skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

In če vsi pozabijo

Zina je hči priseljencev s Kosova, ki se odloči, da bo študirala. Ob preselitvi iz manjšega slovenskega mesta v Ljubljano, v študentski dom, išče svojo pot med svetovi, ki jo določajo. Dva svetova sta zanjo tako ta tukaj, v Sloveniji, in tisti na Kosovu, kot sta dva svetova tudi med njo in starši ter prav tako dva med njo in njenimi (priseljenci od drugod) ter Slovenci in dva v njej sami. Se razdeliti, ograditi, poistovetiti, približati, se stopiti ali izločiti? Ampak s kom, pred kom ali od koga, ko pa smo končno vsi samo ljudje. Zina je ostra opazovalka okolice, staršev in same sebe. Razmišlja o tem, kdo sploh je. Želi si svoj prostor, svet, v katerem bo več objemov, nič nasilja. Manj patriarhalnih vzorcev kot bo prenesla v svoje vse bolj osamosvojeno življenje, bolje ji bo. Tega se dobro zaveda. In tega, da si svojo pot po življenju zarišeš sam. Vsaj od takrat dalje, ko se upreš manipulacijam in udarcem, ki naj bi, in ponekod je še vedno tako, veljali za primerno vzgojo. Zina z bistrim razmišljanjem in osmišljanjem dogodkov v svojem življenju ter življenju sorodnikov s Kosova razlaga o razlikah med ljudmi, ki so oddaljeni “samo” 700 kilometrov, ali celo samo nekaj centimetrov v lastni družini. Strašna in presunljiva zgodba o odraščanju mladega dekleta je napisana berljivo, z lepim pripovednim lokom vsakega poglavja. In nenazadnje, ne nepomembno, z optimističnim zaključkom. Zinina notranja moč in družbeno kritični razmisleki jo bodo zagotovo povedli v svet razumevanja družbenih razlik in samostojnosti, v katerem je najbolj pomembno, da se človek dobro počuti, da je svoboden v svojih izbirah in razumljen s strani bližje in širše okolice. Iskanje identitete, ta večna družbena tema, ki je danes še kako aktualna, je za Zino naporno. Gradnja pozitivne samopodobe je včasih res težavno delo, a Zini, kakršno spoznamo in spremljamo v romanu, bo zagotovo uspelo.
Selma Skenderović se je rodila leta 2001 na Kosovu. S starši je prišla v Slovenijo kot devetletna deklica. Bistra, družbeno kritična in nadarjena za pisanje se je v srednji šoli priključila literarnemu krožku. In napredovala v pisanju. Odločila se je za študij slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše prozo in poezijo. Z zbirko zgodb z naslovom Zakaj molčiš, Hava? je leta 2020 postala najmlajša nagrajenka Festivala mlade literature Urška.

Charlotte

Charlotte Salomon je leta 1917 rojena nemška slikarka judovskih korenin. Več generacij njene družine zaznamujejo samomori žensk. Ko pri osmih letih ostane brez matere, zavetje najde v umetnosti. Tako kot njene ženske sorodnice, se tudi sama spopada z depresijo. Prične slikati in se kljub naraščajoči nestrpnosti do judov vpiše na likovno akademijo. V politično razburkanem obdobju jo družina pošlje v Francijo. Tudi tam Charlotte ni varna pred nasiljem in nestrpnostjo. Holokavst jo potegne iz vrtinca ustvarjalne mrzlice in usodne zaljubljenosti v učitelja petja Alfreda Wolfsohna.

David Foenkinos, v slovenski jezik imamo preveden njegov roman Delikatno, je na Charlottine slike naletel med obiskom Berlina leta 2004. Globoko so ga ganile in odločil se je, da bo raziskal ter popisal avtoričino življenje in ustvarjalno zapuščino. Pred deportacijo v zloglasno taborišče Auschwitz pri 26 letih, je Charlotte ustvarila monumentalno delo z naslovom Življenje? Ali gledališče?. Danes njen opus hrani Judovski muzej v Amsterdamu. Več kot 700 dih jemajočih slik se skupaj s kaligrafsko zapisanimi besedili zliva v bogato umetniško celoto. Charlottine slike odlikujejo zanjo značilni rumeni in modri odtenki ter motivika povezana z njenim življenjem. Izrazito avtobiografske stvaritve pripovedujejo njeno življenjsko zgodbo, ki jo avtor opiše v istoimenskem romanu. David Foenkinos je med hojo po Charlottinih stopinjah razvil veliko spoštovanje do umetnice in pisanje o njej ga je povsem obsedlo. Kot lahko preberemo v romanu, je moral med zapisi posameznih misli delati kratke premore. Besedilo je zato oblikovano s kratkimi povedmi, ki so zapisane vsak v svoji vrstici. Takšen odsekan, maničen slog priča o avtorjevih globokih občutkih in izvrstno odraža Charlottino obsesivno potrebo po umetniškem izražanju. Njeno kratko življenje se z materializacijo v umetniška dela dotakne večnosti. Tudi Foenkinosov roman je globok poklon tej mladi nemški slikarki.

Izpoved otroka našega časa

Čeprav naslovni »naš čas« že dolgo ni več resnično naš, je izpoved otroka 19. stoletja še vedno zanimivo branje. Ta otrok je dvajsetletni Octave, predstavnik generacije, ki v postnapoleonskem času ne najde svoje identitete. Vojni časi so minili, izgubljena generacija ob somraku velikih osebnosti pa izgubljeno tava in išče svojo vlogo v svetu. Opis te dobe v uvodu je slikovit in izčrpen, sklep pa je, da sta bili po Napoleonovi smrti ponovno vzpostavljeni božja in človeška oblast, ni pa bilo več zaupanja vanju in razpasla sta se hinavščina, dvom in ravnodušnost.

Prvoosebni pripovedovalec je gizdalin Octave, ki ga je Musset upodobil po svoji podobi in je v veliki meri avtobiografski lik. Naslovnica sicer zavaja, ko v ospredje postavlja George Sand, slavno pisateljico, s katero je imel Musset razmerje in ki naj ne bi bilo brez vpliva na nastanek tega romana – vendar v tej zgodbi nima nobene vloge.

Nobeno naključje ni, da roman nosi že v naslovu besedo izpoved, saj lahko najdemo podobnosti s slavnimi Avguštinovimi Izpovedmi, kjer svetnik podrobno obračunava s svojimi mesenimi skušnjavami. Tukaj gre za iskreno izpoved gizdalina in lahkoživca, ki zelo natančno opiše svoje odzive na odkritje, da ga ljubica ni le prevarala, ampak ga kar redno vara z različnimi ljubimci, za kar že dolgo ve cel Pariz. V nadaljevanju spremljamo njegovo strastno blaznenje po Parizu in natančno introspekcijo, izvemo pa tudi to, da je bilo že v Parizu 19. stoletja po polnoči težko najti odprto gostilno, kjer bi si trpeči Octave lahko z vinom blažil bolečine in pozabil na ljubezenske rane. Preberemo pa tudi, kako je v zapuščini svoje ostarele tete odkril ljubezenske romane, ki jih ustvarjalno poimenuje katekizmi razvrata in za katere se zdi, da se do današnjega dne niso kaj dosti spremenili.

V drugi polovici romana se izvirnost in duhovitost žal uneseta, saj Octave zaradi očetove smrti odpotuje na podeželje, kjer se seznani z gospo Pierson in v nadaljevanju spremljamo razvoj romance s to pobožno gospo in lokalno dobrotnico, ki se ujame v njegovo past. Ni treba poudarjati, da je razmerje turbulentno, ona v veliki meri izgubi svoj ugled v skupnosti, bralci pa imamo medtem vpogled v neracionalne sile, ki vodijo Octavova dejanja in ljubosumne izpade. Tempo drugega dela romana žal precej peša, vseeno pa je Izpoved otroka našega časa izpovedni roman, zanimiv predvsem zaradi ozaveščenih občutkov protagonista, ki so aktualni v vseh časih, in pa zaradi duhovitega ter dramatičnega sloga pisanja

Skrite slike

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška  v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.

Potovanje na konec pomladi

 

Zgodbe neizživetih sanj profesorja, ki si je želel postati slavni literarni kritik, ob srečanju z nadpovprečno nadarjenim dijakom in “pesnikom” Tajsijem, privrejo na plano v svojih najbolj čudaških oblikah (homo) erotiziranega eksistencialnega boemstva.

“V tistem hipu se mi je odkrilo čudno spoznanje: ta Tajsi sploh ni Tajsi, ta Tajsi – sem jaz sam.“ (Zupan, 2014: str. 58)

Pripoved nas skozi raznolike ekspresije vodi med pijančevanjem, prerekanji z družino in sodelavci, do občudovanja Sonjinjih sinje modrih spodnjih hlačk.

