Verjetno je kitovka glavo molila iz vode le nekaj sekund, a se je zdelo, kot da se je čas ustavil, in tako je Riu uspelo videti vsako podrobnost. Nagubano kožo veke okrog očesa, vitičnjake kot hrapave izbokline, pritrjene na njen gobec, tiste zavese iz niti v njenih ustih, reče se jim vosi, kot mu je povedala Marina.
Nato pa je kitovka, tako hitro, kot se je prikazala, tudi izginila.
“Si videl?!” je Marina poskakovala od veselja. “Si videl, kako te je gledala?”
Rio je pokimal, čeprav je še vedno nepremično strmel v vodo in molil, da se Belokljuna vrne na površje, da bi jo lahko fotografiral. Joj, ko bo to videla mama! Ko bo ugotovila, da je našel njeno kitovko. Urno je segel v žep po telefon.
Drugi gostje so se mu nagnetli za hrbet, stali so tako blizu, da jih je lahko vohal. Tako telefona ni mogel izvleči gladko, ampak če bi se prestopil še malo naprej …
… kaj se je zgodilo potem, ni točno vedel.
Vedel je le to, da je izgubil tla pod nogami, in ker se na kljunu ni imel česa oprijeti, je za trenutek zaplaval po zraku, z rokami je mahal kot lopate mlina na veter …
… nato pa z glasnim štrbunkom padel v mrzlo vodo.
(str. 142)