Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Otroci

Milena Marković je srbska pesnica, dramatičarka, režiserka, scenaristka in univerzitetna profesorica. Na slovenskih gledaliških odrih so bila doslej uprizorjena štiri njena dramska besedila, Otroci pa je njeno prvo knjižno delo, prevedeno v slovenščino. Označimo ga lahko kot roman (v verzih) ali (dramsko) pesnitev. Gre za izpoved ženske po imenu Milena, ki zelo neposredno, brez olepševanja niza izseke iz svojega življenja. Ker pripovedovanje ne sledi kronologiji posameznih dogodkov, temveč ves čas preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo in včasih tudi prihodnostjo, se zgodba pred nami sestavlja postopoma. Prvoosebno pripovedovalko spoznavamo v različnih življenjskih obdobjih, skupaj z njo pa tudi njeno družino ter širše okolje in družbo. Spremljamo jo kot otroka (deklico, hčerko, vnukinjo), najstnico, študentko, partnerico, ženo, mater, mačeho, umetnico …, ki išče samo sebe, svoj prostor na svetu, hrepeni po ljubezni in svobodi. Lirični, poetični način pisanja je v velikem kontrastu z vsebino, ki je zaznamovana z odtujenostjo, nasiljem, travmami, toksičnimi odnosi, duševnimi stiskami, tesnobo, boleznijo … Glavna tema dela je otroštvo, vendar avtorica ne piše samo o tem, kako najzgodnejše obdobje in družinsko okolje vplivata na naše kasnejše življenje, temveč pokaže, da tudi ko smo odrasli, še vedno ostajamo otroci oziroma nikoli popolnoma ne odrastemo, saj smo tudi kot “zreli” ljudje pogosto negotovi, nevedni in delamo napake. Avtobiografsko oziroma avtofikcijsko pisanje Milene Marković je iskreno, boleče in pretresljivo in bralca nikakor ne pusti ravnodušnega. Besedilo je zapisano brez ločil in velikih začetnic, posamezne izseke oziroma kitice pa je mogoče brati tudi kot pesmi. Avtorica je za delo prejela nagrado NIN za najboljši roman leta 2021.

Ilonika: saga o cesarju Feliksu

Saga je v literarni teoriji pojem za pripoved nordijskih oz. severnoevropskih ljudstev, je epsko široko zasnovana in vsebuje stvarne, realistične opise. Prav takšno epsko pripoved je zastavil avtor pričujočega romana. Uvod bralca prestavi v mogočno cesarstvo Evkliptija, ki mu vladarska rodbina Kadoreov vlada že dolga stoletja. Ostareli vladar na smrtni postelji preda žezlo svojemu nasledniku, sinu Feliksu. Oče je bil skrben in pošten vladar, izkaže se, da mu je bil položaj bolj v nadlego kot v čast. In takšne so tudi njegove zadnje besede sinu. Če bi se ta odločil, da bo opustil vladanje, se on pač ne bo obračal v grobu. Feliks se po očetovi smrti ne znajde, najraje se zadržuje v dvorani večne jeseni, kjer meditira in je zamaknjen v spomine. Ko spozna dvorjanko Felimijo, v kateri bo bralec prepoznal čisto angelsko dušo, se takoj zaljubi vanjo. A dvorjanka se mu izmika, kot da ne bi bila iz mesa in krvi. Feliks zna biti kljub očetovim besedam krut in nasilen vladar. Ne da bi pomislil, da komu odsekati glavo, kadar je slabe volje, ali načrtuje celo množične poboje. Ker gre za epsko pripoved, je temu primeren tudi slog. Dolgi stavki, retorične figure, ko neko reč opiše z več na videz podobnimi besedami ali besednimi zvezami, malo je dialogov. Vse to pa omogoča, da zgodba teče počasi, razprostranjeno, tako kot je razprostranjeno cesarstvo Evkliptija s svojo brazčasno zgodovino. Roman je na prvi pogled izmišljija, a bolj ko bralec vztraja, več podobnosti se mu odpira s svetom, ki ga pozna in živi. Prvi del sage je izšel pred štirimi leti, v njem pa se zgodba plete predvsem okrog Feliksovega ustoličenja in kasnejšega dvornega praznovanja, rodbinskega dneva, ki se za mladeniča ne konča najbolje. Pisatelj je za moto izbral citat iz Matejevega evangelija, kjer hudič skuša Jezusa in videti je, da je prav takšnim preizkušnjam izpostavljen tudi mladi cesar. Je pa skozi celoto kar nekaj namigov tudi na drugo svetovno klasiko. Roman za tiste, ki pri branju še znajo vztrajati in ne poznajo nestrpnosti. Bogat in poetičen jezik začara.

