Božji ubožec : roman o sv. Frančišku Asiškem

V času, ko se je tudi aktualni papež poimenoval po tem nenavadnem svetniku, bo mogoče bolj vabljivo prebrati roman o svetem Frančišku. Frančišek se je rodil 1182 leta v Assisiju kot sin trgovca, mama je bila Francozinja bolj omikane vrste. V mladosti se je vdajal posvetnim užitkom, bil je trubadur, danes bi veljal za nekakšnega “frajerja”. Želel si je tudi postati vitez. Star 20 let je šel v vojno med Assisijem in Perrugio. Med enoletnim ujetništvom je pričel razmišljati o veri in o hoji za Kristusom, leta 1205 ga je med molitvijo Kristus s križa tudi nagovoril: “Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo.” Poziv je vzel dobesedno in zapravil nekaj očetovega denarja za gradnjo cerkve, zato se z očetom spreta in na boleč način razideta. Kmalu ga nagovorijo besede iz Lukovega evangelija: “Ne nosite s sabo ne denarnice, ne torbe, ne čevljev.” Spoznal je, da je uboštvo njegova pot. Med prebivalci Assisija je veljal za norega, božji ubožec pa ustanovi red mlajših bratov. Vsem izkazuje neskončno ljubezen, vsi so njegovi bratje in sestre, skrbi za gobave, revne, onemogle, sporazumeva se z celo z živalmi. Znan je po Sončni pesmi. Nenehno se je boril z zlom in tako postal vitez, vendar drugačne vrste kot je sprva nameraval. Frančiškovo življenje je zanimivo, saj sili k premisleku o tem, kdo je sedaj tu res nor, Kazantzakisovo mojstrsko pero pa zgodbo naredi še zanimivejšo, še posebej tisti del, ki opisuje njegovo ljubezen do Klare.