skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Otroci so zakon

Mélanie se po ponesrečenem nastopu v eni od resničnostnih oddaj poroči z Brunom. Kmalu se jima rodita fantek Sammy, dve leti kasneje pa še deklica Kimmy. Neuresničena želja po slavi ter uspeh nekaterih drugih otroških kanalov na Youtubu, njuno mamo spodbudita k snemanju družinskih trenutkov. Po prvih objavljenih posnetkih njihov kanal Happy prosti čas začne spremljati vse več ljudi, kontaktirajo jih različna podjetja, preizkušajo brezplačne igrače in promovirajo izdelke glede na sklenjene pogodbe. Čeprav se zdi dogajanje zabavno, za otroka nenehno igranje vlog več ur dnevno postaja utrujajoče. Ko Kimmy nekega dne pri igri z drugimi otroki izgine, se Mélanie začne podirati svet.

Vzporedno spremljamo zgodbo mlade Clare, ki se po izgubi staršev pridruži kriminalistom pri iskanju šestletnice Kimmy. Primer jo vse bolj obseda, ko z analizo posnetkov odkriva temne plati najuspešnejšega francoskega družinskega kanala.

Inovativna forma poleg tekočega besedila vključuje obnove posnetkov ter poročila z zaslišanj. S svojo vsebino bralce udari brez prizanašanja. Razrešitev primera ni edini cilj, saj se ne izogne prikazu posledic nenehne izpostavljenosti kameram pri nekdanjih otroških zvezdnikih. Roman presega kriminalni žanr, saj v preiskovanje izginotja Kimmy vpelje družbenokritičen pogled na varljiva, idealizirana življenja mnogih otrok, ki so bili izpostavljeni javnosti. Resničnostni šovi so snemanje vsakdana približali množicam, ki z navdušenjem sanjajo o svojem trenutku slave. Ob istočasnem skokovitem razvoju tehnologije, lahko vsakdo ustvari svoj profil na množici različnih družbenih omrežij in nalaga posnetke, fotografije. Kdorkoli lahko poskuša najti pravi recept za uspeh. Delphine de Vigan se dotakne tudi zakona, ki sicer naslavlja omejitev otroškega dela, a obenem pušča sive lise, ki jih posamezniki spretno izkoriščajo. Provokativno branje (z izzivalnim naslovom in naslovnico) za vse, ki si drznejo pogledati v digitalni svet brez filtra.

Delphine de Vigan je leta 1996 rojena francoska pisateljica, ki je za svoja dela prejela številne literarne nagrade, po njenih romanih so posneli več filmov. V slovenski jezik imamo preveden še njen mladinski roman No in jaz.

 

Obžalovanje

Colleen Hoover je ameriška pisateljica, znana predvsem po romanih za mlade odrasle in odrasle bralce, ki pogosto združujejo elemente sodobne romantike, drame in psiholoških tem. Hoover je avtorica številnih najbolje prodajanih knjig, ki so bile prevedene v več jezikov, nekatere pa so tudi v postopku filmskih priredb. Njena najbolj znana romana sta Konča se z nama in Resnica o Verity.

V knjigi Obžalovanje (Regretting You) avtorica opisuje odnos med hčerko Claro in matero Morgan, ki se po tragični prometni nesreči, v kateri Clara izgubi očeta Chrisa in teto Jenny, Morgan pa moža in sestro, začne rahljati.

Morgan je že zelo zgodaj postala mama in da bi svoji družini zagotovila stabilnost, se je odpovedala lastnim sanjam. Clara pa nasprotuje njeni strogi vzgoji in si želi več svobode, zato je podporo pogosto poiskala pri teti. Po nesreči vsaka po svoje žalujeta za ljubljenima osebama, kar njuno, že tako napeto razmerje, popolnoma poruši.

Morgan in Jonah (sestrin partner) kmalu izvesta za mnogo skrivnosti, ki sta jih imela Chris in Jenny. Prisiljena sta se soočiti z bolečimi resnicami, zato postaneta drug drugemu v tolažbo. Clara pa v tem času doživi tudi prvo najstniško ljubezen, a se hkrati spopada z občutki krivde in žalosti. Meni, da še ni čas, da bi bila srečna, saj je prehitro po tragični izgubi.

Skozi zgodbo mati in hči spoznata, da ljubezen ni popolna, da ljudje delamo napake in da je odpuščanje ključno za čustveno okrevanje. Postopoma dosežeta notranji mir, kar jima omogoči, da ponovno zgradita svoj odnos in se zopet zbližata.

Roman je napisan z dveh perspektiv – materine in hčerkine, kar omogoča bolje razumevanje njunih čustev in pogledov na dogajanje. Zgodba je bila tudi filmsko uprizorjena.

