skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Dojenčki in malčki (0–3 leta)

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgrajevati. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija na objave družbenih omrežij), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Krožišča avtizma

Krožišča avtizma pripovedujejo o otroku, ki v svojem življenju vozi po obvoznici tipičnega razvoja, kljub temu pa se vseeno uspe ustaviti na tistih postojankah, ki kaj veljajo.

Pripovedovalka zgodb je dečkova mama, ki ob njegovem vstopu v vrtec od sveta prejme sporočilo, da je njen sin drugačen, da nekaj z njim ni okej in da ga je treba nekako “popraviti”. Obtožbe, kot so te, noben starš ne sprejme zlahka, vendar mama je začela brati o motnji avtističnega spektra; starejši, kot je bil sin, bolj ga je našla v diagnozi, ki jo je sin kasneje tudi zares prejel.

Kaj pa ta diagnoza zares pomeni? Ne kot opis motnje v učbeniku psihologije, ampak konkretno, v resničnem življenju enega posameznika in ene družine? Pomeni poglede tujcev. Pomeni mamo, ki ob večerih, ko vsi spijo, joka v svojo dlan, da je nihče ne sliši. Pomeni ustvarjati urnike, rutine in se jih držati ves čas, vsak dan znova. Pomeni jok, prepir in jezo, če se je treba od rutine ločiti (in življenje nas ves čas sili k temu, da se). Pomeni stres ob potovanjih, odhodih v trgovino, odhodu v šolo. Pomeni neprostovoljno izključitev otroka iz vseh skupinskih dejavnosti, ker učitelji in trenerji ne zmorejo shajati z njim in njegovo drugačnostjo. Ne znajo. Nekateri pa niti nočejo.

Soočanje družine z otrokom, ki je drugačen, in svetom, ki te drugačnosti ne prenese, je boleče. Manj kot za dečka je boleče za mamo ter za bralca, ki razume stisko nekoga, ki si želi, da bi njegovemu otroku pripadalo enakovredno mesto v svetu, ki ga pozna. Vendar družina se uči – uči se razumeti, uči se vztrajati, uči se popustiti, ko vztrajanje ni več smiselno. Uči se dečku pokloniti ljubezen na način, ki mu ustreza. In nauči se sprejemati ljubezen, ki jo deček izkazuje tako, kot zmore.

Krožišča avtizma so knjiga o uspehu, ki priznava neuspeh.

In prav je, da jo beremo.

Katja Stajnko je učiteljica razrednega pouka, urednica glasila ter piska člankov za revije o vzgoji in izobraževanju. Krožišča so njena prva knjiga, avtorica pa je kot mama otroka z motnjo avtističnega spektra navdih in material za pisanje prevzela iz lastnega družinskega življenja.

 

Vrzi jo ven : psihološki triler, ki ga ne boste mogli odložiti, z osupljivim preobratom

Avtorica Nicola Sanders je nova sila na področju psiholoških trilerjev. Vrzi jo ven (izvirno Don’t Let Her Stay) je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba spremlja družino, ki na videz živi popolno idilo, a se njen mir kmalu poruši, ko v življenje mlade mamice Joanne vstopi past iz preteklosti.
Joanne živi življenje, ki bi ga marsikdo zavidal. Ima ljubečega moža Richarda, prikupno hčerko Evie, psa, čudovito hišo na podeželju in počasi vračajočo se kariero nepremičninske agentke. Vse se spremeni, ko se po dolgem času oglasi Richardova odrasla hči iz prvega zakona, Chloe. Z očetom ni govorila od njegove ponovne poroke, zdaj pa želi zgladiti odnose. Joanne se sprva zelo veseli srečanja s svojo pastorko, a se kmalu izkaže, da je prisotnost Chloe v hišo prinesla napetost, dvome in nepojasnjene sence iz preteklosti. Chloe se do Joanne obnaša nesramno, ruši njene načrte in želi spodkopati njen odnos z Richardom. Ponudi se tudi za varuško male Evie. Ali ji Joanne lahko zaupa?
Avtorica mojstrsko stopnjuje občutek nelagodja. Drobne nesramnosti, prikrite obtožbe in nenavadna naključja se prepletajo s strahovi Joanne, ki jih poglablja zgodba o poporodni duševni bolezni njene matere. Bralec se sprašuje, ali je Chloe res le mlada ženska s težko preteklostjo, ki želi spoznati svojo novo sestrico in vzpostaviti stik z očetom, ali pa se za njenim nasmehom skriva nekaj veliko temnejšega.
Roman raziskuje manipulacijo, družinske skrivnosti in krhkost zaupanja ter postavlja vprašanje, komu verjeti, ko se začne resničnost lomiti na več delov. Bralca drži v negotovosti vse do zadnje strani.