Pred kratkim je izšlo tudi nadaljevanje, v katerem se Feliksovo vladanje nadaljuje z novo preizkušnjo. Poda se v grozljivo podzemlje kraljeve palače, da bi obiskal grobnico in priklical duha svoje davno preminule matere. Med spuščanjem v podzemlje naleti na izonskega tigra, plemenito žival in varuha umrlih, ki postane njegov vodnik, vse dokler Feliks zares ne naredi tistega, česar nikakor ne bi smel. Zato se mora vračati sam. Bralca tudi v drugi knjigi prevzame čvrst in pravilen jezik ter zgradba, ki se vseskozi drži pravila o enotnosti časa in prostora. Vse pa kaže, da se zgodba Ilonike tudi v tej knjigi še ne bo končala.

Prepovedani zvezek

Valeria neko nedeljo v trafiki kupi zvezek s črnimi platnicami. Ta postane njen dnevnik in hkrati velika skrivnost. Vanj zapisuje vse, kar se v njeni družini dogaja. Tako izvemo skorajda vse o možu in otrocih, pa tudi o starših, in hkrati, med vrsticami, o družbenem, političnem in gospodarskem življenju v Italiji v 50. letih 20. stoletja. Valerija z družino živi na obrobju Rima in je ena redkih žensk svoje generacije, ki mora, da preživijo in otrokoma omogočijo študij, hoditi v službo. Njihovo stanovanje je majhno in sodijo v delavski razred. Že dolgo je nihče več ne kliče Valeria. Je Mama. Mama, ki skrbi za dom in družino. Ob tem ima tudi majhen lastni svet, pisarno pri uspešnem podjetniku. V zvezek zapisuje svoje misli ob dogodkih, ki so se zgodili čez dan. Njena razmišljanja predstavljajo potovanje vase. Valeria se trudi razumeti nove generacije, svet mladih, njenih otrok in sebe oziroma njiju z Michelejem v njem. In kakor so mladi vse bolj svobodni in se trgajo od starih družinskih vzorcev in vezi, tako postaja njena želja po svobodi vse večja. Razume, da sama predstavlja vmesno generacijo med svojimi konzervativnimi starši in generacijo otrok, ki želijo živeti tako, kot bodo sami hoteli, predvsem svobodno. Valeria nam razkrije tudi vse finančne, socialne in družbene neenakosti družbe njenega časa. In potem je tu še ljubezen ali vsaj želja po novih čustvih, po ognju, ki lahko vzplamti tudi med starejšimi, po obljubi novega, brezskrbnega življenja, kjer ni večne utrujenosti in žrtvovanja za dom in družino. Bo Valeria zmogla preskočiti generacijsko stopnico, se bo osvobodila, zaživela na novo? To ji lahko prepreči le strah, ki izhaja iz navajenosti na obliko življenja, kot ga je živela do sedaj, navajenost na vzorce, brez katerih skorajda ni mogoče več živeti. Morda se bo Michele, ki je prav tako žrtvoval svoje mladeniške sanje in upe, omehčal, se odprl in ponudil ženi, da ponovno postane Valeria. Morda bo le konec razklanosti med usklajevanjem dela za plačo in dela za družino in morda, upajmo, bo Valeria dopustila sama sebi, da svobodno zadiha.
Alba de Céspedes je bila italijansko-kubanska pisateljica. Njeno delo je fašistična oblast večkrat prepovedala, medtem ko je bila med bralci zelo priljubljena. Prepovedani zvezek je pisala v času, o katerem roman tudi pripoveduje. Piše pronicljivo, čustveno in hkrati realno opazuje čas, v katerem živi Valeria, čas, ki je že preteklost in tudi prihodnost, v kateri bodo živeli njeni potomci.

