skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Umetnost izgube

Kroži legenda, da naj bi na začetku poletja 1830 alžirski dej v navalu jeze s pahljačo udaril francoskega konzula, kar naj bi bil povod, da je začela francoska vojska osvajati Alžirijo in jo kolonialno zasedala vse do končne alžirske vstaje 1962, ko se življenje Alija, prvega protagonista, o katerem beremo, drastično spremeni, posledice pa se kot lovke širijo preko življenj njegovih otrok in tudi vnukov.

Sprva spoznavamo življenje na alžirskem podeželju, kjer Ali po srečnem naključju v potoku naleti na stiskalnico olja, ki je njegova odskočna deska, s pomočjo katere se izvije iz revščine in zgradi položaj premožnega vaščana, a ne povsem brez zavisti drugih. Pred to najdbo je bil med svetovno vojno vpoklican tudi v francoske vojaške linije, za kar mu je bila kasneje priznana renta, ki se ji ni odrekel, to pa je bil poleg ostalih situacij, v katerih se je znašel in se v njih instinktivno odločal (izbral je zaščito morilcev, ki jih sovraži, pred drugimi morilci, ki jih sovraži), v času alžirske vstaje poglavitni razlog, ki je vplival na njegovo osovraženost pred FLN, pripadniki nacionalističnega gibanja za osvoboditev Alžirije, in spričo česar je postalo njegovo življenje ogroženo. Zato je z družino prebegnil v Francijo, kot mnogi, ki so se kot izdajalci Alžirije, kot so jim očitali, takrat znašli v podobni situaciji. Vsem, ki so ohranjali kakršnekoli stike s francosko upravo, zlasti prejemnikom francoske pokojnine, so namreč pripadniki FLN napovedali smrt, ki je kosila na hitrih sodiščih po vaseh in obračunavanjih sredi noči.

Po dolgih dneh potovanja z ladjo Ali z družino prispe v prvo taborišče, kamor jih nastanijo, ograjen prostor, poln prikazni, ki ga naseljujejo izgubljenci vseh vrst, vsi tisti, več deset tisoč njih, s katerimi oblasti ne vedo, kaj storiti. Srečajo se s Francijo, a ne takšno, kot so jo pričakovali, takšna jim ne bo nikoli zares dostopna in najverjetneje ne tudi njihovim potomcem v verigi prihodnjih rojstev.

Odraščajoči Hamid, Alijev prvi sin, svojega očeta v tem novem, drugačnem življenju ne prepozna več – iz hrabrega, dostojanstvenega, ponosnega, močnega in oblastnega moškega se je spremenil v nekoga, ki življenje živi le še z molče stisnjenimi zobmi in prikimuje vsemu, kar mu zaukažejo. Hamid ne razume, da je molk, s katerim se je njegov oče obdal, predvsem odsev ponižanja in obupa zaradi izgubljene domovine in vere, ples poraženca v kolonialni vojni, dokončno ujetega zgolj še v sistem za preživetje na robu družbene lestvice.

Hamid pa si želi predvsem tega, kar najbolje se pomešati med Francoze, neobremenjen z rojstno deželo, ki je kot otrok ni imel časa spoznati in dojeti kot svoje, čeprav je ta v njem vseskozi navzoča – je sestavina njegovega imena, zamolkle kože in črnih las. Naj se še tako trudi, ga ta določila neusmiljeno oddeljujejo od naroda, v katerega želi enakovredno ponikniti, in kaj kmalu se tako kot njegov oče tudi sam zavije v nepredirni molk.

Z ozadjem tega molka se spoprime šele Naima, Hamidova hči, ko je službeno primorana vstopiti v deželo svojih staršev in starih staršev. Lahko soočenje, ki sledi, sploh še zaceli kakršnokoli rano, razbije družinski molk, poveže, kar je bilo pretrganega?

Odličen roman nagrajene francoske pisateljice, prevajalke, scenaristke, dramaturginje in režiserke alžirskih korenin Alice Zeniter o usodi političnih migrantov, njihovi ujetosti v preteklost, predsodkih, s katerimi se soočajo kot priseljenci, ter o iskanju osebne svobode njihovih potomcev in rodbinsko neobremenjene identitete.

