Trilogija

Pisateljica madžarskega rodu Agota Kristof (1935 – 2011) je Trilogijo napisala v priučeni francoščini, po tridesetih letih izseljenstva v Švico. Čeprav je vsak posamezni roman vesolje zase, vse tri povezuje zgodba o Lucasu in Klausu. Ta zajame skoraj štirideset let življenja bratov dvojčkov: od njunega odraščanja v obmejnem (madžarskem) mestecu pri stari mami sredi druge svetovne vojne, vse do smrti (vsaj) enega od njiju. Nasprotno od začetne odločitve, da bosta v prvi osebi dvojine, kot eno izmed vaj v preživetju, ki jih kar naprej izvajata, v zvezek zanesljivo vpisovala le gola dejstva, tisto, kar vidita, slišita, počneta, je knjiga nabita s čustvi predvsem zaradi eliptičnih figur, iztrganih in v ogenj vrženih listov, brutalnosti zamolčanih zgodb. V drugem romanu, Dokaz, ko liki končno dobijo imena in se prvoosebna pripovedna perspektiva premakne na tretjeosebno, pa je celo pripovedovalec, dvojinski popisovalec Šolskega zvezka, postavljen pod vprašaj: svojega dvojčka Lucasa, ki naj bi čez očetovo truplo na minskem polju prebegnil prek meje v drugo državo, se skozi privide in sanje spominja le on, glavni lik Claus. Tretji roman bi zato hoteli brati kot ključ za retrogradno razvozlavanje enigmatičnih zapletov in ponavljajočih se motivov prvih dveh, vendar ta Tretja laž, katere prvoosebna pripovedovalca sta zdaj, poleg spojene dvojine v spominjanju, dva ločena jaza, Lucas/Claus in Klaus K., vpelje množico novih likov in novih metamorfoz ter razkrije, kako je sprožilec vseh “laži” travmatični dogodek iz otroštva. Zaradi zapisanih, prepisanih in izbrisanih pripetljajev, likov in značajev, ki jih nezanesljivi pripovedovalec sproti poudarja ali zanika, nalašč prikriva, zgošča in premešča, se je bralec, zapuščen na nepričakovanem koncu, prisiljen vrniti nazaj skozi labirint romana in znova sestavljati že prehojeno pot.