besedila, ki spominjajo na dramske ali filmske prizore, ter le nekaj vrstic dolge miselne ali tudi aforistične fragmente. Zelo pisana je tudi raba pripovednih postopkov, pripovedovalcev in časov. Raznolikost pa ni značilna le za formalno plat knjige, temveč se tiče tudi same vsebine. V ospredju pisanja so ženski liki, ki razgaljajo in tudi rušijo še vedno zelo prisotne koncepte (patriarhalne) družbe, ki ženskam nadeva takšne in drugačne vloge. Zbirke pa nikakor ne moremo in ne smemo označiti zgolj kot feministične, saj obravnava in prepleta tudi številne druge aktualne teme, kot so staranje, (z njo povezana) osamljenost, odtujenost, nasilje, migracije, odnosi (partnerski, med različnimi generacijami, med ljudmi in živalmi) … Avtorica obračunava s številnimi predsodki in stereotipi, o vsem tem piše po eni strani z veliko (tudi črnega) humorja, ironije in satire, po drugi pa namerno zavaja (na primer tako, da znotraj besedila zamenjuje perspektive), kar od nas zahteva zelo veliko pozornost in poglobljeno branje, saj se bistvo povečini skriva pod površino oziroma med vrsticami. Ključ do razumevanja posameznih zgodb so zelo pogosto konci, ki dogajanje zasukajo oziroma ga prikažejo v novi, drugačni, nepričakovani, tudi presenetljivi luči. Enako pomembni kot konci pa so tudi začetki oziroma naslovi posameznih besedil, saj velikokrat dobijo “pravi” pomen šele, ko zgodbo preberemo do konca, spet drugič pa zgodbi šele “dajo (pravi) smisel”. Avtorica večkrat in na različne načine reflektira tudi (lastno?) pisanje, med drugim v naslovnem besedilu s pomenljivim naslovom Trije vogali ter v zadnjem, ki nosi naslov Pisateljica, s čimer da zbirki zelo učinkovit in tudi poveden okvir. Knjižna naslovnica je delo umetnice Samire Kentrić.

Moje ime je Aram

William Saroyan (1908–1984), sin armenskega priseljenca v Ameriko, se je uveljavil kot romanopisec, dramatik in pisec kratkih zgodb. Leta 1940 so ga razglasili za prejemnika Pulitzerjeve nagrade za dramo The Time of Your Life, ki jo je zavrnil, češ da ni nič boljša oziroma odličnejša od česarkoli drugega, kar je napisal, sprejel pa je oskarja leta 1943 za najboljšo zgodbo za film Človeška komedija. Po smrti očeta so ga nastanili v metodistični sirotišnici, že pri petnajstih pa je bil zaradi številnih disciplinskih ukrepov izključen iz gimnazije. Bil je nemirnega duha, pravi ‘enfánt terríble’, večkrat sprt in ponovno pobotan s svojo družino, tako s primarno kot kasneje s svojo ustvarjeno, a kljub razburkanosti tudi nadvse vedoželjnega duha, ki ga je hranil z branjem in svoje znanje širil z obiski v javnih knjižnicah. Prva literarna dela je objavil pri svojih štiriindvajsetih, to je bilo nekaj pesmi, kmalu zatem pa so začela izhajati tudi njegova prozna dela. Poleg značilne karakteristike junakov, ki so samosvoji, marginalni, drzni in neprilagodljivi ter kljub revščini, negotovosti in pogosti lakoti polni veselja do življenja, so Saroyanove literarne stvaritve značilno grajene tudi z uporabo ljudskega, pogovornega jezika, kar prispeva k temu, da protagonisti pred očmi bralca v svoji živosti še pristneje zaživijo. Predvsem pa si pisatelj prizadeva v njih uzreti in izpostaviti primarno, prirojeno dobroto, za katero verjame, da jo v sebi nosimo vsi, četudi se ta ne kaže vedno v jasnih obrisih. Zbirka kratkih zgodb Moje ime je Aram, v kateri fikcijsko predeluje tudi spomine iz svojega otroštva, je izšla leta 1940 in so jo kritiki sprejeli z navdušenjem. V zgodbah nas brezbrižni Aram, mladenič šolskih let, navdušuje s svojo neposredno naivnostjo, hudomušno primitivno dobrodušnostjo in kar malce prismuknjeno nabritostjo, svoji vpetosti v starodavnost armenskih klanovskih vezi, ki je v zgodbah prav tako poudarjena, pa se izmika in jo lisiči na svoj pretkan komični način. A pretkanost pri njem ne izhaja iz načrtnega preračunavanja koristi, ki bi jih utegnil s svojimi dejanji pridobiti, gre predvsem za način motrenja sveta, ki je čudežno otroški, malodane pravljični. Realnost, ki mu je predočena, dojema onkraj vseh pogojenosti, s tem pa je povzdignjena v sfero pesniškega oziroma metafizičnega, ki je tista, v kateri se pisatelj počuti najbolj svojega. In ne le pri Aramu, skupki zasanjanih norosti živijo tudi v drugih pripadnikih opisane skupnosti. Vse predstavljene dogodivščine so v zaključnih momentih postavljene na višjo moralno raven in ponujajo globlji uvid, lahko pa so bralcu všečne tudi v svojem najočitnejšem čaru, kot simpatično luštne in zabavne.

