Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman. Zanj je avtorica prejela nagrado Kresnik (2025).

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

In tako se je začelo

Mark in Evie sta imela strastno razmerje, ki pa se je končalo z umorom. Markova sestra Cloe njunega odnosa ni odobravala in ves čas sumila, da je z bratovo punco nekaj narobe. Toda kaj? Ji bo uspelo razrešiti uganko iz preteklosti?

Napet triler, pri katerem bralec konca ne ugotovi sam, saj se zgodba razplete šele na zadnjih straneh. Liki so večplastni in dobro premišljeni. Fabula je tekoča, brez nepotrebnih opisov, dialogi pa zanimivi. Priporočam v branjem tistim, ki imajo radi psihološke romane z ne preveč krvi.

Avtorica romana Rachel Abbott je angleška pisateljicapsiholoških trilerjev. Njenih prvih sedem romanov je v samozaložbi prodalo več kot tri milijone izvodov in vsi so bili uspešnice v Amazonovi trgovini Kindle. V slovenščino je prevedeno le to delo.

Menjava glasbe

Slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini v svoji novi zbirki desetih kratkih zgodb bralcu predstavi portret družbe na dva načina. Prvih pet zgodb s podtonom ironije intenzivno leze iz razočaranja, stiske, ujetosti in disfunkcionalnih razmerij k distopični prihodnosti, v kateri navadni smrtniki potrebujejo nesmrtne, tehnološke nadgradnje, da bi dosegli norme razčlovečenega sveta. Drugi del knjige predstavlja zgodbe ljudi tukaj in zdaj: razočarane, prizadete, zaskrbljene, a še vedno prežete z upanjem. Liki desetih zgodb hrepenijo, trpijo, sovražijo, ljubijo in se maščujejo, iz življenjskih stisk pa na svojstven način zagrizeno poskušajo izplavati.

Bralec lahko pri tej knjigi izbira med cinizmom in upanjem, saj so zgodbe fizično ločene med sabo – če bralcu ena plat(a) predstavljenega življenja, kjer mu na uho igra angel, ni všeč, lahko knjigo obrne in tako izbere drugo plat(o) z glasbo robotskega hudička. Pri Menjavi glasbe se menjajo perspektive, družbene teme, razpoloženje, čas in prostor. Toda nečesa se, žal, ne da zamenjati – obče miselnosti družbe, v kateri se kopiči in malikuje materialno, integriteto posameznika in zdrav razum pa se potiska v pozabo. Avtor tako kritično premišljuje tudi o posamezniku, ki, ironično, postaja vse bolj odvečen člen družbe, hkrati pa se je ne more in ne želi otresti.

Francis : Felidae II

V Istanbulu rojen nemški pisatelj Akif Pirinçci (1959) z drugo knjigo v seriji mačjih detektivk Feliade bralcu znova predstavi razburljiv in skrivnostni svet radovednega mačka Francisa, ki se znajde pred novim brutalnim primerom. Tokrat njegovo mirno življenje prekine prihod lepe Francese, nove partnerice njegovega lastnika Gustava, ki ji dovoli, da se vseli pod njuno streho. Užaljeni in ljubosumi Francis se odloči pobegniti in tako pristane na ulici, kjer pa mu življenje ni prizanešeno; kmalu po njegovem pobegu se nad mesto razbesni nevihta, zaradi katere ga odplakne v kanalizacijo skupaj z obglavljenim mačjim truplom. Pot ga pripelje do navidez idilične predmestne soseske, kjer namerava začeti novo življenje, vendar pa se kmalu začnejo vrstiti številni grozljivi dogodki, zaradi katerih se Francis znajde v smrtni nevarnosti.

Domiselna kombinacija detektivskega romana, urbane srhljivke, mističnega misterija in črne komedije se poglobljeno in premeteno poglobi v vsakdanje življenje in psihologijo živali, ki jih srečujemo vsak dan.