Noč, ko je preplavala reko

Ime mi je Sarajevo, romaneskni prvenec Adriane Kuči o doživljanju vojne na Balkanu skozi oči mladostnice, je avtorici prinesel nominaciji za Cankarjevo nagrado in knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma. Tudi v njenem drugem romanu z naslovom Noč, ko je preplavala reko, ostaja avtorica zvesta lastnim koreninam. Sarino sorodstvo je narodnostno mešano, kar je življenje njenih prednikov močno otežilo. Po selitvi v Slovenijo je že leta ujeta v krogu pekla. Njen partner Gašper je do nje fizično in psihično nasilen. Kot vzrok za svoj odziv mnogokrat navaja njeno nemogoče “divje obnašanje čefurke”. Kljub nekaterim svarilom, naj ga čimprej zapusti, je zmotno pričakovati, da bo za Saro ta korak enostaven. Od Gašperja je finančno odvisna, misliti mora tudi na življenje otrok. A vendar jo ves čas spremlja mamin duh, ki ji prišepetava, naj prečka reko. Sara se nato z vsakim oklevajočim korakom sprašuje, če je že stopila na drugi breg. Jasna Podreka v spremni besedi opozarja, da je za skoraj polovico umorov, ubojev, poskusov umora ali uboja kriv nekdanji oziroma sedanji partner. V posebno težkem položaju se znajdejo tujke, ženske, ki se v okolju, v katerem živijo ne znajdejo dobro ali ne razumejo jezika. Včasih priznanje in razkritje nasilja meče slabo luč na celotno družino. Umikanje pogleda, prelaganje odgovornosti, zbujanje sramu in neaktivnost pristojnih ustanov utišajo mnoge ženske in tudi moške. Ti, kot avtorica zapiše v romanu, vedno znova umirajo, a tega nihče ne vidi, saj se smrt in ponovno rojstvo v nov cikel nasilja dogajata za štirimi stenami. Čeprav bralci skupaj s Sarino mamo čakamo in si želimo, da bi Sari uspelo prečkati reko, so obeti popolne svobode morda le utopija. Za izničenje moči nasilja bo potrebna korenita preobrazba celotne družbe.

Svobodna : odraščanje na koncu zgodovine

Delo je čudovit preplet osebne družinske zgodbe in državne zgodovine. Zgodba je prvoosebna pripoved avtorice o odraščanju v Albaniji, v času po padcu berlinskega zidu in razpadu velike ruske države, v obdobju po letu 1990, ko je val družbenih sprememb zajel tudi Albanijo in sprožil padec komunizma. V pripoved vstopimo na dan demonstracij, skozi doživljanje takrat 11-letne deklice. Ona sama je produkt državne vzgoje, ki jo pooseblja režimu predana učiteljica Flora, njena družina pa je politično oporečna in zaznamovana z zgodovino. Vir politične obremenjenosti družine je avtoričin praded (Xhafer Ypi, vodja albanske ljudske stranke, v obdobju 1920-1925 je pokrival različne ministrske funkcije, leta 1922 je bil predsednik vlade, na oblasti tudi pod vladavino kralja Zoguja (1928-1939), za komunistični režim izdajalec naroda). Avtoričinemu očetu je režim preprečil študij matematike, mama izhaja iz družine bogatejših podjetnikov, ki jim je bilo z nacionalizacijo odvzeto premoženje, babica po očetovi strani, s katero živijo, je nečakinja turškega paše iz Soluna, kjer je obiskovala elitne francoske šole.

Lea torej odrašča v družini brez »prave biografije«, življenje znotraj zidov naše hiše in zunaj njih – v resnici ni bilo eno življenje, ampak sta bili dve. (str. 35). Politično preteklost družine so odraščajoči Lei prikrivali, razodela se ji je šele sčasoma. Pripoved je razdeljena na dva dela: v prvem spremljamo Leo skozi otroštvo, drugi del pa pripoveduje o njenem odraščanju in o politično spremenjeni Albaniji. Politične spremembe je vsaka generacija doživljala po svoje, ob večjem občutku svobode so prinašale tudi politične nemire, masovno izseljevanje ljudi (pogosto z nesrečnim koncem), državljansko vojno leta 1997, kaos in številne intimne travme, ki niso bile prihranjene niti avtoričini družini.

