Razvpiti francoski pisec, pesnik in politični aktivist Marquis de Sade (1740-1814) je bil zaradi svojih žgečkljivih del, polnih perverzij, seksualnih deviacij in ciničnega hedonizma, pogosto preganjan s strani oblasti in obsojen na večkratne zaporne kazni, med drugim tudi na ždenje za zidovi zloglasnega zapora v Bastilji. Tam je med septembrom in oktobrom 1785 ustvaril rokopis, ki ga je hranil v svoji zaporniški celici vse do noči iz 3. na 4. julij 1789, ko je bil nenadoma prestavljen v drug zapor. Deset dni kasneje, ko je sledil padec Bastilje, je bil rokopis znova najden in predan v roke številnim lastnikom, dokler leta 1929 ni prišel v roke Mauriceu Heineju, ki je delo v celoti prepisal in objavil pod naslovom Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva.
Roman se odvija v zadnjem obdobju vladavine razvpitega francoskega kralja Ludvika XIV in je postavljen v odmaknjeno graščino Silling v Črnem gozdu, kamor se za časa zimskih mesecev zatečejo štirje osrednji junaki; flegmatični finančnik, melanholični predsednik, kolerični škof in vojvoda sangvinik. Četverici delajo družbe štirih ostarele prostitutke, ki jim pripovedujejo zgodbe o svojih strankah, ki so polne sadomazohizma, mučenja, sprevrženega fetišizma, nekrofilije, bestialnosti, posilstev, pedofilije in nekrofilije. Izpovedi navdihnejo glavne like, da uprizorijo iz tedna v teden vse bolj nasilna in okrutna dejanja in jih izvajajo nad povečini mladoletnimi ujetniki.
Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva je klasika gnusa, ki neposredno razgali degenerirano, naduto, egocentrično in emocionalno izpraznjeno bogataško elito, ki brezsramno izkorišča svoj privilegirani položaj v družbi ter se s podkupninami in poznanstvi spretno izogiba roki pravice, medtem ko so revnejši sloji, katere predstavljajo ujetniki v graščini, prepuščeni nasilju in okrutnim metodam sramotenja.
Po romanu je bila posneta tudi svobodna filmska adaptacija v režiji Piera Paola Pasolinija.
Pedrček, mevža, lažnivec, kreten, reva, fanatik. Vse to so izrazi, s katerimi drugi okarakterizirajo 15-letnega Munga. Mama alkoholičarka ga je poimenovala po svetniku in ustanovitelju mesta Glasgow. Njeni otroci so prepuščeni sami sebi. Najstarejši Hamish ustanovi tolpo protestantskih otrok, ki se zapleta v pretepe z lokalnimi katoliki. Jodie sanja o študiju, do katerega naj bi ji pomagal profesor, s katerim se skrivaj dobiva. Mungo, najmlajši Mimin otrok, je na mamo navezan kljub vsem njenim slabostim. Ker na nasilje gleda zviška, med vrstniki izstopa. Vsiliti mu želijo grobo moškost, ki se nikakor ne sklada z njegovo milo osebnostjo. Edini, ki ga ne obsoja, je mladi James, ki popoldneve preživlja ob svojem golobnjaku. Fanta se spoprijateljita in med njima se razvije nežna mladostniška ljubezen. Po vseh merilih takratne družbe sta s sledenjem pristnim čustvom pristala na listi izobčencev.
Shuggie Bain, avtorjev prvenec, in njegov drugi roman Mladi mungo sta vsebinsko sorodna. Oba skozi fabulo nerazumljenega odraščajočega posameznika prikažeta sliko Škotske in njenih družbenih konfliktov v 90. letih 20. stoletja, ko v Glasgowu vladajo nasilje, revščina in brezup. Douglas Stuart si kot odličen pripovedovalec pri tem pomaga z vključevanjem mnogih posrečenih stranskih likov in zgoščenim dogajanjem. Mungo je enkraten tako kot njegovo ime. Kljub tikom, osamljenosti in neurejenim družinskim razmeram ohranja naivni optimizem, s čimer se prikupi bralcem. Premagati mora nepredstavljive ovire, da bi lahko živel tako, kot si sam želi. Kljub izrazito tragični zgodbi trpečega Munga je roman poln ljubezni in topline. Literarna poslastica za ljubitelje dobre fabule, ki ne dopušča ravnodušnosti.
