| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2025 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Spremna beseda |
Andreja Repar |
| Ilustracije |
Pia Zabret Verbole |
| Ključne besede | izzivi življenja, Optimizem |
Stopi na robnik je, kakor nam pove že podnaslov, zbirka kratkih zgodb, narisanih s srcem. Avtorica Nataša Žilevski, upokojena zdravnica, nam v vsaki zgodbi tenkočutno opiše en dan v življenju posameznika, odkriva njegovo razmišljanje, doživljanje, ranljivost in upanje. Gre za ljudi različnih starosti, zanimanj in življenjskih izkušenj, kakršne lahko srečamo na ulici in niti ne pomislimo, da vsak izmed njih hodi po svoji edinstveni življenjski poti, ki prinaša tako vesele kot tudi grenke trenutke in misli, s katerimi mora opraviti na svoj najboljši način. Četudi ob branju včasih začutimo zbodljaj žalosti in trpkosti, se zgodbe vendarle vedno končajo z optimizmom in upanjem, da se bodo stvari obrnile na bolje. Kljub temu, da pisateljica uporabi stvaren način opisovanja, je v njem čutiti toplino in naklonjenost do tistih, o katerih piše.
Knjiga Stopi na robnik je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Žilevski. Prva, Vonji življenja, je izšla leta 2015. Sicer pa avtorica svoje literarne bisere objavlja v različnih literarnih revijah, njene zgodbe pa so bile tudi večkrat nagrajene.
Objavljeno: 31.01.2026 14:38:01
Zadnja sprememba: 31.01.2026 14:38:01
Jebeš tak rojstni dan, ko te zebe v noge, na bradi se ti nabira ivje, konic prstov pa sploh ne čutiš več. Moral bi iti odtočit, pa bo počakal še ta par, ki se mu približuje po Zmajskem mostu. Zaljubljeno se gledata, lahko bi kaj iztržil od njiju. Včeraj so ga kolegi iz redakcije Kralji ulice žicali za literco, danes bo napolnil četrt stoletja. Ni se veselil, sram ga je bilo zavoženega življenja. Zavit v stare cunje je dan za dnem stal na Zmajskem mostu pred Plečnikovimi tržnicami in prodajal časopis, tudi sam je kdaj napisal pesmico. Kolegom je popravljal besedila, ko so napisali zgodbe in jim je slovnica pešala. Za zahvalo so mu prepustili mesto na mostu, tu so se srečevali premožnejši meščani in si v košare nabirali dobrote. Sam si je proti večeru nabral zavrženo prezrelo sadje. Hvaležen je bil za tako pomemben prostor.
(str. 9)
