skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Dojenčki in malčki (0–3 leta)

Potujoči kino gospoda Saita

Deklico Fabiolo njen oče po smrti mame okoli 1910 odloži na pragu samostana v Buenos Airesu. Ko deklica odraste, postane materi prednici jasno, da vihravo dekle ni zmožno zaobljube bogu, saj sanja le o čevljih in tangu. Z lastnico prodajalne luksuznih čevljev se dogovori, da tam postane vajenka. Kmalu pa zaradi znanja jezikov, ki ga je pridobila v samostanu postane najboljša prodajalka. Ko ne prodaja čevljev, pleše tango. Strastni ples jo nekega večera v času električnega mrka s plesalcem ponese v ekstazo in čez nekaj mesecev rodi hčer Carmelito. Po odhodu iz samostana, dobita zavetje na podstrešju prodajalne čevljev. A tudi od tam morata po političnih pretresih zbežati. Kot slepi potnici se 1937 vkrcata na tovorno ladjo, s katere zbežita na malem otočku Gornji mormona na severu Kanade. Tam spoznata nadvse srčne in zanimive ljudi, ki postanejo njuna družina za vedno. Eden najbolj zanimivih ljudi ki vsako leto s svojim potujočim kinom obišče otok Gornji mormon je gospod Saito, ki ima velik vpliv na Carmelito in njeno poklicno pot.

Deveto življenje Louisa Draxa

“Nisem tak kot večina otrok. Sem Louis Drax. Dogajajo se mi stvari, ki se ne bi smele zgoditi, na primer piknik, kjer se utopiš.”  

Tako se začne s črnim humorjem začinjen in edini v slovenščino prevedeni roman britanke Liz Jensen, ki ga je BBC leta 2004 uvrstil na seznam najbolj vročih književnih del tega leta.  

Iz treh različnih perspektiv sledimo zgodbi devetletnega Louisa Draxa, ki na družinskem pikniku pade čez skalni rob v globoko sotesko in konča v komi. To pa ni njegov prvi tragični pripetljaj, od nekdaj je namreč nagnjen k nesrečam, ki jih vselej čudežno preživi. Medtem ko njegov skrivnostni padec in nezavest raziskujejo zdravniki, policisti in detektivi, se med udeleženci začnejo plesti nepričakovane vezi.

Izredno tekoče in vznemirljivo branje, lahkotno in poglobljeno hkrati, saj v osebnih pripovedih protagonistov ni prostora za dolgočasne opise objektivne resničnosti. Neskaljen bralni užitek omogoča prav subjektivnost, zaradi katere se skrivnosti razrešujejo postopno in skoraj izzivalno počasi. Kljub temu je ritem romana bliskovit in ga lahko brez težav preberemo – kako se že reče? – v enem samem sedenju. 

 Po knjigi je bil leta 2016 posnet tudi film.  

Angel izginjanja

Ko prebiramo roman Angel izginjanja hrvaškega dramatika in pisatelje Slobodana Šnajderja, nam je lahko kaj hitro jasno, zakaj je bil avtor v Tuđmanovem režimu v svoji domovini persona non grata. Namreč sistem, ki temelji na obsedenosti, ne zmore samorefleksije in ne prenese (samo)kritike, pa četudi je ta nujno potrebna za kolikor toliko znosno bivanje državljanov neke države, in mlada hrvaška država se je pod Tuđmanovo oblastjo izkazala za zelo negostoljubno za nekatere hrvaške pesnike/ce, pisatelje/ice in intelektualce/ke, med katere sodita zagotovo Slavenka Drakulić in Dubrovka Ugrešić, pridružil pa se jima je tudi Slobodan Šnajder, ki je postal nezaželen zaradi svojega kritičnega razmišljanja in pisanja, ki se odraža tudi v romanu Angel izginjanja.
Šnajder v svojem zadnjem romanu obravnava ključna obdobja novejše hrvaške zgodovine, in se, kar je odlika velikih avtorjev, uspešno postavi nad vse politične sisteme in aparate, ki so upravljali s tem območjem (kakorkoli se je že v kašnem od teh zgodovinskih obdobij imenovalo) in njegovim prebivalstvom, ter jim brezkompromisno nastavi ogledalo, za kar uporabi precej inovativne pripovedne postopke in jih nadgradi z izjemno poetičnostjo jezika, ki ga v je v slovenščino odlično prevedla Sonja Polanc. Angel izginjanja je torej na nek način zgodovinski roman, ki pa žanrsko označbo precej presega, četudi v njem nastopajo nekatere resnične zgodovinske osebnosti in se je marsikateri opisan dogodek tudi v resnici zgodil. Avtor se namreč zaveda, da se s koncem romana ni zaključilo in rešilo nič, da se bodo (podobni) dogodki in usode lahko kaj kmalu ponovile, da se podivjanih duhov in prikazni ne bo dalo ustaviti, ko bodo za to nastopile ugodne razmere in pravi čas, da se iz preteklih napak in napak naših prednikov v resnici nismo naučili ničesar.
Angel izginjanja je torej roman o Hrvaški, ki presega njene meje in njeno zgodovino in je tudi roman o mestu Zagreb ter njegovih prebivalcih, vsakdanjih ljudeh, ki jih zaznamujejo različna prepričanja in drugačne usode. Pravzaprav pa bi še najmanj zgrešil, če napišem, da je Angel izginjanja velik roman o majhnih ljudeh.
Zelo priporočam!

Otroci so zakon

Mélanie se po ponesrečenem nastopu v eni od resničnostnih oddaj poroči z Brunom. Kmalu se jima rodita fantek Sammy, dve leti kasneje pa še deklica Kimmy. Neuresničena želja po slavi ter uspeh nekaterih drugih otroških kanalov na Youtubu, njuno mamo spodbudita k snemanju družinskih trenutkov. Po prvih objavljenih posnetkih njihov kanal Happy prosti čas začne spremljati vse več ljudi, kontaktirajo jih različna podjetja, preizkušajo brezplačne igrače in promovirajo izdelke glede na sklenjene pogodbe. Čeprav se zdi dogajanje zabavno, za otroka nenehno igranje vlog več ur dnevno postaja utrujajoče. Ko Kimmy nekega dne pri igri z drugimi otroki izgine, se Mélanie začne podirati svet.

Vzporedno spremljamo zgodbo mlade Clare, ki se po izgubi staršev pridruži kriminalistom pri iskanju šestletnice Kimmy. Primer jo vse bolj obseda, ko z analizo posnetkov odkriva temne plati najuspešnejšega francoskega družinskega kanala.

Inovativna forma poleg tekočega besedila vključuje obnove posnetkov ter poročila z zaslišanj. S svojo vsebino bralce udari brez prizanašanja. Razrešitev primera ni edini cilj, saj se ne izogne prikazu posledic nenehne izpostavljenosti kameram pri nekdanjih otroških zvezdnikih. Roman presega kriminalni žanr, saj v preiskovanje izginotja Kimmy vpelje družbenokritičen pogled na varljiva, idealizirana življenja mnogih otrok, ki so bili izpostavljeni javnosti. Resničnostni šovi so snemanje vsakdana približali množicam, ki z navdušenjem sanjajo o svojem trenutku slave. Ob istočasnem skokovitem razvoju tehnologije, lahko vsakdo ustvari svoj profil na množici različnih družbenih omrežij in nalaga posnetke, fotografije. Kdorkoli lahko poskuša najti pravi recept za uspeh. Delphine de Vigan se dotakne tudi zakona, ki sicer naslavlja omejitev otroškega dela, a obenem pušča sive lise, ki jih posamezniki spretno izkoriščajo. Provokativno branje (z izzivalnim naslovom in naslovnico) za vse, ki si drznejo pogledati v digitalni svet brez filtra.

Delphine de Vigan je leta 1996 rojena francoska pisateljica, ki je za svoja dela prejela številne literarne nagrade, po njenih romanih so posneli več filmov. V slovenski jezik imamo preveden še njen mladinski roman No in jaz.

 

Obžalovanje

Colleen Hoover je ameriška pisateljica, znana predvsem po romanih za mlade odrasle in odrasle bralce, ki pogosto združujejo elemente sodobne romantike, drame in psiholoških tem. Hoover je avtorica številnih najbolje prodajanih knjig, ki so bile prevedene v več jezikov, nekatere pa so tudi v postopku filmskih priredb. Njena najbolj znana romana sta Konča se z nama in Resnica o Verity.

V knjigi Obžalovanje (Regretting You) avtorica opisuje odnos med hčerko Claro in matero Morgan, ki se po tragični prometni nesreči, v kateri Clara izgubi očeta Chrisa in teto Jenny, Morgan pa moža in sestro, začne rahljati.

Morgan je že zelo zgodaj postala mama in da bi svoji družini zagotovila stabilnost, se je odpovedala lastnim sanjam. Clara pa nasprotuje njeni strogi vzgoji in si želi več svobode, zato je podporo pogosto poiskala pri teti. Po nesreči vsaka po svoje žalujeta za ljubljenima osebama, kar njuno, že tako napeto razmerje, popolnoma poruši.

Morgan in Jonah (sestrin partner) kmalu izvesta za mnogo skrivnosti, ki sta jih imela Chris in Jenny. Prisiljena sta se soočiti z bolečimi resnicami, zato postaneta drug drugemu v tolažbo. Clara pa v tem času doživi tudi prvo najstniško ljubezen, a se hkrati spopada z občutki krivde in žalosti. Meni, da še ni čas, da bi bila srečna, saj je prehitro po tragični izgubi.