Kot ugotavlja Matevž Kos v novi študiji Zupanovih del, Vitomil Zupan ali kako biti jaz, se Zupan v Potovanju na koncu pomladi približa slogu Louis-Ferdinand Célina, ki, kot pravi pisec spremne besede v zbirki Sto romanov Branko Madžarevič, ne opisuje resničnosti, ampak halucinacije, ki jih resničnost povzroča. Tudi sam naslov knjige je, kot trdi Kos, parafraza Célinovega naslova Potovanje na konec noči.

Nepredvidljiva nezaključena potepuška zgodba o razmerju, kjer se prepleta erotični vitalizem in humanistična morala, ki nakazuje na to, da: ” Življenska resignacija, ta osladna slika dolgčasa /… / ni nikaršna rešitev. Z novo pomladjo se bo začelo novo potovanje. Ponovno po neznanih poteh ” (Kos, 2024: 48).

” Sicer pa se bo vse lepo uredilo  ” (Zupan, 2014: 169)

Vir: Vitomil Zupan ali Kako biti jaz : kritični esej: Kos, Matevž, Ljubljana 2024; https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/209190403

Zadnji klic

Angleška pisateljica Beth O’Leary se je s svojimi romani v žanru romantičnih komedij priljubila tudi slovenskim bralcem. Njene zgodbe so zabavna mešanica iskrivih dialogov in komičnih situacij, s kančkom drame in obilo romantike. Vse to najdemo tudi v romanu Zadnji klic.

Glavno besedo imata Izzy in Lucas. Oba sta predana svojemu delu v družinskemu hotelu Gozdni dvorec, ki se mu zaradi vse večjih finančnih težav ne obeta nič dobrega. Preostanek zaposlenih se je znašel tik pred zaprtjem. Energična Izzy in trmasti Lucas se komajda prenašata, a tokrat sta za dobro hotela pripravljena združiti moči. Ko v sobi, kjer hranijo pozabljene predmete, najdejo poročne in zaročne prstane, se Izzy domisli projekta »Prstanov ne damo«. Odločena je, da poišče, katerim gostom so pripadali. Z Lucasom skleneta stavo, kdo bo pri iskanju uspešnejši. Ob tem pa njuna tekmovalnost dobiva nove razsežnosti. Med seboj imata še nekaj neporavnanih računov in morda je sedaj pravi čas, da odkrijeta svoja prava čustva. Na kocki je namreč veliko več kot le usoda Gozdnega dvorca …

Operacija Belo & operacija Črno: pustolovski vojni roman

Trilogija Lov na generala nas kronološko popelje v čase med obema svetovnima vojnama do konca druge svetovne vojne, v katerih spremljamo življenje, delovanje in razmišljanje enega najpomembnejših Hitlerjevih generalov Alexandra Löhra.

Drugi del trilogije Operacija Belo & Operacija Črno se dogaja v letih 1942 in 1943 na območju Jugoslavije, v osvobojenem ozemlju Bihaške republike. Hitler je to ozemlje označil kot Titoland in v besu dal ukazati, da se mora za vsako ceno to ozemlje uničiti, z njim vred partizansko gibanje skupaj s prebivalci in Tita ujeti živega. Poveljstvo za celotni Balkan zaupa generalu Löhru. Ta naredi načrt, katerega posledici sta dve odločilni bitki druge svetovne vojne na ozemlju Jugoslavije. To sta bitka za ranjence na Neretvi (Operacija Belo) in bitka na Sutjeski (Operacija Črno). V obeh bitkah, kjer se je mnogo številčnejša in bolje opremljena okupatorska vojska spopadla z lačno, utrujeno, slabo opremljeno in s tisoči ranjencev partizansko vojsko. Cilj obeh vodij Löhra in Tita je uničiti drug drugega. A to ne uspeva ne enemu, ne drugemu. Delata napake, žrtve pa so ogromne na obeh straneh. Titu sicer z zvijačo, uničenjem mostu na Neretvi, uspe rešiti del ranjencev, a bitka še zdaleč ni dobljena. Utrujeni, lačni, premraženi, vključno s tifusarji, se partizani premikajo in umikajo po bosanskem ozemlju in nazadnje v dolini reke Sutjeske pride do odločilne bitke, v kateri se Titova vojska čudežno prebije skozi sovražnikov obroč, a hkrati pride do poboja tisoče ranjencev na območju Durmitorja in kjer pade tudi legendarni Sava Kovačević. V zgodbi spremljamo tudi izmišljene junake iz prvega dela romana, ki se jim zdaj pridružita dva nova. Vsi pa delujejo kot zaupna in operativna Titova ekipa. Tito jih je poimenoval Frdamani.

Tako kot v prvem delu trilogije, tudi v drugem ni ideološkega opredeljevanja. Gre zgolj za zanimiv, človeško obarvan, dinamičen in s čustvi ter zgodovinskimi dejstvi obarvan roman.

Københavnska trilogija : otroštvo, mladost, odvisnost

Tove Ditlevsen (1917-1976) je eno od najbolj prepoznavnih imen danske književnosti 20. stoletja, ki se je za časa svojega kratkega življenja napisala več kot 30 avtorskih del; od poezije, proze pa do esejistike. Četudi je bilo njeno pisanje pogosto nerazumljeno in krivično spregledano, je šele pol stoletja po njeni smrti prišlo znova v veljavo, Ditlevsenova pa je postala ena od glasnic feministične literature na Danskem.

Københavnska trilogija je zbirka njenih treh krajših romanov Otroštvo, Mladost in Odvisnost, ki se jih lahko bere kot klasične avtobiografije, hkrati pa kot ostro in iskreno avtorefleksijo življenja ženske, ki si sredi družbenih in političnih preobratov 20. stoletja prizadeva, da bi našla svoj pravi jaz in se izognila ujetosti v kletko do žensk pogosto represivnega sistema. Romani spremljajo pisateljico skozi različna obdobja odraščanja, ki so zaznamovana z njeno močno željo po tem, da bi se uveljavila kot pisateljica in pesnica. Toda njeno življenje je bilo vse prej kot idilično; odraščala je v revni delavski četrti s tiransko materjo, se zgodaj odselila od doma, neuspešno iskala delo, se prepuščala neprijetnim spolnim praksam, nemočno opazovala vzpon nacističnega režima, ki je neusmiljeno teptal osnovne človekove pravice ter že po prvem zakonu zapadla v hudo odvisnost.

Københavnska trilogija ni zgolj avtobiografska izpoved, ampak tudi dokument krutega predvojnega in vojnega časa, ki je bil neprizanesljiv do drugačnosti.

Pesniški dvor

Plodovit slovenski pisatelj, poet Slovenskih goric, v zadnjih letih kot po tekočem traku objavlja obsežne romane in zbirke zgodb. Pokrajino, ki mu je blizu iz otroštva in mladosti, je v središče dogajanja postavil tudi v romanu Pesniški dvor. Uvodna poglavja so zasnovana tako, da sta prav reka Pesnica in z njo Pesniška dolina osrednja pripovedovalca. S poetičnim jezikom, ki spominja na uvode Miška Kranjca, bralca prestavi v dolino ob slovensko-avstrijski meji, ob reko, ki teče tam mimo večna in neminljiva. Za mimobežne voznike, tovornjakarje ali turiste zgolj bežen preblisk, ki pa marsikaterega tujca ali celo domačina ne pusti brez čustvenega odziva. In nato, po več straneh, pripovedovalec počasi usmeri bralčev pogled in pozornost na skrito, komajda opazno posebnost. Vzdušje je kar naenkrat gotsko temačno, kot da bi brali  roman iz obdobja romantike. Betonske “gobe”, ena ob drugi, z nedojemljivimi odprtinami, zdaj že prerasle s travo in še bolj vdrte v zemljo. Za njimi pa razpadajoča domačija, v kateri je še vedno mogoče prepoznati nekdanjo veličino. In od tod naprej se pojavita osrednji osebi, trdni gospodar, vinogradnik Štefan Gornik in njegov sin Slavko, ki si ne želi ravno po očetovih stopinjah. Pišejo se trideseta leta 20. stoletja, po Evropi se, zlasti med študenti, širi Komunistični manifest. Sin, ki študira v Ljubljani, sprva navdušeno sprejema ideje manifesta, a kaj hitro zasluti, da za vsem skupaj tiči povsem nekaj drugega. Opusti študij in se vrne domov, čeprav se viziji o drugačnem svetu nikoli povsem ne odreče. Čisto drugačen je oče, ki z dušo in srcem živi za svoje vinograde in vinsko klet, pa naj bodo njegovi kupci kdor si že bodi. Ne more se odreči zemlji, ki so jo skrbno, iz generacije v generacijo, obdelovali in negovali njegovi predniki. Takšna dediščina mu je sveta.

