Modrikasti sneg
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Družba Piano |
Prevod |
Tatjana Jamnik |
Pripoved dečka o pregnanstvu v Sibiriji
Zgodba se dogaja v odročni sibirski vasici, kamor med 2. svetovno vojno pošiljajo nasprotnike Stalinovega represivnega režima. Med Rusi in interniranci drugih narodov se znajdeta tudi poljski deček Petja, ki zgodbo pripoveduje, in njegova mama Lepota, ki je judovskega rodu. Očeta so namreč po okupaciji Poljske odpeljali v gulag. Petja ima zelo rad svojo mamo. Mama ga vedno uči, da “je druga največja resnica poleg Boga svoboden človek.”
Petja dopoldan hodi v šolo, popoldan se druži s prijatelji. Vsi so vedno lačni in si najbolj na svetu želijo hlebec kruha. V šoli dečki naštevajo, kaj bi radi postali v prihodnosti. Eden bi bil letalec, drugi mornar, tretji geolog. Saška pa reče, da bi najraje postal hlebec kruha, kajti kruh ni nikoli lačen, in kruh bi rad imel vsak. Družinski člani političnih nasprotnikov živijo pod stalnim nadzorstvom NKVDja. Deček Petja pripoveduje o krutih usodah posameznikov in surovem vsakdanjem življenju, ki pa je vseeno zaznamovano s trenutki veselja, ljubezni, vere, volje do življenja. V vasi živi tudi dedek Jevtušenko. Ljudje radi hodijo k njemu, saj pri njem vlada mir. Petja piše: »Dodaten magnet in hišna atrakcija je bila krsta, ki jo je dedek rezljal zase. V kateri je od časa do časa tudi spal, da bi se, kot je trdil, pogovoril z Bogom in se čisto ne poživinil. /…/ Z globoko spoštljivostjo izrezljana krsta mi je govorila tudi to, da nihče nima pravice pomagati smrti, da smrt ne rabi najemnikov. Življenje je treba varovati, smrt je pa treba prepustiti smrti. “Tale stvarca bi morala stati v Kremlju; v sobani vsakega vladarja. Pa bi svet drugače izgledal ….”, je pravil dedek /…/ Do živega mi je šlo. /…/ Povsem jasno sem sprevidel, da so tudi mene v Sibirijo poslali zato, da bi umrl hitreje, kot mi je bilo pisano v zvezdah; da sem tukaj zaradi kapric demonov zla.«
To je knjiga za čuteče in razmišljujoče ljudi, saj je prepletena s pogovori o človeku in svobodi, Bogu in veri, smrti in življenju, dobroti in zlu. Je globoka osebna avtobiografska izpoved avtorja, ki je sam doživel vse, o čemer piše. Napisana je v izjemno lepem jeziku, polnem poezije. Je tudi pričevanje o tem, kaj pomeni umetnost, kaj naš notranji svet in naše sanje.
Piotr Bednarski (1938) je poljski pesnik in pisatelj. Otroštvo je preživel v ZSSR, po vrnitvi na Poljsko je bil uradnik in pristaniški delavec, morski ribič in mornar trgovske flote. Napisal je preko 30 knjig, ki so prevedene v številne jezike. Knjigo je prevedla Tatjana Jamnik.
Objavljeno: 23.02.2015 15:38:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:33
“Teme se boji skoraj vsak,” se je končno oglasila, “od rojstva do smrti. Vendar obstaja tema dobrega in tema zla. Tema dobrega je Bog. On je tako drugačen od nas, da mora biti za nas tema. Da ne bi takoj umrli od strašnega pogleda. Malce pa ga zatemnjujejo tudi naši grehi. Tema zla je zli duh, čigar delo je to, kar se dogaja na tem svetu. Zla tema je sama po sebi nemočna. Uporabljati mora človeka. Delovati začne takrat, ko ji človek prepusti svoje srce. Somraka, ki se priplazi in pade po sončnem zahodu, pa se ni treba bati. Moramo ga imeti radi tako, kot imamo radi zoro. Ker ali bi videl zvezde, če ne bi bilo noči?”
“Mraz je prišel nenadoma, tako kot pride vse, kar je slabega. V eni sami noči je odprl srebrne duri in pridno trosil smrtonosna zrna. Občutljivo uho je ujelo šumenje, kot bi kdo sipal žito v mlinsko prizmo. To je pomenilo, da je temperatura padla pod štirideset stopinj Celzija. Sneg je postal modrikast in je zabrisal mejo med nebom in zemljo. Sonce je zdaj, oropano blišča in okradeno sija, tlelo v proletarski bedi. Oster hlad je pil njegov živorodni topli napitek, zato so nas morali pred smrtjo varovati ogenj, ljubezen in tristo gramov kruha z dodatkom celuloze in plev, kolikor nam ga je na dan pripadalo. Kadar pa smrt stoji na pragu, ko že spleta gnezdece v tebi, tedaj se okrepi želja po življenju in takrat si sposoben gore premikati z enega kraja na drugega, pa tudi vstati od mrtvih.”
“Torej je bil Vadim, če je izbral samomor, še človek. Pa vendar nisem šel na njegov pogreb. Nisem se mogel premagati; nekaj mi je vztrajno prigovarjalo, naj ostanem doma. Tudi nihče drug iz našega razreda ni šel. Naslednji dan se je mraz okrepil. Temperatura je padla pod petinštirideset stopinj, in jaz sem s škodoželjnim zadoščenjem pomislil, da bo morda zdaj Vadim Kirilovič le okusil gulag; delil bo usodo mojega očeta in tistih, ki jih je poslal tja. A to so bile samo moje otroške sanjarije. Grob se nikoli ne spremni v gulag, umrlega ne bo nihče prisilil iskati zlato. Grob je osvoboditev od tega sveta. Celo za krvnike.”