Delta

Ostri, kolažirani, zgoščeni verzi avtorice se, kot rečne delte, samosvoje pretakajo, prelivajo, preskakujejo eden v drugega.

Sledeče besede iz spremne besede Petra Semoliča lepo ilustrirajo dinamičnost poezije Kaje Teržan: “Ples, ki ga pesnica, ki je tudi sama vrhunska plesalka, uprizarja na teh straneh, je vedno znova prekinjan – noga se opoteče, koleno klecne, roka, katere sunek naj bi pognal celotno telo v harmonično gibanje, pade iz ritma, obvisi v zraku.”

Poezija, ki je težka za branje, napisana v netipičnem stilu, ki se v veliki meri razlikuje od literarnih sodobnikov (druži jih npr. uporaba prostega verza), vendar pa ob pozornem prebiranju, ponuja globok uvid v delovanje sistema in družbe, pa tudi bralca samega.

Pesniški prvenec Kaje Teržan (1986) je bil nominiran za Veronikino nagrado. Leto prej se je (ob spremljavi pianistke Mance Udovič) z istoimenskim performansom, ki zajema velik del pesmi iz zbirke, uvrstila na mednarodni bienale mladih umetnikov, z performansom sta nastopili tudi po Sloveniji.