skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Vrzel

Delo je problemski roman, katerega temeljni kamen je močan konflikt med starši in sinom edincem Damirjem. Pripoved je razdeljena na dva dela. V prvem delu (z naslovom Vrzel) spoznamo starša med bivanjem na počitnicah v Grčiji, kamor se odpravita iz Beograda, da bi nekoliko zacelila svoje starševske in osebne rane. V drugem delu romana (z naslovom Jaz) pa skozi Damirjevo prvoosebno pripoved vstopimo v izsek iz  študentskega sveta v Kragujevcu v 90. letih 20. stoletja. Damir pa ne pripoveduje direktno o sebi, pač pa nam po drobcih predstavlja svojega novega znanca/prijatelja Davida, ki ga hkrati privlači in odbija. Bralec si celotno sliko o Damirju ustvarja iz njegovih pripovedi o lastnem življenju, iz reakcij na Davidovo ravnanje in zgodbe in iz Damirovih utrinkov iz študentskega življenja, vse do zaključka, kjer se Damirova verzija “poveže” z zgodbo njegovih staršev. Pri tem mora bralec krmariti med dvema potencialno nezanesljivima pripovedovalcema (Damirom in Davidom), pogosto je pripoved pripeljana tudi do meje nadčutnega in posebnih zaznav sveta (za občutljivejše bralce tudi do meje znosnega). K zanimivosti romana nedvomno veliko prispeva zelo karizmatični in poseben anti-junak David.

Temeljni družinski konflikt avtor razkriva postopoma, potovanje v Grčijo, kjer naj bi se starša oddaljila od beograjskih problemov, lastnih travm in notranjih konfliktov, se obrne v svoje nasprotje: ob druženju z drugim nenavadnim parom dopustnikov starševske rane ponovno zakrvavijo, medosebni odnosi se zaostrijo, na dan prihajajo boleča spoznanja in primerjave. Protagonist Damir je na eni strani predstavnik svoje študentske generacije (brezciljnost, nihanje med tujino in domovino …), po drugi pa ima svojo zelo individualno zgodbo.

Branje, ki poleg osnovnega vprašanja, kako se lahko starš odpove lastnemu otroku, odpira številne spremljevalne teme: medgeneracijski prepad, meje starševske ljubezni, vpliv družbenih razmer na družinsko življenje, občutki starševske krivde, medsebojno obsojanje staršev, zakonsko življenje, utesnjenost izvornega okolja, soočanje s smrtjo, iskanje lastne identitete in osebnega ravnotežja … Avtor problematizira vsako medosebno razmerje, raziskuje vrzeli v medčloveških odnosih, tisto razliko med zunanjim delovanjem in intimno resnico posameznika,  ubeseduje vrzeli med navidezno zunanjo funkcionalnostjo in intimnim ravnovesjem posameznika, išče razliko med sliko, ki jo človek ustvarja sam o sebi in dejansko resnico posameznika.

Knjiga, kjer osnovni konflikt neke beograjske družine v določenem času žal še vedno preveč zlahka premaknemo v času in prostoru in dobimo isti rezultat: vrzel, ki ostaja nepremostljiva.

Roman Vrzel je v slovenščini izšel leta 2021, kmalu bo izšel drugi v slovenščino preveden avtorjev roman z naslovom Izbranci (Uzvišenost, prevajalec Vasja Bratina, založba Sodobnost International). Za roman Vrzel je avtor prejel Evropsko nagrado za književnost.

Doktor Jekyll in gospod Hyde : izbrane povesti in novele

Robert Louis Stevenson (1850-1894) je širšemu bralstvu najbolj poznan po svojih pustolovskih romanih kot sta Otok zakladov in Ugrabljeni, za časa svojega življenja pa je spisal tudi ogromno kratkih zgodb in novel. Med slednjimi je najbolj poznana novela Doktor Jekyll in gospod Hyde (1886), ki velja za eno od temeljnih del gotske literature, zgodba pa se ponaša tudi z za tiste čase provokativnimi psihoanalitičnimi idejami o dvojnosti človekove nravi, ki se deli na dobro / civilizirano in slabo / zverinsko. Dogajanje novele je postavljeno v London, kjer cinični odvetnik Utterson raziskuje ozadje nenavadnega prijateljstva med idealističnim zdravnikom Henryjem Jekyllom in skrivnostnim Edwardom Hydom, pri tem pa se zaplete v mrežo nasilnih incidentov, umorov in zlovešče alkimije.

