Gorila na luni

Žanrproblemski roman
Narodnostgrška književnost
Kraj in leto izidaMedvode, 2020
Založba
Prevod Klarisa Jovanovič
Ključne besede Najstniki, Družina, Preteklost, Umor, Domišljija, Ugrabitve
Število strani

394

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

13-14 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

V ljudeh in stvareh, v srcih ljudi in stvari se skriva več kot zgolj ena resnica.

V Bukvičju so se začele dogajati čudne reči … Kraji Minosovega prstana in Tutankamonovega očesa privedeta do pročelij hiš, popisanih z grafiti, ugrabitve in najdbe trupla plavolasega moškega.
V to je vpletena slabovidna trinajstletnica Maria Palmíra, ki je drugačna. Nenavadna. V Bukvičju, kjer odrašča brez očeta, živi z Joáno Palmíra. Zaradi njenega videza jo zamenjujejo z dečkom, zato se jo je prijel vzdevek Avtobus. To dekle z bujno domišljijo je ljubiteljica Jonatana Livingstona Galeba in se druži s tigrico Džun. Pri potujočem knjigarnarju kupuje grozljivke, zahaja v Kavarno Martiníki, denar pa si služi z netopirskimi opravili. Ljubiteljsko zbira barvna ptičja peresa, strani, iztrgane iz najrazličnejših prebranih knjig, in miniaturne amfore. Želi si projektor sanj in pomaga v dobrodelni skupini.
Zaveda se, da nas nerazrešene zadeve spremljajo v nedogled. S svojimi nočnimi skrivnimi izhodi sestavlja preteklost. V lovu za tem,kdo je njen oče, spozna tudi strica in svojo čudaško babico.
Sprejmi miselni izziv! Spoznaj Mario Palmíra!
Eléni Katsamá, grška pisateljica in urednica za mladinsko književnost, za svoja prozna dela pobira sama literarna priznanja. Za roman Gorila na luni (v izvirniku Goríllas sto pheggári) je avtorica dobila grško državno nagrado za delo mladinske književnosti. Roman je bil uvrščen med bele vrane, prestižna literarna revija Anagnostis jo je izbrala za mladinski vrhunec leta 2014.
V problemskem romanu, namenjenem mladim odraslim, se prepletata fantastika in zgodovina. Tudi z navzočnostjo iluzij se (lahko) bere kot kriminalka ali pustolovski roman.

“Sledilo je še nekaj strelov iz pištole in nato tišina. Prašič, Petelin in Zajec so jo ucvrli, kot bi jim gorelo za petami.
»Poglej, Kostís« sem rekla in s prstom pokazala proti nabreklemu oblaku, ki je spominjal na gorilo in je ravno tedaj plul mimo lune, medtem ko je on rezal vrv, s katero so mi zvezali noge. »Poglej gorilo na luni!«” (str. 353)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Gorila na luni.

Kritike

(1)
Petra Koršič

Piše Petra Koršič


Eléni Katsamá: Gorila na luni


 


Gorila na luni je problemski, pustolovski, občasno domišljijski, tudi detektivski roman, v globini in srčiki je predvsem roman o odraščanju, ki mu zaradi vpetosti v širši družbeni kontekst zlahka dodamo še oznako družbeni roman. Knjiga založbe Malinc obsega 379 strani in je z velikostjo črk in razmiki prijazna za najstniškega ali tudi odraslega bralca. Loti se je lahko kdorkoli, ki pravkar doživlja peklenske čase ali pa se jih še živo spominja – kako je, ko si najbolj sam, ko se ne razumeš z materjo in jo imenuješ po imenu in ne mama, kako je, ko želiš na vsak način pomagati odraslim, a te oni imajo še vedno za otroka, kako je, ko te skrbi za položaj najbližje in najljubše osebe, pa četudi gre za žival s plakata v sobi.


