“Pravico do razpravljanja že, ampak verjemi mi, da če bi bil ženskega spola, sploh ne bi hotel razmišljat o tem, kako nekje posiljujejo in morijo ženske in to še smatrajo za halal, ker se te ženske pač niso pokorile njihovi ideologiji. Tako bi se ti gnusilo, da bi najraje živel, ne da bi se tega zavedal. Kot ženska se pač nikoli ne počutiš varna. Saj si sam rekel; nasilje nad ženskami, mizoginija in patriarhat so modus operandi celotne zemeljske oble. Ampak samo zato, ker ti to razlagaš, medtem ko piješ pivo, to še ne pomeni, da se tega dejansko zavedaš.”
"Razmišljala sem o Charlesu. Lahko ga spremenim v muho, ga vržem na pajkovo mrežo in gledam, kako se ves povit nemočno krotoviči, zaprt v telo umirajoče, brenčeče muhe; lahko mu želim smrt, dokler ne umre. Lahko ga zvežem na drevo in ga pustim tam, dokler se ne bo zarasel z deblom in mu ne bo ust preraslo lubje. Lahko ga zakopjem v luknjo, v kateri je bila moja škatla s srebreniki povsem na varnem, dokler se ni prikazal; če bi bil pod zemljo, bi lahko hodila in topotala po njem."
"Čeprav nas pri zapisovanju dogodkov neizogibno zanima naravno delovanje, ki se dogaja podnevi, zgodovina kaže na to, da človeški duh zablodi najdlje v tihih urah med polnočjo in zoro. Te mračne, rodovitne, redko zapisane ure, katerih skriti razcvet plodi vojno in mir, ljubezni in sovraštva, kronanje ali odvzetje krone. Kaj na primer, je okrogla mala vladarica Indije v postelji v flanelasti spalni srajci načrtovala to marčevsko noč v Balmoralu leta tisoč devetsto, da se je smehljala in šobila trmasta ustreca? Kdo ve. Podobno v miru in tišini ravnajo tudi nepomembni posamezniki, ki nastopajo v zgodbi na teh straneh – trpijo in sanjajo."

