| Žanr | dnevnik, esej, potopis, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Kultura |
| Ključne besede | dnevnik, spomini |
Polnočni utrinki iz Brazilije so literarno izbrušeni zapiski iz časa, ko je avtorica kot veleposlanica živela in delovala v Braziliji (med letoma 2010 in 2015). Knjiga presega okvir klasičnega dnevniškega zapisa: osebna izkušnja se prepleta z razmisleki o jeziku, kulturi, politiki in zgodovini ter z občutljivim opazovanjem vsakdanjega življenja v Brasílii in drugod. Avtoričin pogled je hkrati notranji in distanciran, zaznamovan z zavestjo o odgovornosti opazovalke, ki se giblje med zasebnim in javnim, intimnim in reprezentativnim.
Milena Šmit piše z esejističnim slogom, ki je refleksiven in mestoma čustveno obarvan. Njeno pisanje zaznamujejo premišljeni premori, tišina in zadržanost, skozi katere se postopoma razkrivajo globlje plasti izkušenj bivanja v drugem kulturnem prostoru. Posebna vrednost knjige je v njeni sposobnosti, da velike teme – pripadnost, izkoreninjenost, upanje in razočaranje – razkriva skozi drobne prizore, nočne misli in tihe prehode med svetovi. Polnočni utrinki iz Brazilije so premišljeno, elegantno in intelektualno zahtevno branje, namenjeno bralcem, ki v literaturi iščejo več kot le zgodbo: prostor za razmislek, razumevanje in dialog s svetom.
Objavljeno: 22.12.2025 14:41:45
Zadnja sprememba: 22.12.2025 14:41:45
Dan selitve. Prostori veleposlaništva so že kar dobro pripravljeni
(str. 25)
za delo. V rezidenčnem delu je opremljena le kuhinja,
v eni od obeh spalnic se na podstavku nahaja velik jogi. Pa
TV-ekran kraljuje na steni v prazni mini dnevni sobi. Jacuzzi
v kopalnici je pokvarjen, me obvestijo. Itak ga ne potrebujem,
tuš dela, to povsem zadostuje. Jacuzzi, ta energetska potrata, ki
izvira iz določenega must have razkošja, se mi zdi prav tako
odvečen kot ogrevanje vode v bazenčku v tropski deželi. Vsaj
o tem lahko odločam sama, ne pa generalni sekretariat našega
ministrstva. Praznina lupinaste bele hiške skrivnostno odmeva
v čudni nemosti nedeljskega večera. V nastali trdi temi se na
osvetljeni terasi odražajo obrisi dveh živo rdečih kuhinjskih
stolov s tenkimi jeklenimi nogami, ki gledata na vrt in okušata
njegovo mokro zelenilo. Po vročem dnevu je veter zavijugal
skozi odprta vhodna vrata kot dobrodošel in širokogruden
gost, ki je z enim samim nonšalantnim zamahom pregnal soparno
zatohlost. Še vedno pogrešam vonj, od vsega začetka mi
manjka, kot da sem ga izgubila na poti in zato še nimam potrebnih
registrov za fino olfaktorno paleto. Zagotovo pa vem,
da so zeleni kokosovi orehi, ki se tako erotično jajčasto gugajo
s palm, izjemno trdi. Če se hočemo dokopati do osvežilne tekočine
in njihove mehke bele mesnate notranjosti, jih je treba
znati »obglaviti« z mačeto. Domačini to naredijo z enim samim
udarcem.