Knjigi je poleg književnega besedila in risbe na naslovnici dodana spremna beseda profesorja za mladinsko književnost dr. Igorja Sakside, ki napravi nekaj navezav na slovensko mladinsko književnost in opogumi k branju, beležka o avtorici, grški pisateljici Eléni Katsamá, ki je poleg del za mladino in mlade odrasle objavila tudi dve zbirki kratke proze in roman za odrasle. Pisateljica, ki živi in dela kot urednica za mladinsko književnost v Atenah, kjer je študirala novinarstvo in igro, je prejela več nagrad, mdr. društva grških mladinskih pisateljev, grško državno nagrado za mladinsko književnost in nagrado IBBY, njene knjige, prvenec Kot lastovke, Kozmodrom in tudi Gorila na luni, so uvrščene v zbirko Bele vrane mednarodne mladinske knjižnice v Münchnu. Nekaj besed več kot na ovitku, kjer je le kratka notica, pa izvemo v knjigi še o prevajalki Klarisi Jovanović, uveljavljeni pesnici, ki se posveča tudi ustvarjalnosti za otroke, poznani interpretatorki uglasbljene poezije in reinterpretatorki ljudske pesmi, o prevajalki iz srbščine, hrvaščine, makedonščine, italijanščine, francoščine, ki že petindvajset let naseljuje slovenski kulturni in literarni prostor s prevodi novogrških besedil, kamor sodi med drugim tudi Gorila na luni in Agrigento Kostasa Hatziandoniuja, s katerim je bila letos nominirana za Sovretovo nagrado 2022.


Glavna junakinja in prvoosebna pripovedovalka romana je najstnica Maria, ki pogosto modruje. Roman se dogaja na podeželju grškega otoka in v vzporednih svetovih, ki jih snuje pripovedovalkina bujna domišljija, podprta z vedoželjnostjo, iskrivim duhom, literarno načitanostjo in izrazitim smislom za humor. Najstnica ne bi bila najstnica, če ne bi tako rekoč prehitro, iznenada in neopazno vstopala med odrasle. Vendar to moti njih, ne nje. Sama doživlja sebe, okolico in svet pristno, izvirno, zvedavo, to pomeni, da jo, razumljivo, prizadene odziv drugih na njo, njeno telo (slabovidnost), njena dejanja, prizadene jo krivica. Prek odnosa z drugim(i) se protagonistka in pripovedovalka, katere pogled na svet se nam razgrne v treh razdelkih: Džun iz džungle (18 poglavij), V globinah, na višavah (18 poglavij) in Skarabeji Penny Lee (21 poglavij), konstituira kot družbeno bitje.


Od tega, da domiselno napisan in zgodbeno napeto stopnjevan roman prinaša osebno, intimno zgodbo pripovedovalke, do tega, da smo priča sodobni družbeni klimi v Grčiji, kjer prirejajo ob centrih ponovne uporabe dobrodelne shode, ki bi jih morali poimenovati, kakor preberemo v knjigi, »Vsakdo za sebe in Bog za vse«. V knjigi, ki jo izpostavljam zaradi veščine pisanja, pripovedovanja in jezikovnega upodabljanja, gre namreč za bogat, a nevsiljiv besedni zaklad, izpostavljam poleg odličnega psihološkega potapljanja v nadpovprečne, kreativne, domiselne in čustveno občutljive najstnike z bogato fantazijo in ščepcem prave izvirnosti tudi senzibilizacijo mladih bralcev za socialne, okoljske, okoljevarstvene tematike, navsezadnje tudi polemično-kritično mišljenje (razglabljanje o »domnevnem« pristanku na Luni). Na tem otoku kronično primanjkuje pitne vode in pred nami se odvijajo prave krvoločne male drame mladih ljudi, ki niso daleč od svarila pred morebitnimi hujšimi družbenimi izbruhi. Gre za prizor, ko sestra sestri krade vodo in z njo »trguje« pri izmenjevanju dobrin, kar eskalira v fizični obračun. Oziroma, če prenesemo na raven osveščanja, nevsiljivo, nemoralizirajoče, nepoučevalno, nežugajoče izvemo, kako v krizi in pomanjkanju iz posameznikov privrejo najbolj nagonske in slabe, temne plati naših osebnosti.


»Kdor je rekel, da je maščevanje jed, ki jo je treba pojesti, ko se ohladi, je bil modrec,« izvemo na strani 271. In prav raziskovanje resnice in kritično, detektivsko razkrivanje dejanskosti opogumljata mlado protagonistko pri vztrajnosti in stremljenju po odkrivanju in odkritju prave plati dejanskosti in s tem krivice. Ne sprijazni se z ignoranco ali neodgovorom na vprašanja, ki jih Maria smiselno postavlja materi o svojem izvoru, o odsotnem očetu, babici, pa čeprav ji mati, prav tako vztrajna in neomajna v svojih predstavah o svetu in odnosih, ne odgovori. Kot po definiciji se naelektren odnos matere in hčere poglablja do vse večje vrzeli. Najstnico potiska v čustvene stiske in nezavidljiva občutja. Vendar grška pisateljica Eléni Katsamá, spoštljivo do mladega človeka, ne podcenjuje težav, obenem ne servira z vzgojno korektnostjo niti ne moralizira ali ponuja hitropoteznih potrošniških trikov. Nasprotno. V glavno junakinjo položi vztrajnost in kot način spopadanja s »kruto resničnostjo« ponudi domišljijo, iznajdljivost in raziskovalnega duha.


Zgodba teče napeto gladko, vsi odmiki in zasuki se stečejo, lahko bi s prispodobo rekla, v morje Marie Palmíra, vedoželjnega dekleta. Brez občutka, da gre za didaktičnost, poučevanje, se tako kot bralci srečamo z navedbo številnih literarnih virov, od pesnika Williama Blakea, Antoinea de Saint-Exupéryja do Johana Wolfganga von Goetheja, od Malega princa, Fausta in Jonatana Livingstona Galeba Richarda Bacha, Ostržka s kitovim trebuhom do Blakeovega tigra. Prav tigrica, Mariina tigrica Džun s plakata v dekletovi sobi, ima namreč pomembno vlogo kot »neprecenljiva« prijateljica pri balansiranju odzivov na stvarnost in pri strahu, ki je sestavni del življenja. Romaneskni liki so vsi po vrsti posebneži in hkrati upodabljajo običajne človeške lastnosti. Vez, ki se splete med sorodnimi dušami, je ljubezen do ustvarjalnosti, domišljije (Andréasova rebusna govorica, pregovori po zidovih, sočutna vez z nepoznanim očetom, robotskim inovatorjem, prek skupne ljubezni do iste knjige …). Tudi dejanja, ki so daljnosežna in imajo učinke na drugega, so v obliki zapisanih besed, lepih in globokih misli, s čimer na primer Maria prikliče pozornost Andréasa, sina očetovega prijatelja in inovatorskega tekmeca Víktorasa. Tako grška pisateljica dodeli književnosti in umetnosti prostor in težo.


Še več. Eléni Katsamá nas mimogrede poduči tudi o antiki, izkopavanju arheoloških najdb preteklosti, o kulturni dediščini. Poleg domišljijskega dela nam na koncu pojasni o Minosovem prstanu, ki so ga našli na Knososu leta 1928 in je po mnogih zapletih v muzeju na Kreti, in o prav sveži najdbi iz leta 2011 na Kreti – o Tutankamonovem očesu. Prav o njiju teče beseda v knjigi, se preliva znoj in šprica kri pohlepa … In ne nazadnje, na koncu knjige tudi uporniška Maria ugotovi, da ima mamo tako rada, proti koncu knjiga pa dobi odličen nasvet, naj nikoli več ne zanika sebe. Poleg mnogih čudovitih poetičnih odlomkov, ki so kot darovi te napete in izvrstno prevedene knjige, knjige brez napak, prinaša knjiga tudi iskrice. Ne bi vas želela prikrajšati, zato vam zgodbe ne bom razkrila. Zgodbe, ki drvi in gladko teče, ponekod tudi z dolgimi, zapleteno zgrajenimi povedmi, s številnimi stavki in vrivki, pojasnili; ti ustvarjajo prav poseben ritem in dinamiko, ki upodablja najstniško razigranost, živost, odprtost in predvsem junakinjino duhovitost.


Kakor ste opazili, je Gorila na luni večplastno, tematsko široko in jezikovno bogato delo, ki odpira mnoga vprašanja, teme in tematike, prav nalašč za problemsko debato z najstniki ob prebranem delu. Tudi zaradi čudovite prestavitve v slovenski jezik, delo prevajalke Klarise Jovanović, ki postreže tudi s kakšno jezikovno gurmansko poslastico ali rariteto. Če se boste spraševali, čemu služijo ostrivci pri zapisu imen, naj vam skrajšam ugibanje: osebna lastna imena so po izgovarjavi (npr. ts je zapis za glas c) transkribirana v latinično pisavo, pri čemer so se odločili, da nam, kljub trendu po opuščanju, naglasna mesta za lažjo izgovarjavo, kjer je dvoumno, kako naglasiti, označijo z ostrivcem. In če vas zbega, zakaj je Apostolček prej omenjen kot Apostólis in še prej kot Apóstolos, nič skrbeti – samo variiramo od najmanj formalne do najbolj formalne oblike imena. Vse to v knjigi o protagonistki Marii Palmíra, ki kdaj pa kdaj iz knjige iztrga stran in tako (v postmodernistični maniri) oblikuje svojo knjigo knjig, o Marii, ki občasno spominja na Piko Nogavičko, sovraži vljudnostne fraze in prazne besede, se sprašuje, če smo v epidemiji molka, njena babica pa, ki med drugim nosi (crknjene) ptiče na glavi, na teto Magdo Svetlane Makarovič …

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 9
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi