
Grande Casino
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Hoče, 2025 |
Založba | Ariom Leone |
Ključne besede | družine, Kolesarstvo, medsebojni odnosi |
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Hoče, 2025 |
Založba | Ariom Leone |
Ključne besede | družine, Kolesarstvo, medsebojni odnosi |
Grande Casino ni zgolj knjiga o kolesarstvu in Primožu Rogliču. Grande Casino namreč seže precej globje in širše. Lora Roglič Klinc se brezkompromisno a nadzorovano spusti v brzice divje reke, ki jih s seboj prinaša sopotništvo s kolesarskim zvezdnikom, z njegovimi vzponi in padci, ki močno presegajo zgolj športno plat zgodbe in s seboj na divji raft življenja zlahka povleče tudi bralko ali bralca, ki ju cestno kolesarstvo sploh ne zanima, čeprav takšnih v današnjih časih pri nas skorajda ni več. Primoževa zgodba je posebna in drugačna, a vseeno takšna, da se z njo lahko poistoveti slehernik. Seveda ne na izkustveni ravni, temveč na ravni zgleda in nepopustljivosti. Na ravni želje in nje uresničitve. A čeprav je glavni protagonist on, in se zgodba logično vrti okrog športnih uspehov in razočaranj, jo Lora predstavi skozi svoje oči, včasih malce subjektivno, kar je glede na njuno zvezo edino normalno in prav, v glavnem pa precej direktno in brez olepševalnih okoliščin, česar bi morda kakšen od bralcev od nje ne pričakoval. Lora Roglič Klinc je zares dobra in elokventna pisateljica, kar je dokazala že s prvencem Kilometer nič in še prej s kolumnami, ki jih je pisala za različne časopise, in tudi zgodba Primoža Rogliča je toliko posebna, da precej presega njegove sicer res vrhunske športne dosežke. Toliko posebna, da bo ostal globoko zasidran v srcih Slovenk in Slovencev, četudi mu usoda ne bi naklonila osvojiti športne trofeje, ki si jo najbolj želi. Zmage na dirki vseh dirk. Zmage na Tour de France. Grande Casino ni plaža literatura, lahko pa se seveda bere tudi tam, v senci borovca in ob zvokih šumenja morskih valov. Priporočam!
Objavljeno: 09.06.2025 16:53:53
Zadnja sprememba: 09.06.2025 16:54:51
Lev je bil na podiumu z dudo in imel je hlače, ki so se mu slabo zaprle čez plenico ali pa sem bila to jaz, ki so se mi tresli prsti. Spomnim se, da smo kot kreteni z maskami čakali pred njihovim avtobusom, in zvečer na nizozemski ambasadi sem nosila kratko obleko in superge. Sandalov, ki sem jih skrbno predvidela za zraven, nisem mogla obuti, ker sem dan prej tako zelo brcnila v zidek v kampu, ne spomnim se, ali ponesreči ali nalašč, da mi je odtrgalo noht na palcu. Brez nohta seveda ne moreš nositi sandalov. Pri tem početju nisem čutila nič, čeprav sem želela, da mi noga odpade pri gležnju, kaj pri gležnju, pri kolenu, da se mi stiska iz prsi (po starem športnem priporočilu, če te bolijo noge, delaj sklece tako dolgo, da te bodo bolele roke in boš pozabil, da te bolijo noge), iztrga in preseli nekam drugam. Zgodilo se ni nič. Ostala sem brez nohta. Ob polnoči so prinesli torto, zame. Pozabila sem tudi, da je moj rojstni dan, pa ne kar en, stara sem bila 30 let. Trije svetovni prvaki in druščina so mi zapeli, sveče so ugasnile in to je bilo to.
(str. 159)