| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2020 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Ključne besede | Domišljija, Humor, Ljudje, Narava, Živali |
Trinajst neverjetnih, zelo posebnih in zabavnih zgodb o živalih, rastlinah in ljudeh. Med njimi so urar, pek, lovski čuvaj, šofer, srnjak, medved, črni ptič, pes, mravlje in druge živali, ki naseljujejo morje, zemljo in nebo. V zgodbah se znajdejo tudi vrba in druga drevesa. Ob branju dobimo občutek, da smo se znašli v gozdu ali pod morsko gladino, kjer se potnik s strmoglavljenega letala najprej preobrazi v morsko vetrnico, nato v šnjura, dokler ga valovi kot prilepko na veliki želvi ne naplavijo na obalo, kjer se spremeni v človeško truplo. Medveda Petja in Fedja na kolesih pobegneta iz propadlega cirkusa Salamonsky. Ob njunih dogodivščinah se nasmejimo iz srca, lahko pa se tudi vprašamo, v kakšnem cirkusu pa mi živimo? Hecna in napeta je zgodba o teti Marti, ki po spletu okoliščin postane ekološka mučenica. V prvoosebnih pripovedih se avtor spremeni tudi v psa, vrbo ali drevo, ki ga je podrl vihar. Tu je še starka, ki živi sama v na pol podrti hiši in zbrani perjadi na dvorišču pripoveduje zgodbe. Kratka zgodba na koncu knjige pa nam pove, kako se na ekološki način rešimo nadležnih faraonk, ki vsako pomlad napadejo naša gospodinjstva.
V zbirki “Trinajst” se prepletajo poglobljeno poznavanje sveta rastlin in živali, poetični opisi narave, iskrenost in drzna domišljija, neverjetne dogodivščine, slikanje človeških značajev, nostalgija, ljubezen, nežnost in smisel za humor.
500 izv., Prisluhniti šepetu zgodbe / Ana Geršak: str. 201-[211], O avtorju na zadnji str. ov.
Objavljeno: 11.05.2021 09:50:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:07
“Bil sem majhen, osamljen in vase zaprt pes. Nisem maral ovohavanja drugih psov, nisem se menil za pasji zbor, ki je ob sobotah tulil z gasilsko sireno. Kot pes bi moral biti najboljši človekov prijatelj, kar pa je bilo popolnoma nemogoče, saj nikoli nisem bil nikogaršnji prijatelj. Misel, da bi imel gospodarja, ki bi bil tudi moj najboljši prijatelj, se mi je zdela nesmiselna. Kaj naj počnem kot najboljši človekov prijatelj na koncu verige, s katero sem bil priklenjen k razpadli, vlažni uti ob neometani vlažni hiši? Če že nisem imel človeka za najboljšega prijatelja, ne za gospodarja, ki bi mu vdano ležal ob nogah, sem imel vsaj lastnika. Ta mi je vsak dan prinesel hrano in vodo. To je počel s podobno zavzetostjo, kot je zaklepal hišna vrata ali polkna oken. Moja veriga je bila tako debela, da sem jo komaj vlekel tistih nekaj metrov, kolikor sem jih lahko obhodil.” (str. 172)
in nato