skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Abigél

Georgina Vitay, za domače Gina, je 14-letno dekle, ki živi z očetom generalom v razkošnem domovanju v Budimpešti. Mamo, ki je umrla, ko je bilo Gini dve leti, nadomeščata francoska zasebna učiteljica in vzgojiteljica Marszell in teta vdova Mimò, ki poleg državne šole skrbita za dekletovo izobrazbo, potovanja in prve korake v družabno življenje zasebnih čajank in večernih plesov .

Leta 1943 oče, na katerega je Gina zelo navezana, odloči, da mora Gina, ne da bi se od kogarkoli poslovila, v Árcord, mesto na vzhodu države, nepredstavljivo daleč od Pešte, v strogi Calvinski dekliški vzgojno-izobraževalni zavod Matula. Zakaj neki jo je oče spravil v ta grozni kraj? Kakšno bo življenje individualistične in uporniške Gine v internatu?

Središče romana je dekletovo doživljanje internata, v katerem spričo nesporazumov s sošolkami Gina kmalu postane črna ovca razreda, osamljena, odrinjena, zasmehovana, izločena. Pred bralcem zaživijo številne osebnosti, učenke in profesorji, ki jih Szabojeva v rahločutni mreži medosebnih odnosov poglobljeno in prepričljivo postavlja skozi Ginine oči na stran dobrih in zlobnih, smo v vrtincu dekletovih globokih stisk in temeljite preobrazbe. Celotno atmosfero romana določata dve skrivnosti, svetla in temna. Prva je znotraj zidov internata. V vdolbini v zidu, ki obkroža vrt šole, je kip mladega dekleta, imenovan Abigél, ki v rokah drži kamnit vrč. Od vekomaj dekleta kipu skrivaj zaupajo svoje stiske, tako da odlagajo lističe s sporočili v kamniti vrč. Po legendi naj bi se zaupani problemi čudežno razrešili, s pogojem, da se o Abigél in njeni domnevni čudodelnosti ne govori z ljudmi zunaj internata. Druga skrivnost pa prihaja iz zunanjega sveta. Ta je zelo temna, utišana, izmaličena, sprevržena. Njeno ime je – vojna. Ta v roman vstopa sprva od daleč, s pomanjkanjem, molitvami deklet za junake na frontah, nato vse bliže s smrtmi svojcev deklet, več akcijami uporniških skupin, rasnimi zakoni … Najbolj globoko iskanje resnice o vojni in njene posledice zarežejo v Ginino usodo.

To, kar se sprva zdi razvojni roman o odraščanju dekleta v internatu, iz strani v stran rase v nekaj globljega: v avtoričin obračun z vestjo, poglobljen in časovno odmaknjen premislek o lastnem delovanju v vojnih časih. So bila njena takratna ravnanja dobra ali slaba? Bi lahko takrat naredila več dobrega? In še več: kakšna je bila vloga Madžarske v drugi svetovni vojni? Je bila država na strani dobrega ali slabega? Bi lahko bilo drugače? Bi moralo biti drugače?

Pomen romana in močno navezanost na to besedilo, avtorica osvetli v spremnem eseju k romanu, objavljenem leta 1980, deset let po prvem izidu romana in po filmski upodobitvi leta 1978 (slovenski prevod tega besedila ne vsebuje, dodan je k nekaterim izdajam prevodov Abigail v druge jezike). Tu Szabova razkrije avtobiografsko ozadje romana in njegov osnovni namen: napisati delo, kjer se bodo literarne osebe na dogajanja v vojni odzvale bolj pozitivno in aktivno, kot se je ona v svojem resničnem življenju. Delo avtorica označi kot zapoznelo reakcijo na vojno travmo. Tudi travmo naroda.  Morda je prav zato roman na Madžarskem še danes uspešnica.