Intermezzo

Petru in Ivanu po dolgem boju z rakom umre oče. Mama se je že zdavnaj preselila k novemu partnerju. Hiša, v kateri so bivali in jo je napolnjevala očetova radost, tako ostane zapuščena. Peter že dolgo živi v Dublinu, kjer dela kot pravnik. Dvaindvajsetletni Ivan, šahovski mojster in teoretični fizik, prav tako biva v najetem stanovanju. Za brata nastopi dolgo obdobje žalovanja, pa tudi iskanja pravih poti. Peter se znajde v čustvenem odnosu do Sylvije, ki je njegovo bivše dekle, a še vedno članica družine in obenem tudi do nove ljubezni, dosti mlajše od njega, skvoterke in študentke. Ivan spozna žensko, starejšo od sebe, ob kateri začuti pristnost partnerskega odnosa. Družbeno sprejemljivo ni imeti toliko mlajše dekle in hkrati še obiskovati bivšo punco, kot tudi ni sprejemljivo to, da je dekle štirinajst let starejša od fanta. Družba je še vedno staromodna in tudi, kar še posebej boli, obsojajoča. Petra skrbi, kaj bi porekli njegovi pravniški kolegi in prijatelji, če bi spoznali Naomi, Margaret skrbi, kaj bi storil njen bivši mož in kako bi razliko v letih med njo in Ivanom sprejela družina. V tem vmesnem času, ko brata razrešujeta medsebojne odnose in žalujeta za očetom, spoznamo razlike med njima. Peter je samozavesten, star nekaj čez trideset, uspešen, o njem in njegovih pravniških primerih beremo v časopisih. Ivan je nežen, sramežljiv, nepripravljen, nekako neprikladen za življenje v družbenih sistemih, v katerih je njegov brat Peter tako okreten. Pravzaprav je to čas, ja, tisti vmesni čas, ko vsak od akterjev išče sebe in svoje mesto v svetu.

Vprašanj, ki jih Sally Rooney preko literarnih likov mojstrsko razrešuje, je veliko. Nanja odgovarja mojstrsko, zanimivo, precizno, psihološko razglabljajoče. Kakor da bi liki živeli z nami – tak je občutek ob branju romana. Pisateljica v romanu izpostavi poleg žalovanja in odnosov med bratoma tudi zastarele poglede današnje družbe na partnerske odnose, hinavščino navideznih prijateljstev, odnose med starši in otroki, razlike med družbenimi razredi in pomen svobodne izbire načina obstoja.

Sally Rooney se je rodila leta 1991 v Castlebaru na Irskem. Študirala je v Dublinu. Pri 26 letih je izdala roman Pogovori s prijatelji. Je pravi pisateljski fenomen, saj je ubrala novo formo romana, piše pa tudi v povsem svojem, edinstvenem slogu. Z romanom Normalni ljudje je pobrala večino pomembnih literarnih nagrad, z njim je bila nominirana tudi za Bookerjevo nagrado. Tretji roman nosi naslov Kje si, prelepi svet?. Medtem je Sally Rooney postala najbolj znana milenijska pisateljica. Sebe Rooney rada opiše kot feministko in marksistko. To se pozna v njenih delih, seveda tudi v četrtem romanu Intermezzo.

Pri vas je vedno tako nenavadno tiho

Nemška avtorica Alena Schröder se je slovenskemu bralnemu občinstvu predstavila s svojim prvencem Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka. V njem je spletla pripoved žensk iz štirih generacij in v ospredje postavila vnukinjo Hannah in njeno prababico Sento, v romanu Pri vas je vedno tako nenavadno tiho, označenem kot predzgodba, pa glavni literarni vlogi prevzameta mama Evelyn in hči Silvia. Pisateljica nadaljuje z berljivim podajanjem vsebine in spreminjanjem časovnih perspektiv iz poglavja v poglavje.