Irski pisatelj, pesnik in literarni kritik James Joyce (1882-1941), sicer eden od velikanov književnosti 20. stoletja, se je sicer bralcem najbolj vtisnil v spomin z epskim eksperimentalnim romanom Ulikses (1922), vendar pa je že osem let prej opozoril nase z zbirko petnajstih zgodb Dublinčani, ki odslikava žalostno realnost irske družbe v njenem najbolj temačnem obdobju naraščujočega in vse bolj radikalnega nacionalizma, nasilnih verskih konfliktov in političnih napetosti z Veliko Britanijo.
Zgodbe prikazujejo življenja predstavnikov irskega srednjega sloja, ki se prebijajo skozi težak vsakdanjik; med drugim v Sestrah spremljamo mladega fanta, ki preko obujanja spominov na nedavno preminulega duhovnika odkrije temačne plati njegove osebnosti, Evelina predstavi neodločno mlado dekle, ki želi z mornarjem zapustiti Irsko, v Po tekmi skuša študent Jimmy impresionirati svoje bogate vrstnike, Pajdaši postavi v ospredje revnega pisatelja in alkoholika, ki stresa svojo jezo nad sinom, v zaključni noveli Mrtvi pa bralec spremlja počitniško zabavo, katere udeleženci se zapletejo v otožni pogovor o minljivosti, izgubljeni mladosti ter bližajoči se smrti.
Dublinčani je zbirka, ki se z značilno irsko grobostjo in poetičnostjo loteva univerzalnih tematik otroštva, adolescence, zrelosti ter iskanja ravnotežja med zasebnim in javnim življenjem.
Alison je sredi štiridesetih, z odraslima otrokoma, možem srednjih let ter ostarelima mamo in taščo. Družino spoznamo na dan, ko Alliejin ljubljeni tast George umre in medtem ko žaluje zaradi smrti nekoga, ki mu je bila zelo blizu, se mora Allie hkrati spopadati z nenehno zahtevno in motečo prisotnostjo svoje razdražljive tašče Margaret. Poskuša upoštevati dejstvo, da tudi Margaret žaluje, vendar se nikoli nista razumeli, zato ji je vse težje, Margaret pa vtika svoj nos in vsiljuje svoje mnenje na vseh področjih Alliejinega življenja. V knjigi se dogajajo stvari, večinoma znane ženskam, ki jim je prvenstveno namenjena: kriza srednjih let, težki odnosi z zakončevo družino, zakonske napetosti, skrb za svoje otroke, nezadovoljstvo z delom, ki ga opravljajo leta, skrbi glede staranja, slabo zdravje, zmenki po ločitvi. Gre za vrsto težav, s katerimi se ljudje srečujejo v poznejšem življenju. Čeprav je dogajanje postavljeno v Kanado, so izkušnje žensk v poznih štiridesetih univerzalne. Allie najde razumevanje in pomoč pri svoji prijateljici Val, čez čas pa po čustvenem pogovoru z Margaret končno izve tudi razloge za taščino negativno obnašanje do nje in njun odnos postavi na nove temelje.
Knjiga Padam na besede je prvi roman avtorice Jerce Cvetko, izšla je v Razmerjih, novi zbirki Cankarjeve založbe. Bralca pritegne že naslov knjige, saj že na prvi pogled namiguje na moč in vpliv besed v naših življenjih. S preprostim, a hkrati poetičnim izrazom vzbudi radovednost. Tako popolnoma odraža osebnost glavne junakinje Iris, ki se navdušuje nad literaturo in občasno piše poezijo v svoj žametni zeleni zvezek Viharnik. Besede zanjo niso le sredstvo komunikacije, temveč nosilke čustev, lepote in inspiracije. Pisateljica subtilno poudari, kako izrečene besede vplivajo na Iris in oblikujejo njen notranji svet.
