Peskovnik Boga Otroka
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje |
Zabavna knjiga o new age duhovnih iskalcih
Glavna junakinja Mila Potrata je samohranilka, brez redne zaposlitve, z velikim kupom neplačanih računov in grdo frizuro. Je lena ženska srednjih let, ki ima zelo slabo samopodobo, a močan nagon po preživetju in veliko materinske ljubezni. S sinom Pegamom živita v najeti garsonjeri, ima tudi dve prijateljici. Ko je bila še otrok, sta starša odšla na delo v tujino ter jo pustila pri babici in dedku. Potem je imela smolo z moškimi, študijem in službo. Zdaj sanja o čudovitem moškem, ki jo bo ljubil, razumel in rešil njene težave. Po srečanju z mrtvo mačko se odloči, da bo spremenila svoje življenje. Dovolj ima samopomilovanja, dovolj ji je tega, da jo življenje peha sem in tja. Odloči se, da bo rešila tako svoj finančni in družbeni položaj kot svoje ljubezensko življenje. Želi si lepši svet zase in za svojega otroka, kjer bosta vladala ljubezen in mir. Ker bi Pegama rada obvarovala pred krutostjo življenja, se odloči, da bo spremenila svet. Najprej poskusi pri verni sosedi in pri krščanstvu, vendar ugotovi, da to ne bo zanjo. Pridruži se skupini Poklicani. Tu spozna ljudi, ki tako kot ona čutijo nezadovoljstvo in praznino. Začne se zanimati za duhovnost. Nauči se, kako priti v stik s sabo in z Bogom. Počuti se vedno bolj poduhovljena. A ne strinja se z vsemi dogmami, ki jih razglašajo Poklicani. Kmalu začuti Višji jaz, ki jo spodbuja, naj zaživi boljše življenje. Odloči se, da bo sama postala »višja sila«. Izumi novo religijo in jo poimenuje Peskovnik Boga Otroka. Ta pravi, da je Bog velik otrok, ki dela napake in ga imamo vsi v sebi. Na pobudo prijateljic ustanovi Tempelj Boga Otroka. Postane voditeljica sekte in pridruži se ji veliko število ljudi. Vsem se življenje spremeni na boljše. Tudi Mila Potrata postane polna moči in vse opravlja z lahkoto. Nato jo s prestola izpodrine skupina, ki od privržencev zahteva priznanje njihovih slabih in sramotnih dejanj. Svet postane spet žalosten, depresiven in poln samomorov. Mila se mora ponovno postaviti na noge in se soočiti z resničnostjo. Iz zgube na začetku dozori v odgovorno in ljubečo mamo, najde ljubezen, o kateri je sanjala, in se nauči živeti v resničnem svetu.
Zgodba je zelo življenjska. Pred nami se zvrsti cela paleta različnih ljudi, ki se obupani, razočarani in v težavah zatekajo k duhovnosti in brezglavo zaupajo komurkoli, da jim le ponudi čarobno formulo za boljše življenje. Knjiga je zabavna, duhovita, iskriva, polna nenavadnih zapletov, obenem pa pikra in trpka. Desa Muck s svojim humorjem, pronicljivostjo in lucidnostjo v njej nastavlja ogledalo vsem, ki smo se kdaj srečali z new age duhovnostjo.
Objavljeno: 25.02.2015 15:24:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:35
“Tu in tam si je namreč priznala, da je prezir, ki ga čuti do parov, v resnici zavist. Zavidala jim je njihove varne male svetove, v katerih so čebljali in se kljunčkali kot drogirani vrabci. Zavidala je ženskam, ki jih je ponoči objemal moški, in predstavljala si je, da natanko v tisti točki, kjer ženska glava gnezdi v moškem ramenu, izginejo vse skrbi in utrujenost kot v vesoljski črni luknji./…/
Zakaj ona ne more doživeti take ljubezni? Nihče ji ne bo govoril, da ne obstaja. Ljubezen, ki zmore vse in z levo roko opravi s pokvarjenci, ki ji stopijo na pot. Samo svet, kjer bodo zanjo ugodni pogoji, je treba ustvariti. Svet, kjer sta dva lahko eno. Svet, kjer bo jagnje počivalo v varnem objemu volka in nikomur ne bo prišlo na misel, da bi ga zaklal na žrtveniku. Svet čistih rek, v katerih bodo brezskrbno čofotali otroci in svet prostranih travnikov, kjer se na obzorju ne bodo prikazovali tovarniški dimniki.”
Desa Muck o tem, zakaj je napisala knjigo: “Ta tema me je začela zanimati, ko sem opazila, koliko ljudi se v kriznih situacijah zateka k duhovnosti v pričakovanju čudeža, ki ga obljubljajo razne sekte, pa tudi verske institucije. Čudež se seveda ne zgodi, če sami v svojem življenju in razmišljanju ničesar ne spremenimo. Seveda sem tudi sama v obdobjih depresije iskala rešitev v duhovnosti. Tudi meni se ni zgodil čudež, pač pa sem se v trmastem iskanju odgovorov in skozi silne napore, da bi se izkopala iz notranjega močvirja, veliko naučila o sebi. In se nekako sprejela. Ne še povsem, ampak dovolj, da lahko živim s sabo.”