“Sedanjost” predstavlja leto 1989, ko se Silvia z nekajmesečno dojenčico Hannah vrne v rojstni kraj, po dolgem obdobju bivanja v skvoterski skupnosti si zaželi materine prisotnosti, kljub temu da si nikoli nista bili blizu. Evelyn se je po letih vdovstva in upokojitvi povsem umaknila v samoto, skoraj že obupana nad življenjem sprejme hčerino vrnitev kot blagoslovljeno rešitev. Njun odnos je bil od nekdaj zaznamovan z molkom, potlačenimi čustvi in neizrečenimi vprašanji. Vzroke zato odkrivamo v preteklem dogajalnem času, ko se vračamo k Evelyn kot mladi poročeni ženi. Po rojstvu hčere se je odrekla beli zdravniški halji in se kot gospodinja ujela v zanko nezadovoljstva, materinstvo, v katerem se ni znašla, pa je zamajalo njene trdne temelje. Za malo Silvio so bili edini odmik od tihega doma njeni obiski sosednje družine in izleti s teto Betti, ki je bila živo nasprotje mamini zadržanosti, neposredna, vihrava, toda pozorna in rahločutna. Z likom Betti je izpostavljen še en pomemben vidik romana, to so življenjske prelomnice, pri katerih je na eni strani želja po svobodi, na drugi pa občutek dolžnosti in žrtvovanja, tudi za ceno lastnih sanj. Postopoma spoznavamo, kaj je dokončno pretreslo družino Borowski in Silvio gnalo od doma. Bo v letu padca Berlinskega zidu tudi materi in hčeri uspelo zrušiti prej nepremostljivo pregrado med njima?

Srebrni golob : povest v sedmih poglavjih

Romaneskni prvenec ruskega pesnika in pisatelja, ki se je podpisoval s psevdonimom Andrej Belyj, je nastajal v razburkanem obdobju delavskih in kmečkih nemirov v carski Rusiji na začetku 20. stoletja. Ljudstvo se je upiralo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, posledica carjevega samovoljnega vladanja pa so bili tudi nezadovoljni liberalni meščani. Po krvavo zatrti revoluciji leta 1905 je Belyj s svojim umetniškim delom želel najti pot, ki bi umirajočo aristokratsko Rusijo popeljala v novo obdobje razcveta. Pod vplivom religioznega filozofa Vladimirja Solovjeva je iskal v smeri razrešitve konflikta vzhodom in zahodom. Vzhod predstavlja stihijsko Rusijo, kaos vražjeverja in blodenj, čutni svet ruskega kmečkega človeka. Na drugi strani je kultiviran zahod, ki izhaja iz grške tradicije razuma. Z zgodbo, ki se odvija med vasjo Blagodejevo in mestom Zlobovo Belyj nadaljuje delo Gogolja, ko neizprosno in duhovito razgalja takratno rusko realnost. Osrednji lik Pjotr Darjalski je izobražen pisatelj in poet, ki se v družbi svoje zaročenke Katje in njene babice bahavo postavlja s svojim intelektom in znanjem, po drugi strani pa čuti, da je izumetničena kultura aristokratsih krogov brez prave vsebine in ga pušča nepotešenega. Ko pade v mreže spletkarskega mistika, mizarja Kudejarova, ga obsede neobladljivo poželenje do ne posebaj privlačne kmetice Matrjone. Kudejarov je vodja skrivne sekte Srebrni golobov, ki pričakuje prihod odrešenika, duha novega “golobjega kraljestva”. Takrat bo Rusija doživela preporod in ljudje bodo zaživeli v blaginji. Odrešenika naj bi spočela Darjalski in Matrjona. Kljub neizrekljivim stanjem, ki jih spozna v kmečkem okolju, se Darjalski ne zmore odpovedati hrepenenju po varnem in predvidljivem svetu zahodnih vrednot in se poskuša rešiti iz krepljev demonskih fanatikov.

Srebrni golob je prvič izšel leta 1909, pisatelj ga je načrtoval kot prvi del trilogije Vzhod ali Zahod, ki pa je ni nikoli dokončal. Bely je pomemben predstavnik ruskega simbolizma, umetniške smeri, ki je v nasprotju z realizmom, izhaja iz prepričanja, da se bistvene resnice stvarstva razkrivajo v metaforičnih podobah. Slog pisanja je »ornamentalističen«, številne podrobnosti poustvarjajo čarobnost ruske pokrajine in barvitost številnih književnih likov. Za bralca je užitek, da se prepusti toku besedila, njegovemu zvoku in ritmu in ne poskuša najti skritih pomenov vsake posamezne besede.

Ognjeni trije 5, Dom

V zadnjem delu zbirke Ognjeni trije, z naslovom Dom, se vsi glavni junaki približujejo domu.
Trojčki (Plamen, Vuk in Vlad) se borijo proti Onogurski vojski. V Onogurskem taboru princesa Širaz le uspe zapeljati princa Jutasa. Ali si bo s tem tudi zagotovila boljše življenje? Vse bolj pa vpliva tudi na bojne odločitve Jutasa. Živa se medtem s hčerko Milušo in v spremstvu Kaline in Wallanda poda na zadnji del poti do doma. Upa, da Plamen ni pozabil nanjo. Predvsem pa upa, da se izogne zapletom in grožnjam v Aguntumu. Po vsem strahu, zapletih in težavah si želi le domov. Zora medtem spremlja očeta trojčkov Ognjena, vendar ob snidenju z Vladom ne more drugače, kot da sledi srcu.
Srečanja bratov z izbrankami so ganljiva. Posebej je na udaru tudi oče trojčkov Ognjen, ki zaradi izgona le teh, z njimi ne sme govoriti. Kako se bo rešila usoda treh fantov in Žive? Bodo sploh smeli domov in bodo sploh smeli spregovoriti z domačimi? Seveda nas pred dokončnim razpletom, čakajo še napeti boji in bitke.
Zaključek serije nam odpira tudi vprašanje ali bodo trojčki v prihodnje uspeli združiti slovanska plemena ali bo to zares uspelo šele njihovemu nečaku Samu. Odlična slovanska pustolovščina, ki poleg zgodovinskega okvira, ponuja tudi zgodbe mladih junakov, ki z vztrajnostjo in voljo lahko dosežejo veliko.

Pravilo štirih

Neobičajen roman je nastajal skoraj šest let v soavtorstvu dveh podiplomskih študentov in tesnih prijateljev. Ob izdaji leta 2004 je dosegla prvo mesto najbolje prodajanih knjig.

Dogajanje je postavljeno v študentsko naselje Princeton leta 1999 in med dogodivščine štirih sostanovalcev, vendar se zgodba dopolnjuje tudi z dogodki iz preteklosti. Tom in Paul se ukvarjata s kompleksno in alegorično Hypnerotomachio. Knjiga, polna izmišljenih in šifriranih besed, jezikov, pisav in različnih tem, ki naj bi jo pred 1500 napisal še bolj skrivnosten beneški avtor. Tom, ki je tudi pripovedovalec, je sin pokojnega profesorja, ki je celo svoje življenje posvetil raziskovanju te knjige. Paul pa zaključuje diplomsko tezo o njej in na pragu razkritja skrivnosti, ključa za dešifriranje in razumevanje, se zgodba preplete s tragedijami – domnevnim umorom, požarom ter nenazadnje Paulovim izginotjem. Po petih letih Tom iz Firenc prejme starodavno Botticellijevo platno s skrivnostnim povratnim naslovom, ki ga mora razvozlati, da se zgodba lahko zaključi.

Pogovori z njo

Branko Cestnik se je kot pisatelj zgodovinskih romanov proslavil s Soncem Petovione, v katerem dramatično upodablja prihod krščanstva na slovensko ozemlje v rimski dobi. Zadnje čase pa se spušča tudi v obdobje druge svetovne vojne, natančneje v zgodbe mobilizirancev v nemško vojsko. To početje je v slovenskem okolju precej delikatno zaradi naše specifične politične situacije, kjer se ‘različne’ politične stranke med sabo pravzaprav razlikujejo zgolj po odnosu do polpretekle zgodovine ter prek tega legitimirajo svoj obstoj, kar ima med prebivalstvom za posledico zastrupljen, navijaški odnos do udeležencev v drugi svetovni vojni, bodisi v eno ali drugo skrajnost.

