Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Še en vdih

Na praznovanju abrahama slikarke Karmen se vse še zdi kot običajno. Partner Pavel ter hčerki Zola in Teja slavljenki kot darilo za pol leta najamejo slikarski atelje. Čez štirinajst dni se jim podre svet. Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Čeprav jim zdravniki nudijo strokovno razlago, kaj jih čaka v nadaljevanju, jih nič ne more pripraviti na psihične in fizične napore ob nemočnem spremljanju postopnega ugašanja življenja bližnje. Karmen se sooča s krivdo, saj zaradi napredujoče bolezni postaja odvisna od družinskih članov in osebnih asistentk, hkrati pa želi v preostanku svojega življenja predelati izginotje moža Simona, slikati ter preživeti kakovosten čas z družino.

Navdih za roman je slovenska pisateljica Samanta Hadžić Žavski dobila iz lastne izkušnje, saj je tudi sama delala kot osebna asistentka ženski s to boleznijo. Za večino ljudi je nepredstavljivo, da nekdo izgublja zmožnost umetniškega ustvarjanja, nato pa še vseh ostalih, tudi osnovnih sposobnosti, potrebnih za samostojno bivanje. Še en vdih vendar ni le roman o izkušnji soočanja z neozdravljivo boleznijo in smrtjo. Kratka poglavja kombinirajo spomine iz Karmenine preteklosti z izseki iz sedanjosti, ki jo zaznamuje ALS. Kot medklici poglavja med seboj ločujejo epizode nerešenega nenadnega izginotja očeta Zole in Teje. Tako dobimo večplasten, psihološko poglobljen roman, kjer različne nianse likov vznikajo naravno, z veliko mero subtilnosti, a brez pretencioznosti. Izkušnja ene družine postane osnova za razmislek o minevanju ter o tem, kaj ima v našem krhkem, kratkem življenju največjo vrednost.

Orlando

Orlando britanske modernistične pisateljice Virginie Woolf (1882-1941) velja za njeno najbolj konvencionalno in odkrito satirično delo, ki ga je posvetila generaciji, ki je za seboj pustila obžalovanje za grozotami vojne, vase sprejela željo po popolni osebni svobodi in se odločila za upor zoper tradicionalno viktorijansko družbeno ureditev. Naslovni junak romana je poet iz plemiških krogov, ki službuje na dvoru kraljice Elizabete I. in nekega dne ugotovi, da se je spremenil v žensko. Ne da bi se postaral za en dan, naslednjih 300 let potuje skozi različna obdobja britanske zgodovine (od Shakespearjevih časov, romantike pa vse do obdobja industrializacije) in si ves čas v podzavesti ustvarja domiselno kroniko stoletij, kjer ne manjka smisla za humor, trenutkov vznemirljivosti in duhovitih refleksij družbe, ki ima še vedno tradicionalne poglede na odnose med spoloma.

Orlando je avtoričino pionirsko delo, saj se posredno dotika za tedanje čase zamolčane tematike transspolnosti oz. spolne identitete, njen pristop pa je venomer samoironičen in na ravni zgodovinske parodije.

Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolečine

Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.

Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina, v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.

Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili za znano Suhokrajnko.

Temen sneg

»Jutri napoči luna. Bojim se volka.« se glasi zadnji zapis v dnevniku umorjenega fanta. Enega izmed kruto umorjenih. Znova so našli dva umorjena najstnika, med njima pa mrtvo gozdno žival. Gre za umetniško postavitev in je morilec morebiti umetnik? A kje je bil 9 let, kolikor je bilo premora med obema zločinoma? Preiskovalec Holger Munch je spet v akciji, v družbi zagnane mlade preiskovalke Mie Krüger, ki obenem v nočnih urah išče še svojo izginulo sestro. Jima bo uspelo najti storilca ali bodo še pred tem ukinili Munchovo enoto za posebno preiskovanje? Glavni zaplet z umori najstnikov se prepleta z več stranskimi, pripoved pa avtor začini z osebnimi doživljaji likov. Stranska zgodba deklice, ki sredi gozda sama živi s svojim dedkom pa je tista, ki poskrbi za razplet. Norveški avtor, sicer tudi glasbenik, ki se bralcem predstavlja pod psevdonimom, se z dodelanostjo opisanih kriminalnih dejanj lahko prišteva med pomembne skandinavske avtorje napetih trilerjev in kriminalk. V slovenščino so trenutno prevedene še njegove: Angelsko hladna, Zagrenjeno srce, Postelja iz peres in Otok vran. V njih boste še bolje spoznali preiskovalni tandem: Mio in Holgerja, ki značajsko nista nič manj kompleksna od zločinov, ki jih preiskujeta.