V notranjosti so pokrajine

Nova pesniška zbirka prinaša v petdeset pesmi izbrušene verze, ki so avtorja obiskali v obdobju med 2018 in 2024. V zbirki lahko zaznamo tri vsebinske tokove: v prvem delu avtor odkriva spremenjeno pokrajino svoje nove notranjosti. Tu se nekdanja znana ednina spreminja v sveže dojemanje novega samega sebe, ki iz pesmi v pesem vse bolj očitno zasije drugače ob navzočnosti druge osebe. Nova pesniška ednina se prelevi v polovico novonastale navdušujoče samoumevne dvojine. Ta v tretjem delu zbirke z rojstvom novega življenja prerase v zavedanje povezanosti treh ednin v novo množino in odpira pesniško refleksijo novega življenja, nove ednine. Prvi in drugi del nista oblikovno ostro ločena, tretji del, pesmi iz notranjih pokrajin novorojenega sina, pa so povezane v samostojno enoto.

Življenjska spoznanja avtor ubeseduje skozi bralcu zelo dostopne situacije ali prispodobe in iz njih izpelje življenjska vodila. Prvoosebnega pripovedovalca iz uvodne pesmi v nadaljnjih pesmih večinoma nadomesti druga oseba ednine, s čimer avtor doseže hkrati distanco od pesniškega subjekta, obenem pa pesmi zazvenijo tudi kot neposredni nagovor bralca. V  pesmih avtor ob stalnicah svojega življenja (npr. potovanja v Brazilijo), odkriva spremembe v sebi, prihaja do novih življenjskih vodil (npr. bodi tih od lastne sreče kot rastlina v pesmi Mrcvariš samega sebe ali  Ne odkriti sveta na novo, ampak videti / da se svet nikoli ne postara v pesmi Ni mi do potovanj, ampak do vračanj), ob izvirnem opazovanju zunanjega sveta se mu razodevajo vprašanja cikličnost in relativnosti časa in prostora, minevanja in ponovljivosti (npr. Nobeden več ne bo umrl. / Vse bo zapisano. / Vse se bo dalo oživiti v pesmi Smrt je stara stvar ali Vedno bo nekaj / Magari nič v pesmi Vedno bo nekaj). Vsebinski tok, ki ga odlično povzema verz iz prve in naslovne pesmi V moji notranjosti so pokrajine: Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe, v drugem delu zbirke preglasi novo odkritje: dvojina. Ta se v pesniški zbirki pojavi že v zadnjem verzu šeste pesmi, s konkretnim ženskim imenom. Dvojina se stopnjuje, pesniški jaz se spremeni v pesniški midva, pravi hvalospev novi dvojini pa so pesmi Ta zveza, Ko ugasneva glasbo in pesem z začetnim verzom Ona je prinesla svoje stvari iz para pesmi s skupnim naslovom Dve pesmi izpod peresa mojega stanovanja (obe pesmi in Pesem pralnega stroja so s predmetom kot literarnim subjektom posebnost zbirke). V tretji del zbirke nas pospremi pesem V tvoji notranjosti je druga notranjost, ki se zaključi z ugotovitvijo S tabo se nadaljuje in začenja od začetka / vse. Deset pesmi tretjega dela zbirke je poklon novemu življenju. V njem se avtor posveti zaznavam in občutkom dojenčka, novo življenje ubeseduje kot individualnega človeka v konkretnih okoliščinah in kot utrinek celotnega človeštva.

Zbirka je primerna za širok krog bralstva: z bogatim pesniškim jezikom bo pritegnila ljubitelje poezije in tiste, ki že sledijo avtorjevemu delu, s temami, ki so prelomnice v življenju večjega kroga ljudi (npr. odločitev za trajnejše človeške dvojine ali rojstvo prvega otroka) in z zelo spretnim ubesedovanjem na videz preprostega vsakdanjega sveta in prenosom na globlje človeške teme (minljivost, čas, smrt, rojstvo, cikličnost …) pa je zbirka primerna tudi za tiste, ki so (pogosto zmotno) prepričani, da jim je poezija oddaljena in tuja. Avtor namreč vsakdanjost predeluje v poezijo na zelo naraven, navidezno lahkoten, neprisiljen in neizumetničen način. Ali, kot lahko preberemo v pesmi V knjižnici na plaži: jaz sem odkril literaturo sredi ničesar.

Spremno besedo z naslovom Živa življenjska snov je h knjigi napisala Miriam Drev. V notranjosti so pokrajine je šesta avtorjeva pesniška zbirka. Pred njo so izšle: V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009), Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013), Na tleh je nastalo morje (2018) in Sonce na balinišču (2020).

Potujoči kino gospoda Saita

Deklico Fabiolo njen oče po smrti mame okoli 1910 odloži na pragu samostana v Buenos Airesu. Ko deklica odraste, postane materi prednici jasno, da vihravo dekle ni zmožno zaobljube bogu, saj sanja le o čevljih in tangu. Z lastnico prodajalne luksuznih čevljev se dogovori, da tam postane vajenka. Kmalu pa zaradi znanja jezikov, ki ga je pridobila v samostanu postane najboljša prodajalka. Ko ne prodaja čevljev, pleše tango. Strastni ples jo nekega večera v času električnega mrka s plesalcem ponese v ekstazo in čez nekaj mesecev rodi hčer Carmelito. Po odhodu iz samostana, dobita zavetje na podstrešju prodajalne čevljev. A tudi od tam morata po političnih pretresih zbežati. Kot slepi potnici se 1937 vkrcata na tovorno ladjo, s katere zbežita na malem otočku Gornji mormon na severu Kanade. Tam spoznata nadvse srčne in zanimive ljudi, ki postanejo njuna družina za vedno. Eden najbolj zanimivih ljudi ki vsako leto s svojim potujočim kinom obišče otok Gornji mormon je gospod Saito, ki ima velik vpliv na Carmelito in njeno poklicno pot.

Deveto življenje Louisa Draxa

“Nisem tak kot večina otrok. Sem Louis Drax. Dogajajo se mi stvari, ki se ne bi smele zgoditi, na primer piknik, kjer se utopiš.”  

Tako se začne s črnim humorjem začinjen in edini v slovenščino prevedeni roman britanke Liz Jensen, ki ga je BBC leta 2004 uvrstil na seznam najbolj vročih književnih del tega leta.  

Iz treh različnih perspektiv sledimo zgodbi devetletnega Louisa Draxa, ki na družinskem pikniku pade čez skalni rob v globoko sotesko in konča v komi. To pa ni njegov prvi tragični pripetljaj, od nekdaj je namreč nagnjen k nesrečam, ki jih vselej čudežno preživi. Medtem ko njegov skrivnostni padec in nezavest raziskujejo zdravniki, policisti in detektivi, se med udeleženci začnejo plesti nepričakovane vezi.

Izredno tekoče in vznemirljivo branje, lahkotno in poglobljeno hkrati, saj v osebnih pripovedih protagonistov ni prostora za dolgočasne opise objektivne resničnosti. Neskaljen bralni užitek omogoča prav subjektivnost, zaradi katere se skrivnosti razrešujejo postopno in skoraj izzivalno počasi. Kljub temu je ritem romana bliskovit in ga lahko brez težav preberemo – kako se že reče? – v enem samem sedenju. 

 Po knjigi je bil leta 2016 posnet tudi film.  