V primeru Cestnika, ki je teolog, duhovnik, pater klaretinec in mu tudi sicer ni pod častjo tu in tam objaviti kakšne bodice na twitterju ali na svojem blogu, si bodo torej ljubitelji tovrstne zgodovinske tematike znali že vnaprej ustvariti določene predsodke do knjige, ki je kajpak izšla pri Mohorjevi družbi kot del Slovenskih večernic. Umetniške in zgodovinske vrednosti tega dela pa seveda ne smemo soditi po političnih ali osebnih preferencah, temveč kar se da objektivno. Zagrizimo torej v vsebino, kot je predstavljena pri založbi:

Jakob Špilek z Dravskega polja je prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Avgusta 1944 se s svojo razbito enoto umika iz Normandije. V kaotičnih razmerah poslednjih izbruhov svetovne morije njegovo usodo zaznamujejo tri ženske. V francoskem Amiensu njegovo vest izpraša odločna in revolucionarno razpoložena Fabienne, pri prečkanju Rena ga pred smrtjo zaščiti mrtva nacistka Traudlind, ki mu spregovori skozi blodnjavost obsmrtnega doživetja, ob koncu vojne pa ga pred najhujšim reši kmetica Anna, ki mu ponudi privlačen in lep, a tuji povojni svet.

Pogovorom z njo v prid gre v prvi vrsti zelo doživeto in prepričljivo pripovedovanje, ki bralca zlahka potegne v telo in um Jakoba Špileka, preprostega kmečkega fanta, ki ga pri življenju dostikrat ohrani zgolj sreča, poštenost in vera – kar sovpada s številnimi pričevanji preživelih vojakov; ne pa kakšne nadčloveške sposobnosti ali idealizem, kot rada prikazuje propaganda. Avtor je očitno dobro preučil psihologijo vojakov s fronte, še posebej pa si zasluži pohvalo za podrobne in zgodovinsko točne detajle, kar se tiče vojaških taktik, tipov orožja, človeškega obnašanja, splošnega dogajana ter nekaterih bolj ali manj znanih dogodkov na zahodni fronti – mimogrede omenja tudi pri nas nekoliko manj znan pokol prebivalcev vasi Oradour-sur-Glane, kjer je danes muzej na prostem, vreden ogleda.

Tudi za tiste bralce, ki jih ne zanimajo oznake nemškega orožja in hierarhija v Wehrmachtu, bo knjiga zaradi tekočega, lepo izdelanega sloga zelo lahko berljiva. Kljub že prej omenjenemu realističnemu opisovanju pa nas na nekaterih mestih preseneti s precej grotesknimi momenti, za katere si pisatelj vzame časa v izobilju. Med njimi vsekakor izstopa ‘srečanje’ z mrtvo Traudlind, ki je tako surrealistično, a hkrati tako banalno, da truplo bralec že skoraj zavoha; pa vendar te epizode tam niso zato, da bi v nas na cenen način zbujale šok, temveč ob koncu knjige ugotovimo, da prav zaradi njih bralec bolj avtentično občuti odtujeno psihično stanje vojnega veterana.

V knjigi je prav tako v izobilju krščanske simbolike, vendar jo je mogoče bolj kot osrednjo temo razumeti tudi kot ogrodje za razumevanje čustvenega ustroja Jakoba Špileka, ki je pač bil, kot veliko njegovih sotrpinov tistega časa, globoko veren.

Izredeno prepričljiv in dobro razdelan je tudi drugi del knjige, ki se prične z repatriacijo in zaslišanjem Ozne, ter konča z zaporom, od koder Jakoba reši srečno naključje. V njem ni čutiti demoniziranja povojnega režima, temveč nam s klinično natančnostjo niza sosledje nesrečnih dogodkov. Z njimi je avtor bržkone želel izpostaviti dejstvo, da je ogromno takšnih usod bilo kasneje zamolčanih, saj je nad mobiliziranci večno visel madež, ki so ga nasprotniki lahko kadarkoli izkoristili z ultimativnim ‘ti bodi pa tiho, ko si Hitlerja služil.’ Pogovori z njo je najnovejši, svetel kamenček v mozaiku spomina na trpljenje prisilnih mobilizirancev.