Zgledne zgodbe

Priznana portugalska pisateljica Sophia de Mello Breyner Andresen je bila najbolj znana in cenjena kot pesnica, izdala je več zbirk poezije, pisala je tudi kratko prozo, eseje in knjige za otroke. Zbirka kratkih zgodb Zgledne zgodbe zajema sedem zgodb in je bila prvič objavljena v 60. letih 20. stoletja, v času diktature na Portugalskem. Avtorici je v njih uspelo osvetliti položaj malega človeka ter željo po svobodi in pravičnosti v času, ko to zaradi političnih razmer ni bilo samoumevno. Z edinstvenim slogom pisanja, ki je hkrati preprost in poetičen, prepoji zgodbe z drobci mitologije, ki nas vzpodbudijo k razmišljanju o našem bistvu, življenju, resnici in svobodi. Pozornost pa v zgodbah namenja tudi odnosu do narave.

V prvi zgodbi Škofova večerja se lastnik velikega posestva želi znebiti novega župnika, ki si dovoli govoriti o bedi revežev in pri tej nameri posestnik računa na podporo škofa. Tudi v zgodbah o Svetih treh kraljih se dotika revščine, resnice in iskanju »pravega boga«. V zgodbi Homer je Buzio v očeh ljudi le potepuh, pred nami pa se razkriva kot skrivnostna oseba z darovi umetnika, ki ustvarja glasbo in poezijo.

Avtorica je za svoja dela prejela številne nagrade, med njimi nagrado Camões, nagrado za poezijo Maxa Jacoba in špansko nagrado Prémio Reina Sofia za iberoameriško poezijo.

Knjiga za bralce, ki radi prebirajo poetične in mitološke zgodbe.

Napačna sestra

Tasha in Alice sta sestri, ki ju je zaznamovalo izginotje mlajše sestre Holly v njunem otroštvu. Sta zelo povezani, sploh po materini selitvi v Francijo in zato premožna, izobražena Alice predlaga od dvojčic in finančne stiske izžeti Tashi, da za en teden zamenjata – Alice in njen mož Kyle bosta pazila na hišo in dvojčici, Tasha in njen mož Aaron pa bosta odšla v njuno razkošno stanovanje na dopust v Benetke. A romantični oddih Tashe in Aarona se zaključi že po nekaj dneh, saj ju v temačni ulici napade moški z nožem, nato pa ju doseže še novica, da je nekdo umoril Kyla v njuni hiši ter napadel Alice. Družina še ne okreva od krutega udarca ob smrti Aliciinega moža, ko najdejo truplo mlade Zoe, Aaronove sodelavke, v jezeru za Tashino hišo. Tasha sumi, da je bila Zoe zaljubljena v njenega moža. Bi lahko bil on njen morilec? Ko policija v Tashini hiši ob Kylovem truplu odkrije DNK nekoga, ki je zagotovo v sorodu z Alice in Tasho, se dogajanje zaplete do te mere, da bralec nadaljevanje res težko predvidi… Se je tako kruto vrnila in maščevala izginula sestra Holly? Douglasova je angleška avtorica, ki v ospredje svojih napetih kriminalnih romanov najpogosteje umešča ženske like. Tudi tokrat nam njena knjiga prinaša napeto pripoved.