Pričujočo zbirko sestavljajo še povesti:

  • Vrata milostljivega gospoda de Maletroita (deček med Stoletno vojno na sovražnikovem ozemlju naleti na nenavadno družinsko hišo),
  • Prenočišče (znameniti francoski pesnik Francois Villon se zaplete v umor prijatelja, ki se zgodi neke zimske noči leta 1456),
  • Markheim (londonsko starinarnico obsedajo duhovi)
  • Duh iz steklenici (Havajčan se dokoplje do steklenice z duhom, ki mu lahko izpolni vsako željo, vendar s tragičnimi posledicami)
  • Faleška obala (dogovorjeni zakon med škotskim trgovcem in domačinko iz otoka Falesa ogrozijo nenavadni otoški običaji)

 

Sin

Kralj skandinavskega noira Jo Nesbo (1960) se z romanom Sin odmika od serije kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole in postreže s popolnoma samostojno zgodbo o maščevanju in odrešitvi. Osrednji lik romana je Sinko Lofthus, heroinski odvisnik in zapornik, ki je izredno priljubljen med sojetniki, saj jih s pogovori odvezuje njihovih grehov, hkrati pa jim redno dostavlja nove zaloge droge. Preganja ga tudi spomin na temačno preteklost, zaznamovano s smrtjo očeta, ki je po tem, ko je bil spoznan za pokvarjenega policista, storil samomor. A ko Sinko med izpovedjo enega od zapornikov ugotovi, da je oče s svojo v grob odnesel tudi temačno skrivnost, se odloči za drzen pobeg iz zapora, kar pa ga pahne v blodnjak korupcije in nasilja, v katerem se znajdejo vsi okoli njega: zaporniško osebje, odvetniki, policija in celo duhovnik.

Stanovanje v Rimu

Stanovanje v Rimu je zgodba o ženski, ki se znajde na življenjskem razpotju. Bethin sindrom praznega gnezda se ni izšel po njenih načrtih. Medtem ko je šla hči edinka študirat na kolidž, je sama razmišljala o novem poglavju v svojem življenju z možem Joelom. Vendar pa je njegov pogled na življenje povsem drugačen od njenega, saj razmišlja o ločitvi in za nedoločen čas službeno odide v Pariz. Beth, ki išče pot iz svojega obupa, končno prisluhne sodelavki Helen, ki ji svetuje, naj ne čaka doma, ampak se odpravi na potovanje v tujino. Ko po ponovnem razočaranju naključno naleti na oglas za trimesečni najem stanovanja v Rimu, se odloči. Lastnica stanovanja Ronnie in njena prijateljica Marina, ženski v svojih sedemdesetih, pa naredita več, kot le oddata stanovanje Beth. Vsak dan ji dajeta nove naloge in ne traja dolgo, da Beth kljub začetnemu odporu začne polno živeti. Potem, ko je bila večino življenja vestna žena in skrbna mati, ki ji je bilo več do sreče vseh ostalih in je svoje želje popolnoma zatrla, ima zdaj priložnost znova odkriti žensko v sebi. Nauči se izžarevati vitalnost in veselje zaradi spremenjenega pogleda na življenje. V veliko pomoč sta ji s svojimi izkušnjami in neposrednostjo Ronnie, ki se pri svojih letih še vedno veselo vozi z vespo po Rimu, in Marina, ki svojo palico prikazuje kot modni dodatek, namesto da bi z njo kazala podobo gibalno ovirane osebe.
Roman je bogat s temami, ki spodbujajo razmišljanje, pronicljivimi biseri modrosti ter živimi opisi »večnega mesta« in njegovih zanimivosti. Opominja nas, da nismo nikoli prestari, da bi se podali na novo pustolovščino, da včasih za ogled novega mesta niso najboljše dejanske turistične točke in da bomo občasno morda morali malo pretresti svoje življenje. Zgodba govori o ponovnem odkrivanju samega sebe in ponovnem iskanju veselja do življenja, ko nas le-to preseneti in se moramo odločiti, kaj bomo storili z zlomljenimi koščki svojega življenja, za katerega smo mislili, da ga poznamo.

Zadnji človek

Izpod peresa avtorice Frankeinsteina je v prevodu Branka Gradišnika pred bralce prišel apokaliptično distopični roman Zadnji človek. Avtorica nam poda preroško videnje propada civilizacij. V uvodu opiše svoj obisk Sibiline špilje pri Neaplju v Italiji leta 1818 in odkritje zapisov, na podlagi katerih izpiše roman o zadnjem človeku.

