Pasje srce

Mihail Afanasjevič Bulgakov se je rodil leta 1891 v Kijevu in sodi med največje satirike ruske književnosti. Njegovo najbolj znano delo je roman Mojster in Margareta, ki ga uvrščamo med največje književne mojstrovine 20. stoletja. Satirična povest Pasje srce, ki jo je Bulgakov napisal leta 1925 kot kritiko boljševizma, je nekoliko manj znana, a še danes neverjetno aktualna – pravzaprav čedalje bolj.

Zgodba se začne z delno prvoosebno pripovedjo potepuškega psa Šarika, ki se s poškodovanim bokom, v bolečinah in lačen potika po ulici. (“Baraba z umazanim kuharskim klobukom, ki dela v menzi za normalno prehrano uslužbencev Centralnega sveta ljudskega gospodarstva, me je oblila s kropom in mi poparila levi bok. Kakšna gnida, pa še proletarec.“) Skrije se v pasažo, kjer se stisne k mrzlemu zidu in si želi umreti, nakar ga doleti neverjetna sreča: približa se mu neki neznan gospod in ga pogosti s salamo, potem pa ga vzame s seboj v svoje razkošno stanovanje. Sprva se zdi, da se začenja pravo gosposko življenje tudi za ubogega psa – prvovrstne hrane mu ne manjka, na toplem je in kar utaplja se v hvaležnosti. Vendar se kmalu izkaže, da ima gospod, ki je pravzaprav zdravnik in mu je ime Filip Filipovič, s psom posebne načrte.

Kje so meje v znanosti, kako daleč si lahko dovolimo v njenem imenu in kaj se zgodi, če te meje prestopimo? Kakšne so posledice, ko se človek igra Boga? Ali si lahko dovolimo spreminjati naravo in naravne danosti zgolj zavoljo lastnih interesov in družbenega napredka? Vse to so vprašanja, s katerimi se v besedilu, ki je prvič postalo aktualnejše v devetdesetih letih 20. stoletja, ko so svetovno javnost pretresli prvi uspešni poskusi kloniranja, ukvarja Bulgakov. Danes, v dobi transhumanizma, ko lahko že malone vsakdo posega v človeško identiteto ter svobodno in po lastnih željah konstruira svoje telo in spol, pa lahko Pasje srce razumemo tudi kot kritiko (pre)drznih eksperimentov v znanosti, zlasti v medicini. Avtor mojstrsko prikaže nespametnost in nevarnost revolucionarnih poskusov in brezglavih posegov v naravo človeka – in živali. Pri tem uporablja precej nazorne opise, ki morda niso najlažje prebavljivi za bralce z občutljivejšim želodcem – takšen je denimo natančen opis operacije, med katero doktor Filipovič in njegov pomočnik psu vsadita človeške testise in hipofizo. Kljub temu, da tematika pripovedi zahteva resno obravnavo, pa jo Bulgakovu uspe prikazati na izrazito zabaven in humoren način; zgodba je polna kolobocij in pripetljajev, ki bralca zlahka spravijo v smeh, svoje pa doda tudi sočen jezik. Obenem avtor uporabi ravno pravšnjo mero suspenza, ki zagotavlja, da bralec knjige vse do zadnje strani zlepa ne odloži. Spričo vsega naštetega lahko rečemo, da gre za delo izjemnega pomena, ki je danes, po stotih letih od svojega nastanka, bolj aktualno kot kdajkoli prej.