Susanna

Švicarski pisatelj Alex Capus je v biografskem romanu Susanna literarno poustvaril del življenjske poti slikarke Caroline Weldon (1844–1921). Rojena je bila v Baslu kot Susanna Faesch in že kot majhna deklica pokazala samosvojo odločnost. Zgodnje otroštvo je preživela v puritanskem okolju rojstnega mesta, v družini prisotna odtujenost med starši pa je botrovala materini odločitvi, da je zapustila moža in skupaj z edino hčerjo odšla v New York. V svoj dom ju je sprejel družinski prijatelj Karel Valentiny, v pripovedi prav tako ena od osrednjih literarnih oseb.

Susanna je v najstniških letih pričela svoj dar za slikanje izražati kot ustvarjalka portretov, s katerimi je majhnim fotografijam vdahnila dušo in že kot mlado dekle dosegla finančno neodvisnost. Njenemu svobodnemu duhu niso ustrezali zanjo preveč utesnjeni okovi zakonske zveze. Ob rojstvu sina, ki ga je vzgajala kot samohranilka, je pričela svoja dela podpisovati kot Caroline Weldon. V njeni zasebni zbirki portretov je bila zmeraj bolj prisotna motivika indijanske kulture, ki jo je že od nekdaj privlačila. Priča je napredku gospodarstva konec 19. stoletja, Brooklynski most, ki krasi naslovnico knjige, so ob otvoritvi leta 1883 razsvetlile Edisonove žarnice.

Resnična zgodovinska dejstva o njenem življenju so ovita v pisateljevo domišljijo in prikazana v Capusu lastnem privlačnem načinu pripovedovanja. Kot zapiše, so lahko podatki o osebnostih iz preteklosti  pred nami kot na dlani, hkrati pa ne bomo nikoli vedeli za njihova intimna doživljanja. In prav slednja budijo njegovo pozornost, s čimer ustvari vznemirljivo pripoved, v središču katere je ženska, zvesta svojemu prepričanju, da ne bo nikoli pristala na predvidljivo vsakdanjost ali izgubo lastne neodvisnosti.

Smrt v sanatoriju

Po uspešnih kriminalnih serijah pisatelja, prevajalca in odvetnika Ragnarja Jonassona (Temna Islandija in Skrita Islandija) ima tokrat bralec pred seboj prevod prvega dela nove trilogije Helgi, poimenovane po glavnem liku, mladem in obetavnem policistu in podiplomskem študentu kriminologije Helgiju Reykdalu.

Po študiju v Združenem kraljestvu se leta 2012 vrne v rodno Islandijo, kjer piše magistrsko nalogo o metodologiji preiskave enega od starejših primerov smrti v nekdanjem sanatoriju tuberkuloze. Policijska preiskava tega primera je bila trideset let nazaj kar presenetljivo hitro zaključena in primer rešen, a Helgi po temeljitem pregledu arhivskega gradiva in po razgovoru s pričami tedanjih tragičnih dogodkov nepričakovano naleti na nenavadna neskladja ter tako nehote sproži val nevarnih zapletov, saj nekdo ne želi, da se resnica po vseh teh letih končno razkrije.

Jonasson tudi v najnovejši kriminalni seriji ne razočara. V nepredvidljivo zgodbo spretno vplete sodobne družbene teme in dobro predstavi razliko med razmišljanji in življenjem ljudi v preteklosti in sedanjosti. Šokira na primer prizor, ko delovno mesto preiskovalne detektivke Hulde, poznamo jo iz prejšnje serije, njen šef še pred njeno upokojitvijo ponuja ambicioznemu Helgiju in se je želi na ta način predčasno na hitro znebiti brez spoštovanja njenih preteklih službenih uspehov. Pri tem nam njena reakcija ni neposredno razkrita, kar še poglobi bralčevo dojemanje brezizhodnosti njenega položaja in hkrati prikaže ledeno brezčutno apatičnost nadrejenega, kar v današnji družbi postaja vedno bolj razširjen problem.

Bralca zmrazi občutek, kako nezdravi službeni odnosi, hierarhija, oziroma občutek večvrednosti ter komolčarstvo med zaposlenimi posredno povzročijo tragedijo. V zdravstveni ustanovi, ki kasneje zaradi opustitve programa postane raziskovalna, se v desetletjih zgodi mnogo srhljivih prizorov. Pisatelj nakaže tudi temo fizičnega nasilja v partnerskem odnosu in problematiko alkoholizma, ki se bo nadaljevala v naslednjem naslovu te serije, ob tem pa razkrije še en presenetljiv zaplet, ki nas povleče v nadaljnje branje.

Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva

 

Knjiga ameriške avtorice Melanie Shankle Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva je osebna inventura minulih in še vedno pris(o)tnih prijateljskih odnosov, ki jih je sama kdaj spletla, tako z mimobežniki kot tistimi ljudmi, ki so v njenem življenju obstali – pa najsibo to namenoma ali ne.

V mestoma duhovitem in na trenutke tudi izrazito čustvenem slogu sledimo iskreni, topli pripovedi o nepopolnih odnosih, ki temeljijo na odkritosrčnosti, ranljivosti ter sprejemanju. Prijateljstvo je običajno ena najmočnejših vezi, ki se včasih prav potihoma prepleta iz drobnih pozornosti in stičnih trenutkov, velikokrat pa v sebi skriva zmožnost, da nas lahko popolnoma preoblikuje – morda v nekaterih primerih še bolj kot kateri koli drugi bližnji odnos.

Kako se medsebojno podpirati in v katerih trenutkih podpora ni več smiselna? Kako se veseliti uspehov drugega? Kako premagovati težka obdobja v življenju s pomočjo prijateljev – ali celo brez njihovega so-obstoja? Kako čustvovati in kako sočustvovati z ljudmi okoli sebe, tudi takrat, ko se nam zdi, da tega nočejo? Kako preboleti izdaje in kako ovrednotiti rane, ki nam jih drugi – hote ali ne – zadajo? Kako pomemben je humor v naših odnosih, v našem vsakdanu? Knjiga v odgovor na ta in mnoga druga življenjska vprašanja ponuja osebne izkušnje skupine prijateljic, ki si skupno pot deli že dolga leta. Res je, izkušnje so osebne, a na osnovo lastnih anekdotičnih prigod avtorica doda drobce splošnih življenjskih modrosti ter tudi duhovne premisleke, ob katerih branje knjige bralcu vzbudi občutek, da se tako poglablja tudi vase. Z intimnim vpogledom v prijateljstvo drugih namreč odpira možnosti in nudi izhodiščne točke tudi za prevpraševanje naših odnosov. Svojih prijateljskih vezi vsekakor ne idealizira, saj so vedno postavljene in predstavljene v realnem kontekstu. Ne glede na to, kako daleč vsaksebi s(m)o si, ne glede na geografske razdalje ter nesporazume med nami, resnična povezanost vedno o(b)stane.

Zdi se, da je (pravo) prijateljstvo pravzaprav prehajajoč preplet moči in ranljivosti, ki se sicer le redko v polnosti zlije, potrebuje pa konstantno in zavestno pristnost ter prisotnost – da smo točno to, kar smo, in točno tam, v tistih trenutkih, ko se svet nam ljubih oseb zamaje v temeljih. Pa tudi takrat, ko se (zgolj) zdi, da je vse na svojem mestu.

S preprosto, pristopno pisavo, ki jo prežemata humor – včasih s sicer že rahlo preosladnim oziroma pretiranim ter predvsem predvidljivim tonom – in toplina, se pripoved usmerja skozi izkušnje ter preizkušnje ženskega prijateljstva, sporočilnost pa je celostna, saj presega zgolj okvire spola. Spodbuja nas namreč k iskrenosti v vseh odnosih, medsebojni podpori in spoštovanju, nagovarja našo (očitno prirojeno) potrebo po socialni pripadnosti, gradnji ter negovanju odnosov in pravzaprav nudi svojevrsten navdih, da v svojih odnosih ponovno poiščemo prvenstveno esenco lepote.

Lahkotno in, da, hkrati tudi krasno branje, kjer je sicer v prevodu prisotnih kar nekaj opaznih slovničnih napak, napisano v slogu, ki ga zlahka lahko definiramo kot ameriškega, primerno za vse tiste, ki se še vedno počutijo doma predvsem v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja. Občutna verska komponenta odpira dodatno dimenzijo, knjiga pa nudi ravno pravšnjo vsebino za bralne klube ali tematske večere ter nas spodbuja, da – drugim, pa tudi sebi – večkrat rečemo, kako krasni smo. Tudi, ko nismo.

 

*Vsakršna podobnost z naslovom tragikomičnega ameriškega filma s preloma tisočletja je izključno – namenska.