Nevidne ženske: kratke zgodbe

Zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb predstavi slovenske deklice, dekleta in ženske, ki se v različnih zgodovinskih obdobjih spopadajo s težavami, kot so nemoč, nezaželena nosečnost, izguba prijateljskega ali ljubezenskega odnosa, iskanje lastne vrednosti v odvisnosti od moških, tehtanje materinstva, kariere in zakona … Zgodbe so umeščene v čas od prve svetovne vojne dalje skozi 20. stoletje, zadnjih nekaj pa bi se lahko zgodilo tudi danes. Zdi se, da junakinje prvih nekaj zgodb poznamo iz drugih besedil ali celo iz pripovedovanja naših babic – kako majhna je bila vrednost deklic nekoč, kako so bila dekleta hitro spoznana za kriva in se niso zmogla postaviti zase, kako globoko zakoreninjena je v ženskah njihova vloga, ki jim jo je najprej pripisovala družba, potem pa so to ponotranjile do točke, ko si drugačnega življenja niso več znale predstavljati. Slednje je skupno tudi zgodbam s sodobnejšim dogajalnim časom, prav tako pa se nam tudi te zdijo znane, kot da kakšno od junakinj poznamo ali smo zanjo slišali na kavi ali družinskem kosilu – tu so študentka, ki zanosi z neresnim fantom, kolegica, ki ji prijateljica spelje partnerja, žena z odraslimi otroki, za katero se mož ne zmeni kaj dosti, ženska, ki kljub nasilju prenaša partnerjev alkoholizem …

Zdi se, da se kljub številnim političnim in družbenim spremembam položaj ženske ne spreminja tako skokovito, kot se zdi – boji za nekatere pravice se še vedno bijejo, ženske so mnogokrat še vedno rajši tiho, sramota in manjvrednost, nekdaj jasno in glasno izraženi s strani družbe, zdaj izvirata od znotraj. Marsikateri konec zgodbe ostane odprt, a si nadaljevanje vseeno lahko predstavljamo: nekatere ženske bodo poskrbele zase kljub morda moralno spornim odločitvam, druge pa bodo rajši izbrale tisto, kar poznajo in kar se zdi najbolj varno – četudi za ceno lastne individualnosti, ponosa ali finančne neodvisnosti.

Bernarda Mrak Kosel je kratke zgodbe pisala večinoma v okviru delavnice “Osvobajanje domišljije” (JSKD Jesenice) in drugih literarnih delavnic ter društev. O zbirki je zapisala, da so zgodbe “literarizirane, niso pa izmišljene, spremenjene so le okoliščine.” Leta 2019 je sicer izšel njen roman Ujetnik svojega časa, leta 2022 pa roman Ponaredek.

Knjiga bo najverjetneje všeč bralcem, ki so uživali denimo ob branju knjig Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače ter ob zbirki kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe Slavenke Drakulić.

Nekaj je na njej

Slovenska avtorica Amadeja Godina je leta 2024 izdala svoj prvenec: zbirko pravljičnih zgodb Pegasti sovici, ki med bralce vseh generacij, predvsem pa med mlade, prinašajo spodbudo o podpori svojih misli. Nekaj je na njej pa je njeno prvo delo za odrasle in prvi roman. Njen namen, doseči lahkotnost v slogu in ohraniti napetost pripovedi do zadnje strani, je v njem dosežen. Protagonistko Avo Loredan srečamo v prologu, ki nam odstre razlog njenega obiska psihoterapevtskega centra Asana v začetku romana. Slutnja, da bo gospod Presunljivi, Dorian Bagari, ki se v neposredni bližini Ave znajde že v prvem poglavju, vplival nanjo tudi v nadaljevanju, se kmalu uresniči. Žrtev, v obliki uničene rože v prodajalni, pripelje do njunega skupnega oddiha ob morju. Na tem mestu avtorica dogajanje začini z erotiko, kljub vsemu, da ima Dorian partnerko, ki je za nameček še influencerka in stranka salona, kjer Ava dela. A Avino brezskrbnost med oddihom skali obisk na videz nasilnega Dorianovega brata Dana in to, da je Dorian po njuni prvi noči odšel nazaj domov z drugo. Razkritje, da je Dorian to storil že več strankam centra Asana, katerega lastnik je njun oče, Avo pahne v objem drugega. Zdi se, da se moški nanjo lepijo kot muhe na med in ona se trudi prepustiti, živeti v trenutku. Ali je brezskrbnost res prava odločitev na področju gradnje odnosov? Avtorica se je poglobila v značaj protagonistke in bralcem razkriva tudi njene notranje monologe, ki dajejo, sicer preprosti zgodbi, težo ter nežno napotijo k razmišljanju o lastnih odnosih in občutjih.