Pesmice za najmanjši žep

Včasih se zgodi, da se pri knjigi vse poklopi. Vsebina, ilustracije, sporočilo. In knjigi Pesmice za najmanjši žep je to odlično uspelo.

Avtorica Andreja Borin nas z vsako pesmijo posebej zaziba v stanje nežnosti in miru. Ta občutek še okrepijo čudovite ilustracije Ane Zavadlav. Zbirka pesmi je prvotno namenjena otrokom od tistih najnežnejših let naprej; bo pa vsakomur, ki si dopusti trenutek nežnosti, kot rahel vetrič zapihala okoli duše. Lahko jo beremo sami ali v družbi, vedno nam bo dala (še) nekaj več. S to pesniško zbirko poletimo skozi letne čase, srečujemo ptice, metulje, približamo se travam, zvezdam ter toplini bližine. Ker so pesmi polne domišljije, polne čudenja nad vsakdanjimi stvarmi, se približajo otrokom ter vsem, ki v sebi še nosimo delček tega čarobnega občutenja. In še nekaj – ob vsakem ponovnem branju začutimo dodatno novo nianso globine. To pač pesmi počno, sploh dobre pesmi v spremljavi odličnih ilustracij. Knjiga je prejela tudi Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, 2025.

Knjiga za na nočno omarico.

Ognjeno kolo

Heidi z očkom in njegovo novo in nosečo partnerko živi v stari hiši v slikovitem in mirnem ribiškem naselju. Ob prenovi jim stari zidovi razkrijejo marsikatero davno zakopano skrivnost, ena taka so okrvavljeni otroški čeveljčki, stara ropotuljica in pisma. In zakopane skrivnosti po navadi niso prijetne. Izkaže se, da je nekaj generacij nazaj prišlo v njihovi hiši do srhljive družinske tragedije. Spomini nanjo spet oživijo, ko v bližnjem kampu začne skrivnostni tujec postavljati panoramsko kolo in se začnejo dogajati nenavadni dogodki kot je ta, da se nad mestom vsako noč razbesni nevihta. Heidijina babica je ena redkih, ki se še spomni preteklosti in zato sluti neizbežno katastrofo. A je stara in bolna. In nihče ji ne verjame. Dokler ji ne prisluhne Heidi in skupaj s prijateljema začnejo kopati po preteklosti. A časa jim zmanjkuje. Jim bo uspelo rešiti malega Axla?

Ognjeno kolo je prvi del nove trilogije ene najuspešnejših in cenjenih švedskih pisateljic kriminalnih romanov za odrasle in otroke. Zgodba je primerna za bralce, ki so starejši od 9 let.

Na močnem ognju

Emoni je najstnica, ki ima nemalo preprek v svojem življenju. Ob rojstvu ji umre mama, oče jo prepusti svoji mami, da jo vzgaja kot svojo. Obe ga vidita le tu in tam, ko za nekaj dni pride iz Portorika. Finančno ju ne podpira, čeprav se v družbi izkazuje kot filnatrop. Za nameček v prvem letniku srednje šole po naivnosti zanosi s precej neodgovornim fantom in njegovi starši nanjo valijo odgovornost ter jo gledajo zviška. Sama pa je delovna, prijazna, odgovorna ter tudi samostojna in samosvoja. Z dvoletno hčerko in babico živi v najetem stanovanju v Philadelphiji, z denarjem so zelo na tesnem, ker babičina invalidska pokojnina komaj zadošča za osnovne stroške. Zato Emoni poleg šole dela v bližnjem burger placu. Preostali prosti čas namenja hčerki, domačim nalogam in kuhanju. Kuhanje obožuje, pri tem se sprosti, ponese jo v svoj čudežni svet. Vsi pravijo, da je njena hrana vrhunska, ob vsakem grižljaju občutijo tolažbo in spomine.

Želi si postati profesionalna kuharica, vendar je pot do tja zapletena.

To knjigo je New York Public Library imenovala za knjigo leta.

Prevod dela: With the Fire on High

Zadnja velika umetnina

Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.

Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolečine

Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.

Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje  posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina,  v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.

Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati  nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so  Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili  za znano Suhokrajnko.