Ranljivi

Ameriška pisateljica Sigrid Nunez je znova zapisala inserte in misli iz vsakdana, kot ga opazuje in zaznava njena glavna protagonistka. Univerzitetna predavateljica in pisateljica srednjih let se mora soočiti z nepredstavljivo situacijo: izolacijo v začetku pandemije Covid v enem najbolj budnih in z ljudmi brnečih mest na svetu, New Yorku. Zaradi nenadnega zaprtja se njena znanka ne more vrniti domov, zato prosi osamljeno pisateljico, da v njenem newyorškem stanovanju dela družbo papagaju Eureki. Skrb za aro tako protagonistki predstavlja svetlo luč v času, ko so ji nenadoma spodnesena tla pod nogami in potrebuje odgovor na vprašanje: zakaj vse to početi? Varstvo Eureke, ki se najprej zdi, da bo trajalo zgolj par dni, se razvleče v mesece, obenem pa se v stanovanje nenapovedano naseli prejšnji varuh are, trpeči študent Vetch, ki pisateljici še dodatno obrne življenje na glavo.

Roman na topel in s humorjem prežet način prikazuje obnašanje in čustvovanje ne zgolj protagonistke, ki izolacijo preživlja v New Yorku, temveč nas vseh – stisko, neodločnost, (ne)zaupanje, osamitev, ljubezen, hrepenenje, upanje in, seveda, ranljivost, tako telesa kot duha. Protagonistka premišljuje o svojih čustvih in spominih, kot se ji porajajo, postavlja jih ob bok mislim različnih znanih pisateljev, ki so uspeli ubesediti podobna stanja. S svojim edinstvenim stilom pisanja pisateljica nagovori bralce o pomenu medgeneracijskih in medvrstnih odnosov, o trenutkih povezanosti, ko je že samo pogled na popolnega neznanca ali žival dovolj, da se spomniš, kdo si.

Za pisateljico in univerzitetno profesorico Sigrid Nunez je Ranljivi njen deveti roman. Obenem je tudi zadnji v ciklu meditacij o sodobni družbi, o smislu življenja in vlogi pisanja, ki ga je začela z romanom Prijatelj in nadaljevala s Kaj prestajaš. Za svoje romane je prejela številne nagrade, njeni romani pa so dobili tudi filmske uprizoritve.

Dvorna kuharica

Za ameriško pisateljico iranskih korenin pravijo, da zna mojstrsko oživiti zgodbe in like iz Svetega pisma. Dvorna kuharica nas tokrat popelje v Suze, na perzijski dvor, in v čas kraljice Estere, ki jo je proti vsem pričakovanjem za ženo izbral kralj Kserks. Osrednji lik je Roksana, hči obubožanega perzijskega plemiča Fravartiša, ki si želi le, da bi lahko preživela družino. Nekdaj ljubečega očeta je vojna spremenila v agresivnega alkoholika, ki je zapil tako družinsko premoženje kot spoštovanje. V napadu jeze si poškoduje glavo, zato Roksana za pomoč prosi kraljevega zdravnika Adina. Ponudi ji pomoč, kasneje pa poskrbi, da dobi priložnost delati v dvorni kuhinji. Roksani se s tem uresničijo otroške sanje, a življenje na dvoru je neločljivo povezano tudi s spletkami.

Roksana in Adin nehote odkrijeta zaroto proti Amestris, ki je kraljeva najvplivnejša žena, obenem pa največja nasprotnica kraljici Esteri. Stran za stranjo se spletajo prijateljstva, kujejo zavezništva in vznika ljubezen, prav vse pa bo postavljeno na preizkušnjo.

Čudovit zgodovinski roman nas očara z opisi življenja na perzijskem dvoru, ščepcem zgodovinskih zanimivosti in svetopisemskimi navdihi. Eden od njih je misel, ki se utrne kraljici Esteri: »Ni pomembno, ali nas Bog popelje v palače ali med ruševine. Če je naše srce voljno, bo po nas vedno delal dobro.«

Čisto ob koncu pa najdemo tudi vprašanja za pogovor, ki jih lahko s pridom uporabimo pri biblioterapiji ali pri debati v knjižnem klubu.

Obraz

Slovenska pisateljica Vesna Lemaić (1981) se v romanu Obraz posveča portretiranju kaotičnega vsakdana skvoterjev, ki bivajo v prostorih nekdanje tovarne. Osrednji lik je skrivnostna Bruna, ki boleha za nekontroliranimi premiki telesa, na obrazu pa se ji razteza ogromno brazgotina, družbo pa ji še delajo Ula, razvajena hči iz premožne družine zobozdravnikov, sramežljivi gej Jan in preudarni Pero. V mestu se začenja turistična sezona, skvoterji pa potrebujejo denar, s katerim bi lahko popravilo zamakajočo streho, zato pridejo na idejo, da bi enega od prostorov v tovarni preuredili v t.i. sobo strahov. Lotijo se dela in turiste vodijo v Titovo sobo, kjer naj bi strašil duh nekdanjega predsednika Jugoslavije, hkrati pa še prodajajo spominke iz kosti. Soba postane priljubljena turistična atrakcija in denar za prenovo strehe začne naglo prihajati, vendar pa se kmalu izkaže, da se v Titovi sobi tudi v resnici nahaja skrivnostna nadnaravna sila, ki začne vplivati na psihična stanja vseh skvoterjev.

Obraz bi lahko označili za eksperimentalni roman, četudi ga zaznamuje jasna in linearna naracija ter odkrita družbenokritična sporočila na račun bivanjske problematike mladih ljudi in njihovo neuspešno iskanje stanovanj, agresivnega vala poneumljenega turizma ter gentrifikacijo velikih mest. Družbena angažiranost zgodbe se spogleduje z elementi nadnaravne grozljive, ki pa vstopa v psiho osrednjih junakov kot odslikava njihovih nerazrešenih intimnih in eksistencialnih vprašanj. Avtorica na ironičen, duhovit in iskren način razgali življenja družbenih obstrancev ter hkrati ruši marsikateri stereotip, ki se oprijema skvoterskih skupnosti.

 

Sedma funkcija jezika

Roman Sedma funkcija jezika je nenavadna, zabavna in duhovita detektivka, ob tem pa tudi kritika in parodija francoskega intelektualnega elitizma, ki bo navdušila ljubitelje filozofije, literarne teorije, semiotike in lingvistike. Dogajanje sproži smrt Rolanda Barthesa. Veliki filozof, literarni teoretik, jezikoslovec in semiotik je leta 1980 v Parizu umrl za posledicami prometne nesreče, v romanu pa pri njegovi smrti ne gre za nesrečo oziroma splet nesrečnih naključij, temveč za umor. Bralci se skupaj z inšpektorjem Jacquesom Bayardom in njegovim pomočnikom, mladim profesorjem Simonom Herzogom, ki se v tej vlogi znajde nehote (in ga ves čas preveva občutek, da je ujet v romanu), podamo v lov na Barthesovega morilca oziroma morilce. Pot nas iz Pariza vodi v Bologno in celo v ZDA, med preiskavo pa srečamo in spoznamo vrsto slavnih intelektualcev tistega časa, med njimi Foucaulta, Derridaja, Kristevo, Deleuza, Althusserja, Eca ter politične figure, kot sta François Mitterrand in Valéry Giscard d’Estaing.

Razlog za Barthesovo smrt naj bi bil skrivnostni dokument o t. i. sedmi funkciji jezika – tisti, ki bi to funkcijo obvladal, bi z besedami lahko nadvladal kogarkoli in posledično vodil svet. Dokumenta seveda ne iščeta le Bayard in Herzog, v zadevo so očitno vpleteni tudi francoski politični vrh, bolgarska mafija in Japonci. V roman, ki je napisan v postmodernističnem slogu z elementi metafikcije, akademsko vsebino in napeto kriminalno zgodbo, večkrat vstopi tudi sam avtor, ki (s časovne distance) komentira dogajanje in teorije, ki so v osemdesetih letih pretresle in zaznamovale intelektualni svet. Slavni teoretiki so predstavljeni kot skrajno ekscentrični in egocentrični ter kot karikature samih sebe. Jezik ves čas prehaja med različnimi registri – od visokega intelektualnega diskurza do vulgarizmov – in je obenem osrednja tema romana, ki se ves čas sprašuje (in hkrati dokazuje), kako lahko služi kot sredstvo manipulacije. Sedma funkcija jezika je po avtorjevem prvencu HHhH, za katerega je leta 2010 prejel nagrado Goncourt, drugi roman Laurenta Bineta, ki je bil preveden v slovenščino.

Preklic obsednega stanja : [ljubezenski roman]

V burnem letu 1989 se na ljubljanski Filozofski fakulteti srečata študent prvega letnika slovenščine, pesnik s sveže izdano prvo pesniško zbirko, doma iz slovenskih Rovt, in Rita Sax, študentka etnologije iz Amsterdama. S svojim nenavadnim zanimanjem za slovensko kulturo in jezik, mladostno radovednostjo, svobodomiselnostjo, drugačnostjo ter živahnim družabnim življenjem Rita vzbuja zanimanje marsikoga. Njo pa očara mladi pesnik. Z njim odpotuje v Rovte, k njegovi družini. Njuna ljubezenska zgodba je razpeta med vaško podeželje in študentsko življenje v Ljubljani v času slovenske pomladi. V Riti pa tli tudi zamolčana in zapletena preteklost iz Amsterdama.

Kako bo tujko sprejela fantova družina in vaška skupnost? Zakaj se je dekle iz Amsterdama sploh znašlo v Ljubljani? Bosta mlada človeka uspela uskladiti študij in ljubezen? Bodo politične spremembe v takratni Evropi pretresle tudi Jugoslavijo in Slovenijo?

Pripoved je razdeljena na 20 poglavij; dogajanje poteka časovno linearno, z izjemo pogledov v otroštvo oziroma najstništvo obeh osrednjih literarnih oseb. Poseben, duhovit in občutljiv prvoosebni pripovedovalec (izjema je vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki bralcu razkrije Ritino preteklost) ter zanimiva, večplastna ženska protagonistka ohranjata pozornost bralca. Pripoved razgibajo različne pripovedne tehnike (opisi, dialogi, pismo …), prisotna sta tudi humor v številnih razmišljanjih in spoznanjih protagonista, študentu slovenščine primerno izostren občutek za jezik in precej lirični odlomki z opisi narave.

Osrednje teme romana so ljubezen (tudi stranske ljubezenske zgodbe Ritine sostanovalke Ksenije in prijateljice Sare), študentsko življenje in razmere na fakulteti ter iskanje lastne življenjske poti mladih ljudi. Ob tem roman ponuja tudi številne druge motive (npr. družinsko življenje, medosebni odnosi, literarno ustvarjanje, homoerotika, doživljanje smrti, politične opredelitve ljudi …). Delo pomembno zaznamuje čas dogajanja – zadnja leta življenja v Jugoslaviji (omenjen je npr. sodni proces proti četverici JBTZ, miting resnice …). Zanimivo je, da je bil roman napisan leta 1990, torej z majhno časovno razdaljo od dejanskega dogajanja, ki so ga pozneje, v 21. stoletju, ubesedili tudi drugi sodobni slovenski avtorji (npr. Sebastijan Pregelj z delom V Elvisovi sobi, Andrej Blatnik v Trgu osvoboditve ali Janja Vidmar v romanu Pink).

Besedilo je pospremljeno s tremi mnenji avtorjevih sodobnikov o knjigi (France Bernik, Alenka Höfferle, Jeja Jamar Legat) ter s seznamom avtorjevih del do leta 1996.

Preklic obsednega stanja je eden izmed osmih Felčevih romanov.

Kdo govori o ljubezni? : osvobajanje izpod kulture časti

Pisateljica Elaf Ali se je rodila leta 1987 v Bagdadu v Iraku v precej izobraženi, sodobni družini. Oče je zdravnik, mama učiteljica. Pri njenih štirih letih so z družino prispeli na Švedsko. Tam pa je prišlo do trenj med pričakovanji ene in druge kulture. In iz teh izkušenj je nastala avtobiografska knjiga “Kdo govori o ljubezni?”

Družina se po parih letih že kar dobro znajde v novi deželi. Ko pa mlada Elaf, kot najstarejša hčerka v družini, dobi menstruacijo in s tem simbolno vstopi v odraslo življenje, se situacija precej spremeni. Medtem, ko starejša brata normalno živita svoje življenje tudi v tem obdobju, se pri Elaf vse spremeni. Ne sme od doma, razen v šolo in po nujnih opravkih; s fanti se ne sme niti pozdraviti, narobe je že, če v avtobusu kdo prisede na sosednji sedež. O plavanju, ki ga je imela tako zelo rada, lahko le še sanja … Tudi ženske prijateljice niso vse zaželene in odobrene s strani družine. Vse to v imenu časti. Da ne bi družine postavile na kocko svoje časti, se morajo vsi držati strogih pravil. Te so najbolj omejujoče ravno za mlada dekleta. Na noben način ne smejo vzbujati pozornosti, ne smejo se ličiti ali izzivalno oblačiti. Prepovedano je javno izkazovanje čustev, se zaljubiti, imeti fanta. Velik problem predstavljajo celo govorice, ki blatijo družino – četudi so izmišljene. Če dekle prekrši katerokoli od množice pravil, se to strogo kaznuje, včasih celo s smrtjo. In ta razkol med tisočletji starimi vrednotami in tolerantnost švedske družbe pripelje do mnogo neljubih dogodkov v življenju migracijske družine.

V knjigi so dodane razlage, ki nam osvetlijo miselnost, s katero sta (od)rasla Elafina starša. Poseben dodatek so še intervjuji, ki jih je naredila z očetom. Vse to nam pomaga pri razumevanju težav, na katere je naletela družina.

Elaf Ali je novinarka, piše za različne časopise in vodi televizijske oddaje. Javno govori o zatiranju v imenu časti, redno pa obiskuje tudi šole, kjer predava o tej problematiki.

Knjiga smeha in pozabe

Milan Kundera je bil češki pisatelj, pesnik in prevajalec, ki je od leta 1970 živel v Franciji. Dlje časa se je izogibal medijem in izpostavljenosti v javnosti, saj je želel, da njegova dela govorijo sama zase.

Roman Knjiga smeha in pozabe je roman o človeški eksistenci in poeziji, ki si podaja roko s smehom. Avtor raziskuje krhkost spomina, moč pozabe in vlogo smeha kot orodja upora ali podreditve.

Osrednji del dogajanja je postavljen v Češkoslovaško po praški pomladi (1968) in priča o usodi generacije Čehov. Vsaka zgodba prinaša razmislek, kako politični režimi oblikujejo osebne zgodbe posameznikov in kako ti odgovarjajo na represijo.

Roman ima posebno kompozicijsko zasnovo, sestavljen je iz sedmih delov z naslovi: Izgubljena pisma; Mamica; Angeli; Izgubljena pisma, Lítost, Angeli, Meja. Gre za preplet samostojnih zgodb, ki so razdrobljene in med seboj ne preveč povezane. So variacije zgodbe o Tamini, protagonistki romana, ki poskuša pridobiti pisma in zapiske svojega pokojnega moža, da bi ohranila spomin nanj. Tamina je razmišljujoča, uživa v tišini in se ozira v preteklost, namesto da bi verovala v prihodnost.

Osrednji temi romana sta pozaba in smeh. Pozaba je zanikanje spomina. Pripoved nam prikaže dvoje pozab. Prva je hotena, s strani politike zaukazana pozaba, ki obsoja preteklost in stavi na prihodnost, da bi lahko po mili volji spreminjali preteklost. Pri drugi gre za spontano, samodejno izgubo spomina, ki bledi skozi minevanje časa.

Smeh je eminentni način avtorjevega poetičnega pripovedovanja. Pojavlja se kot izvorni, hudičev smeh, orodje zasmehovanja in poniževanja, ter angelski smeh, ki je bil nekoč izraz svobode. Milan Kundera je zapisal: »Vsi moji romani bi lahko nosili naslov Neznosna lahkotnost bivanja ali Šala ali Smešne ljubezni; ti naslovi so med seboj zamenljivi in označujejo nekaj tem, ki me obsedajo, me določajo in, žal, tudi omejujejo.«

Avtor skozi prefinjen, bogat jezik spretno prepleta osebno zgodbo z razmišljanji o politiki, jeziku, smehu in človeški naravi. Roman zahteva poglobljeno branje, saj je v njem veliko simbolike. Prav tako bralca izziva, da razmisli, kaj pomeni pozabiti in biti pozabljen.

Šola brezboštva

Aleksandar Tišma (1924-2003) velja za enega od najpomembnejših srbskih literatov 20. stoletja; njegov opus, ki zajema tako pesniške zbirke, romane in zbirke kratke proze, je bil deležen velike pozornosti tako doma kot v tujini, še posebej zaradi svojega pogosto brezkompromisnega sloga, ki je enako grobo realističen kot tudi poetično absurden. Zbirka Šola brezboštva prinaša njegove štiri najbolj znane novele; naslovna, ki jo je nek belgijski kritik označil za najstrahotnejšo zgodbo vseh časov, spremlja nizkega preiskovalca Duliča, ki med mučenjem mladega jetnika, obtoženega protidržavnega delovanja, čaka na novico o zdravstvenem stanju njegovega hudo bolnega sina, Šnek je grenkosladka pripoved o melanholičnem hipohonderju s travmatično preteklostjo, zaznamovano z bivanjem v vojnem taborišču, ki v svoji novi partnerici vidi priložnost, da bi prevzel identiteto in življenje njenega bivšega moža, Najhujša noč je pretresljiv portret očeta, ki med vojno čaka na prihod jutra, ko bo njegova družina deportirana v koncentracijsko taborišče, Stanovanje pa spregovori o prisilni izselitvi upokojene gimnazijske učiteljice iz stanovanja, v katerega se naseli njen nekdanji učenec, ki ga je z brezplačnimi inštrukcijami rešila pred prisilnim delom.

Balerina iz taborišča smrti : roman za mlade, prirejen po knjigi Izbira

Gre za roman za mlade, ki je prirejen po knjigi Izbira. Edith Eger je bila madžarska telovadka in balerina, ko so jo leta 1944 pri šestnajstih letih skupaj z družino odpeljali v Auschwitz. Njo in sestro so ločili od staršev, ki so izgubili življenje v plinski celici. Postala je učenka Viktorja Frankla in pri petdesetih doktorirala iz klinične psihologije. Kljub vsem grozotam, ki jih je preživela, pa gre predvsem za zgodbo o ljubezni. Zgodbo o prvi mladostniški ljubezni, o ljubezni med starši in otroki, o ljubezni med sestrami. Kljub vsem grozotam taborišča, pa so obstajali tudi vojaki, ki so bili sočutni, ki so znali, če je bilo potrebno, tudi pomagati. Gre tudi za zgodbo o ljubezni po tem, ko so se taboriščne grozote končale. Ni šlo za romantično ljubezen, šlo pa je za to, da sta si z možem vse življenje stala ob strani in vedno znova izbrala drug drugega. Plod ljubezni so bili tudi otroci, vnuki in pravnuki. In ravno te štiri generacije so bile najboljše maščevanje za vse, kar se je dogajalo v taborišču. Vedno namreč lahko, kot je zapisala avtorica sama, v vsakem trenutku izberemo, koga bomo imeli radi in komu bomo izkazovali svojo ljubezen. To pa je edino, kar je pomembno.