| Žanr | detektivski roman, družbeni roman, družbenokritični roman, fantastični roman, satirični roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | LUD Literatura |
| Zbirka |
Piknik |
| Prevod |
Jernej Županič |
| Spremna beseda |
Martin Justin |
| Ključne besede | Humor, Kriminalistične preiskave, Linč, Preteklost, Rasizem, Severna amerika, Umori |
V kraju Money v Misisipiju se začnejo dogajati nenavadni umori, ob tarantinovskih prizoriščih pa se s preiskovalci poigrava tudi truplo, ki noče ostati mrtvo. Poleg iznakaženih belih moških, ki jih tudi najbližji opisujejo kot razne nebodigatreba, se namreč pojavlja truplo, ki spominja na 14-letnega Emmetta Tilla, temnopoltega dečka, ki je bil v tem kraju pred šestdesetimi leti žrtev linčanja. Zaradi nenavadnih okoliščin, ki so si iz prizorišča v prizorišče na las podobne, se v preiskavo vključi tudi Misisipski preiskovalni urad in FBI. Situacijo v mestecu na ameriškem jugu še bolj podžge (in je tudi hvaležen vir raznovrstnih ironičnih situacij ter podlaga briljantnih dialogov) hitro očitno dejstvo, da so vsi trije preiskovalci, ki so jih napotili na pomoč »lokalnim kmetavzarjem«, temnopolti in jezikavi. Ko se umori začnejo dogajati tudi v drugih mestih, vse bolj kaže na to, da bo potreben temeljit obračun s preteklostjo.
Percival Everett, ameriški pisatelj in profesor, je v zadnjih letih pogosto ime na seznamih nominacij in prejemnik več literarnih nagrad. V Drevesih, ki so v originalu izšla leta 2021, se ni omejeval z žanrskimi opredelitvami, roman je namreč zmes fantastike, detektivke in satire. Čeprav ga pasti satiričnosti rahlo zanašajo v črno-bele karakterizacije, prinaša osvežujoče pisanje, bogato z odličnim humorjem, ki v slovenščini zaživi v prevodu Jerneja Županiča. Duhovitost in nepredvidljivost vabi, da ga preberemo na dah, a nam ob branju vendarle ne dovoli pozabiti, da za farso leži dolga nit tragedije. Kot pravi Faulkner, preteklost ni mrtva in niti ni preteklost.
Objavljeno: 08.07.2025 09:58:37
Zadnja sprememba: 19.09.2025 08:43:09
Ko je videl drugo prizorišče umora, še zlasti mrtvega črnca, je prečastiti doktor Fondle padel na artritična kolena in se nemudoma zagnal v molitev. “O, Jezus Bog, razumem, da imaš svoje načrte, ampak mi ubogi beli smrtniki smo zaradi tega čudnega zamorca, ki nam ga pošiljaš, že na smrt prestrašeni. A je črnuh omen, Gospod, znamenje, ali je hudič in ga moramo čim prej razkosat in sežgat njegovo truplo? Jezus Bog Vsemogočni, iz tega, da si si izvolil vzeti Wheata in Juniorja juniorja, je jasno, da ne nameravaš vzeti najboljših med nami, ampak tu spodaj nas je vseeno vse zelo strah. Tako da bi bili strašno veseli kakšnega jasnega znamenja. Hvala, Gospod, za čas in pozornost, amen.”
(str. 58)
Ta slog praktično pooseblja, kako so obravnavali poboje nebelcev. Vendar pa je sama knjiga napisana slabo: liki nimajo nobenih osebnosti, samo vsi po vrsti “hecno” ime, in to je zame neodpustljivo. Ob branju se počutiš, kot da bi gledal slaboumen tiktok. Delo mi ni približalo teme ali v meni spodbudilo želje po razmisleku in raziskovanju, ampak predvsem porodilo vprašanje, zakaj je napisana tako slabo. Razumem, zakaj so dialogi na prvo žogo, ampak to ne upraviči tega, da razen kratkih “smešnih” stavkov v knjigi ni ničesar drugega.
Tale knjiga pa je nenavadna. Začne so kot kriminalka, v Mississipiju, na jugu Amerike, najdejo na okruten način ubitega belca. Zraven njega leži truplo črnca. Ko obe trupli odpeljejo v mrtvašnico, truplo izgine. Zgodi se nov umor. Zopet belec, truplo črnca je spet tam. Lokalni policaji ne vejo kaj bi, zato prideta globoko na jug, kjer so črnce linčali za malenkosti umor raziskovati temnopolta detektiva.
Umori belcev se vrstijo, napetosti med belopoltimi policisti in temnopoltima detektivoma tudi.
Zadeva postaja vse bolj napeta, na neki točki se vse skupaj spreobrne v močno kritiko družbe, satiro, dalogi so tudi komični, čeprav niso, ker vse to si predstavljaš pod jug Amerike.
Vklječen je tudi predsednik Trump. Bom citiral odlomek iz knjige: “Šel sem na enega od Trumpovih shodov, pa eni lažni novičarji so se usrali od strahu, ko so me videli. Ahahaha! Kakšen hec je bil to. A veš, model je točno tak, kot smo mi, se je zasmejal Korenjak deset štirideset. Mislim, nič bolj pameten ni od ježevca, ve pa, kako elitneža poslat tja, kamor spadajo.”
Način na katerega avtor kritizira rasno nestrpnost nekako spominja na pred leti nagrajeni film KKK, ko se temnopolti detektiv včlani v KKK in se dela norca iz klana.
Priporočam v branje.