Roman predstavlja zgodbo o življenjskih preobratih, iskanju ljubezni po razpadu dolgoletne zveze in samoiskanju. Iris je pri svojih štiridesetih popolnoma predana svoji karieri napovedovalke na prireditvah, nato pa se sooči z nenadnim razpadom zveze. Ko jo zapusti dolgoletnih partner, s katerim sta si prizadevala ustvariti družino, se znajde na razpotju in njeno življenje se temeljito spremeni. Skozi pripoved se nežno in hkrati realno prikazujejo izzivi sodobnih odnosov, še posebej v obdobju, ko se ženska sooča s pritiski okolice glede kariere in biološke ure. Da bi Iris našla novo smer, se preseli v majhno garsonjero in po predlogu prijateljice Lili poskusi srečo na zmenkarski aplikaciji Tinder. Sledimo ji skozi serijo neprijetnih zmenkov, grenkih izkušenj, ki ne prinesejo veliko uspeha, ampak povzročajo še nadaljnje nevšečnosti. Na koncu jo usoda vodi v skrivnostno brunarico na podeželju, ki je last enigmatičnega »drvarja«. V brunarici odkrije sama sebe in ti ključni trenutki pripomorejo k njenemu osebnemu in čustvenemu preporodu, kar jo vodi v korenite spremembe v življenju, tako v ljubezenski kot tudi karierni poti.
Avtorici uspe v knjigi ustvariti zelo oseben in intimen ton, s svojstvenim slogom opisuje tako drobne kot bolj zapletene trenutke v življenju, kljub preprostosti jezika pa v zgodbo vplete simboliko in globoka sporočila. To je roman o upanju, ponovnem odkrivanju sebe in veri v ljubezen, tudi v zrelih letih.
Tretji roman nemškega pisatelja, gledališkega režiserja in dramatika Rolanda Schimmelpfenniga bralca popelje skozi urbane blodnjake Berlina, kjer se srečujejo dan in noč, strah in pogum ter upanje in brezup. Glavni junak romana je Tommy, policijski agent za droge, ki med intervencijo ponesreči ubije nedolžnega otroka, kar ga pahne v depresijo in skorajšnjo izgubo smisla življenja. A ko iz kanala potegnejo truplo mlade ženske, nadete v belo poročno obleko in s skrivnostno tetovažu na hrbtu, se v Tommyju znova zbudi motivacija. Odločen, da odkrije razloge za njeno smrt, se odpravi na potovanje, kjer se srečuje z mnogimi ekscentričnimi liki; japonskim tetovatorjem, indijsko požiralko ognja in drugimi obstranci, ki jih je družba iz različnih razlogov potisnila na rob. A kar se začne kot rutinska preiskava smrti se kmalu spremeni v mučno samorefleksivno odisejado, kjer Tommy ob stiku s kriminalnim podzemljem spoznava lastno travmatično preteklost.
Črtica med dnevom in nočjo je dinamičen in večplasten roman, ki ponuja enako duhovit kot tudi tragičen vpogled v odtujenost in izgubo smisla, značilni za prebivalce velikim mestnih pragozdov.
Britansko avtorico Liso Jewell poznamo po njenih novejših psiholoških kriminalnih romanih (Brez nje, Družina nad nami, Družina ostane, nič od tega ni res), nekoliko manj pa v zadnjem obdobju po njenih družabnih romanih (Nepozabna zabava, Ljubezen na prvi pogled idr.). V romanu Resnica o Melody Browne se mi je po prvih poglavjih zdelo, da bom spremljala lahkotno zgodbo Melody in njenega sina Eda. Melody je samohranilka, službuje kot kuhinjska pomočnica v šoli. Potem pa spozna Bena, ki jo odpelje na predstavo, na kateri nastopajoči hipnotizira Melody. Ta omedli kar na odru in na tem mestu se zgodba zares začne. Melody odrine Bena, saj si partnerja trenutno sploh ne želi in začne brskati po svoji preteklosti. Počasi se prebujajo spomini, eden za drugim in odkrivajo Melody, kakršne še sama ni poznala. Zdi se namreč, da je požar, ki je uničil hišo njenih staršev, okrnil tudi njene spomine iz otroštva. So bili njeni starši sploh biološki starši? Starši so jo namreč med njeno nosečnostjo v mladosti odrinili, da je čisto sama, ob podpori prijateljice Stacey vzgojila Eda. Ni ju želela nikoli več videti, a morda bo obisk pri njima nuja, da dokončno izve kdo je Melody Browne. Zanimiva zgodba, napeta igra razkrivanja in samospoznavanja.
