Starost literarnih oseb: Dojenčki in malčki (0–3 leta)

Pokvarjenke

Cristiana je že v otroštvu privlačilo ličenje, blizu so mu bila ženska oblačila. Njegov oče je sramotno obnašanje svojega potomca reševal z nasiljem in popivanjem, mati je postala odvisna od tablet in pasivno prenašala vse partnerjeve udarce. Zaradi nesprejemanja s strani staršev se je Cristian kot mladostnik, sprva naskrivaj, transformiral v Camilo, ki je polna samozavesti plesala v lokalih in spoznavala svet prostitucije. Mlado Camilo medse sprejme skupina travestik (izbira termina je utemeljena v uvodnem pripisu k romanu) iz Sarmiento parka v Córdobi. Gre za skupnost transspolnih žensk pod vodstvom tete Encarne. Travestike skupaj bivajo v rožnati hiši, druga drugi so kljub sporom zaveznice, saj dobro razumejo, kako težko pa tudi veličastno je življenje travestik. Ko Encarna najde zapuščenega otroka, ni na preizkušnji le njihova zmožnost opravljanja materinske vloge. Družba bo ob razkritju njihove skrivnosti pokazala svoj pravi obraz.

Camila Sosa Villada je argentinska pisateljica in igralka ter tudi sama transspolna ženska. Bralci ne spoznamo le avtofikcijske zgodbe avtorice, temveč predvsem kruto, a tudi užitkov polno življenje subkulture, o kateri imamo običajno ostro mnenje in malo znanja. Pokvarjenke so brutalno iskren portret argentinske skupnosti transspolnih prostitutk. Travestike pritegnejo poglede vseh, kjerkoli se pojavijo. Pri množici izzovejo gnus, zgražanje, zanimanje, pohoto. Kljub vpadljivemu videzu njihovo bistvo ostane okolici skrito. Zaradi družbenih predsodkov ter vsesplošnega zavračanja transspolnih oseb in spolnih delavk svoje psihične in fizične rane pokažejo le svojim sestram. Hrepenijo po ljubezni, le da je zanje zaradi njihovega izgleda in dela ta velikokrat nedosegljiva. Sosa Villada poleg realističnih, mestoma celo naturalističnih prvin, ostane zvesta kulturi Južne Amerike. Travestike prihajajo z družbenega dna, njihova življenja so polna nasilja in revščine, a je zanje vsak dan njihovega obstoja praznik. Delujejo kot družbeni filter za sproščanje nasilja in jeze. Magične podobe, kot je transformacija ene od travestik v ptico, povzdigujejo lepoto nežnih zasanjanih melanholičnih duš. Pokvarjenke so, kar nakazuje že naslov, provokativen roman, ki ruši stereotipe in kliče po spoštovanju vseh oseb ne glede na spol ali delo, ki ga opravljajo.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Polly

Interspolne osebe so rojene s telesnimi lastnostmi, ki jih ne moremo pripisati izključno enemu binarnemu spolu. Z izrazom interspolnost opisujemo širok nabor naravnih razlik v genitalijah, spolnih žlezah, hormonih, kromosomih ali reproduktivnih organih. Osebe imajo lahko različne kromosomske kombinacije, kombinacije zunanjih in/ali notranjih spolnih organov in/ali spolnih žlez, številni pa niti ne vedo, da so interspolne osebe in se tega prično zavedati komaj v puberteti ali celo kasneje v življenju.

Polly se je rodil_a z nejasno izraženim spolovilom, ki je nekaj med »lulčkom in lulico«, kar v spolno binarnem svetu povzroči zmedo, saj se medicinsko osebje ne more enoglasno opredeliti glede otrokovega spola. A ker je nekaj treba izbrati, se zdravnik nazadnje odloči, da bo Polly fant. In ker v resnici ni (samo) fant, bo potrebno opraviti operacijo ali dve ali tri, pričeti »zdravljenje« in hormonske terapije, saj je Polly vendarle treba določiti.

Vseeno pa Polly ne izgleda kot fant, a tudi ne kot punca. Sicer ljubeča in razumevajoča starša sta zaskrbljena, negotova, ni se enostavno spopasti z otrokovo interspolnostjo. Desetletje je odraščajoč_a Polly vsakih nekaj mesecev v bolnišnici, kjer naposled doživi še zadnjo, najpomembnejšo operacijo, s katero medicina dokončno določi, da je Polly fant. Starša si oddahneta, Polly pa ne zares. Dejstvu, da je fant, se nekako ne more privaditi. Skozi odraščanje in ob doživljanju prve ljubezni začuti sebe ter se zave, da ni ne punca in ne fant in da je hkrati punca in fant. Ob razodetju, da je Polly nekaj drugega, starša svojega otroka brezpogojno sprejmeta, zanj_o pa je to šele začetek umeščanja v svet in sodelovanja z okolico. Zaradi svoje interspolnosti doživlja mnoge zavrnitve na razgovorih za službo, negotovosti v odnosih z ljudmi, niha med željo po osamitvi in druženju. Skozi kontemplacijo in razmišljanje o lastni identiteti gre Polly čez proces samopospoznavanja, ki doživi poetično filozofski vrhunec ob dialogu z brezdomcem.

Risoroman daje glas interspolnim osebam in s tem ozavešča ter odpira prostor za razpravo o interspolnosti. Je univerzalna pripoved o iskanju identitete, sprejemanju same_ga sebe in boju za sprejetost v družbi.

Prevajalka Katja Šaponjić v opombi na začetku pojasni, da je bilo prevajanje zaradi tematike zahtevno, saj je spolno občutljiva raba jezika zlasti tam, kjer jezikovne rešitve še niso kodificirane, zahteven izziv. Vedno bolj se sicer že uveljavlja uporaba podčrtaja, ki (za razliko od vezaja, ki sestavine »veže«), med povezane elemente vnaša pomen razprtosti, odprtosti za »drugo«.

Nagrade:

Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč?

Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.

Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka

Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.