Domotožje po drugem svetu

Mnogokrat avtorji in avtorice v literarnih delih razvijejo ljubeč odnos do svojih likov, s katerimi bralci zato zlahka sočustvujemo. Ottessa Moshfegh s svojim pisanjem ubira obraten pristop. V štirinajstih kratkih zgodbah spoznamo vse tiste odpadnike z roba družbe, od katerih najraje odvrnemo pogled. Če je večini ob takšnih prizorih neprijetno, avtorica njihovo vedenje opazuje z ostrim, iskrenim, neizprosnim očesom. Kot neprizanesljiva pripovedovalka jih spremlja v najbolj intimnih trenutkih, nasičenih z osamljenostjo, obupom ali izpraznjenostjo. Vzdušje je prežeto z neizpolnjenimi obljubami ameriških sanj. Izrazito deviantni liki streznitve niso sposobni, zato pogosto ostajajo v prostoru med utopičnim upanjem in vdanostjo v usodo. V svojih blodnjah naivno iščejo ljubezen, se opečejo in uteho najdejo v izprijenosti. V zgodbah tako spoznamo odvisnike, brezposelne in druge izgubljene duše, ki jih vsakdan pogosto odpelje v groteskno humorne situacije.

Provokativno ameriško pisateljico smo slovenski bralci že spoznali v romanih Moje leto počitka in sprostitve ter Eileen, napisala pa je še nekaj drugih romanov. Motivno in slogovno je zbirka Domotožje po drugem svetu služila kot temelj njenim romanesknim delom. Njeno pisanje vsekakor ne zadovoljuje okusa množice, tisti, ki pa si bodo drznili prebiti skozi neprijetne občutke ob branju, bodo nagrajeni z uvidom v inovativen glas prodorne sodobne avtorice brez dlake na jeziku.

Vse, kar ti moram povedati

Pričujoče delo je hkrati poetični “priročnik” o žalovanju in hvalnica vitalnosti. Kot zapiše Veronika Razpotnik je pesniški prvenec “estetski zapis o smrti”; za premagovanje bolečega trenutka slovesa od bližnjega, bodisi v otroštvu domačih ljubljenčkov in starejših družinskih članov, v odraščanju ljubimcev in ljubimk, ki jih spoznava, ter skozi erotične izkušnje enači z odnose s psihedeliki: “Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš.” (str. 74); kasneje pa skorajšnje prezgodnje slovo od lastnega življenja – kljub hudi izkušnji bolezni: “Ko sem dobila raka, / tako kot babi, / sem se bala, / da bom tudi sama / postala / materina dušica.” (str. 7), avtorica ostaja pokončna in pogumna v svoji iskrenosti in občutljivosti, kljub občasnim dvomom in strahovom ob izgubi: “smrti se bojim bolj kot kadarkoli” (str. 119), je bližnje smrti ne potrejo, temveč jih kot svoje spremljevalce udomači, ter jim pravi: “ne morete biti hujše / kot ste! (str. 119).

Špela Setničar je radijska napovedovalka, voditeljica, scenaristka in pesnica. Pesniške zanke rešuje s humorjem, prav tako tudi izzive, s katerimi se v življenju vseskozi srečuje – včasih, kot Angel Pornstar (pesničin alter ego), spet drugič, kot posameznica, ki se s svetom vedoželjno srečuje (iz pesničinega življenjepisa).

“naj tam, kjer je bil rak, / cvetijo rože.” (str. 85)