 

Sestri

Roman Sestri napoveduje poletno obarvana naslovnica dveh mladenk na ležalnikih sredi peščene plaže. Ena svetlolasa, druga temnolasa, napoveduje nasprotje dveh mladih žensk, ki ju spoznamo tekom še enega s skrivnostmi obarvanega romana ameriške avtorice Michelle Frances, ki je ob tem bralce že prepričala z deli Novinka, Sinova punca, Fant in Hčerka. Že sami naslovi namigujejo na to, da bodo v ospredju odnosi in z njimi zanimivi dialogi, s katerimi avtorica ustvarja napetost. Ellie in Abby sta kot dan in noč, različni, pa vendar sestri. A samo ena izmed njiju je bila vedno materina ljubljenka, druga pa se je do svojega uspeha morala povzpeti sama, z lastno trmo, perfekcionizmom in bistrostjo. Njena šolska priznanja je mati samo ošvrknila s pogledom in se posvetila drugorojenki. Medsebojna nevoščljivost in očitki iz preteklosti sestrama niso v pomoč, ko se nehote zapleteta v zločin. Ellie se boji, da jo Abby že vse življenje zastruplja, a Abby trdi, da to že ves čas počne njuna mati. Resnica je običajno nekje vmes in na razplet je potrebno počakati do zadnjih strani. Gre za lahkoten družabni roman, ki mu je avtorica dodala kriminalne poudarke, ko se znajdemo sredi družinskih prepirov, zamer in spletk.

Bolje kot v filmih

Toplo, humorno, mestoma čustveno napisana najstniška ljubezenska zgodba bralca popelje v čas pred maturantskim plesom. V ameriški kulturi ta dogodek predstavlja vrhunec šolskega leta. Na maturantski ples odideš z nekom, ki ti veliko pomeni, po možnosti sta si celo usojena, nosiš imenitno obleko, greš na odlično večerjo v prestižno restavracijo in izbranec te, samoumevno, pride iskat s šopkom rož! Glavna junakinja je najstnica Liz Buxbaum, ki v to absolutno verjame in pričakuje. Ima bogat notranji svet, obožuje romantične komedije, izoblikovan svojevrsten in dodelan okus za oblačenje ter točno ve, kaj želi početi v življenju. Zvesta je sama sebi, svojim željam in ciljem. Pa vendar – ko se v tamkajšnjo srednjo šolo ponovno vrne njena otroška ljubezen, zelo privlačen Michael, s katerim sta kot otroka živela v isti ulici, je prepričana, da je on njena ljubezen. Da pa mu to dokaže in osvoji potrebuje pomoč sosedovega fanta. Primorana je iti iz cone udobja. Wes Bennet, s katerim se že od otroških dni ne prenašata najbolje, ji pri tem podvigu pomaga. A med njunim pogostejšim druženjem začne spoznavati, da je Wes v resnici tisti. Celo boljši kot v filmu. Protagonisti so ameriški srednješolci in roman bi lahko bil še en ljubezenski kliše, pa ni. V vsako poglavje je vpet pomenljiv citat iz znanih ljubezenskih filmov, med drugim iz Notthing Hilla in Melanie se poroči. Ne manjka niti mačkon s pomenljivim imenom Fitzpervert, ki  je eden od likov iz filma o Bridget Jones. A roman zelo pozitivno preseneti in je mojstrsko napisan!

Mojster pobega: o človeku, ki si je utrl pot iz Auschwitza, da bi posvaril svet

V napeti pripovedi, ki združuje elemente pustolovskega romana in pretresljivega vpogleda v najmračnejše skrivnosti holokavsta, nagrajeni novinar in priljubljeni romanopisec Jonathan Freedland razkriva izjemno življenjsko zgodbo prvega Juda, ki je pobegnil iz Auschwitza – človeka, ki je bil odločen opozoriti svet in prenesti resnico, ki je mnogi niso hoteli slišati.

Leta 1944 sta Walter Rosenberg (pozneje znan kot Rudolf Vrba) in Alfréd Wetzler postala prva judovska zapornika, ki jima je uspelo pobegniti iz Auschwitza. Knjiga se osredotoča predvsem na Vrbovo življenjsko pot. Bil je star komaj devetnajst let, ko je ugotovil, da »preselitveni tabori«, o katerih so govorili nacisti, v resnici pomenijo množično smrt. Kot zapornik, zadolžen za pregledovanje osebnih predmetov novih ujetnikov, je med njimi našel otroške igrače in oblačila – neizpodbiten dokaz, da umirajo cele družine. Odločil se je, da mora pobegniti, ne le zaradi lastnega preživetja, ampak da bi opozoril Jude po Evropi na grozljivo resnico. Po pobegu z Wetzlerjem je nastalo natančno poročilo, znano kot Poročilo Vrba–Wetzler. Čeprav so britanski in ameriški uradniki že imeli določene informacije, je to poročilo pretreslo mednarodno javnost. Neposrednih vojaških ukrepov sicer ni sprožilo, a je posredno rešilo približno 200.000 madžarskih Judov. Vrba pa si nikoli ni mogel oprostiti, da jih niso rešili še več. V zadnjih poglavjih spremljamo Vrbovo povojno življenje – njegovo kariero biokemika, pa tudi osebne stiske in oddaljen odnos z dvema hčerkama.