Angel izginjanja

Ko prebiramo roman Angel izginjanja hrvaškega dramatika in pisatelje Slobodana Šnajderja, nam je lahko kaj hitro jasno, zakaj je bil avtor v Tuđmanovem režimu v svoji domovini persona non grata. Namreč sistem, ki temelji na obsedenosti, ne zmore samorefleksije in ne prenese (samo)kritike, pa četudi je ta nujno potrebna za kolikor toliko znosno bivanje državljanov neke države, in mlada hrvaška država se je pod Tuđmanovo oblastjo izkazala za zelo negostoljubno za nekatere hrvaške pesnike/ce, pisatelje/ice in intelektualce/ke, med katere sodita zagotovo Slavenka Drakulić in Dubrovka Ugrešić, pridružil pa se jima je tudi Slobodan Šnajder, ki je postal nezaželen zaradi svojega kritičnega razmišljanja in pisanja, ki se odraža tudi v romanu Angel izginjanja.
Šnajder v svojem zadnjem romanu obravnava ključna obdobja novejše hrvaške zgodovine, in se, kar je odlika velikih avtorjev, uspešno postavi nad vse politične sisteme in aparate, ki so upravljali s tem območjem (kakorkoli se je že v kašnem od teh zgodovinskih obdobij imenovalo) in njegovim prebivalstvom, ter jim brezkompromisno nastavi ogledalo, za kar uporabi precej inovativne pripovedne postopke in jih nadgradi z izjemno poetičnostjo jezika, ki ga v je v slovenščino odlično prevedla Sonja Polanc. Angel izginjanja je torej na nek način zgodovinski roman, ki pa žanrsko označbo precej presega, četudi v njem nastopajo nekatere resnične zgodovinske osebnosti in se je marsikateri opisan dogodek tudi v resnici zgodil. Avtor se namreč zaveda, da se s koncem romana ni zaključilo in rešilo nič, da se bodo (podobni) dogodki in usode lahko kaj kmalu ponovile, da se podivjanih duhov in prikazni ne bo dalo ustaviti, ko bodo za to nastopile ugodne razmere in pravi čas, da se iz preteklih napak in napak naših prednikov v resnici nismo naučili ničesar.
Angel izginjanja je torej roman o Hrvaški, ki presega njene meje in njeno zgodovino in je tudi roman o mestu Zagreb ter njegovih prebivalcih, vsakdanjih ljudeh, ki jih zaznamujejo različna prepričanja in drugačne usode. Pravzaprav pa bi še najmanj zgrešil, če napišem, da je Angel izginjanja velik roman o majhnih ljudeh.
Zelo priporočam!

Otroci so zakon

Mélanie se po ponesrečenem nastopu v eni od resničnostnih oddaj poroči z Brunom. Kmalu se jima rodita fantek Sammy, dve leti kasneje pa še deklica Kimmy. Neuresničena želja po slavi ter uspeh nekaterih drugih otroških kanalov na Youtubu, njuno mamo spodbudita k snemanju družinskih trenutkov. Po prvih objavljenih posnetkih njihov kanal Happy prosti čas začne spremljati vse več ljudi, kontaktirajo jih različna podjetja, preizkušajo brezplačne igrače in promovirajo izdelke glede na sklenjene pogodbe. Čeprav se zdi dogajanje zabavno, za otroka nenehno igranje vlog več ur dnevno postaja utrujajoče. Ko Kimmy nekega dne pri igri z drugimi otroki izgine, se Mélanie začne podirati svet.

Vzporedno spremljamo zgodbo mlade Clare, ki se po izgubi staršev pridruži kriminalistom pri iskanju šestletnice Kimmy. Primer jo vse bolj obseda, ko z analizo posnetkov odkriva temne plati najuspešnejšega francoskega družinskega kanala.

Inovativna forma poleg tekočega besedila vključuje obnove posnetkov ter poročila z zaslišanj. S svojo vsebino bralce udari brez prizanašanja. Razrešitev primera ni edini cilj, saj se ne izogne prikazu posledic nenehne izpostavljenosti kameram pri nekdanjih otroških zvezdnikih. Roman presega kriminalni žanr, saj v preiskovanje izginotja Kimmy vpelje družbenokritičen pogled na varljiva, idealizirana življenja mnogih otrok, ki so bili izpostavljeni javnosti. Resničnostni šovi so snemanje vsakdana približali množicam, ki z navdušenjem sanjajo o svojem trenutku slave. Ob istočasnem skokovitem razvoju tehnologije, lahko vsakdo ustvari svoj profil na množici različnih družbenih omrežij in nalaga posnetke, fotografije. Kdorkoli lahko poskuša najti pravi recept za uspeh. Delphine de Vigan se dotakne tudi zakona, ki sicer naslavlja omejitev otroškega dela, a obenem pušča sive lise, ki jih posamezniki spretno izkoriščajo. Provokativno branje (z izzivalnim naslovom in naslovnico) za vse, ki si drznejo pogledati v digitalni svet brez filtra.

