Profesor je končno mrtev

Ko umre Srečo Fink, nekdanji profesor kemije in osumljenec afere #jaztudi, marsikomu pravzaprav odleže. Možakar, ki je dolga leta nadlegoval ženske, je končno dobil svoje. Nekdo ga je umoril v spanju. Za kriminalistično inšpektorico Katjušo Jakopič, ki se po hitrem postopku vrne z bolniške odsotnosti, je preiskava Finkove smrti tudi malce oseben primer. Fink je stanoval v Rožni dolini, elitnem predelu Ljubljane, v zgradbi s šestimi stanovanji in novimi vhodnimi vrati, ki so bila v času umora zaklenjena. Je torej moril nekdo od ostalih osmih stanovalcev? Jakopič je o tem prepričana. Manjka pa ji motiv, saj ne verjame, da bi se nekdo po tako dolgem času od afere maščeval staremu in bolnemu profesorju. S sodelavcema raziskuje, sprašuje, razmišlja. Vsak od stanovalcev bi lahko moril, vsak je imel kakšno skrivnost in vsak od njih tudi laže. A inšpektorica zna dobro oceniti obnašanje vpletenih. Ima dar intuicije, zanese se na svoje občutke, poguma ji ne zmanjka niti takrat, ko mora zaslišati predsednika vlade. Kmalu se dokoplje do dokazov in v slogu Poirota stanovalcem predoči resnico.

Maša Jelušič je napisala psihološko zapleteno kriminalko (njen prvenec), ki se lahko kosa s tistimi, ki veljajo za najboljše. Prepričljiva je v poznavanju vseh postopkov preiskave umora. Liki so predstavljeni ravno prav skrivnostno, zato so bralcu zanimivi. Ob branju napetost ne izgine vse do zadnje strani. V prvi plan je (dobrodošlo) postavila Katjušo Jakopič, inteligentno kriminalistično inšpektorico, žensko, ki si je z vztrajnostjo in odličnim reševanjem primerov utrla pot v večinoma in standardno moški delovni kolektiv. In še nekaj velja omeniti – jezik in slog, v katerem je napisana kriminalka, navdušujeta zaradi izvirnosti in natančnosti, zaradi česar je branje prava poslastica tudi v smislu potapljanja v samo besedilo.