 

Domotožje po drugem svetu

Mnogokrat avtorji in avtorice v literarnih delih razvijejo ljubeč odnos do svojih likov, s katerimi bralci zato zlahka sočustvujemo. Ottessa Moshfegh s svojim pisanjem ubira obraten pristop. V štirinajstih kratkih zgodbah spoznamo vse tiste odpadnike z roba družbe, od katerih najraje odvrnemo pogled. Če je večini ob takšnih prizorih neprijetno, avtorica njihovo vedenje opazuje z ostrim, iskrenim, neizprosnim očesom. Kot neprizanesljiva pripovedovalka jih spremlja v najbolj intimnih trenutkih, nasičenih z osamljenostjo, obupom ali izpraznjenostjo. Vzdušje je prežeto z neizpolnjenimi obljubami ameriških sanj. Izrazito deviantni liki streznitve niso sposobni, zato pogosto ostajajo v prostoru med utopičnim upanjem in vdanostjo v usodo. V svojih blodnjah naivno iščejo ljubezen, se opečejo in uteho najdejo v izprijenosti. V zgodbah tako spoznamo odvisnike, brezposelne in druge izgubljene duše, ki jih vsakdan pogosto odpelje v groteskno humorne situacije.

Provokativno ameriško pisateljico smo slovenski bralci že spoznali v romanih Moje leto počitka in sprostitve ter Eileen, napisala pa je še nekaj drugih romanov. Motivno in slogovno je zbirka Domotožje po drugem svetu služila kot temelj njenim romanesknim delom. Njeno pisanje vsekakor ne zadovoljuje okusa množice, tisti, ki pa si bodo drznili prebiti skozi neprijetne občutke ob branju, bodo nagrajeni z uvidom v inovativen glas prodorne sodobne avtorice brez dlake na jeziku.

 

Čudežna drevesa : pravljice o drevesih z vsega sveta

Ljudje smo kot drevesa, pokončni, ukoreninjeni, edinstveni; živimo v skupnostih in si med seboj pomagamo, pravi Breda Podbrežnik, ki je nabrala in izbrala petintrideset pravljic, legend, mitov in bajk o drevesih z vseh koncev sveta, ki jih je Klarisa Jovanović priredila, poenotila in poživila s svojim znanim tenkočutnim občutkom za jezik. Pravljice so razdeljene v pet sklopov: o drevesih življenja, o čudežnih drevesih, o preobrazbah, odgovarjajo nam na večna vprašanja Zakaj?… in nam razkrivajo sladkobe in skrivnosti svetih gajev.

Dodana vrednost knjigi sta stvarno in tematsko kazalo. Seznam vseh omenjenih dreves z naslovi pravljic najdemo v stvarnem kazalu, v tematskem kazalu so izpostavljene teme varovanja in ohranjanja narave z naslovi pravljic, ki te teme obravnavajo. Zbirka pravljic je tako dobrodošel in dragocen pripomoček za vse, ki bi z ljudskimi pravljicami radi obogatili svoje naravoslovno in pedagoško delo. Spremno besedo je napisala dr. Urša Vilhar, raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo Gozdarskega inštituta Slovenije.

Kako udomačiš človeka: priročnik za mačke

Izdanih je bilo že mnogo priročnikov za lastnike mačk, teh nepredvidljivih veličastnih malih bitij, ki so osvojile srca mnogih. Nismo pa še imeli priročnika, ki bi spregovoril o tem, kako mačka udomači svojega človeka. Vse do knjige italijanske vizualne umetnice Barbare Capponi z umetniškim imenom Babas. Kratka knjižica pisana v humornem tonu mačke in mačjeljubce seznani z vsemi osnovnimi principi v življenju mačk. Vsaka mačka mora najprej poiskati svojega človeka, oziroma, kot ljudi poimenujejo mačke, svojo opico. Pri tem mora čim bolj poznati vse nenavadne lastnosti te čudne živalske vrste, ki boleha za stvaritisom (navezanost na nepotrebne predmete), hrano pred zaužitjem najprej s pripomočki uničuje in pogosto precej po nepotrebnem zapleta lastno življenje. Mačke, mojstrice zapeljevanja človeka pripravijo do odrekanja in izpolnitve vsakršne želje mačjega vladarja ali vladarice. Seveda, kljub vsem vragolijam in kaosu, mačka občasno svojim podrejenim nakloni tudi nekaj pozornosti in veselja. A vse v pravih mejah, da se ve, kdo je glavni.

Čeprav so glavna tema knjige mačke, avtorica izvrstno analizira človeka. Z mačje perspektive lahko spoznamo, kako nesmiselno je včasih človekovo vedenje. Morda so si ravno zato mačke za svoje služabnike izbrale prav ljudi. Obvezno branje za vse lastnike mačk in tiste, ki bi to želeli postati. Babas je v knjigi moči združila s kreativnim direktorjem podjetja Chez Dédé Andreom Ferrollo, ki je prispeval čudovite črno bele ilustracije mačk. Skupaj sta leta 2016 ustvarila tudi Mednarodno imaginarno knjižnico, prvo zbirko knjig, ki še niso bile napisane.