Nabiralka samot : pesniška zbirka

Žanrpesem
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2018
Založba
Ključne besede Slovenski pesniki
Število strani

93

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Čeprav nam je Bina Štampe Žmavc morda bolj poznana
kot pravljičarka in pisateljica za otroke, je Nabiralka
samot že njena deseta pesniška zbirka za odrasle. Knjiga
na prvi vtis z naslovom in rožnato naslovnico s
srebrnimi zvezdicami deluje zelo nežno, a so pesmi,
sicer res zasanjane, kozmične in skrivnostne, hkrati
zelo intelektualne in jezikovno izbrušene. Bina stalno
lovi kontrast med milino in lepoto ter grotesknostjo,
žalostjo in samoto. Pogosto se za prepletom lepih besed
v pesmi skrivajo težka sporočila. »Bina Štampe Žmavc
je večna iskalka bližine. To, da njeno pero nabira
samote, to, da je njen lirski subjekt bivanjsko sam, je
sprejetje življenja, kakršno je,« je o zbirki Nabiralka
samot zapisal Matej Krajnc.

“Oblečene v snežne bunde naletavajo k tlom. Nekaj kot sneg.”

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Nabiralka samot : pesniška zbirka.

Kritike

(1)
Diana Pungeršič

Deseta, predzadnja pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc v naslovu zgovorno povzema svojo vsebino, ki se temeljno ne odmakne od občutij, ki smo jih že srečevali v avtoričinem pesniškem opusu. Samota ženskega lirskega subjekta je motivno-tematska stalnica, ki se tihotapi v različne formalne in doživljajske oblike, enkrat bolj igrive, drugič pa elegične in resne kot v pričujoči knjigi.


Bina Štampe Žmavc je ena naših najbolj klasičnih besednih ustvarjalk, ena tistih, ki svojo pesem rada vpenja v izbrano knjižno besedje, bogato podobje, neredko medbesedilno navdahnjeno v klasični/antični literarni zapuščini, in ritem, ki je včasih ljudsko preprost, kot v povsem zadnji zbirki Ljubeznitve (2022), drugič strogo umerjen, kot denimo v zbirki sonetov Poševno sonce (2001).


Nabiralko samot lahko glede na pesemske oblike uvrstimo nekam vmes, nekaj pesmi ima izbrano in prepoznavno »posodo«, večina pa je napisana navidez razvezano, vendar imajo tudi te pesmi hrbtenico, jasno notranjo strukturo. Praviloma so zaokrožene v poanto, zaključno misel, skoraj nikoli ne gredo v fade out … In čeprav smo pri pesnici vajeni gostote podob, čustvene intenzivnosti in navsezadnje tematskih zapikov, je Nabiralka samot doslej (miselno) najbolj zgoščena zbirka, pesmi niso mehke tančice, temveč goste, debele in tudi minuciozno vzorčaste tkanine. Gostota in hkratna zapletenost podob/misli podčrtuje siceršnje že omenjeno  težko občutje, ki prežema celotno zbirko in tokrat ni vezano le na intimno življenje, temveč tudi na razpoloženje sveta kot takega. Prav v tem razširjenem doživljanju in ostrem pogledu v okolico je Nabiralka samot znotraj avtoričinega opusa izstopajoča. Ne da se ne bi že prej dotika nekaterih tem in sploh razširjala zavest v svet in presežno, a tokrat je najbolj neposredna, bolj kot za masakriranje vsevprek gre za drobne, vendar natančne zbodljaje.


Samotnost v pesmih ni le individualno stanje izpovedovalke, temveč kar nasploh modus vivendi sodobnega odtujenega in narcističnega človeka. Kot primer, ki dobro ujame to mrtvilo objestnega, brezčutnega sveta, nam lahko služi pesem z začetka zbirke.


Mrtva Faronika


Zaklenjeni v vesolje
svojega neznanega srca
potujemo k sencam.
Mačke predejo
dvojino samot
sočutneje od ljudi.
Svečenice nedoumljivih
skrivnosti so
posvečene tja,
kjer so lažni Iškarioti že davno
dokončno izdali življenje.
Še preden bi se bilo
lahko rodilo.
Z velikanskimi pladnji
erektriranega obilja
so ga izstradali
do smrti.
Seznam Noetovih upanj –
kljub natančnosti je bilo nekaj
izpuščenega.
In navsezadnje – življenje
obešeno v na videz simetrično
naplavino solz.
Ukradenih iz jokajočih
termalnih vrelcev
potrganih lusk Faronike.


Pesmi se torej dotaknejo tako vprašanj vsemogočnosti in trdosrčnosti človeka, ki ne le zastruplja ta svet, temveč ga po svoji (sprevrženi) volji tudi mutira in plošči. Plošči zaradi izgubljenega stika s samim sabo (in presežnim) in tudi vse bolj grotesknega zanikanja smrti. Prav soočenje z minljivostjo in posledično (večnim) časom je eden tematskih votkov zbirke, ki ga pesnica enkrat premišljuje v kontekstu (starajočega se) človeka, drugič pa v kontekstu (božje) narave, umetnosti in poezije.


Dvojica pesmi Žalostni starci in Modri starci dobro zajame tudi čustveni raztežaj zbirke, namreč na eni strani beremo pesem sočutja do izgubljene mladosti in nebogljene starosti, na drugi pa pesem jeze nad nespametnostjo, ki preplavlja tudi pregovorno modre starce: »Nenehno zasegati čas, / sprehajati botoksirani eros / na vrvici, kot izrabljene hrte / po tekmi v zdopingiranem / vrtu razkošja. // Zanikati prhko poroznost kosti, / ganljivo nekonsistenco korakov, / še zidati stolpe sljudnatih pesmi. / Da bi za vedno prerasli urok Babilona, // ustvarili jezik vseprisotnosti / s snetljivostjo samih zvezd.«


Ob orisani dobro ciljani zajedljivosti pa vendarle tudi v tej zbirki najdemo precejšnjo mero lirične presunljivosti, predvsem vezane na občutja bivanjske negotovosti, globoke žalosti in samote. A elegični toni Nabiralke samot vnovič dokazujejo, da je bolečina življenja v pesmi lahko tudi neznosno lepa.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 31
Komentarji: 0
Število ocen: 3
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja