| Žanr | biografski roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Škuc |
| Zbirka |
Lambda |
| Prevod |
Gašper Malej |
| Ključne besede | 18.stoletje, 19. stoletje, Angleška umetnost, Anglija, Romantika |
Pisatelj se z romanom loti rušenja kanonizirane in mitizirane podobe angleškega pesnika Georga Noela Gordona Byrona (1788–1824), ki velja za vodilnega ustvarjalca angleške romantike. Slednji je za sabo je poleg kopice mojstrovin v oblikah pesnitev in epov Romanje grofiča Harolda in Don Juan pustil tudi sloves nerazumljenega, temačnega in vihravega umetnika, ki umiritev išče v objemu marsikatere ženske. Njegova razuzdanost je bila javno znana, vendar pa je bil pravi londonski gossip tisti, ki je namigoval, da se njegovo gospostvo poslužuje neimenovanega greha – sodomije.
V Angliji je homoseksualnost v času pesnikovega življenja veljala za temeljni greh, kaznovan z javnim sramotenjem in usmrtitvijo (v času Oscarja Wilda se je kazen omilila na dve leti trdega zapora). Byronovi ljubezenski ekscesi so tako bolj kot izkaz njegove divje pesniške narave pravzaprav obupan poskus javnega nastopanja z namenom zakriti resnico.
Roman pripoveduje služabnik (in občasni ljubimec) Byrona, Fletcher, ki opisuje njun burni grand tour po vzhodnem turškem svetu, ki so ga takrat klicali Orient. Slednji Byronu omogoči izživeti svoje spolne fantazije, saj so moški haremi na voljo, njihovi obiskovalci pa niso v nemilosti sodnega sistema. Svoje avanture zaupa krogu najbližjih prijateljev, s katerimi se o občutljivih tematikah sporazumeva prek grških in latinskih izrazov.
Slednji so razlog, zakaj so lahko biografi še desetletja po Byronovi smrti lažno ustvarjali lik velikega pesnika, čigar največja skušnjava je bil prizor lepe ženske. Sledovi pesnikove resnice pa so vseeno jasni tudi v njegovi zapuščini – njegovem delu, če ga le znamo pravilno brati. Boj za uničenje in cenzuro tega dela jedelno opisan v romanu, natančneje pa se ga dotakne avtor v spremni besedi.
Franco Buffoni (1948) je italijanski pesnik, predavatelj in literarni zgodovinar. Poleg nagrajene lirike je Byronov služabnik njegovo najbolj odmevno (prozno) delo, saj ga poleg domiselne pripovedne tehnike odlikuje tudi pretkana vpletenost zgodovinskih dejstev. Poleg slednjih v romanu zasledimo tudi fiktivne elemente, vendar pa je težko razsoditi, če so ti kaj manj resnični.
Objavljeno: 20.02.2026 16:53:08
Zadnja sprememba: 20.02.2026 16:53:08
“Deformed” si je želel, da bi se ponovno rodil drugačen, usklajen z zgledom Pietrove “normalnosti”: rad bi bil čist kot on, brez skritih misli in brez slepil; da bi se kot on lahko zaljubil v lepo deklico in si jo zares poželel … Toda za koliko literarnih del bi bili prikrajšani, koliko poezije se ne bi izlilo izpod gospodarjevega peresa, če ne bi bilo tiste “iznakaženosti”? My Lord potem ne bi bil več My Lord. Skratka, ta želja je bila smešna, ne samo neuresničljiva, ampak smešna že v izhodišču. On je bil deformed, pogubljeni, a tudi pesnik, mit … celo za Goetheja. In zame.”
(str. 108)
