skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Zlata opeklina

 

Pričujoče kratke zgodbe nas nostalgično zazibajo v “dobre stare čase Jugoslavije”; mestoma otožne pripovedi pričajo o nekdaj vêliki, sedaj razpadli državi, ki se prebija skozi “postsocialistično farso”, kjer je turizem poglavitna gospodarska veja, ki s svojimi sado-mazo eskapadami zmanjšuje pomen kulture – ta namreč svoje mesto išče in najde zgolj v turističnih brošurah.

Zbirka pa ni posebna zgolj zaradi prepredenosti z jezikovnimi hudomušnimi izvirnostmi, s katerimi avtor presega trpko ozračje razpadlega enotnega prostora (tudi izvorni jezik izbranih pripovedi priča o razklanosti prostora, saj so zgodbe v izvirniku v večji meri napisana v hrvaščini, del v srbščini, prevedena pa v slovenščino); temveč je, kot kaseta, sestavljena iz nepovezanih poglavij A in B, ki nas, tudi fizično, prisili, da knjigo obrnemo, da nadaljujemo z branjem. Knjiga se tako zaključi “na sredini”.

Delno avtobiografska pripoved, ki je domišljijsko vpeta v kulturno – geografski prostor Istre; opisuje resnične zgodovinske osebnosti, npr. Fulvia Tomizzo ali pa jugoslovanska glasbenika Dragana Stojnića in Slobodana Tišma, ter madžarskga rokerja Fera Nagyja, ki nastopi v zgodbi Bikini.

Zbirka pripovedi Zlata opeklina je 2020 prejela nagrado Janko Polić Kamov.

Neven Ušumović (1972) je odraščal v Subotici, diplomiral v Zagrebu iz Filozofije in svetovne književnosti ter hungaristike, kot ravnatelj mestne knjižnice službuje v Umagu, živi v Kopru.

To ni kraj za samske

Priljubljena italijanska pisateljica nas odpelje na slikoviti italijanski Belvedere, ki je tik ob toskanskih gričih. Posestvo pokojnega grofa Ricasolija se pripravlja na velike spremembe in zaposleni nestrpno čakajo, kdo bo podedoval privlačni dvorec. Še bolj pa to zanima okoliške samske ženske in njihove matere, ki kar tekmujejo, kako bi ujele ženina svojim hčerkam.

V slogu strastnih telenovel se bralci kar takoj znajdemo v sočnih, iskrivih dialogih in napetem pričakovanju, da se bodo na istem posestvu spet znašli skupaj prijatelji iz otroštva. Na eni strani sta zaželena samca Charles Bingley, ki je dedič posestva, in njegov kompanjon Michael D’Arcy. Na drugi strani pa Elisa, ki kot izvrstna enologinja skrbi za vinograde in pridelavo odličnega vina, ter njena sestra Giada. Belvedere je zamenjala za London in si tam ustvarila kariero uspešne kozmetičarke in frizerke. Nekoč je ta pisana druščina že preživljala lepe trenutke, sedaj pa jih je usoda ponovno združila. A leta in življenjske preizkušnje so zaznamovala vse. Jim bo tokrat uspelo preseči pričakovanja in omejitve ter poseči po sreči?

Iskriv in zabaven roman se odkrito navdihuje pri romanih nepozabne Jane Austen, na kar nakazujejo tudi imena osrednjih likov. V zahvali na koncu pa lahko preberemo, da pisateljica smisel pisanja vidi v tem, da se ima bralec ob njenih knjigah lepo. In to ji odlično uspeva.

Nočna hiša

Jo Nesbo (1960) je bralcem najbolj poznan po seriji kriminalnih romanov, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, vendar pa se z romanom Nočna hiša prvič spogleduje z grozljivko. Glavni junak romana je travmatizirani štirinajstletnik Richard, ki se po travmatični smrti staršev, ki sta izgubila življenje v hišnem požaru, preseli k teti in stricu v odmaknjeno mestece Balantyne. Tam se nikakor ne uspe vklopiti v novo okolje in med vrstniki hitro pridobi status nasilnega izobčenca, njegov položaj pa se še dodatno poslabša, ko neznano kam izgine njegov sošolec Tom in ga vsi sumijo ugrabitve. Edina, ki je prepričana v njegovo nedolžnost, je prav tako odpadniška vrstnica Karen, s katero ugotovita, da se na robu gozdu nahaja telefonska govorilnica, ki je Toma dobesedno vsrkala v slušalko. Dvojica se skupaj odpravi rešiti pogrešanega, pri tem pa naleti na skrivnostno hišo sredi gozda, v kateri naj bi strašilo…

Še en vdih

Na praznovanju abrahama slikarke Karmen se vse še zdi kot običajno. Partner Pavel ter hčerki Zola in Teja slavljenki kot darilo za pol leta najamejo slikarski atelje. Čez štirinajst dni se jim podre svet. Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Čeprav jim zdravniki nudijo strokovno razlago, kaj jih čaka v nadaljevanju, jih nič ne more pripraviti na psihične in fizične napore ob nemočnem spremljanju postopnega ugašanja življenja bližnje. Karmen se sooča s krivdo, saj zaradi napredujoče bolezni postaja odvisna od družinskih članov in osebnih asistentk, hkrati pa želi v preostanku svojega življenja predelati izginotje moža Simona, slikati ter preživeti kakovosten čas z družino.

Navdih za roman je slovenska pisateljica Samanta Hadžić Žavski dobila iz lastne izkušnje, saj je tudi sama delala kot osebna asistentka ženski s to boleznijo. Za večino ljudi je nepredstavljivo, da nekdo izgublja zmožnost umetniškega ustvarjanja, nato pa še vseh ostalih, tudi osnovnih sposobnosti, potrebnih za samostojno bivanje. Še en vdih vendar ni le roman o izkušnji soočanja z neozdravljivo boleznijo in smrtjo. Kratka poglavja kombinirajo spomine iz Karmenine preteklosti z izseki iz sedanjosti, ki jo zaznamuje ALS. Kot medklici poglavja med seboj ločujejo epizode nerešenega nenadnega izginotja očeta Zole in Teje. Tako dobimo večplasten, psihološko poglobljen roman, kjer različne nianse likov vznikajo naravno, z veliko mero subtilnosti, a brez pretencioznosti. Izkušnja ene družine postane osnova za razmislek o minevanju ter o tem, kaj ima v našem krhkem, kratkem življenju največjo vrednost.

 

 

Orlando

Orlando britanske modernistične pisateljice Virginie Woolf (1882-1941) velja za njeno najbolj konvencionalno in odkrito satirično delo, ki ga je posvetila generaciji, ki je za seboj pustila obžalovanje za grozotami vojne, vase sprejela željo po popolni osebni svobodi in se odločila za upor zoper tradicionalno viktorijansko družbeno ureditev. Naslovni junak romana je poet iz plemiških krogov, ki službuje na dvoru kraljice Elizabete I. in nekega dne ugotovi, da se je spremenil v žensko. Ne da bi se postaral za en dan, naslednjih 300 let potuje skozi različna obdobja britanske zgodovine (od Shakespearjevih časov, romantike pa vse do obdobja industrializacije) in si ves čas v podzavesti ustvarja domiselno kroniko stoletij, kjer ne manjka smisla za humor, trenutkov vznemirljivosti in duhovitih refleksij družbe, ki ima še vedno tradicionalne poglede na odnose med spoloma.

Orlando je avtoričino pionirsko delo, saj se posredno dotika za tedanje čase zamolčane tematike transspolnosti oz. spolne identitete, njen pristop pa je venomer samoironičen in na ravni zgodovinske parodije.

Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolečine

Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.

Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje  posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina,  v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.

Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati  nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so  Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili  za znano Suhokrajnko.

 

Temen sneg

»Jutri napoči luna. Bojim se volka.« se glasi zadnji zapis v dnevniku umorjenega fanta. Enega izmed kruto umorjenih. Znova so našli dva umorjena najstnika, med njima pa mrtvo gozdno žival. Gre za umetniško postavitev in je morilec morebiti umetnik? A kje je bil 9 let, kolikor je bilo premora med obema zločinoma? Preiskovalec Holger Munch je spet v akciji, v družbi zagnane mlade preiskovalke Mie Krüger, ki obenem v nočnih urah išče še svojo izginulo sestro. Jima bo uspelo najti storilca ali bodo še pred tem ukinili Munchovo enoto za posebno preiskovanje? Glavni zaplet z umori najstnikov se prepleta z več stranskimi, pripoved pa avtor začini z osebnimi doživljaji likov. Stranska zgodba deklice, ki sredi gozda sama živi s svojim dedkom pa je tista, ki poskrbi za razplet. Norveški avtor, sicer tudi glasbenik, ki se bralcem predstavlja pod psevdonimom, se z dodelanostjo opisanih kriminalnih dejanj lahko prišteva med pomembne skandinavske avtorje napetih trilerjev in kriminalk. V slovenščino so trenutno prevedene še njegove: Angelsko hladna, Zagrenjeno srce, Postelja iz peres in Otok vran. V njih boste še bolje spoznali preiskovalni tandem: Mio in Holgerja, ki značajsko nista nič manj kompleksna od zločinov, ki jih preiskujeta.

Zgledne zgodbe

Priznana portugalska pisateljica Sophia de Mello Breyner Andresen je bila najbolj znana in cenjena kot pesnica, izdala je več zbirk poezije, pisala je tudi kratko prozo, eseje in knjige za otroke. Zbirka kratkih zgodb Zgledne zgodbe zajema sedem zgodb in je bila prvič objavljena v 60. letih 20. stoletja, v času diktature na Portugalskem. Avtorici je v njih uspelo osvetliti položaj malega človeka ter željo po svobodi in pravičnosti v času, ko to zaradi političnih razmer ni bilo samoumevno. Z edinstvenim slogom pisanja, ki je hkrati preprost in poetičen, prepoji zgodbe z drobci mitologije, ki nas vzpodbudijo k razmišljanju o našem bistvu, življenju, resnici in svobodi. Pozornost pa v zgodbah namenja tudi odnosu do narave.

V prvi zgodbi Škofova večerja se lastnik velikega posestva želi znebiti novega župnika, ki si dovoli govoriti o bedi revežev in pri tej nameri posestnik računa na podporo škofa. Tudi v zgodbah o Svetih treh kraljih se dotika revščine, resnice in iskanju »pravega boga«. V zgodbi Homer je Buzio v očeh ljudi le potepuh, pred nami pa se razkriva kot skrivnostna oseba z darovi umetnika, ki ustvarja glasbo in poezijo.

Avtorica je za svoja dela prejela številne nagrade, med njimi nagrado Camões, nagrado za poezijo Maxa Jacoba in špansko nagrado Prémio Reina Sofia za iberoameriško poezijo.

Knjiga za bralce, ki radi prebirajo poetične in mitološke zgodbe.

