Vrnitev v Pandžrud

Žanrzgodovinski roman, življenjepis / biografija, biografski roman, filozofski roman
Narodnostruska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Prevod Simon Dobravec
Ključne besede Pesniki, Kulturna zgodovina, Islamska umetnost, Perzijska književnost
Število strani

445

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

14-15 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Glasba sama preide v besede, če so le pravilno razpostavljene.

Vrnitev v Pandžrud je biografski kulturno-družbeno-zgodovinski roman, v katerem spremljamo življenjsko usodo perzijskega dvornega pesnika Rudakija (Abu Abdullah Džafar), živečega v 10. stol. na dvoru razsvetljenega buharskega emirja Nazra, s katerim sta delila podoben svetovni nazor, versko širino in strpnost, kar oba plačata z izgonom, pesnik celo z odvzemom vida. Rudakija, Carja poetov, nova oblast izžene in ga obsodi, slepega in oslabljenega, na utrudljivo vračanje v rojstno mesto. Spremljevalcu, ki mu ga dodelijo, skozi monologe izpoveduje svojo življenjsko zgodbo in ob tem spoznava svoje šibkosti, ki jim je podlegel na krilih slave in lagodnega življenja. Spominjanja, ki jim sledimo, so versko razsvetljena (‘za različnimi liki religij se skriva en sam Bog’) in filozofsko obarvana z nazornimi razglabljanji o pravičnosti, dobroti, smislu, resnici; govora je tudi o pesništvu, o jeziku in ustvarjanju. Izjemen roman, ki nam prepričljivo, barvito in v dinamičnem ritmu pripovedi predoči kulturno-zgodovinski izsek stare Perzije in eno tistih literarnih del, ki bi jih bilo potrebno zaradi vsestransko razsežne globine sporočilnosti prebrati vsaj dvakrat. Ob vsem naslanjanju na zgodovinsko-etnografsko pletivo in večni aktualnosti obravnavanih spremljevalnih problematik pa je avtor, kot sam pravi, ob pisanju želel poudariti predvsem, da ‘najpomembnejša čustva, želje in hrepenenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena’.

Džafar se je ves čas nehote oziral – s pogledom ni mogel zajeti vseh tistih čudežnih pojavov, ki so ju z vsakim korakom tesneje objemali, se nenehno spreminjali in se prelivali. Morda zaradi neprestane noči v prenočišču, kjer sta postala žrtvi neštetega števila tamkajšnjih stenic, ali pa je bilo to, kar sta videla, res vredno njunega navdušenja, a Džafarja je ves čas prežemala neutemeljena vzhičenost. Zdaj si je želel peti, jezditi v galopu, sneti kapo z glave in jo vrteti nad seboj. / Ozke ulice, na katerih so stale neštete hiše (nekatere od njih so bile prav čudne – večnadstropne, z galerijami in stolpi), so vodile k trgom, ki so na svojih dlaneh ponosno držali praznična zrcala sinjih ribnikov, svetle kupole džamij in zveneče trobente opečnatih minaretov. Na tak način je dolgo sanjani Samarkand vstal iz domišljije in se razraščal v sedanjost, tako kot v domišljiji rastejo sanjska in pravljična mesta. Oslepljujoče bleščeč se je višal in se nezadržno širil, ob tem pa je med svojim vladanjem in reševanjem usod bučno rohnel.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Vrnitev v Pandžrud.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 49
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 5

Morda vam bo všeč tudi