V drugem delu je dogajanje prestavljeno v čas tik pred nemško zasedbo Jugoslavije. Malo znano poglavje o gradnji t.i. Rupnikove linije, ki jo je tudi ob Pesnici postavljala vojska kraljeve Jugoslavije, da bi se zaščitila pred tujimi vdori, je snov za obsežno pripoved, katere del postane tudi Gornikova domačija. Slikovito je opisana služinčad, ki je vpeta v delo in pripada domačiji prav tako kot gospodarjeva družina. Hlapec, dekla in duševno zaostala ženska, ki se kdove zakaj priklati k hiši, nazadnje pa ji dodelijo vlogo pastirice. Vojak z višjim činom in njegov “posilni”, ki sodelujeta pri gradnji betonskih bunkerjev, dobita prenočišče pri Gornikih. Kot se rado zgodi, tudi tu ne gre brez ljubezenskih zadev, ki pa hiši prinesejo prvo tragedijo. Vojna je vse bliže, Slavko, ki je zdaj že učitelj, hkrati pa se trudi, da bi postal uspešen pisatelj, se z očetom miselno vse bolj razhaja in si raje poišče službo drugje. Oče Štefan pa vztraja pri svojem delu. Vložna zgodba v tem delu bralcu razkriva še eno, ne ravno znano dejstvo nekdanjih časov, usodo primorskih beguncev v Prekmurju po prvi svetovni vojni. Po vsesplošnem kaosu ob nemškem prihodu v Maribor si Slavko najprej skuša rešiti kožo z begom na Hrvaško, a nazadnje pristane v taborišču Dachau.

Tretji del romana se najprej začne v dneh po koncu vojne, leta vmes pripovedovalec povzame le na kratko. Na Gornikovi kmetiji je umrla mati, sin pa se vrne iz taborišča povsem shiran. Nastopi agrarna reforma, najhujše pa je vsesplošno sumničenje, ki zavlada med ljudmi. Kje si bil med vojno, kako to, da si preživel … Potem ko se oče Štefan zave, kaj čaka viničarijo, v katero so njegovi predniki in on sam vlagali delo, znanje in ljubezen, medtem ko  otrok ni uspel izšolati za vinogradnike, si sodi sam. Sin ostane učitelj, a se z ženo preselita v učiteljski blok.

V roman je vpletenih še nekaj vložnih zgodb, ki se nekatere ponavljajo tudi kot vodilni motivi. Ena takih je dolgoletno vračanje soseda Gornikovih, Franca Brega, s fronte v prvi svetovni vojni, kakršno na nek način kasneje doleti tudi Slavka.

Čeprav je tematika težka in bo zlasti bralcem, ki jim je marsikaj znanega, pritekla kakšna solza, je besedilo prepredeno z značilnim Partljičevim humorjem, ki junake postavlja na trdna tla. Vse kar je opisano, so ljudje res doživeli, vedno so se znali nekako rešiti. A za tiste, ki niso dočakali spoštovanja do svojega dela in tudi ne spoštovanja do trpljenja, ki so ga morali prestajati, ko so bili “krivi brez krivde”, je v tretjem delu res že vsega preveč. Je le še upanje, da bo nekaj ostalo v knjigah, kar pa je najbrž bolj slaba tolažba.

Še en pisateljev hommage Slovenskim goricam.

Plagiat

Anja Mugerli je pisateljica, ki je leta 2010 diplomirala iz slovenistike na Univerzi v Novi Gorici, magistrirala pa je iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se z organiziranjem in moderiranjem literarnih dogodkov ter s pisanjem proze in dramatike. Napisala je že pet del, njen prvenec Zeleni fotelj pa je izšel leta 2015. Za svoje delo Čebelja družina je leta 2021 prejela evropsko literarno nagrado, za roman Pričakovanja pa je leta 2024 prejela Kresnikovo nagrado.

Plagiat je njena tretja knjiga kratke proze, iz katere veje avtoričina ljubezen do pisanja in literature, njen eleganten stil pisanja pa nas ponese skozi devet kratkih zgodb, ki izmenjujoče v prvi ali tretji osebi pripovedujejo o izdaji, osamljenosti, ljubezni, predanosti in umiranju.

V zbirki kratkih zgodb Plagiat nastopajo protagonistke, ki, zavedno ali ne, vplivajo na življenja druga druge. Preko vseh zgodb se vleče rdeča nit izgube; izgube ljubezni, prijateljstva, partnerja, matere… Med besedilom pa se občasno prepletajo tudi pisma in sporočila likov, ki dodatno opišejo in razvijejo like in njihovo motivacijo. Posebnost avtoričinega stila je, da imena likov bralcu ne poda že na začetku, ali pa jih sploh ne, kar pomaga pri njihovem počasnem ter mojstrskem grajenju v polne psihološke karakterje. Svojih likov prav tako ne kuje v zvezde, vendar pusti, da bralci preko podrobnosti odkrijejo njihove temne plati.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×