| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
| Narodnost | albanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | KUD Sodobnost International |
| Zbirka |
Horizont |
| Prevod |
Nikollë Berishaj |
| Ključne besede | Etnični konflikti, Kosovo, Matere, Materinska ljubezen, Tragedije, Vojna, Žalovanje |
Ag, Dritan in Gazi se na dan, ko so odpeljali Ferdonijine sinove in moža, odpravijo v Đakovico. Mineva dvajset let od vojne na Kosovu, v kateri je etnično nasilje izbruhnilo v vsej svoji strašni podobi. Po poti obujajo zgodbe iz vojne leta 1999, med katerimi imata dve prav posebno mesto. Prva je zgodba o Pashki, ki uprasne vžigalico, ko ji vrnejo posmrtne ostanke dveh sinov, druga govori o Ferdoniji, ki še vedno vsak dan pogrne mizo za izginule sinove in moža. Medtem ko se Pashka odloči zapustiti ta svet, Ferdonija vztraja v čakanju. Ferdonijino zgodbo sta Gazmend Bajri in Shkurte Daut predstavila tudi v dokumentarnem filmu. Ferdonija se odloči zamrzniti čas in večno ponavljati zgodbo, ki ji je vzela ljubljene ter vsakodnevno opozarjati na posledice. V svoj dom sprejema obiskovalce, jim govori o preteklih dogodkih in tudi o tem, kar vsakodnevno počne. Obiskujejo jo ne samo navadni ljudje, k njej, v njen muzej žalosti, prihajajo tudi politiki in drugi ljudje, odgovorni za odnose med prebivalci Kosova in urejanje povojnih razmer. A dva od grobov sta še vedno prazna. Kdo bi vedel, na katerem koncu, ali bolje, koncih, so trupla ljubih sinov in mož, odpeljanih z domov v s hujskaštvom, zlom in zverinskostjo polnih letih. Ag Apolloni ob tem razmišlja o številnih starogrških tragedijah, katerih sporočila še vedno odmevajo ter neizmerni materinski ljubezni, ki se je pretvorila v osrčje žalosti številnih družin.
Ag Apolloni se je rodil leta 1982 na Kosovu. Je profesor književnosti in doktor filoloških znanosti, pesnik, pisatelj, esejist in dramatik. Za svoja dela je prejel več literarnih nagrad. Prevedena so v številne jezike, v slovenščini pa avtorja spoznavamo prvič. Iskra upanja, iskra vžigalice je bil na Kosovu leta 2020 razglašen za najboljši roman leta. Pri pisanju je Apolloni obiskoval kraje, omenjene v romanu, bral knjige in se posvetil arhivskemu, zgodovinskemu gradivu, virom, iz katerih je črpal mnoge podatke. V pomoč so mu bili mnogi pogovori z ljudmi, tudi umetniškimi ustvarjalci. Roman Iskra upanja, iskra vžigalice je slogovno izpiljen, neposreden, prežet s številnimi kulturnimi referencami, mestoma esejističnimi razmišljanji. Apolloni ima do zgodovine kritičen odnos, ki opozarja na grozo (vsake) vojne in časa po njej ter na posledice, ki zaznamujejo preživele še dolga leta.
Objavljeno: 28.02.2026 08:33:42
Zadnja sprememba: 28.02.2026 10:14:02
“Jutri je 27. marec …” je rekel in vztrajno mešal kavo.
“Vem, hvala.”
“Na ta dan so odpeljali Ferdonijine štiri sinove in moža.”
“Ah!”
Povedal mi je, da je o tem primeru nekaj napisal, da bo besedilo objavljeno tudi v angleščini in srbščini, in dodal, da je njegov prijatelj, Gazi, posnel dokumentarec o tej ženski. Preden sem izrazil kakršnokoli zanimanje, mi je rekel, da mi bo poslal oboje, besedilo in film. Dodal je, da bo jutri dvajset let od dneva, ko so ji vzeli moža in sinove, do zdaj pa so našli samo trupli dveh sinov, trije grobovi so še vedno prazni. Rekel mi je tudi, da je vrhunec dokumentarnega filma njegovega prijatelja scena ob grobovih, ki je, po njegovem mnenju, najbolj ganljiva in najbolj pomenljiva. Nato je pristavil, da bo prav s tem prijateljem te dni odpotoval v Đakovico obiskat to žensko, da ji bo podaril honorar, ki ga je prejel za svoje besedilo. Vprašal me je, ali bi se jima pridružil. Zdelo se mi je, da me z danimi informacijami in z vabilom spodbuja, da bi tudi jaz napisal kaj o tem primeru, zato sem mu zastavil vprašanje, morda nekoliko absurdno, ki mi je v tistem trenutku padlo na pamet: Kaj gospa počne zdaj? Pogledal me je, kot da bi bilo to vprašanje zadnje, ki bi ga pričakoval, in skomignil. Rekel je, da nima kaj početi, zgolj sedi in objokuje svojo usodo … trpi … čaka … Hm! Sedi in joče.
(str. 12-13)