Pripoved je zelo doživeta in polna utrinkov iz sočasnega sveta (spremljanje košarke ali Čebelice Maje na jugoslovanski televiziji, sledenje italijanskemu nogometu, lovljenje italijanskih popevk na radiu, radovednost do turistov, pločevinke kokakole kot simbol zahoda …), pripoved popestrijo tudi zrnca humorja. Bralci generacij, ki smo doživeli razpad Jugoslavije in ustanovitev nove države, bomo z dogajanjem v knjigi lahko našli številne podobnosti.

Avtorica je po maturi zapustila Albanijo, v Rimu je na univerzi »La Sapienza« doktorirala iz filozofije in književnosti, bila je gostujoča profesorica na več univerzah, trenutno živi v Londonu, kjer predava politično filozofijo na London School of Economics and Political Sciences. Je sourednica revije Political Philosophy, piše za časopisa The Guardian in Financial Times.

Napalm v srcu

V neimenovanem kraju se v Tovarni, o kateri prav tako ne izvemo ničesar konkretnejšega, zgodi nesreča. Okolica je po tem dogodku okužena in večina ljudi odide. Do domov tistih, ki ne, se po dogodku oglasijo tuji moški, obritoglavci, s prigovarjanjem, naj odidejo tudi oni. A ti, ki niso pobegnili že prej, malo jih je, svojih domov odločno ne želijo zapustiti. Življenje delavcem, zaposlenim v tovarni, in njihovim družinskim članom že prej ni prinašalo nič dobrega, razen morda elektrike in nekaj malega denarja za živetje, po tragičnem dogodku pa se soočijo z ubornim životarjenjem in povsem oropani občutka za prihodnost. V tem siromašnem vzdušju odrašča pripovedovalec, mlad fant, ki je na osamljenost zaradi svoje drugačnosti, ta je tudi eden od vzrokov krčevitosti odnosov med njim in njegovimi starši, obsojen že prej. Ko postane kraj, v katerem živi, mrtvišče izsušenih duš, pa se, tudi zato, na svojega prijatelja Borisa, ki je v pripovedi (poleg sosede Vite) edini imenovani z imenom, naveže še močneje, hrepeneč po sprejemanju in ljubezni za vsako ceno. Fragmentarno se pred očmi bralca zvrstijo popisi njegovih dnevnih doživljanj, travmatično bolečih spominov in z njimi povezanih spoznanj ter razmišljanj. Vmes njegova pisma Borisu ter na koncu mamino pismo njemu v obliki pesnitve, ki ga odkrije po svojem usodnem pobegu od doma – za ta korak se odloči iz potrebe ubežati kamorkoli, le da stran od tam, stran od s(r)amotno zaraščenega življenja. Premik, ta njegova odločitev, pa sama po sebi ne pomeni zagotovila uresničitve želje bo boljšem, srečnejšem življenju, kot ga ne daje niti ljubezen, ki jo je željan živeti brez ovir in ji je sam podrejen bolj kot njegov ljubljeni. Nekateri preprosto nimajo sreče in on je med njimi. Temačnost, nasilje, represija in zreduciranost življenja na golo preživetje, ki gradijo okostje pripovedi, v bralca neizogibno globoko posežejo in ga soočijo z bolečino, ki je individualna in univerzalna hkrati, jezik, s katerim je avtor vse to ubesedil, pa je mestoma tako lirično razkošen, prepleten s tolikšno lepoto, ljubeznijo in milino, da romana kljub kljuvanju v osrčje duše ne izpustimo. Avtorju je s prepleteno kombinacijo brutalnosti in nedolžnosti uspelo ustvariti nadvse presunljivo pripoved, pomembno vprašanje, ki si ga je zastavljal ob snovanju, pa je bilo uperjeno predvsem v ugibanje, kaj se zgodi, če obstaja JAZ, nima pa več sveta, v katerem bi lahko živel. S tem romanom, romanesknim prvencem v slogu pesnitve, je perspektivni katalonski pisatelj Pol Guasch leta 2021 pri svojih štiriindvajsetih letih postal najmlajši med dobitniki nagrade Llibres Anagrama, knjiga pa je doživela že tudi gledališko priredbo, za kateri je prejel še 42. nagrado za odkritje v katalonščini ter nagrado za talent festivala Eñe v Madridu.