Spremljamo življenje mladega fanta v Angliji, v ne tako bližnji prihodnosti, zgodbo avtorica namreč postavi med leta 2073 in 2092. Najprej spremljamo odraščanje glavnega junaka, spoznamo njegovo družinsko zgodbo, na podlagi katere v dogajanje vstopijo še druge osebe, ki so za razvoj zgodbe odločilne. Prvoosebno nas skozi roman vodi prav zadnji človek, Lionel Verney. Po smrti staršev, postane sirota, ki mora poskrbeti sam zase in tudi za sestro Perdito.

V romanu se nam razgrne tudi takratno politično ozadje, kjer po abdikaciji kralja in času spopadov sledi oblikovanje republike. Sin poslednjega kralja, Adrian, ima še dodaten namen in to je zmanjšati moč aristokraciji. Sledi bogato politično dogajanje, ki še dodatno razgiba pripovedovalsko dogajanje.

Avtorica v besedilo vnaša veliko opažanj in filozofskih razmislekov. Lepo nam predstavi vse karakterje, njihove odnose in razmišljanja. Hkrati pa je jezik zelo bogat in poln citatov takrat posebej znanih in branih avtorjev (Shelley, F. Bacon, Goethe, Shakespear, B. Cornwall, Petrarca, D. Defoe, Boccaccio, Keats in drugi). Tudi prevajalec se izkaže z uporabo bogatega jezika, tudi z nekaterimi arhaizmi, natančno pa nam razloži tudi izvore avtoričinih citatov.

Apokaliptičnost dogajanja se prične z izbruhom bolezni, ki jo avtorica poimenuje kar kuga. To je izjemno smrtonosna bolezen, ki bo spremenila poznani svet. Glavni junak se po smrtih, ki se dogajajo okrog njega, začne spraševati o pravici do lastnega obstoja. Po svetu se dogajajo selitve z željo po preživetju. Tudi Lionel se slednjič s svojimi bližnjimi odpravi iz Anglije proti jugu. Sledi pot v Francijo in na koncu se sedemintridesetletnik poda v Italijo, kjer se roman tudi zaključi. Leto 2100 pa predstavlja poslednje leto človekovega sveta.

Potujoče gledališče

Monumentalna družinska kronika se začne s pripovedjo o avtorjevi babici po materini strani, medicinski sestri Ivki, ki se je v stari zagrebški Vinogradski bolnišnici v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zaljubila v ruskega emigranta judovskega rodu, kirurga Bernsteina. Zgodba o njunem razmerju je razburljiva in pretresljiva, saj že noseča in poročena Ivka zboli za tuberkulozo (za to boleznijo sta umrla tudi dva njena brata) in ker je to nevarno zanjo in za otroka, jo skušajo mož in kolegi zdravniki prepričati v splav. A Ivka se ne da, rodi Veroniko, avtorjevo mater, s katero se pozneje oženi Tvrtko Ferić. V nadaljevanju se avtor posveti še očetovi rodbinski strani, kjer se prizori spet vrstijo kot v potujočem gledališču, uokvirjeni v splošno družbeno in politično klimo, kjer so se zgodile v enem samem stoletju tri vojne. Avtor je odličen fabulist, saj si je prizore, ki so umeščeni med zgodovinskimi, družinskimi in dokumentiranimi dejstvi, moral pač izmisliti. Toda nekje na dveh tretjinah knjige pride na sceno še sam. In tu stopi v igro pripovedi nova dimenzija: s čustvi prežet in z razumom predelan spomin. Na videz brez cenzure in selekcije se vrstijo nazorni prikazi različnih, tudi ekstremnih življenjskih situacij, ki so izvrstni orisi odraščanja in razvoja osebnosti pripovedovalca od otroka do današnjih dni. Avtofikcija par excellence.

Zoran Ferić sodi med vidnejše sodobne hrvaške avtorje, v slovenščino so s pričujočim romanom vred prevedeni trije, še Smrt deklice z vžigalicami (2005) in  Otroci Patrasa (2007). Njegova prva prevedena knjiga je izbor kratkih zgodb, ki nosi v slovenščini naslov Blues za gospo z rdečimi madeži (2001). Ljubitelje vsestransko dobrega pisanja bi zagotovo razveselil tudi prevod avtorjevega romana Kalendar Maja (2011), kjer mojstrsko teče časovno večplastna pripoved o skupini gimnazijskih sošolcev, ki se po več desetletjih odpravijo na reprizo maturantskega izleta.

Pot na jug

Pot na jug bralca pospremi na obalo južne Krete, v ležerno obmorsko mesto, kjer dopustuje češki turist. Zaradi nenavadne manire oprezanja po naslovih knjig, ki jih prebirajo neznanci, ne more premagati svoje radovednosti o zanimivem bralnem seznamu suhljatega moškega, ki ga sreča na plaži. Ko ga  naslednji dan po naključju opazi v bližnji taverni, se zadržkom navkljub odloči, da ga bo ogovoril. Izkaže se, da je neznanec njegov rojak. Ob vrčku vina in “s pogledom uprtim na temno gladino morja” mu začne pripovedovati svojo zgodbo. Na potovanje iz Prage do grške obale se je namreč odpravil z namenom poiskati storilca nepojasnjenih umorov. Pripovedovalni tok, ki je doslej tekel enotno, se med njunim pogovorom začne drobiti in si utirati nove (in nove) poti. Lenobno se vije po globinah zgodovine in sedanjosti ter si utira mnoge poti med resničnostjo in sanjami.

Potop v Potovanje na jug, ki ga je prevajalka označila kot “celosten in nerazdružljiv konglomerat” postmodernizma, magičnega realizma, filozofije in detektivske zgodbe, je imenitno čtivo predvsem za ljubitelje poglobljene literature. Toda kljub njegovi večplastnosti se ga ne bi smeli ustrašiti tudi tisti, ki se raje ne potapljamo pregloboko.

Zaznamovani za vse življenje : kriminalni roman

Ko se Kerstin zvečer vrne s sprehoda, najde v domači hiši moža Hansa mrtvega – ustreljenega. Takoj pokliče policijo in reševalce. Na mesto zločina prideta policijski komisar Henrik Levin in policijska inšpektorica Maria Bolander. Ker je Kerstin v tistem trenutku glavna osumljenka, jo pospremita v pripor. Nadzor nad preiskavo zaupajo hladni, razsodni in realni okrožni tožilki Jani Berzelius. Ta se z Mario ne ujame najbolj, a vsi trije so primorani sodelovati, da bi našli storilca. Umor Hansa, ki je bil vodja Urada za priseljence in se je ukvarjal z dovoljenji za bivanje azilantov, pa ne ostane edini zločin. V istem tednu se zgodita namreč še dva umora. Ustreljen je majhen deček, poln starih modric, in do smrti pretepen pristaniški delavec. Vsi trije preiskovalci iščejo morebitne povezave. Osupne jih, ko na kraju zločina najdejo odtise otroške dlani, saj par ni imel otrok. Jana Berzelius kmalu ugotovi, da je primer povezan tudi z njo samo, zato se loti reševanja umorov in hkrati uganke o svojem izvoru v lastni režiji, brez vednosti policije. Iskanje identitete se tako z žrtev prenese tudi nanjo.

Emelie Schepp je švedska avtorica odličnih in izjemno berljivih kriminalk, ki se osredotočajo na območje Norrköpinga na Švedskem in glavno osebnost/lik v kriminalkah, javno tožilko Jano Berzelius. S kriminalnim romanom Zaznamovani za vse življenje (Märkta för livet) je debitirala leta 2013. Z njim je takoj pritegnila pozornost in pohvalo bralcev in literarnih kritikov. Morda tudi zato, ker lahko to kriminalko beremo kot precejšnjo kritiko državnih organov in institucij.

Skrite želje, nemirna potovanja

Roman je delo, v katerem se življenjske zgodbe štirih ljudi iz sodobnega Skopja prepletajo s fragmenti življenj približno 50-ih naključno izbranih ljudi iz različnih krajev sveta. Zgodb osrednjih literarnih oseb, mladega para Bistre in Martina, glasbenika Davida in poslovneža Pavla, ne spoznavamo v strnjeni kronološko linearni in prostorsko omejeni pripovedi. Zdi se, kot da avtor pred bralcem ustvarja kolaž možnosti sodobnega bivanja, v svojo pripoved lepi koščke trenutkov iz različnih življenj, ki so vredni pomnjenja, utrinki, ki posameznika določajo ali so se vanj posebno vtisnili. Med te drobne, večkrat zelo poetične in samostojno zaključene, odstavek, stran ali dve dolge pripovedi, avtor razprši daljše pripovedi iz življenja štirih protagonistov. Oba sklopa pripovedi ustvarjata zanimiv kontrast: če so zgodbe naključnih ljudi polne smisla, modrosti, dragocenih trenutkov, mini-razodetij, skoraj kratke meditativne zgodbe, pa iz zgodb protagonistov diha stagniranje, odtujenost od drugih in sebe, življenje po nareku splošnih pričakovanj, neizpolnjenost, samozatajevanje – iskrene želje ostajajo skrite. Od tu tudi naslov prvega dela celotne pripovedi: Skrite želje. Do preobrata vzdušja v zgodbah protagonistov pride v drugem delu celotne pripovedi, z naslovom Nemirna potovanja, kjer vse štiri literarne osebe na konstruktiven ali destruktiven način vzamejo svoja življenja v svoje roke.