Jonathan Freedland je angleški novinar, ki je za Rosenberga oz. Vrbo prvič slišal, ko si je ogledal znameniti dokumentarec Shoah Clauda Lanzmanna. Prav tako piše trilerje pod psevdonimom Sam Bourne.

Freedlandovo delo bereš kot napeti roman, čeprav gre za skrajno resnično in bolečo zgodbo. Razkriva prevaro, ki je omogočila množične poboje, in hkrati neuspeh sveta, da bi se ustrezno odzval. Je ena tistih knjig, ki jih skoraj ne moreš odložiti – čeprav včasih komaj zmoreš obrniti naslednjo stran.

Jane Eyre

 

Roman Jane Eyre (1847), ki ga je Charlotte Brontë izdala pod moškim psevdonimom Currer Bell, je eno ključnih del viktorijanske književnosti in obenem zgodnji feministični roman, v katerem skozi življenjsko pot naslovne junakinje z močnim ženskim glasom osvetljuje tako vprašanja družbenih norm, razrednih razlik in spola, kot tudi čustvene ter moralne integritete, (želje po) neodvisnosti in moči samoodločanja.

Jane spoznamo kot siroto, ki brez vsakršne naklonjenosti ter topline odrašča v domu sicer premožnih sorodnikov, pozneje pa njeno otroštvo močno zaznamuje še bivanje v strogem internatu za osirotela dekleta v Lowoodu (od tu tudi naslov Sirota iz Lowooda starejših izdaj). Po končanem šolanju se zaposli kot guvernanta na posestvu Thornfield Hall, kjer spozna nenavadnega in zajedljivega, a hkrati izjemno karizmatičnega posestnika Edwarda Rochestra. Med njima se razvije kompleksen, strasten in intenziven odnos, Jane pa se znajde razpeta med ljubeznijo ter svojimi načeli – predvsem, ko sta pod vprašaj postavljeni njena (ne)odvisnost ter integriteta. Njuna vez je prežeta z napetostjo in zapletenimi moralnimi dilemami, hkrati pa gre za – vsaj v času nastanka romana – enega redkih dotedanjih opisov osebnostno enakovrednih partnerjev. Z globino prevpraševanja moralnih, družbenih ter eksistencialnih vidikov lastnega obstoja roman na tem mestu povsem preseže oznako konvencionalne romance in (p)ostane pravzaprav precedenčni model ljubezenskih zgodb o skrivnostnih, zagrenjenih moških ter zgolj navidezno krhkih ženskah.

Ko se torej Jane na pragu odraslosti znajde pred ključno dilemo, ali naj se v imenu ljubezni odpove tako svoji svobodi kot tudi dostojanstvu, se pred bralcem vzpostavi polnokrvni ženski lik, ki se vedno znova zavestno odloči za – svobodo. Še vedno relativno revolucionarno oziroma radikalno za tedanje čase je dejstvo, da kot ženska pričakuje in zahteva spoštovanje ter enakovredno obravnavo v vseh odnosih; in resnično se na podlagi notranje trdnosti, samospoštovanja ter odločenosti vzpostavi kot ikona ženske moči. V trenutkih, ko bi bilo lažje iti s tokom, se postavi zase in kljubuje (mnogim) družbenim pričakovanjem. Navkljub težki mladosti, osamljenosti in družbeni marginalizaciji – ali pa morda ravno zaradi tega – se razvije v močno, neodvisno žensko nepokornega in na trenutke tudi nediscipliniranega duha. Bralca nagovarja neposredno, s toplim glasom in razmišljujočum umom, aktivno si oblikuje svojo pot, pravico do ljubezni pa si “prisluži” šele, ko je v odnosu nič manj kot enakopravna, morda pa v nekaterih pogledih celo vrednejša, saj ne pristane na to, da bi zavoljo občutka sprejetosti in/ali ljubezni postala nekdo drug.