Kleopatra in Frankenstein

24-letna slikarka Cleo in dvajset let starejši Frank se spoznata, ko gresta z novoletne zabave. Med njima preskoči iskrica in po pol leta strastne zveze brezglavo skočita v zakon. Ker Cleo prihaja iz Londona, mnogi sumijo, da se je s starejšim bogatim Američanom poročila predvsem zato, da bi lahko ostala v Združenih državah Amerike. V družbi sicer veljata za idealen par, ona lepa umetnica z dolgimi zlatimi lasmi, on uspešen šarmanten poslovnež. Skupaj krmarita med mnogimi razvratnimi zabavami, kjer so droge in enormne količine alkohola nekaj povsem običajnega. Postopoma začneta odkrivati tudi temnejše plati drug drugega. Čeprav je Frank Cleo na poroki obljubil, da bo takrat, ko najtemnejši del njega sreča najtemnejši del nje, nastala svetloba, se njun zakon vse bolj pogreza v temo. Oba imata zapletene in nerazčiščene odnose s starši, kar vse bolj vpliva na njuna dejanja. Alkoholizem, skok čez plot in osamljenost prav tako preizkušajo trdnost njune ljubezni. Romaneskni prvenec britanske pisateljice Coco Mellors je postal svetovna uspešnica. Mnogi vzdušje romana primerjajo s televizijsko serijo Dekleta, razvrat Newyorške elite pa se lahko kosa z razsipnostjo Gatsbyjevskih zabav. Poleg kompleksnega toksičnega odnosa obeh protagonistov spoznamo še nekatere druge posrečene like in njihove življenjske zgodbe. Eleanor, Frankova sodelavka se zaljubi v šefa, Poljak Quentin je ujet v telesu moškega, Frankova sestra Zoe pa vstopa v svet ameriške družbe in raziskuje lastno spolnost. Roman je odličen prikaz življenja sodobne elite, ki si ga mnogi želijo. Poln zabave, blišča, a tudi krut in neizprosen. Bi si res želeli živeti kot oni?

Anniejina pesem

Catherine Anderson je priznana ameriška avtorica ljubezenskih romanov, ki je zaslovela s svojimi čustvenimi pripovedmi in privlačnimi liki. Njena dela so pogosto prepletena s tematikami družine, odpuščanja in ljubezni, kar bralce navdušuje in globoko presune.

V romanu Anniejina pesem spremljamo zgodbo Annie Trimble, ki živi v samotnem svetu, nedostopnem in nerazumljenem za druge. Kljub temu je njeno srce polno ljubezni in sočutja. Ko Alex Montgomery izve za krutost, ki jo je doživela, se odloči, da jo bo zaščitil in poskrbel zanjo in za otroka, ki ga nosi pod srcem. Toda med Annie in Alexom se začne razvijati veliko več, kot si je Alex kadarkoli predstavljal.

Skozi roman spremljamo ne le čustveno potovanje Annie in Alexa, temveč tudi postopno razkrivanje globljih plasti njunih osebnosti. Skozi njuno soočanje z življenjskimi izzivi in preizkušnjami bralci spoznavajo njuno notranjo moč ter pogum za spremembe.
Prisotni sta tudi temi odpuščanja in osebne rasti, ki sta ključnega pomena za razvoj glavnih likov.

Skozi njuno potovanje se spoprijemata z bolečino preteklosti in se učita, kako odpustiti ter se osvoboditi bremen preteklosti.

Avtorica spretno prikaže tudi odnose med stranskimi liki, ki dodajo zgodbi še večjo globino. Bralci se lahko identificirajo s stranskimi liki in se vživijo v njihove izkušnje ter čustva.
S svojim veščim pripovedovanjem Catherine Anderson ustvarja živopisne like, ki razkrivajo plasti svojih čustev in globino človeške duše.

Roman je čarobno potovanje skozi svet ljubezni, osebne rasti in odpuščanja, ki bo bralca prevzel in ganil.

Vezi : domišljijski roman

Vezi, roman v dveh delih, je nastal pod peresom Maje Ravnikar Zabukovšek. Avtorica, sicer doktorica medicine, je z literaturo globoko povezana celo življenje. Že v otroških letih je bila redna bralka, pri trinajstih letih je napisala svoj prvi roman, leta 2023 pa je izšlo njeno prvo delo za odrasle – Vezi.
Dogajanje je postavljeno v svet, ki je zelo podoben našemu, a ima eno pomembno razliko: vezi. Gre za skrivnosten naravni pojav, ki ob rojstvu poveže dve osebi. Sklenitev vezi je ideal, pravzaprav nujnost za vsakega posameznika. Prekinitev sklenjene vezi je, po drugi strani, nepredstavljiva.
Zgodba spremljamo skozi oči Rena Tivolija, mladega zdravnika. A z njegovimi očmi je nekaj narobe. Ren je »slep« – ne vidi vezi, ki bi ga morala pripeljati do osebe na drugem koncu povezave. Z bratom Volkom, ki je izgubil svojo »povezano«, zato živi na obrobju družbe. Ko Volka ubijejo neznanci, se Renu svet obrne na glavo. Poda se na pot, ki ga vodi skozi temačne skrivnosti Borgonije. Kmalu odkrije, da nič ni tako, kot se zdi.
V romanu se prepleta več žanrov. Dogajanje je postavljeno v znanstvenofantastično (distopično) okolje, zgodba vsebuje elemente trilerja in kriminalke, prisotni pa so tudi motivi ljubezni in izgube ter družbene kritike. Roman Vezi tako ni zanimivo branje le za ljubitelje znanstvene fantastike, temveč za vse, ki v fikciji iščejo (kritično) ogledalo družbe.

Srečni konci

Kratkoprozna zbirka Srečni konci je prvo delo za odrasle Neli Filipić, ki jo sicer poznamo kot avtorico knjig za otroke in mladino. V knjigi so zbrana prozna besedila različnih dolžin, saj vsebuje tako “prave” kratke zgodbe in kratke kratke zgodbe, ki bi jim morda včasih celo nadeli oznako pesmi v prozi, kot tudi dialoška besedila, ki spominjajo na dramske ali filmske prizore, ter le nekaj vrstic dolge miselne ali tudi aforistične fragmente. Zelo pisana je tudi raba pripovednih postopkov, pripovedovalcev in časov. Raznolikost pa ni značilna le za formalno plat knjige, temveč se tiče tudi same vsebine. V ospredju pisanja so ženski liki, ki razgaljajo in tudi rušijo še vedno zelo prisotne koncepte (patriarhalne) družbe, ki ženskam nadeva takšne in drugačne vloge. Zbirke pa nikakor ne moremo in ne smemo označiti zgolj kot feministične, saj obravnava in prepleta tudi številne druge aktualne teme, kot so staranje, (z njo povezana) osamljenost, odtujenost, nasilje, migracije, odnosi (partnerski, med različnimi generacijami, med ljudmi in živalmi) … Avtorica obračunava s številnimi predsodki in stereotipi, o vsem tem piše po eni strani z veliko (tudi črnega) humorja, ironije in satire, po drugi pa namerno zavaja (na primer tako, da znotraj besedila zamenjuje perspektive), kar od nas zahteva zelo veliko pozornost in poglobljeno branje, saj se bistvo povečini skriva pod površino oziroma med vrsticami. Ključ do razumevanja posameznih zgodb so zelo pogosto konci, ki dogajanje zasukajo oziroma ga prikažejo v novi, drugačni, nepričakovani, tudi presenetljivi luči. Enako pomembni kot konci pa so tudi začetki oziroma naslovi posameznih besedil, saj velikokrat dobijo “pravi” pomen šele, ko zgodbo preberemo do konca, spet drugič pa zgodbi šele “dajo (pravi) smisel”. Avtorica večkrat in na različne načine reflektira tudi (lastno?) pisanje, med drugim v naslovnem besedilu s pomenljivim naslovom Trije vogali ter v zadnjem, ki nosi naslov Pisateljica, s čimer da zbirki zelo učinkovit in tudi poveden okvir. Knjižna naslovnica je delo umetnice Samire Kentrić.