Gospodični Ceciliji se je življenje spremenilo, ko so jo odpustili iz centra za socialno delo. Ko je odhajala, je iz pisarne vzela le svoj oranžni zvezek, na katerem je pisalo posebni primeri, in veliko monstero. Pri prenašanju rastline ji je pomagal mladi ulični glasbenik Vanja, ki je z očetom na ulicah služil denar. Kljub temu, da je Cecilija samotarka, ji družba Vanje dobro dene. Po začasni odsotnosti Vanjevega očeta Cecilijin novi prijatelj ostane z njo v njeni veliki hiši. Skupaj postopoma oživljata zapuščene prostore v hiši, raziskujeta ter spoznavata zelo raznolike ljudi. Cecilija se skozi zgodbo odpira ljudem in se do konca povsem spremeni. Zanimiv konec zgodbo lepo zaključi ter vabi k razmisleku in pogovorom. Estetsko doživetje ob branju vzbudijo ilustracije Eve Mlinar, ki knjigo s poudarki zelene barve naredijo zares lepo. Knjiga je primerna za otroke in odrasle. Bralcu odpira vpogled v raznorazne življenjske probleme. Zgodba močno pritegne k branju ter je kljub mnogim težavam junakov prijetna in usmerjena v pozitivno razmišljanje.
Ostani z mano, duša moja je ponatis ljubezenskega romana slovenskega pisatelja, pesnika, publicista in scenarista Dušana Šarotarja, ki je prvič izšel leta 2011. Roman, spisan v pisateljevem značilnem melanholičnem in poetičnem slogu, je postavljen na ladjo, ki ob koncu druge svetovne vojne potuje iz Evrope v Kanado. Na njej se srečata Ela in mlad Jud iz Lendave; oba je močno zaznamovana druga svetovna vojna, še posebej množične deportacije premurskih Judov v nemška koncentracijska taborišča. Ljubezenska zgodba pa poteka sočasno še z eno drugo; tokrat gre za tragično usodo judovskega fotografa Juliusa Schönauerja, judovskega fotografa iz Šalovec, ki je bil z ostalimi Judi leta 1944 deportiran v Auschwitz, kjer je v fotografski objektiv ujel grozljiva dejanja v taborišču in bil nato usmrščen.
Ostani z mano, duša moja preko intimne pripovedi o ljudeh, ki skušajo s skupnimi močmi pozabiti na grozote velike vojne, ustvari ganljiv in tragičen portret preganjanih prekmurskih Judov, ki bralca opomni, da se zgodovina ne sme ponoviti.
Roman je postavljen v čas druge svetovne vojne, med nemške vojake na fronti v Ukrajini. Leta 1943 in 1944 so se na območju, kjer je vojna tudi danes, bile hude bitke med nemško armado in armado takratne Sovjetske zveze. V nemski vojski je bilo veliko slovenskih fantov, mobiliziranih pod prisilo. Eden izmed njih, Ludvik Vodušek z okolice Ptuja, je glavni junak pripovedi. Preprosta duša, zavezan zemlji in svoji violini, s katero ustvarja vzdušje na vaških veselicah. Že ob vpoklicu se zaobljubi, da ne bo nikogar ubil, in te svoje zaveze se drži, tudi ko gre za njegovo ali za življenje njegovih soborcev. Ob njem so drugi mobiliziranci, pripadniki raznih evropskih narodnosti, ter Ludvikov rojak, ki vedo ali vsaj slutijo, kako strelja, a so skoraj vsi v svoji notranjosti z njim. Njegovo skrivnost vsak drži zase. Avtor je skrbno proučil, kaj se je dogajalo na bojiščih. Pogovarjal se je tudi z rojaki, ki so na lastni koži izkusili mobilizacijo. Posamezne etape nemške odisejade v Sovjetski zvezi zato natančno navaja, skupaj z najvidnejšimi vojaškimi osebnostmi. Tako v naslovih podpoglavij kot ob koncu, ko naniza celotno kronologijo. Na zadnjih straneh je dodan celo zemljevid področja, na katerem se odvija zgodba. Ob hudih bojih, strahovih vojakov, katerih simbolika je naslov romana, in raznoraznih zločinih, je še posebej pretresljiva vložna zgodba o ženski, pripadnici krščanske verske ločine menonitov, katere člani so prav tako zavezani neubijanju. Med krščanskimi prazniki je v romanu izpostavljena Velika noč in z njo povezan križev pot. Kdo je v romanu resnični Juda Iškarijot, pa naj presodi kar bralec sam.
Pater Branko Cestnik je sicer znan po dveh romanih o krščanski zgodovini Ptuja. S prvim, Sonce Petovione, je bil nominiran za nagrado kresnik. Tudi pričujoči roman že ima svojega predhodnika z naslovom Pogovori z njo iz leta 2022.
in nato