Polly

Interspolne osebe so rojene s telesnimi lastnostmi, ki jih ne moremo pripisati izključno enemu binarnemu spolu. Z izrazom interspolnost opisujemo širok nabor naravnih razlik v genitalijah, spolnih žlezah, hormonih, kromosomih ali reproduktivnih organih. Osebe imajo lahko različne kromosomske kombinacije, kombinacije zunanjih in/ali notranjih spolnih organov in/ali spolnih žlez, številni pa niti ne vedo, da so interspolne osebe in se tega prično zavedati komaj v puberteti ali celo kasneje v življenju.

Polly se je rodil_a z nejasno izraženim spolovilom, ki je nekaj med »lulčkom in lulico«, kar v spolno binarnem svetu povzroči zmedo, saj se medicinsko osebje ne more enoglasno opredeliti glede otrokovega spola. A ker je nekaj treba izbrati, se zdravnik nazadnje odloči, da bo Polly fant. In ker v resnici ni (samo) fant, bo potrebno opraviti operacijo ali dve ali tri, pričeti »zdravljenje« in hormonske terapije, saj je Polly vendarle treba določiti.

Vseeno pa Polly ne izgleda kot fant, a tudi ne kot punca. Sicer ljubeča in razumevajoča starša sta zaskrbljena, negotova, ni se enostavno spopasti z otrokovo interspolnostjo. Desetletje je odraščajoč_a Polly vsakih nekaj mesecev v bolnišnici, kjer naposled doživi še zadnjo, najpomembnejšo operacijo, s katero medicina dokončno določi, da je Polly fant. Starša si oddahneta, Polly pa ne zares. Dejstvu, da je fant, se nekako ne more privaditi. Skozi odraščanje in ob doživljanju prve ljubezni začuti sebe ter se zave, da ni ne punca in ne fant in da je hkrati punca in fant. Ob razodetju, da je Polly nekaj drugega, starša svojega otroka brezpogojno sprejmeta, zanj_o pa je to šele začetek umeščanja v svet in sodelovanja z okolico. Zaradi svoje interspolnosti doživlja mnoge zavrnitve na razgovorih za službo, negotovosti v odnosih z ljudmi, niha med željo po osamitvi in druženju. Skozi kontemplacijo in razmišljanje o lastni identiteti gre Polly čez proces samopospoznavanja, ki doživi poetično filozofski vrhunec ob dialogu z brezdomcem.

Risoroman daje glas interspolnim osebam in s tem ozavešča ter odpira prostor za razpravo o interspolnosti. Je univerzalna pripoved o iskanju identitete, sprejemanju same_ga sebe in boju za sprejetost v družbi.

Prevajalka Katja Šaponjić v opombi na začetku pojasni, da je bilo prevajanje zaradi tematike zahtevno, saj je spolno občutljiva raba jezika zlasti tam, kjer jezikovne rešitve še niso kodificirane, zahteven izziv. Vedno bolj se sicer že uveljavlja uporaba podčrtaja, ki (za razliko od vezaja, ki sestavine »veže«), med povezane elemente vnaša pomen razprtosti, odprtosti za »drugo«.

Nagrade:

Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč?

Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.