Skozi zgodbo mati in hči spoznata, da ljubezen ni popolna, da ljudje delamo napake in da je odpuščanje ključno za čustveno okrevanje. Postopoma dosežeta notranji mir, kar jima omogoči, da ponovno zgradita svoj odnos in se zopet zbližata.

Roman je napisan z dveh perspektiv – materine in hčerkine, kar omogoča bolje razumevanje njunih čustev in pogledov na dogajanje. Zgodba je bila tudi filmsko uprizorjena.

Pesmice za najmanjši žep

Včasih se zgodi, da se pri knjigi vse poklopi. Vsebina, ilustracije, sporočilo. In knjigi Pesmice za najmanjši žep je to odlično uspelo.

Avtorica Andreja Borin nas z vsako pesmijo posebej zaziba v stanje nežnosti in miru. Ta občutek še okrepijo čudovite ilustracije Ane Zavadlav. Zbirka pesmi je prvotno namenjena otrokom od tistih najnežnejših let naprej; bo pa vsakomur, ki si dopusti trenutek nežnosti, kot rahel vetrič zapihala okoli duše. Lahko jo beremo sami ali v družbi, vedno nam bo dala (še) nekaj več. S to pesniško zbirko poletimo skozi letne čase, srečujemo ptice, metulje, približamo se travam, zvezdam ter toplini bližine. Ker so pesmi polne domišljije, polne čudenja nad vsakdanjimi stvarmi, se približajo otrokom ter vsem, ki v sebi še nosimo delček tega čarobnega občutenja. In še nekaj – ob vsakem ponovnem branju začutimo dodatno novo nianso globine. To pač pesmi počno, sploh dobre pesmi v spremljavi odličnih ilustracij. Knjiga je prejela tudi Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, 2025.

Knjiga za na nočno omarico.

Ognjeno kolo

Heidi z očkom in njegovo novo in nosečo partnerko živi v stari hiši v slikovitem in mirnem ribiškem naselju. Ob prenovi jim stari zidovi razkrijejo marsikatero davno zakopano skrivnost, ena taka so okrvavljeni otroški čeveljčki, stara ropotuljica in pisma. In zakopane skrivnosti po navadi niso prijetne. Izkaže se, da je nekaj generacij nazaj prišlo v njihovi hiši do srhljive družinske tragedije. Spomini nanjo spet oživijo, ko v bližnjem kampu začne skrivnostni tujec postavljati panoramsko kolo in se začnejo dogajati nenavadni dogodki kot je ta, da se nad mestom vsako noč razbesni nevihta. Heidijina babica je ena redkih, ki se še spomni preteklosti in zato sluti neizbežno katastrofo. A je stara in bolna. In nihče ji ne verjame. Dokler ji ne prisluhne Heidi in skupaj s prijateljema začnejo kopati po preteklosti. A časa jim zmanjkuje. Jim bo uspelo rešiti malega Axla?

Ognjeno kolo je prvi del nove trilogije ene najuspešnejših in cenjenih švedskih pisateljic kriminalnih romanov za odrasle in otroke. Zgodba je primerna za bralce, ki so starejši od 9 let.

Na močnem ognju

Emoni je najstnica, ki ima nemalo preprek v svojem življenju. Ob rojstvu ji umre mama, oče jo prepusti svoji mami, da jo vzgaja kot svojo. Obe ga vidita le tu in tam, ko za nekaj dni pride iz Portorika. Finančno ju ne podpira, čeprav se v družbi izkazuje kot filnatrop. Za nameček v prvem letniku srednje šole po naivnosti zanosi s precej neodgovornim fantom in njegovi starši nanjo valijo odgovornost ter jo gledajo zviška. Sama pa je delovna, prijazna, odgovorna ter tudi samostojna in samosvoja. Z dvoletno hčerko in babico živi v najetem stanovanju v Philadelphiji, z denarjem so zelo na tesnem, ker babičina invalidska pokojnina komaj zadošča za osnovne stroške. Zato Emoni poleg šole dela v bližnjem burger placu. Preostali prosti čas namenja hčerki, domačim nalogam in kuhanju. Kuhanje obožuje, pri tem se sprosti, ponese jo v svoj čudežni svet. Vsi pravijo, da je njena hrana vrhunska, ob vsakem grižljaju občutijo tolažbo in spomine.

Želi si postati profesionalna kuharica, vendar je pot do tja zapletena.

To knjigo je New York Public Library imenovala za knjigo leta.

Prevod dela: With the Fire on High

Zadnja velika umetnina

Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.

Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolečine

Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.

Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje  posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina,  v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.

Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati  nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so  Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili  za znano Suhokrajnko.