Doberdob: vojni roman slovenskega naroda

Doberdob je zgodovinski in avtobiografski roman Prežihovega Voranca, ki je prvič izšel leta 1940. Sledi vzoru dela Na zahodu nič novega avtorja Ericha Marie Remarqua.

Roman se osredotoča na krvave boje na Doberdobski planoti med Trstom in Gorico, kjer so se odvijali eni najhujših spopadov soške fronte med prvo svetovno vojno. Razdeljen je na štiri dele, pri čemer sta prva dva avtobiografska in opisujeta avtorjev vstop v avstro-ogrsko vojsko ter njegovo dezertacijo k Italijanom. Tretji in četrti del pa problematizirata težave v 17. pehotnem polku.

Zgodba ni podana linearno, temveč ciklično, z nenehnimi prehodi med različnimi časovnimi obdobji. Voranc uporablja dokumentaristično tehniko po vzoru Emila Zolaja, pri čemer se sklicuje na natančne zgodovinske dogodke, omejene na opisovanje dogajanj v vojaškem zaledju.

Doberdob je pomembno literarno delo, ki s svojo edinstveno perspektivo ostaja ključno delo v slovenski literaturi na temo prve svetovne vojne.

Pesmi štirih

Pesmi štirih so zbirka, ki združuje pesmi štirih uglednih slovenskih pesnikov: Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Kajetana Koviča.

Zbirka je prelomna, saj v ospredje postavlja človeka in njegova intimna doživetja, kar predstavlja pomemben premik od poezije, ki jo je promovirala komunistična partija za širjenje politične ideologije. Ta intimistična usmeritev se vrača k romantičnemu pojmovanju človeka, a hkrati ohranja tradicionalne vzorce, značilne za predvojno, medvojno in povojno poezijo.

Pesmi štirih zaznamujejo čustvena globina, osebna refleksija in univerzalna tematika, ki nagovarja človeško izkušnjo. Pesniki v zbirki raziskujejo temeljna vprašanja bivanja, ljubezni, smrti in narave, kar zbirki daje brezčasen in univerzalen značaj.

Poker

Poker je prva pesniška zbirka znamenitega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je korenito preoblikovala slovensko književnost. V tej zbirki Šalamun mojstrsko prepleta igro z jezikom in svetom, kar je bilo za takratni slovenski prostor radikalno in provokativno.

Zbirka neposredno parodizira in izziva slovensko literarno tradicijo, narodnoosvobodilni boj ter koncepte slovenske identitete, s čimer razkriva in ruši obstoječe vrednote. Šalamunova poezija je prežeta z ironijo, ki pogosto deluje kot ostri satirični rez skozi družbene norme in literarne konvencije.

V njegovih pesmih so prisotne modernistične teme, kot sta smrt in nihilizem, vendar Šalamun te teme obravnava brez tesnobe, ki je značilna za njegove predhodnike. Za Šalamuna je vse igra, kar smrti daje drugačen, relativiziran pomen. Na formalni ravni pa njegova poezija eksperimentira z zvočnostjo in vizualnostjo, kar dodatno poudarja inovativnost in drznost njegovega pesniškega izraza.

Zbirka Poker je prelomno delo, ki še danes odmeva v slovenski književnosti in bralce spodbuja k razmisleku o mejah jezika in izraza.

