Smrtonosni trn in druge nenavadne zgodbe iz Peruja in Paname
Žanr | novela, spomini |
Narodnost | nemška književnost, slovenska književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Jerneja Jezernik |
Čarobne novele med literaturo in poglobljeno raziskovalnim potopisom
Alma Karlin je uradno diplomirala iz osmih jezikov na Society of Arts v Londonu, potovala, raziskovala, veliko pisala in objavljala. Kljub temu je vedno živela skromno. Tako je bilo tudi v času njenega bivanja v Južni in Srednji Ameriki. Leta 1920 se je namreč izkrcala v perujskem pristanišču Mollendo. Za silo se je preživljala s poučevanjem tujih jezikov, kot sodna tolmačka, uradnica … Prihajala je v stik z najrazličnejšimi ljudmi, jih opazovala in se z njimi pogovarjala. Posebno jo je zanimalo vse, kar je povezano z vraževerjem, religijo, magijo, mistiko in okultizmom. Doživela je marsikaj nenavadnega, čarobnega, nerazložljivega. V štiriindvajsetih novelah opisuje svoja popotniška doživetja, verovanja in osebne zgodbe domačinov, ki so ji odprli vrata v svoj čustveni, miselni in duhovni svet. Bralce seznani s čarovniškimi obredi domačinov, z ljubezenskimi, kaznovalnimi in smrtonosnimi uroki ter s skrivnostnim svetom črne in bele magije, andske mistike, vraževerja, okultizma in vuduja. Knjiga, v kateri tudi sama nastopa v vlogi opazovalke, poslušalke in radovedne sogovornice, ki zna postavljati prava vprašanja, je napisana spretno in z velikim smislom za humor in ironijo. Mojstrovina za sladokusce, ki ljubijo “eksotiko”.
Objavljeno: 08.05.2015 14:57:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:18
»Ko se mi je zgodila nesreča s fantom, nisem marala imeti več otrok in zavračala sem svojega moža. Tako je bilo leta in leta, toda bila sem mlada in kri je v meni divjala. Nekega poletnega dne, bilo je sredi nevihtnega obdobja, sem sama delala na polju in vsako orodje se mi je zdelo podobno moškemu. Moje roke so postajale težke in zavidala sem živalim, ki so se lahko ravsale. Potem sem za hrbtom zaslišala glas svojega moža in se obrnila.
“Sva še vedno dva človeka, vsak sam zase?” je vprašal in me objel. Bilo je vroče, señorita, in on je bil moj mož. Mladost je mladost, narava pa ostaja narava. Vdala sem se mu. Nisva videla oblakov, ki so se bili nakopičili, toda medtem ko sem se spet potapljala v svojo ženskost, je udarila strela. Vse nebo je bilo v ognju, trave so plamenele, bližnja reka se je svetila kot zlato, vse nenadoma, v trenutku. Takoj sem začutila, da sem zanosila. – Po devetih lunah in štirih dneh sem znova delala na polju. Nenadoma sem se zgrudila od bolečine. Postala sem mati. Pred menoj je ležala hči, otrok Strele.«