Delphine de Vigan je leta 1996 rojena francoska pisateljica, ki je za svoja dela prejela številne literarne nagrade, po njenih romanih so posneli več filmov. V slovenski jezik imamo preveden še njen mladinski roman No in jaz.

 

Obžalovanje

Colleen Hoover je ameriška pisateljica, znana predvsem po romanih za mlade odrasle in odrasle bralce, ki pogosto združujejo elemente sodobne romantike, drame in psiholoških tem. Hoover je avtorica številnih najbolje prodajanih knjig, ki so bile prevedene v več jezikov, nekatere pa so tudi v postopku filmskih priredb. Njena najbolj znana romana sta Konča se z nama in Resnica o Verity.

V knjigi Obžalovanje (Regretting You) avtorica opisuje odnos med hčerko Claro in matero Morgan, ki se po tragični prometni nesreči, v kateri Clara izgubi očeta Chrisa in teto Jenny, Morgan pa moža in sestro, začne rahljati.

Morgan je že zelo zgodaj postala mama in da bi svoji družini zagotovila stabilnost, se je odpovedala lastnim sanjam. Clara pa nasprotuje njeni strogi vzgoji in si želi več svobode, zato je podporo pogosto poiskala pri teti. Po nesreči vsaka po svoje žalujeta za ljubljenima osebama, kar njuno, že tako napeto razmerje, popolnoma poruši.

Morgan in Jonah (sestrin partner) kmalu izvesta za mnogo skrivnosti, ki sta jih imela Chris in Jenny. Prisiljena sta se soočiti z bolečimi resnicami, zato postaneta drug drugemu v tolažbo. Clara pa v tem času doživi tudi prvo najstniško ljubezen, a se hkrati spopada z občutki krivde in žalosti. Meni, da še ni čas, da bi bila srečna, saj je prehitro po tragični izgubi.

Skozi zgodbo mati in hči spoznata, da ljubezen ni popolna, da ljudje delamo napake in da je odpuščanje ključno za čustveno okrevanje. Postopoma dosežeta notranji mir, kar jima omogoči, da ponovno zgradita svoj odnos in se zopet zbližata.

Roman je napisan z dveh perspektiv – materine in hčerkine, kar omogoča bolje razumevanje njunih čustev in pogledov na dogajanje. Zgodba je bila tudi filmsko uprizorjena.

Pesmice za najmanjši žep

Včasih se zgodi, da se pri knjigi vse poklopi. Vsebina, ilustracije, sporočilo. In knjigi Pesmice za najmanjši žep je to odlično uspelo.

Avtorica Andreja Borin nas z vsako pesmijo posebej zaziba v stanje nežnosti in miru. Ta občutek še okrepijo čudovite ilustracije Ane Zavadlav. Zbirka pesmi je prvotno namenjena otrokom od tistih najnežnejših let naprej; bo pa vsakomur, ki si dopusti trenutek nežnosti, kot rahel vetrič zapihala okoli duše. Lahko jo beremo sami ali v družbi, vedno nam bo dala (še) nekaj več. S to pesniško zbirko poletimo skozi letne čase, srečujemo ptice, metulje, približamo se travam, zvezdam ter toplini bližine. Ker so pesmi polne domišljije, polne čudenja nad vsakdanjimi stvarmi, se približajo otrokom ter vsem, ki v sebi še nosimo delček tega čarobnega občutenja. In še nekaj – ob vsakem ponovnem branju začutimo dodatno novo nianso globine. To pač pesmi počno, sploh dobre pesmi v spremljavi odličnih ilustracij. Knjiga je prejela tudi Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, 2025.

Knjiga za na nočno omarico.