Kljub svoji fragmentarnosti je pripoved strukturirana do bralca prijazno, odlomki iz zgodb osrednjih literarnih oseb so naslovljeni z imenom protagonista in oštevilčeni, pripovedi drugih oseb so označene z imenom in krajem pripovedovalca in imajo tudi samostojen naslov. Taka ureditev besedila omogoča, da (ponovno) beremo samo odlomke z življenjsko zgodbo izbrane osrednje osebe, tudi zgodbe drugih ljudi lahko beremo po spremenjenem zaporedju. Poigravamo se lahko tudi z iskanjem nakazanih povezav med protagonisti osrednjih zgodb.

Pripovedovalec je v pripovedih naključnih ljudi prvooseben, v zgodbah protagonistov tretjeoseben, z navidezno distanco v drobnih detajlih razkriva globine doživljanja protagonistov, ti se pogosto razkrivajo v dialogih.

Vsebinsko pripoved odpira številne problemske teme (odtujenost v odnosih, povzpetništvo, praznina družabnih omrežij, pomanjkanje smisla, ujetost v zakonskem življenju …), po drugi strani pa ponuja tudi številne drobne vsakdanje življenjske smisle, zajete v zgodbah posameznikov.

Pripoved spodbuja k razmišljanju o tem, kaj je tisto, kar nas v življenju določa, ali so življenjske odločitve res enkratne in usodne, ali živimo avtentično v harmoniji sami s seboj ali zgolj po inerciji, nareku vsakdana in okoliščin.

Delo je bilo v Makedoniji nagrajeno z nacionalno nagrado roman leta 2020, nominirano je bilo tudi za nagrado Balkanika (to podeljujejo založbe iz sedmih balkanskih držav: Severne Makedonije, Bolgarije, Srbije, Albanije, Grčije, Turčije in Romunije) in nagrado Evropske unije za književnost (EULP). Roman je trenutno edino delo Vladimirja Jankovskega, prevedeno v slovenščino.

Popotovanje ljudi Knjige

V Franciji se čas preveša proti razsvetljenstvu. Vendar se razum in svoboščine porajajo zelo počasi. V Parizu se sestaja skrivna Bratovščina, katere člani so zelo različni ljudje z različnimi interesi.  Vsem je skupno, da želijo poiskati smisel življenja. Odkriti želijo vse znanje sveta. To naj bi bilo zapisano v Knjigi, dani od Boga, v kateri je Bog odgovoril tudi na vsa vprašanja, ki jih lahko človek zastavi. Knjiga naj bi se nahajala v zapuščenem samostanu sredi Pirenejev. Najbolj so si Knjigo želeli poiskati Markiz, najditelj zemljevidov de Chevillon, bogataš de Berle in kavalir d`Albi. Kočija, ki odide iz predmestja Pariza proti Pirenejem, na poti naposled združi Markiza, kurtizano Veroniko in mladega Gaucha, ki po naključju postane kočijaž. Na poti se jim na svojem konju za nekaj časa pridruži še angleški popotnik Burling, ki se z Markizom pomenkuje o znanosti, magiji, alkimiji, kabali, filozofiji, umetnosti. Lahko rečemo, da potujeta po svetu dosežkov in idej znanosti, religije in vsega, kar določa življenje tistega časa. Po dolgem popotovanju, na katerem naletijo na drugačne kraje in ljudi, kot so jih vajeni, na čudesa in bitja iz drugega sveta, prispe skupinica v čudežno dolino, kjer drevje hkrati cveti in rodi, cvetje oplaja zrak z izjemnimi vonjavami, bistra voda pa daje vsemu življenje. Sredi doline stoji samostan. Je zdaj poti konec?

Olga Tokarczuk se je rodila leta 1962 v Sulechovu v zahodni Poljski. Doštudirala je klinično psihologijo in delala kot psihoterapevtka, bila je vodja založbe Ruta, vodila je delavnice kreativnega pisanja, je soorganizatorka literarnega festivala. Zagotovo je najpomembnejša poljska pisateljica. Tudi najslavnejša. Je Nobelova nagrajenka za književnost (2018). Pred tem je prejela tudi nagrado Vilenica (2013) in kasneje še Bookerjevo nagrado (2018). Je avtorica večih romanov, kratkih zgodb, esejev, slikanic. Napisala je tudi operni libreto. Popotovanje ljudi Knjige je njen prvenec. Zanj je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×