Goražde: Varovano območje: vojna v vzhodni Bosni 1992-95

Joe Sacco, pionir stripovskega novinarstva, bralca popelje v srce pekla bosanske vojne. Skozi pretresljive ilustracije in pristne zgodbe prebivalcev Goražda prikazuje grozote obleganja, ki so med letoma 1992 in 1995 zaznamovale to majhno mesto.

Sacco ne olepšuje resničnosti. Bralca sooča z brutalnostjo vojne, pomanjkanjem hrane in zdravil ter obupom civilistov, ujetih v križnem ognju. Njegova kamera – v tem primeru svinčnik – ne prizanaša nikomur: od ostarelih in otrok do žensk in moških, ki so bili prisiljeni braniti svoje domove.

Goražde: Varovano območje je ganljiv poklon človeškemu duhu v nečloveških razmerah. Sacco s svojimi izjemnimi ilustracijami in empatičnim pripovedovanjem poraja ključna vprašanja o smislu vojne.

Vrnitev domov

Roman je pripoved o človeku srednjih let, ki je intimno razpet med dva svetova. 51-letni slovenski prevajalec Blaž Rowenski si je v Nemčiji z domačinko Sabine ustvaril družino, sin in hči študirata in zapuščata skupni dom v Berlinu. V Sloveniji je Blaž preživel otroštvo, mladost in študijska leta, z založniškimi krogi ima redne poslovne stike, starša sta pokojna, njegova edina sorodnika sta ostarela teta, ki živi v Blaževi rojstni hiši v Ljubljani, in bratranec Edo iz Medvod. V letu 2023 Blaževo ravnotežje zamaje več intimnih stresov: v Ljubljani umre teta in Blaž postane lastnik družinske hiše, v Berlinu Blaža obišče nekdanji bežni kolega s faksa, ki ga prosi za zelo intimno uslugo, povezano s Slovenijo, hkrati se zamaje zakonska idila s Sabine, Blaž začuti sindrom praznjenja gnezda in krizo srednjih let – postane ranljiv, začuti minljivost življenja, vrača se v preteklost … Štirje obiski Slovenije v kratkem času, dogodki in ljudje, ki jih tu srečuje, v njem porušijo 25-letno znosnost in stabilnost večkulturnega življenja v tujini in odprejo številna intimna vprašanja. Roman je zelo aktualen, osrednji motiv večkulturnosti in krize identitete avtor preigrava v prvoosebni pripovedi protagonista, podprt pa je tudi z več stranskimi osebami: posvojenec Oleg ob vojni v Ukrajini trči ob svoj ruski izvor, Blažev prijatelj Horst in zdravnik imata nizozemsko partnerko, Horst je kot mladenič iz vzhodnega Berlina pobegnil na zahod, partner Blaževe hčere Anne je Španec … Med aktualnimi motivi prevladuje naravovarstvo (protestna gibanja v Sloveniji, sanacija požara na Krasu, aktualno poglabljanje v pomembnost dreves in drugi ekološki problemi). Med brezčasnimi motivi je najbolj izrazit motiv moralne dileme med ohranjanjem zrele ljubezni v kontrastu z zaljubljenostjo, prisoten je motiv krize srednjih let, (biološko in nebiološko) očetovstvo, intimna krivda in odpuščanje, družinski odnosi, vračanje v preteklost, ljubezen in prijateljstvo, življenje intelektualcev, prevajalski poklic, medgeneracijske razlike … Svež aktualen roman (tudi z omembo lanskega knjižnega sejma v Frankfurtu pa z večpomenskimi emojiji in WhatsApp sporočilci). Mestoma se pripoved rahlo približa generacijskemu ali “on the road” romanu. Delo pritegne tako s svojo sodobnostjo kot tudi s tenkočutno ubesedenimi brezčasnimi splošno človeškimi motivi. Vsekakor tudi z zanimivo in trdno strukturirano pripovedjo, pogostim izmenjevanjem dialogov in prvoosebne pripovedi, popestrenim z nekaj prijetno liričnimi odlomki in zrelimi spoznanji protagonista, ravnotežjem ženskih in moških literarnih oseb in skrbno ustvarjeno skrivnostnostjo osrednje pripovedi. Mesto romana v celotnem avtorjevem opusu osvetli izčrpna spremna beseda Dušana Šarotarja.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×