Napačna sestra

Tasha in Alice sta sestri, ki ju je zaznamovalo izginotje mlajše sestre Holly v njunem otroštvu. Sta zelo povezani, sploh po materini selitvi v Francijo in zato premožna, izobražena Alice predlaga od dvojčic in finančne stiske izžeti Tashi, da za en teden zamenjata – Alice in njen mož Kyle bosta pazila na hišo in dvojčici, Tasha in njen mož Aaron pa bosta odšla v njuno razkošno stanovanje na dopust v Benetke. A romantični oddih Tashe in Aarona se zaključi že po nekaj dneh, saj ju v temačni ulici napade moški z nožem, nato pa ju doseže še novica, da je nekdo umoril Kyla v njuni hiši ter napadel Alice. Družina še ne okreva od krutega udarca ob smrti Aliciinega moža, ko najdejo truplo mlade Zoe, Aaronove sodelavke, v jezeru za Tashino hišo. Tasha sumi, da je bila Zoe zaljubljena v njenega moža. Bi lahko bil on njen morilec? Ko policija v Tashini hiši ob Kylovem truplu odkrije DNK nekoga, ki je zagotovo v sorodu z Alice in Tasho, se dogajanje zaplete do te mere, da bralec nadaljevanje res težko predvidi… Se je tako kruto vrnila in maščevala izginula sestra Holly? Douglasova je angleška avtorica, ki v ospredje svojih napetih kriminalnih romanov najpogosteje umešča ženske like. Tudi tokrat nam njena knjiga prinaša napeto pripoved.

Nevidne ženske: kratke zgodbe

Zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb predstavi slovenske deklice, dekleta in ženske, ki se v različnih zgodovinskih obdobjih spopadajo s težavami, kot so nemoč, nezaželena nosečnost, izguba prijateljskega ali ljubezenskega odnosa, iskanje lastne vrednosti v odvisnosti od moških, tehtanje materinstva, kariere in zakona … Zgodbe so umeščene v čas od prve svetovne vojne dalje skozi 20. stoletje, zadnjih nekaj pa bi se lahko zgodilo tudi danes. Zdi se, da junakinje prvih nekaj zgodb poznamo iz drugih besedil ali celo iz pripovedovanja naših babic – kako majhna je bila vrednost deklic nekoč, kako so bila dekleta hitro spoznana za kriva in se niso zmogla postaviti zase, kako globoko zakoreninjena je v ženskah njihova vloga, ki jim jo je najprej pripisovala družba, potem pa so to ponotranjile do točke, ko si drugačnega življenja niso več znale predstavljati. Slednje je skupno tudi zgodbam s sodobnejšim dogajalnim časom, prav tako pa se nam tudi te zdijo znane, kot da kakšno od junakinj poznamo ali smo zanjo slišali na kavi ali družinskem kosilu – tu so študentka, ki zanosi z neresnim fantom, kolegica, ki ji prijateljica spelje partnerja, žena z odraslimi otroki, za katero se mož ne zmeni kaj dosti, ženska, ki kljub nasilju prenaša partnerjev alkoholizem …

Zdi se, da se kljub številnim političnim in družbenim spremembam položaj ženske ne spreminja tako skokovito, kot se zdi – boji za nekatere pravice se še vedno bijejo, ženske so mnogokrat še vedno rajši tiho, sramota in manjvrednost, nekdaj jasno in glasno izraženi s strani družbe, zdaj izvirata od znotraj. Marsikateri konec zgodbe ostane odprt, a si nadaljevanje vseeno lahko predstavljamo: nekatere ženske bodo poskrbele zase kljub morda moralno spornim odločitvam, druge pa bodo rajši izbrale tisto, kar poznajo in kar se zdi najbolj varno – četudi za ceno lastne individualnosti, ponosa ali finančne neodvisnosti.

Bernarda Mrak Kosel je kratke zgodbe pisala večinoma v okviru delavnice “Osvobajanje domišljije” (JSKD Jesenice) in drugih literarnih delavnic ter društev. O zbirki je zapisala, da so zgodbe “literarizirane, niso pa izmišljene, spremenjene so le okoliščine.” Leta 2019 je sicer izšel njen roman Ujetnik svojega časa, leta 2022 pa roman Ponaredek.

Knjiga bo najverjetneje všeč bralcem, ki so uživali denimo ob branju knjig Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače ter ob zbirki kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe Slavenke Drakulić.