Roman vsekakor zaznamuje poglobljen psihološki očrt likov, preko katerega se med drugim razkrivata tudi krivičnost in rigidnost razredne strukturiranosti tedanje Anglije. Ne gre za klasični družbeni roman, saj se ne osredotoča na sistemsko analizo socialnih mrež in niti ne poziva k širši družbeni spremembi, poleg tega pa se Jane vsem življenjskim neprilikam navkljub še vedno giblje v in deloma tudi pripada višjemu družbenemu sloju. Vendarle pa zgodba vključuje tudi močne socialne prvine, kritiko družbenih norm in pričakovanj, še zlasti s stališča ženskih pravic: Jane kot ženska aktivno prevprašuje svojo družbeno vlogo in ne sprejema pasivnega načina življenja, kar za tisti čas vsekakor pomeni precej drzen korak v prihodnost.

Kljub večinoma realističnemu slogu delo vsebuje precej romantičnih prvin ter elementov gotske tradicije. Sanje in prividi se v mističnem, na trenutke mračnem vzdušju prepletajo s fantazijskimi podobami, skrivnostnimi zvoki, nenavadnimi nesrečami ter dramatičnimi naključji, ki niso zgolj stilistična izbira, temveč tudi zrcalijo notranje doživljanje Jane. Poetični opisi narave so torej ogledalo notranjega sveta, v katerem viharji in ostale vremenske neprilike ne služijo zgolj kot kulisa, temveč tudi kot mračni glasniki prihajajočih preizkušenj ter tolmači njenega psihološkega stanja. Vrtinec subverzivnosti, v katerega jo posrka, dodatno pospeši Berthina zgodba, njeno popolno nasprotje, obenem pa presenetljiv, a tudi domišljen in močan koncept divje ženske, ki se – pa naj to počne na še tako svojstven način – ravno tako bori za svojo svobodo.

S pretresljivo mero domišljije je avtorica določene biografske elemente preobrazila v prepričljivo literarno mojstrovino, zasnuto na realistični psihološki introspekciji, ki se s svojo globino in emocionalnim nabojem občasno preliva že kar čez meje poetičnosti. Zato je roman še vedno živ in navdihujoč tudi danes – zaradi presenetljive avtentičnosti, neobhodne moralne zavesti ter emotivne moči, s katero izrisuje impresivno, a verodostojno sliko življenja ženske v času, v katerem ni prostora za sentimentalnost brez posledic. Zdi se le, da tovrstna klasika morda že (pre)dolgo čaka na posodobljeno izdajo*.

Carmen : roman

Metod Pevec (1958) je slovenski javnosti poznan predvsem kot režiser filmskih uspešnic kot sta Pod njenim oknom in Hit poletja, njegov celovečerni prvenec pa je bila romantična drama Carmen (1995), ki jo je posnel na podlagi lastnega istoimenskega romana. Carmen spada v zvrst t.i. potepuškega romana, ki popisuje težka življenja klatežev, potepuhov, beračev, malih kriminalcev, narkomanov, alkoholikov in faliranih intelektualcev. Med slednje spada tudi študent Goran, ki je že zdavnaj opustil faks, živi v majhnem podstrešnem stanovanu in se preživlja s pisanjem pornografskih zgodbic, med tavanjem po mestu pa ga pot zanese na železniško postajo, kjer se druži s klošarji, prostitutkami in ostalimi predstavniki socialnega dna. Nekega večera po naključju pred cerkvijo naleti na mlajšo žensko po imenu Carmen, brezdomko, težko alkoholičarko in občasno prostitutko v službi izkoriščevalskega zvodnika Loverja. Carmen je nezakonska hči priznanega opernega pevca, ki je pred leti imel afero z njeno mamo, čistilko v operi, vendar pa je ta ob zanositvi izgubila službo in se sedaj preživlja kot čistilka stranišč. Med Carmen in Goranom se razvija sprva iskrena ljubezen, ki pa žal ne more voditi do srečnega konca; njen kronični alkoholizem in depresija ter njegovo brezciljno in finančno negotovo življenje ne ponujajo veliko možnosti, da bi dvojica lahko preživela v hladnem in okrutnem svetu brezdomstva.

Roman Carmen odlikujejo živ pogovorni jezik, široka galerija ekscentričnih likov ter iskreno opisovanje enako težkega kot tudi avanturističnega vsakdana družbenih obstrancev, ki se morajo navaditi na življenje z ničemer. V romanu spremljamo like, ki so izgubili vse, vendar navkljub temu padajo še globje po družbeni lestvici, dokler ne dosežejo dna, kjer jih ne more rešiti niti ljubezen.